Satanist zmore, satan ne

Da je Alice Cooper kristjan (prim. tukaj), morda preseneča tiste izmed nas, ki si duhovne in moralne drže predstavljamo kot dokončne, potem ko smo jih enkrat sprejeli. Ko je nekdo bel, bo bel ostal; ko je kdo drug črn, bo črn ostal. Tako se nam zdi najbolj pravilno. Tak red stvari je jasen. Tovrstne podelitve za um niso naporne. Poleg tega na Slovenskem spreobrnjencev nimamo preveč radi. Ne zaupamo jim ali pa njihovo spreobrnjenje radi degradiramo na oportunizem – češ, obračajo se po vetru. Ne gledamo v dušo, kakršna je zdaj, temveč kar naprej izkopavamo to, kar je ta človek nekoč bil. Žal, zamera pogosto zmaguje nad razumevanjem in prijaznostjo. Ampak skozi podobno je nekoč šel veliki spreobrnjenec Pavel iz Tarza.

Duhovna rast v človeku je zaznamovana s pospeški, nihanji in neverjetnimi preobrati. V duhovnosti pogosto gre za dramo, če ne za triler. Nekdo, ki je danes šel po kolenih okrog brezjanske Marije ali šel skozi ves proces krščanske vzgoje (od katoliškega vrtca do katoliške gimnazije), je lahko čez deset let brez vere. Tisti, ki danes pljuva na križ, se bo morda čez deset let križa držal kot svojega zadnjega upanja.

Posebno poglavje, ki ga tukaj samo omenimo, je smrtna postelja. Bližina smrti dušo napolnjuje z grozo, umu pa odstrani tančice in zavore, da na hitro spoznava, kaj je potrebno in kaj je odveč, kaj je prav in kaj narobe. Na smrtni postelji se dogajajo spreobrnjenja, za katera včasih vedo le najbližji in spovednik.

Alice Cooper ni edini predstavnik pop kulture, ki je po prvotni protikrščanski fazi v drugi fazi postal kristjan. Zlasti ZDA ponujajo cel spisek pevcev, igralcev, športnikov, celo porno zvezd, ki so po burnem obdobju nevere pristali v Kristusovemu pristanu. To, kar pri Cooperju napravi vtis, je velik lok, po katerem je prispel do Boga. Na radarju popa je veljal za skrajneža, temačneža, hudobneža, hedonista in satanista. Bil je učitelj in vzornik mnogim rokerjem, ki so stavili na črno in okultno. Svoje pesništvo in svoje divje odrsko obredje je razumel kot misijonarsko delo, kot razsvetljevanje množic za svobodo in uživanje brez odgovornosti in morale.

Alice Cooper je na koncu pokazal, da vsaka duša zmore do Boga. Celo satanist. Edino satan tega ne zmore.

Cooper sicer zanika, da bi kadarkoli bil satanist, vendar so bili njegovi šovi neizpodbitno nasilni, mrtvaški in demonski. Temu pojavu pravimo »kulturni satanizem« in ga ločimo od »kultnega satanizma«. Četudi satana na odru obredno ni častil (kult), je uporabljal satanistično simboliko (kultura), da bi podal neko (ne)moralno sporočilo. V tem manevru je satan simbol za svobodo. 

Kakšno svobodo? Tisto, ki naj bi jo preprečevalo krščanstvo s svojim dogmatizmom, asketizmom in moralo. Ta manever je med modernimi pesniki že pred sto leti izrazil Italijan D'Annunzio v svoji »Hvalnici Satanu«. Za »kulturnega« satanista satan (z Bogom vred) verjetno ne obstaja, je pa najodličnejši pripomoček in simbol za uveljavitev novega reda, ki naj bi sledil po zatonu krščanstva.

Toda ravno Alice Cooper je okusil, kako nevarna je igra s hudičevim repom. Ti se igraš z demonskimi simboli, uživaš v draženju krščanskega malomeščanstva, načeloma si zgolj rokerski zafrkant in zabavljač, na koncu pa te postane strah samega sebe in tiste teme, ki si jo priklical iz globin neznanega. Če kličeš hudiča, bo prišel – simboli in zafrkancija gor ali dol. In kam se boš zatekel, ko bo groza tu? Na drugi breg – k Bogu. Kam drugam?

Cooperjeva duhovna pot je poučna še drugače. Govori o krščanskem spominu, s katerim je prepredena zahodna civilizacija. Ni drzno trditi, da del rokerske kulture, zlasti heavy metal, raste iz tega spomina. Seveda na način, da se proti krščanstvu bori. Da zasmehuje, obtožuje, napada vero ter se ponaša z demoni. Vendar dokler to dela, ostaja v stiku. Dokler je Kristus tarča njihove jeze, ga občutijo. Kristusova beseda skozi čudne podtalne kanale spomina, ki jih niti uradna religija ne razume, kaj šele nadzira, še vedno prihaja do njih.

Ni čudno, če se v svojih zrelih letih eden izmed teh rokerjev začne preprosto zavedati, s kom se je ves ta čas pravzaprav ukvarjal in prepiral. Ter naredi korak, ki ga tudi satanist zmore, le satan ne.

* Besedilo je bilo objavljeno 5. 9. 2010 v tedniku Družina ob novici, da se ima dark-rock zvezdnik Alice Cooper za kristjana. Foto: Wikipedia.