ponedeljek, 19. november 2018

Novomeški misijon - odlomki iz pridig I.

V Novem mestu poteka od 16. do 25. novembra 2018 mestni misijon z naslovom Jezus, daj mi žive vode! Podajam nekaj citatov iz mojih dosedanjih pridig na tem misijonu. Razvrščeni so po naslovih misijonskih dni.
Vabljeni na spletno stran misijona: http://misijon-nm2018.rkc.si/


------------

II. Marija – izvir veselja


Če vam rečem, da obstaja pobožnost k Mariji Žalostni Materi Božji, boste takoj potrdili. Takoj boste vedeli povedati o Mariji Sedem žalosti. Če vam povem, da obstaja tudi srednjeveško izročilo in pobožnost k Mariji Sedem radosti, boste rekli: »A res?«

*

Zdi se nam, da je pravi kristjan tisti, ki je resen, zelo resen, žalosten. Vedno malenkost pobit in strt. Če ga takega vidimo v cerkvi, nam deluje pobožno. Če nekoga v cerkvi vidimo nasmejanega, bomo pomislili, da je raztresen, morda pijan, sumljiv na bo, celo nespoštljiv do Boga bo deloval. Od kdaj tako nezaupanje v veselje? Od kdaj je veselje v območju svetega sumljivo?

*

Marijo litanije imenujejo »začetek našega veselja«. To pa zato, ker je naše veselje Kristus, ona pa je od vsega začetka sodelovala, da je Kristus prišel med nas. Toda Marijin naziv »začetek našega veselja« ne velja zgolj za nazaj. Ona je vselej, tudi danes, »začetek našega veselja«. Se hočete prepričati, da je Marija »začetek«, ki vedno deluje? Denimo: težko verujete? Pokličite takoj na začetku svoje nevere Njo! Ne morete odpustiti? Pokličite sredi svojega neodpuščanja najprej Njo! Bi radi odpravili svojo grdo navado preklinjanja? Vsakič ko vas zasrbi jezik, izrecite Marijino ime! Boste videli, kak hitro bo prišla, kako hitro bo začetek vašega veselja.


III. Vstajenje – izvir nepremagljivega upanja

Vrtavko poznamo. Igrača, ki se vrti na eni točki. Če jo v tisti točki zamezimo, pade. Če je krščanska vera vrtavka, je Kristusovo vstajenje točka, na kateri se vrti. Če ni Kristusovega vstajenja, pade cela zgradba krščanske vere. Sam apostol Pavel pravi: »Če pa Kristus ni vstal, je prazno naše oznanjevanje, prazna tudi vaša vera.«

*

Kristjani smo otroci vstajenja. Vsa naša duhovnost je velikonočna duhovnost. Res je, da je naš osrednji simbol križ in na križu umirajoči Bog, vendar je tudi res, da je ta križ vstajenjski križ. Če Kristus ne bi vstal od mrtvih, mi tudi križa ne bi častili.

*

Prvega novembra nikakor in nikdar ne imenujmo »dan mrtvih«! Tako ga imenujejo oni, ki nimajo upanja na posmrtno življenje.

*

Pazimo se vzhodnjaških vplivov. Ni jih malo. Mnogi, tudi kristjani, se danes spogledujejo z vero v reinkarnacijo. Kdor veruje v reinkarnacijo, zanika Kristusa. Kristus ni šel na križ in vstal od mrtvih, da bi se mi še enkrat in v nekem drugem telesu ponovili. Kristus je šel na križ in vstal od mrtvih, da bi mi prišli k Njemu. Za Kristusa smo enkratni in neponovljivi.


IV. Krst in birma – izvir prerojenja v Duhu

Krst je poleg sv. maše tisti zakrament, ki ga Jezus izrecno naroči in tudi pove, kako naj ga obhajamo. Pri krstu človeka oblijemo z vodo ali ga vanjo potopimo v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. Človek se prerodi v božjega otroka in postane član Kristusove Cerkve.

*

Pred krstom se zgodi dvoje. Oznanjevanja evangelija in spreobrnjenje. Toda mi krščujemo dojenčke. Ali dojenček posluša evangelijsko oznanilo, ga razume in veruje vanj? Ne. Ali se dojenček spreobrne od zla tega sveta? Ne. Je pač dojenček. Kje sta torej spreobrnjenje in osebna vera? Pri starših in botrih. Krst dojenčka je obenem praznik vere in spreobrnjenja staršev in botrov.

*

Pri mlajših generacijah katoličanov prihaja v modo, da rečejo, češ otroka ne bomo dali krstiti, češ naj se otrok za vero sam odloči, ko bo večji. To je kapitulacija vere. Bolj pošteno od takih staršev bi bilo, če bi rekli, da enostavno nimajo dovolj vere in poguma, da bi krstili svojega otroka. Ta »naj se sam odloči, ko bo večji« je izgovor in neodgovoren prenos lastne odgovornosti na otroka.

*

Čeprav po sv. birmi mnogi najstniki odidejo iz življenja Cerkve, nikakor ne bomo dvomili v dotični zakrament. Sveti Duh v svoj zakrament ni dvomil, ko je prišel. Svetemu Duhu ni žal, da je napolnil birmančevo dušo. Sveti Duh deluje, četudi se bo to bolj izrazito videlo čez dvajset ali trideset let.

5 komentarjev:

  1. Kako je že rekel sv. Pavel? Da brez oznanjevanja ni vere? Kako se bo otrok za vero kasneje odločil, če mu starši ne oznanjajo Besede vsak dan??????????????? In tako živijo tudi sami???

    Glede veselja kristjanovega: Poklicali so me, da je glavni misijonar, pater Branko, povedal, kako mu je pri desetih letih pri hlevu strela ubila očeta. Takrat se je izgubil, odblodil je iz vere. Kako dati vero ljudem, če oznanjevanje temelji na psevdo-posvetni-teologiji, ki obljublja le medenega Gospoda, našega slugo (drugače pa gremo v hipermarket)? To je travma, ki Božjim dušam žalosti srce. Religijske razlage duše ne vodijo k Bogu. Potrebno je VEČ od njih.

    Par let nazaj sem tu nekaj komentiral, da Bog upravlja tudi naravo, (posredno sicer preko svojih naravnih zakonov), bilo je tudi govora o streli. Pater se je "burno" odzval, v vsaj dveh zapisih, tudi na prvi strani Družine. Zato sem v nekem komentarju dodal, da bo že spoznal povezavo med strelo in Bogom. In ker v transcendenci ni časa, so pretekli in sedanji in prihodnji dogodki neposredno povezani - kot je Jezusovo vstajenje lahko povezano z menoj, sedaj. In Božje duše zaznavajo te povezave, tako med strelo in Bogom, kot med dečkom Brankom, strelo, smrtjo in začetkom postooopnega spreobrnjenja.

    Glede reinkarnacije bi rekel le to: ocenjuje lahko tudi tisti, ki mu je dana Milost zaznavanja potovanja duš po smrti. Npr. videti, da nek svetniški kandidat na zemlji - razdražen in užaloščen ždi v vicah. Ni tako, kot se je dal prepričati. Slabo znamenje je svojo vero graditi na negiranju drugih ver - to delajo luteranci in njih ekstrem - Jehove priče. Pa islam, seveda.

    Dejstvo je namreč, da Gospod kdaj pošlje kakšno dušo iz svojega osebnega spremstva, da se inkarnira na zemlji, in opravi sveto Delo Zanj in za izgubljeni svet. Logika: če je taka duša poslana dvakrat, je to reinkarnacija ali ni? Po mojem ni. Je le ponovna inkarnacija, po nekem času, gledano z zemlje.

    A ostajamo pri glavnem: kako naj veseli človek daruje Gospodovo veselje dušam tega sveta? Če pa se ničesar nočejo odpovedati? Krščanstvo temelji na ODPOVEDI, kot vsak drug uspeh, kar je razložil tudi Leon Štukelj. In svetniki, npr. sveta Favstona Kowalska. Kako dati Boga ljudem polnih trebuhov, ki bi na svoj velik kup nakopičili še Njega? NI POTI. Zato si mnogi izmišljajo pol-pravljice in plešejo po cerkvi.

    In je mali dečko Branko zalutal, kot upravičeno blodi ves svet, ker se ne dogaja, kakor pravljičarji razlagajo Nauk. Bog ima drugačna pota, da vodi ISKRENE iskalce, jedro te Poti pa je:

    Sveti Duh najprej reže, šele nato daje!

    Misijonar je postopoma le prišel do tega zrna zlata. Zato postaja avtentičen. Le še pridigati mora, kot je Jezus povedal, in ne le kot je teologija, željna sveta, kasneje napaberkovala. In kdor živi in govori kot Jezus - kar pa je RADIKALNO za svet - postaja vse bolj vesel, vesel, vesel in vesel. Juhuhu, aleluja! Ljubiti Boga je nekaj izven vseh kategorij, pričakovanj in strel. Ljubezen do Boga je NEODVISNA. A kako to dati današnjemu človeku, nezmožnemu odrekanja čemerkoli? Še duhovniki si želijo denarja, žensk, vidnosti in enkratnosti. Ni poti, a zaradi tega ni za biti žalosten, ampak počakati, da izgubljene duše zadane strela. Eno po eno. Šele tako ranjene, so pripravljene na Gospoda.

    To je Kristusov Evangelij.

    OdgovoriIzbriši
  2. Morda še začimba za same misijonarje, za zvečer. Sveta sestra Marija Favstina Kowalska, Dnevnik 1443:

    "Spoznala sem, da si vsak človek želi Božje tolažbe, vendar nikakor noče opustiti človeških tolažb. Toda ti dve stvari se med seboj nikakor ne moreta uskladiti."

    Ne gre skupaj. Ne gre skupaj. In tudi filozofiranje je le človeška tolažba, zato ta pot NIKOGAR ne vodi Domov. Ravno zgoraj sem omenil enega takega trmošolca, ki mu zdaj ni lahko, ne glede na zadušnice.

    https://reporter.si/clanek/slovenija/nekdanji-ljubljanski-nadskof-anton-stres-je-ogrel-svojo-prvo-ljubezen-filozofijo-671607

    Učitelj, kdaj boš učil Živega Jezusa? Toliko si lahko prebral o Znanosti Ljubezni do Gospoda, ti pa v Pariz? Kaj pa katehumeni? Le kaj bodo s tem??

    LEP pozdrav v misijon. Gospod govori naravnost, v srce. Ne filozofira.

    OdgovoriIzbriši
  3. Premalo odrešeni so videti, in preslabe pesmi pojejo, da bi bilo v njihovega Odrešenika mogoče verjeti,

    je o kristjanih rekel Nietzsche. Ena njegovih boljših.

    OdgovoriIzbriši
  4. Peter, na včerajšnjih predavanjih, kot mi sporočajo slušatelji, je bilo predvsem veliko bola in trpečih izrazov zaradi "morilskih" težav organizacije župnega življenja. To je to, pater Branko je omenil, da imajo škofje samo en žebelj (ne pet), in sicer v čelu: KAM KOGA POSLATI? To je seveda res pereč problem, novi župan mora prav tako najprej poskrbeti, kdo bo njegov gradbeni inženir, kajti od njega je odvisno VSE. Ker ni župana brez pločnikov, kandelabrov in vodovoda. In tudi škofa ni brez gradbenega župnika, malo mlajšega, da zdrži.

    Naslov misijona zgoraj pa je drugačen. ŽIVE VODE! Pater Branko, kaj se nisi obrnil na Josefa Witka, vsaj na YT, in pogledal, kaj pomenijo REKOLEKCIJE, misijoni po naše?

    Gre se za UTRJEVANJE VERE s pomočjo žlahtne razlage Božje Besede. Ajmo padre, še je blagoslov Gospodov s teboj in LE prek tebe, ne zamrazi še tega! Saj nisi škofje, ki vse zamrazijo, kaj jim je bilo dano! In če ste že govorili o Eliju, kako je ogenj (Bog) sam použil mokro grmado, zakaj ostajate pri tem? Je to konec zgodbe? Ne, ni konec zgodbe: Bog je naredil performans, 400 ali koliko duhovnikov pa je moral Elija s pomočniki LASTNOROČNO POKLATI. Zakaj naša vera čepi le v otroškem pričakovanju božičnih darilc? Zamislite si Elijo, kako ga je bolela roka, da je poklal toliko duhovščine!

    Bojim se, da Oče pripravlja nekaj podobnega še enkrat. Z vami. Se že dogaja. Izumirate.

    Govorite o Ljubezni do Boga! Drugače bodo otroci raje gledali risanke o Krišni.

    OdgovoriIzbriši
  5. "Pazimo se vzhodnjaških vplivov. Ni jih malo."
    Jaz mislim, da se je treba paziti vseh vplivov, tudi tistih z zahoda, teh je še več. Za nas v Sloveniji zahod ni le Amerika in "dekadentna" zahodna Evropa. Tudi Rim je na zahodu.
    Svoboden kristjan, ki svojo osvobojenost gradi na odrešenosti, je svoboden vseh vplivov - tistih z vzhoda in tudi tistih z zahoda. Svoj odnos do Boga in življenjskih vprašanj gradi on sam - osebno. Osebna vera je osvobojena vsakršnih vplivov - vzhodnih in zahodnih. Posameznik sam prevzema odgovornost za svoj odnos do stvarnosti okoli sebe in Boga. Ne čaka na druge, da mu bodo povedali, kako je treba ravnati, razmišljati, presojati, česa se je treba varovati in česa ne. Če je tako, vplivi od zunaj odpadejo kot suhe veje, kar po svojem bistvu tudi so. Tako vzhodni vplivi, ki se zdijo nevarni zahodnim vplivnežem, kot zahodni vplivi, ki se zdijo nevarni vzhodnim vplivnežem.

    OdgovoriIzbriši