ponedeljek, 15. maj 2017

Diakonise – staronova vloga žensk v Cerkvi


Ženska ni obredno nečista  

Ponovimo: ženske morajo že jutri biti posvečene v katoliške duhovnice, če je globinski zadržek, da niso duhovnice, njih domnevna obredna nečistost. Obredna nečistost bi bila za krščansko žensko ponižujoča označba prapoganskega izvora (prim. blog Nečista). A ker se neposvečevanje žensk v duhovnice veže na nekaj tehtnejšega, se pravi, na Jezusa, katerega moški spol ni slučajen, pač pa je posebno Božje znamenje, bodo katoliški duhovniki še naprej samo moški.

Če vprašanje ženskega duhovništva skupaj s sv. Janezom Pavlom II. od l. 1994 razumemo kot „dokončno zaprto“, to še ne pomeni, da pred nami ni nalog za večjo vlogo žensk v življenju Cerkve, predvsem v polju vodenja in bogoslužnega udejstvovanja. Pri tem je zanimivo, da ne potrebujemo odkrivati tople vode, temveč se lahko navdihujemo in učimo iz življenja prve Cerkve. Zlasti prvo stoletje krščanstva nam razkriva za takratno okolje dokaj „napredno“ vlogo krščanske ženske (prim. Vidna vloga žensk na začetku krščanstva).

Posebej zanimiva je vloga zgodnjekrščanskih diakonis. Naziv in služba diakonis je izpričana v antiki, potem pa postopno izginja in se v 10. stoletju dokončno izgubi. V 19. stoletju je o ustanovitvi diakonis razmišljal španski škof sv. Anton Marija Klaret. Na diakonise je lani spomnil papež Frančišek, kar je imelo precejšen odmev v medijih, tudi v slovenskih.


Antične diakonise: krščanski napredek pri ženskem in socialnem vprašanju

So res obstajale diakonise? Od mnogih podajmo dva citata: eden je od apostola Pavla, drugi je od Plinija Mlajšega, nasprotnika in preganjalca kristjanov. Pavel Rimljanom piše (Rim 16,1-2):
Priporočam vam našo sestro Fojbo, ki je diakonísa v Cerkvi v Kenhrejah: sprejmite jo v Gospodu, kakor se spodobi svetim, in ji stojte ob strani v vsem, kar bi potrebovala od vas, saj je bila tudi ona v pomoč mnogim in tudi meni.

Plinij, rimski upravitelj Bitinije (današnja severozahodna Turčija), okrog l. 112 piše cesarju Trajanu o svojih postopkih zoper kristjane (Epistolae X, 96). Pove, da jih je nekaj dal usmrtiti, vsem pa je prepovedal druženje. Nakar doda:
O česar pravilnosti sem se toliko bolj prepričal potem, ko sem, tudi s pomočjo mučenja, od dveh suženj, ki so jih imenovali diakonise /lat. ministrae/, zvedel, kaj je res. Ničesar drugega nisem našel kot bedasto in zagrizeno praznoverje.

Oba vira govorita o diakonisah (grška beseda, ki so jo latinili z ministra). Iz Pavlove omembe diakonise Fojbe lahko razberemo, da gre za pridno, samozavestno in verjetno tudi vodilno žensko. Plinij pa nas preseneti, ko pove, da sta dve mučeni diakonisi bili sužnji. To govori, da prvotna Cerkev ni samo znala dati vidnega mesta ženskam, temveč da se tudi ni ozirala na socialni položaj ženske. Tudi sužnje so lahko bile diakonise.

Na razpolago imamo zanimivo pričevanje v spisih vplivnega sv. Ignacija Antiohijskega (+107). Ko opisuje Cerkev, pravi, da je škof v Cerkvi kakor Bog Oče, diakoni kakor Bog Sin. Nauk dvanajsterih apostolov (Didaskalija, spis iz sredine 3. stoletja) kasneje dodatno opredeli diakoniso, ki je v Cerkvi kakor Sveti Duh. S tem, da lahko gre tu za slovnično igro, saj je beseda duh - ruah v hebrejščini ženskega spola in zato ustreza, da se Duha vzporeja z diakoniso.


Kaj so diakonise delale?

Kaj so diakonise delale? So bile diakonise v njih diakonsko službo posvečene? Je bilo njih morebitno posvečenje sorodno posvečenju moških v diakonsko in duhovniško službo? Zadeva je še nejasna. Iščemo odgovore. Vprašanju diakonis je del svojega študija o diakonski službi namenila tudi ugledna Mednarodna teološka komisija leta 2002 (vir). Papež Frančišek pa je 12. maja 2016 v pogovoru z višjimi redovnimi predstojnicami, navajajoč nekega sirskega strokovnjaka za zgodovino Cerkve, dejal (vir):
Zdi se, da je vloga diakonis bila pomagati pri krščevanju žensk, ko so jih krstili s potapljanjem. Zaradi obzirnosti do ženske so jih krščevale one, enako so jih one tudi mazilile s krstnim oljem. Tudi to je zanimivo: ko je prišlo pred škofom do sojenja zaradi zakonskih zadev, ker je mož tepel ženo, so imele diakonise nalogo, da pregledajo podpludbe na telesu ženske in o tem poročajo škofu.

Didaskalija k nalogam diakonis prišteva še: poučevanje spreobrnjenih žensk, obiskovanje bolnih žensk. Prepoveduje pa, da bi diakonisa lahko krščevala in sodelovala kot diakon pri evharistični daritvi. Podobno pišejo od Didaskalij nekaj let mlajše Apostolske konstitucije:
Diakonisa ne blagoslavlja in ne dela ničesar, kar delajo duhovniki in diakoni. Ona pazi pri vratih in pomaga duhovnikom pri krščevanju žensk zaradi spodobnosti.


S kakšnim posvečenjem so bile diakonise posvečene?

Opis nalog antične diakonise pravzaprav ni nič posebnega. Ko so krščevali odrasle s potapljanjem, je bilo razumljivo, da je namesto duhovnika žensko pod pazduhe prijela druga ženska, se pravi diakonisa, in jo trikrat potopila. Tudi za „sodni“ pregled ženskega telesa, ki jo tepe mož, je bilo razumljivo, da ga je opravila ženska in ne moški. Poučevanje in obiskovanje žensk ni nekaj posebnega; dandanašnji kaj takega opravljajo katehistinje in sodelavke Karitas. To, kar izstopa, je, da je Cerkev za tovrstna opravila ženske obredno postavljala, jim v svoji shemi služb in karizem dala vidno mesto ter jih imenovala s posebnim imenom: „ženski diakoni“ – diakonise.

Kakšna je perspektiva? Bomo spet imeli diakonise? Glede morebitne ponovne oživitve te ženske službe v Cerkvi je papež Frančišek lani ustanovil komisijo. Ne bo toliko odločilno odkriti, kaj so antične diakonise delale. To več ali manj vemo in je primerljivo temu, kar mnoge žene danes po naših župnijah že delajo. Bolj odločilno bo odkriti, če so bile za to delo posvečene; še bolj, kakšno stopnjo posvečenja so imele. Zaenkrat vemo, da o njih obrednem posvečenju preko polaganja rok pišejo Apostolske konstitucije, ki navajajo obrazec klicanja Duha nad diakonise. O diakonisah se je govorilo na Kalcedonskem koncilu l. 451, kjer se prav tako omenja, da so bile na nek način posvečene.

Papeževa komisija za diakonise še ni rekla svoje.


* Foto: podoba krščanskih žena v Priscilinih katakombah v Rimu (s spleta). Nekateri menijo, da so ta in še nekatere podobe žensk v Priscilinih katakombah dokaz, da je antična Cerkev imela posvečene duhovnice in da Vatikan tega namerno noče priznati.


5 komentarjev:

  1. Dobro potrudeni tekst. In zanimiv! Je pa jedro v tem:

    "Diakonisa ne blagoslavlja in ne dela ničesar, kar delajo duhovniki in diakoni. Ona pazi pri vratih in pomaga duhovnikom pri krščevanju žensk zaradi spodobnosti."

    Vsak spodoben moški, ki hodi za Kristusom, se žensk ne dotika kaj dosti več, še posebej tujih ne. To ni le zaradi lastne čistosti duha, ampak tudi zaradi 'gobcov', okolice. Saj imajo tudi v zaporih in bolnišnicah za ženske primere ženske pomočnice, kajti če moški šari po ženskem telesu, razen če je kirurga ali zdravnik, je zraven vedno tudi 'nekaj prastaro potuhnjenega'.

    Naslednje vprašanje pa je, koliko ženske svojo različnost in s tem tudi podrejenost v nekih situacijah življenja, dandanes še sprejemajo? Mislijo namreč, da so moškim enake v vsem, ter da jih prekašajo. A to seveda ni res - vsaka ti zna povedati, kakšne težave jim dela samo menstrualni cikel, ko so 'v luni', in razum večkrat ne dela najbolje, čustva pa pretirano, enako kot občutljivost. To je pač narava: človek ne more v vodi živeti in luna dela svoje.

    Če so diakoni skoraj 'laični duhovniki', potem beseda 'diakonisa' človeka na isto spominja. A v resnici bo le kot medicinska sestra na sprejemnici ali tista policajka, ki 'prešlata' pijano baburo, ki je norela po cesti, da nima kakega noža za hlačami.

    Med dušami ni spola, ko je duša umeščena v telo, pa so razlike, in modri so jih upoštevali v svojih sistemih. Narava je le narava. Ni vsakdo za vse. Enkrat je možak, ki ima ženske sicer rad, dejal: "Enakovredne nam bodo, ko bodo štiri naenkrat lahko v eno kahlo lulale." Moški ne more biti enakovreden ženski v ženskih zadevah (četudi se znajo hvaliti, da so 'že trikrat rodili'), ženske pa ne v moških. To je Cerkev vedela že od nekdaj, in maše so bile na levo in na desno stran cerkve postavljene. Zdaj pa je feminizem - ki svojo moč črpa iz tehničnega razvoja, kjer moška moč ni več ključna - postal prevladujoč, kar pa ne pomeni, da je diakonisa lahko diakon. S tem se je za strinjati. Dajte ji drugačno ime, a potem ne bodo hotele sodelovati, se mi zdi. Morda le, če bodo lahko pri delu imele škofovsko kapo na glavi. Ne bo lahko, slutim ...

    OdgovoriIzbriši
  2. Kolikor vem, Jezus ni nikoli nikjer ničesar prepovedal ženskam, kar je dovolil moškim, torej ni pravedga evangelijskega razloga, da bi jim Cerkev. Kakršni so že zadržki, so torej starozavezni, te je pa Jezus tako ali tako vsskozi kritiziral.

    OdgovoriIzbriši
  3. Diakonisa se ne more biti le po posvečenju, ampak po načinu življenja, v znatnem odmiku od sveta, ter popolnoma predanem služenju Kristusu. Ker še mnogo duhovščine tega osnovnega standarda ne doseže, je to težka naloga. Še najprej pa je kandidatke treba ozdraviti te hude bolezni (a kdo jih bo zdravil, če je sam bolan?):

    https://www.youtube.com/watch?v=gFR_fWfnqV8

    Bojim se, da je končna rešitev Cerkvi vendarle že dolgo znana, in je podana na koncu videa?

    OdgovoriIzbriši
  4. No, danes pa še en proceduralni predlog Branku, ki je tik ob gospodih škofih, ti pa so od papeža, papežova pa je diakoniška komisija:

    Seveda gre trend preiskave o zgodovini prvih diakonis v smer, da se bo nekje odkril kak 'grški' prevod, ki bo omogočil druženje duhovnikov in pomočnic, moj predlog pa je tak:

    Brez dvoma, da so obstajala diakonise, komisija pa naj preuči še, ZAKAJ jih potem ni bilo več? Ne smemo se zanašati samo na kak pravkar najdeni 'grški prevod', iz prvih dvesto let, ampak tudi kakšnega kasnejšega, zakaj so s to prakso PREKINILI?

    Odgovor je povsem preprost: kjer se preveč na blizu družita moški in ženska, pa naj sta še tako svetniška, se 'zgodi', in diakonese postanejo princese, pa še kak froc nezaželjeni se pojavi.

    Reference iskati na ameriški letalonosilki med zalivsko vojno, ko je menda 70% poštenih vojakinj zanosilo.

    Najbrž Cerkveni očaki srednje dobe niso bili tako neumni, kot se zdi dandanes že čisto poženščenim? Morda jim je praksa pokazala, da ni plombe, ki bi zdržala takšna druženja? In ker niso hoteli postati še ena religija, kjer je vseeno, če je duhovnik poročen ali ni, so stvar ukinili. Namreč, ni vseeno: kdor resnično hodi s Kristusom, preneha z obema vrstama mesa.

    Seveda brez žensk v Cerkvi ne gre, a kdor misli, da zgornji videospot ne prikazuje univerzalne resnice, in v njem ni videl župnika, ki se matra 'k sebi spraviti' svojo pomočnico, bo hude stvari skusil, okolici pa vero uničil.

    Je poštena vaška ženska, poročena, z možem hodila tudi kdaj popoldan cerkev urejati. Nekoč pa je mož oral, in je šla sama. Potem jo je nazaj grede s traktorjem domov odpeljal. Rezultat: 'sive kite', tercialke, so raznesle govorice po vasi, da jo je mož zasačil z župnikom in jo na silo odpeljal domov. Ko je rodila, so govorile, da je sin od župnika. Gospod župnik je bil zelo prizadet, zato je pri maši javno oznanil Gospodovo kazen. In se je zgodila, vsem čenčam: smrti, psihične bolezni, na koncu pa huda obžalovanja. Ženska pa z možem ne krasi več cerkve.

    Toliko v premislek komisiji. Seveda se hecam, ker vem, da je Brane proti kaj takega raziskovati. Torej bo moral vsakdo raziskati sam, na svoji koži, a takrat zna biti prepozno. Slovenski svet komaj čaka dobri zgodbic, da dokončno zapoprajo Cerkev.

    OdgovoriIzbriši
  5. Tako pogosto je: zaljubljen si v nekoga in želiš, da te opazijo ... ali preživljaš težak "razhod" in želiš, da se vrne ... ali pa si osamljen in iščeš nekoga posebnega . Vse je odvisno od tega, kaj želite. Če ste osamljeni in želite najti novo ljubezen, je za vas urok. samo kontaktirajte dr. Jasper v Gmailu, ona je najboljša: doctorjaspermagic@gmail.com, ali pa jo kontaktirajte na WhatsApp: +2349150316084

    OdgovoriIzbriši