sreda, 4. oktober 2017

Vegetarijanstvo: med duhovnostjo in mesenostjo*

Gustave Doré, ilustracija k Božanski komediji. Dante in Vergil v tretjem krogu pekla srečata požeruhe.







 
Ko sem pred leti bil naprošen, da za neko špansko internetno revijo opišem duhovni utrip na Slovenskem po padcu komunizma, sem ves članek postavil na podatek, da smo Slovenci v evropskem vrhu po prežvekovanju zvečilnih gumijev. V izhodišče nisem postavil problema nacionalne sprave, niti samomorilnosti, niti drugih podalpskih avto destruktivnosti, pač pa zvečilne gumije in dejstvo, da na Slovenskem skoraj ni več poroke ali pogreba, ko ne bi kdo v sakralnih objektih sredi obredov žvečil. Ne da bi bil kak izobražen in prepričan freudist, vendarle mislim, da človek s tem, kaj da v usta ter kako, kje in kdaj to počenja, veliko pove o svoji duši.

Kaj nam potemtakem povedo vegetarijanci?


Preveč mesa (ali zakaj je vegetarijanstvo dobro)

Po stoletnih pogojih in tradicijah Slovenci nismo mesojedi narod. Še pred 40-imi leti smo na štajerskem podeželju jedli meso v nedeljo in za praznik ter le tu in tam med tednom, odvisno pač od težavnosti dela. Kot otroku mi je tako bila najljubša krompirjeva juha, ker je bila raznolikih okusov in primerno sitostna. Mesa sem se seveda veselil bolj kot krompirja, toda vedel sem, da ga pač ni vsak dan na mizi. Iz tega nisem delal problemov.

Ker meso ni bila vsakodnevna jed, je bila tudi njegova praznično obredna vrednost zelo visoka. Cel postni čas si na primer po glavi sukal podobe klobas in šunke, v katere boš zagrizel na velikonočno jutro. Kakor si se učil čakati mesa, tako si se tudi vzgajal v potrpežljivosti in nekako sam po sebi rasel v okvirih krščanske duhovnosti hrepenenja po nebesih.

Nakar nastopita tehnični napredek in potrošniška družba. V borih desetih letih smo na vas dobili asfalt, traktorje, televizorje in hladilnike. Podirali smo stare koče in na njihovih mestih zgradili “ogromnjače iz slovenskega arhitekturnega zverinjaka”, kot je svoj čas te velike kockaste hiše, ki so uničile slovensko krajino, poimenoval nek arhitekt.

Skratka, razvpite komplekse kranjskih hlapcev smo šele ob koncu 70-ih prejšnjega stoletja začeli prav zdraviti. Končno smo se lahko najedli mesa!

Meso je postalo vsakodnevna hrana. Začelo se je pojavljati v novih in novih oblikah. Meso se je začelo iti produkcije. Postalo je nezdravo, neobredno, uvajalo je pogansko požrešnost.

Vegetarijanstvo, ki se je razmahnilo zadnjih deset ali petnajst let, opozarja na izgubo ravnotežja v prehrani, ki hočeš ali nočeš pomeni tudi izgubo duhovnega ravnotežja. S tega vidika je lahko dobrodošlo. Lahko je preroško kritično do sodobnega materializma.


Vegetarijanstvo kot askeza (ali ko vegetarijanec sporoča, da je središče vsega Bog)

Vendar vegetarijanstvo kot del krščanske askeze obstaja vse, odkar so se začeli nekateri ljudje posvečati kontemplativnemu življenju. Od puščavskih očetov do modernih molitvenih skupnosti srečujemo nauke in prakse, ki izključujejo meso.

Zlasti danes je nujno poudariti, da je krščansko vegetarijanstvo asketsko. Ni ideološko (boj proti mesu), ni ezoterično (boj za nove dimenzije duha in telesa), ni narcisoidno (boj za vitko postavo), temveč je asketsko. Se pravi, je v skladu s tisto starodavno duhovno prakso, ki ji pravimo post.

Post ni sam sebi namen. Je tehnika in dinamika, ki pomaga v duhovni rasti. S postom krotimo primarno biološko potrebo po prehrani. S tem ustvarjamo nadzor nad nagonskim človekom in ukinjamo motnjo v pogovoru z Bogom. Post nas uči, da je Bog prvi. Uči nas zaupanja in zbrane molitve.

Post je lahko različnih tipov in različnih intenzivnosti. Lahko se odpovemo močni hrani za nekaj časa (mesu ob petkih), lahko se odpovemo določeni prehrani za dalj časa, lahko se odpovemo določeni prehrani za vse življenje (meniško vegetarijanstvo). Pomembno je, da vse to delamo Bogu na čast. Edino takšno vegetarijanstvo je duhovno vegetarijanstvo.

To ne pomeni, da je lahko kristjan vegetarijanec le iz asketskih razlogov. Mesu se lahko odpove tudi iz zdravstvenih razlogov ali preprosto zaradi okusa. V tem je svoboden in ne greši. Nikakor pa ne sme svojemu vegetarijanstvu pristavljati pomenov, ki ga lahko popeljejo iz okolja krščanskega duhovnega izročilo.

Kaj takega se mu danes lahko zgodi dokaj hitro.


Narcisoidno vegetarijanstvo (ali ko vegetarijanec sporoča, da je središče vesolja on sam)

Ker nima meje požrešnost po mesu, tudi nima meje obsedenost z zdravo prehrano, katerega podsistem je največkrat sodobno vegetarijanstvo. To dodobra izkoriščajo trgovci. Na primer trgovska veriga Tuš, ki je to poletje vrtela reklamo, kako na pikniku razsipavajo z mesom (“Če je pa tako pocen!”), nam istočasno ponuja revijo Nasmeh z množico nasvetov za zdravo prehrano. Zakaj lahko Tuš tako uspešno zagrabi oba ekstrema – prenažiranje z mesom in odklon od mesa? Zato ker sta tako požrešnost kot hujšanje izraz iste človekove usmerjenosti nase. Požrešnež se baše s čevapčiči, gospa na hujšanju pa z idealizirano samopodobo. Oba sta premočno usmerjena v lastno blagostanje. Zato sta oba duhovno vse bolj slepa, kar ju med drugim naredi ranljiva pred trgovskim propagandnim strojem.

Ogromno dandanašnjega vegetarijanstva je tovrstnega, se pravi narcisoidnega tipa. Upamo si celo reči, da ideološka ali religiozna razlaga pride potem. Najprej hočemo lepo izgledati in ne jemo mesa. Nato nas vprašajo, čemu ne jemo mesa? Mi zaigramo razumneža in jim odgovorimo, da pač meso ni zdravo, da imamo radi živali ali pa da smo na ta način bolj vpeti v kdo-ve-kakšne-vse kozmične silnice.

Diktat, kakšna naj bo idealna postava, prihaja iz sveta visoke mode in posvetnega filmsko-glasbenega glamurja. Diktat je tako močan in dobro organiziran, da bi lahko govorili o diktaturi, ki zasužnjuje. Cela mnoštva najstnic (in najstnicam podobnih odraslih žensk) se na ukaz te tihe diktature poganjajo za prividom postavnosti in lepote. Vegetarijanstvo kot oblika hujšanja v tem okolju velikokrat postane oblika samozatiranja in končni rezultat takega početja so depresivne suhice.

S tem v zvezi lahko pohvalimo akcijo kozmetičnega koncerna Dove, ki je v zadnjem letu v nasprotju s trendi ostale lepotne industrije na svoje plakate postavil ženske normalnih oblin in barv.


Ezoterično vegetarijanstvo (ali ko vegetarijanec sporoča, da prehaja na višjo stopnjo zavedanja)

Kakor razmah porabniškega mesožertsva pomeni zmago materije nad duhom, tako tudi vrnitev mnogih k nemesni in rastlinski prehrani pomeni premik k duhovnosti. To vidimo skoraj pri vseh oblikah sodobnega vegetarijanstva. Večina jih je že uvodoma (ali pa naknadno) duhovno motiviranih. Toda pozor! Tu ni krščanske askeze. Tu ni klasičnega posta. Tu ni tehnike, ki pomaga v pogovoru z Bogom. Duhovna motivacija za vegetarijanstvo skoraj v vseh primerih prihaja iz velikega in raznolikega polja, ki mu pravimo New Age – nova doba.

Nova doba je pravzaprav stara doba. V antiki smo poznali gnozo, ki jo danes novodobci le obnavljajo in nadgrajujejo. Gnoza pomeni znanje, zavedanje o višjih in skrivnih resnicah. K odrešilnemu znanju so pripuščeni le nekateri. Skozi skrivno znanje in skrivno prakso postajajo vedno manj materialni in vedno bolj duhovni. Gre za mehanizem reševanja duše iz spon mesa.

Znanje o odrešitvi vsebuje tudi raznovrstne nauke o pravilni prehrani. Ker se odrešitev za razliko od stare elitne gnoze v popularnem newage-u vse bolj krči na dobro počutje (v ozadju nove dobe se spet hahlja Narcis), je vloga prehrane toliko večja. Na ezoteričnih sejmih nam danes prodajajo skrajne vegetarijanske recepte, naletimo pa tudi na fantastične nauke, češ da je mogoče živeti samo od vode ali celo samo od svetlobe.

Škodljivost ezoteričnega vegetarijanstva je na dlani. Po eni strani se v tovrstnih ponudbah tihotapijo znanstveno nepreverjeni načini prehranjevanja, ki lahko škodijo organizmu, po drugi pa je duhovnost še enkrat krinka za poveličevanje lastnega ega. Končni cilj naprezanja namreč ni nič drugega kot človek sam. Višja stopnja zavedanja na koncu ni nič drugega kot njegova “čudovita” samota, njegova samozagledanost.

Kot pri vulgarnem narcisoidnem vegetarijanstvu, smo tudi v ezoteriki največkrat v službi ega. Svetopisemsko povedano so takšne prakse mesenost. Paradoks je velik: duhovno vegetarijanstvo, ki na oltar postavlja človeka, pozablja pa na Boga, je mesenost, je meseno vegetarijanstvo.


* Tekst je bil objavljen l. 2006 v reviji Božje okolje.

3 komentarji:

  1. Dobro je tole vse skupaj analizirano in skubicirano. Bi pa dodal dve točki, ki sta zgornji in spodnji del hrbtenice:

    - Vsa dejstva in podatki neomajno dokazujejo, da je redna mesna prehrana, (posebno s kemijo natopljeno meso, ki ga dobimo od današnje perutnine in goveda, njih prehrane, zdravljenja, ter z dodatki k predelanemu mesu, npr. paštete, hrenovke ...) takoj drastično dvignila porast rakavih obolenj. Dokaz za to so npr. Japonci, ki so še pred 25 leti jedli pretežno ribe (v krizah pa kite), danes pa samo še meso, meso. No, takrat so bili na dnu rakavih obolenj, danes pa so nam ravni.

    - Ne ubijaj! To je Božja zapoved. Lahko jo malo relativiziramo: 'Ne ubijaj, kadar ni krvavo nujno', več od tega pa je že hud greh. Ta zapoved seveda ne velja le za ubijanje ljudi, kajti tudi poklicnih mesarjev in lovcev gre zelo malo v nebesa, če sploh kdo. To lahko vidimo že po načinih njihovega umiranja, ki so pogosto zelo izvirni in neprijetni za opazovalce. Kajti hudi duhovi jim vlečejo duše iz src, ker jim je to dovoljeno.

    Vsekakor pa velja brezmesna prehrana. Kdor je vsaj malo že obudil dušo iz kamna, mu je hudo, če ubijajo žival za njegov želodčni užitek. Videl sem parkrat ubijanje prašiča, in vedno so bili lastniki opazno - žalostni. A to je bil čas, ko se ni dalo kupiti veganskih proteinov, pa sir, jajca in drugi mlečni izdelki so bili dražji ... Če danes kupiš dober proteinski prehrambeni nadomestek, in dobro vse preračunaš po tabelah, boš videl, da so tiste tabletke sicer drage, a enako drage kot enaka količina proteinov v najkvalitetnejših oblikah mesa. Jesti meso je za naše telo enako, kot če bi staro hišo prodrli, očistili vsak zidak, in ga prenesli drugam, da bi spet gradili - veliko dela ima, pri tem pa se tvori veliko strupov.

    Krščanski mistiki in mnogi svetniki ter kontemplativni redovi so spoznali, da jim meso otopi dušo, jih poleni, po drugi strani pa naredi jezljive in pohotne. Postanemo bolj živalski: močnejši in divjejši.

    Skupaj z empatijo do živali, zgledi svetih očetov ter SP navedkom o izbornosti zelenjavne prehrane, so spoznali, da mesna prehrana (tudi ribe niso le alge) dušo vsekakor MOTI pri njenem naporu naučiti se Ljubiti Gospoda. Zdravi obrazi vegetarijancev v Svetem pismu:

    http://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Dan+1%2C+8-16&id13=1&pos=1&set=2&l=sl

    Veliki svetnik Janez M. Vianej pa je tudi trpel, ko mu je škof, vsemu oslabelemu od posta, ukazal meso jesti in vino piti. Upiral se je, 'mučenec spovednice', potem pa le zaužil ta dva greha, in spoznal, da mu telesno sploh ni bolje, duša pa mu je izgubila moč za delo v spovednici.

    No, kakor kdo želi. Je pa sv. Pavel v pismu Rimljanom 14 sicer potrdil, da nekaterim zelenjava bolj godi, in dodal:

    http://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Rim+14%2C+1-12&id13=1&pos=1&set=2&l=sl

    Kaj kdo jé, je torej njegova stvar: še posebej otrokom ni za vsiljevati, kot to počno podle reklame, jih pa je treba obveščati in dajati zgled. Je pa mesna prehrana navsezadnje velik greh, če je redna in človeku v užitek in druženje. Prvič so ubijane živali, drugič pa je ubita tudi ostrina naše duše, ki bi rada hitela za Kristusom, a jo lagodje mesne prehrane in rituali ob njej lahko povsem 'zabremzajo'. Svetniki so že vedeli. Npr. sv. Frančišek. Duhovnik, ki večkrat tedensko - ali celo 6 dni na teden + v petek ribe - konzumira meso, vmes pije vino in je zaripel, bo prej janzenistični odnos do občestva vodil, kot Frančiškovega. Govorim o svetem Frančišku, naš ata Frančišek pa menda rad pospravi kakega jagenjčka, so povedali na začetku pontifikata. Smilijo se mu begunci (krščanski malo manj), upati pa je, da se mu tudi živali. Ker sicer bi bilo to sočutje šepavo, čudno, invalidno. Saj je begunec kot kaka splašena žival - ga boš še požrl? Vsak normalen človek pomaga živali v stiski in človeku v stiski. Zato je sočutje tistih, ki radi žvečijo živali s krožnika in molijo k Bogu, v resnici nekam hinavsko, se človeku zazdi.

    OdgovoriIzbriši
  2. Ampak Španci so pa res kriminalci ... Nič ne slišim obsodb od naših duhovnih očetov? Da je vsaka oblast dana od Boga? Je, ampak je tudi vsaka upravičena želja po odhodu dana od Boga. Kdor tega ne priznava in ne podpira, kadar je UPRAVIČENO, bi imel Izraelce še danes v Egipčanski sužnosti. Kot pujse v hlevu in kure za mrežo - v svojo korist in užitek?

    Nismo malo hinavski? Cisto majckeno? Pikico?

    OdgovoriIzbriši
  3. Tale bedni Jona po nekem čudnem naključju včasih vnprej 'trefi' kakšno stvar, in glej, prav sem napovedal, da bi po krščansko in papeževo bili Izraelci še vedno v Egiptu sužnji in mi bi bili še vedno pod Srbi. Tako razmišljajo le mesožeri, ker so veseli koncentracijskih obor z mesnatimi živalmi za lasten trebušček. Tokrat dobri papež. Ne kapira, da tudi Slovenci ne bi smeli iz Juge, ker je bila ustavna praksa kljub navideznemu dovoljenju odcepitve popolnoma proti. Ne razume, da je pravica partnerja, ki mu/ji žena ali mož prešuštvuje in se opija in krade, da se LOČI. Ne razume, da Bog podpira odcepitve, ko je krivica prevelika. Ne razume, da imajo tudi živali dušo, in če jim ljudje pomagamo, gre tudi katera od njih v nebesa. Kot je šel tisti osliček, ki ga je Jezus zajahal za v Jeruzalem, in tiste ribe, ki jih je spekel svojim učencem, na obali. Kako bo zdaj svet ljubil Vatikan, ko je pa Vatikan neumen in krivičen! Še Medžugorje so komaj malo priznali, ker da sveta Marija Čudodelnica ne pozna na uro. Tako je pač razložil papa na avionu.

    Vedno zagovarjam in ščitim papeža Frančiška, a kar je preveč, je pa preveč. C in my heart.

    Upam, da moja napoved o možnosti vdora tankov v Katalonijo ne bo uresničena, čeprav jih je dobri papež k temu posredno spodbudil. Kot so papeži spodbujali poboje Indijancev in krajo zlata. SE JE SVET SPLOH KAJ SPREMENIL OD TAKRAT? Nič, videli boste, da nič. Mesa se požre še mnogo več, tudi med duhovščino, zato bo tudi vojn veliko več, KAJTI VOJNE SO ČLOVEŠKE KLAVNICE. Karma de majolka pač.

    http://www.druzina.si/ICD/spletnastran.nsf/clanek/papezev-molk-glede-katalonije

    Mar nismo malo hinavski, tam čez našo lužo?

    OdgovoriIzbriši