O vitezih pišem, ker ...

Po »temnem veku« (X. stoletje), ko se je zdelo, da bo krščanska Evropa razpadla, imamo zanimiv odgovor duha: navadne ljudi je začela zanimati svetost. Kako biti svet, četudi nisi menih? Kako biti svet, četudi nisi »plemenite krvi«, torej član sakralizirane aristokracije? Nova duhovna gibanja so dobivala moč predvsem tam, kjer je nastajalo meščanstvo, ki je bilo manj vezano na fevdalni red, in je moralo svoja mesteca upravljati samo. Največ v severni Italiji. Tipičen in vse do danes navdihujoč primer je nastanek mlajših bratov, frančiškanov (ki pa, kot vemo, so se v nadaljnjem razvoju klerikalizirali, t.j. mnogi bratje postanejo duhovniki).

Seveda je v tem času koga odneslo v krivoverstvo. Pojavijo se katari, ki se vrnejo 1000 let nazaj ter izkopljejo že v antiki ovrženo gnozo, radikalni dualizem, sovraštvo do spolnosti in materialnega sveta. Toda glavni tok je ostal zvest katoliški sredini, oziroma, zvest evangelijskemu nauku in realizmu, tudi če se je odcepil od katolištva (valdežani).

Med duhovnimi novostmi tistega časa je viteštvo. Že od prej je veljalo, da je menihu, ki ima v roki orožje molitve, in duhovniku, ki ima v roki »duhovni meč«, ob bok postavljen še bojevnik, vitez s »časnim mečem«. Ta trojka je vršila leadership visokega srednjega veka. S tem, da je del viteštva v XI. in XII. stoletju prerasel v neke vrste posvečeni stan in celo postal oblika redovništva. Tipičen in vse do danes živ primer je Križniški red (ki se je v nadaljnjem razvoju prav tako klerikaliziral, t.j. vitezi postanejo duhovniki).

Viteške redove povezujemo s križarskimi vojnami. To ni narobe. Križarske vojne in dogodki okrog njih so spodbudile viteško duhovno revolucijo. Mnogi možje so hoteli dočakati in uresničiti Božje kraljestvo kot bojevniki, doseči odrešenje kot vojaški branitelji krščanstva pred islamom, kot varuhi ponovno zavzetega Jeruzalema. Ta duhovni naboj z njegovimi zmotami vred je presenetljivo dobro prikazan v filmu Ridleya Scotta Nebeško kraljestvo (2005).

Narobe pa je, da viteške redove vežemo zgolj na križarske vojne, ne da bi videli big picture. Big picture je splošna duhovna prebuja, želja po izstopu iz versko-strukturne utesnjenosti, občutek Božje bližine pri vsakomur ne le pri sakralizirancih, askeza in uboštvo, sočutje, solidarnost. Vse to, kar vidimo že pri naši sv. Emi Krški (+ 1045). V tem razpoloženju se že v začetku pri viteških redovih pojavi ideal, po katerem vitez ni zgolj bojevnik, ampak tudi molivec, socialni delavec, bolniški strežnik. Ti široki evangelijsko-socialni vzgibi so razvidni pri ustanovitvi Malteškega viteškega reda, potrjenega l. 1113. Ta red ves čas spremlja poimenovanje »red vitezov hospitalcev.«

Z viteštvom se visoko postavi ideja bratstva, s tem pa tudi ideja družbe, ki je manj vertikalna in bolj horizontalna. Nekatere viteške bratovščine začnejo ustanavljati neke vrste komune, v katerih živijo poročeni pari pa tudi celibatni vitezi. Pojavlja se skupna lastnina, kakor pri prvih kristjanih.

Degeneracija križarskih vojn, visoka cesarska in cerkvena politika, ki se je bala nenadzorovanih gibanj, za povrh konkurenčnih po vplivu, ter huda kuga v XIV. stoletju so marsikaj dobrega podrli in zavrli. Toda viteški ideal je preživel tako v strukturi (viteški redovi) kot po duhu (svetost laikov, skrb za uboge, dobrodelnost, vojaška duhovnost, moška duhovnost, poslovna duhovnost,...).

Prav neverjetno je, koliko fragmentov viteškega ideala je danes v pop-kulturi, zlasti v filmih. Viteški meč vidimo v velikih filmskih sagah Vojna zvezd, Gospodar prstanov, Zgodbe iz Narnije, Igra prestolov,... V viteški paradigmi se navdihujejo praktično vsi kavbojski filmi in vse kriminalke, kjer dober lik (prim. sv. Jurij) premaga zlo (prim. ubije zmaja), zaščiti nedolžnega (prim. reši Marjetico). Poteze viteške duhovnost zasledimo tudi v športu (fair play, kljub svoji zmagi spoštovati poraženca, pogumno priznati poraz). Skavtstvo, največja mladinska svetovna organizacija, načrtno goji viteški pridih.

*

O vitezi pišem, ker je skoraj boleče, koliko zaplankanosti pokažejo kakšne naše intelektualne elite z novinarji na čelu, ko pride v ospredje kaj krščansko viteškega. Vse bolj sem prepričan, da poleg hribovske zaplakanosti (vas) obstaja tudi blokarska zaplakanost (mesto) in še ena, ki je hujša od obeh: ideološka zaplankanost. Ideološka zaplankanost je hujša od ostalih dveh, ker nastane v knjižnicah in debatnih krogih. Paradoksno, kajne?

Ga. Alenka Ermenc je načelnica generalštaba Slovenske vojske in prostovoljka Društva Malteške pomoči. Veselim se njenega imenovanja in ji želim vse dobro.

* Foto: vitez, prizor iz kultnega filma Sedmi pečat (režiser: Ingmar Bergman, 1957)