sreda, 01. marec 2017

Ker je obala najljubši kraj na zemlji




V Mariboru prva lezbična poroka 

„O, moj Maribor je tak fejst nor, da srcu vse verjame,“ poje Zoran Predin. In res. Poleg nogometnih tudi smučarske prvake po novem kuje Maribor. Zakaj? Ravno zato ker za kaj takega nima denarja. Ima pa srce. Vstaje v letu 2012 so bile spočetka mariborske, spontane. A hitro so jih začele teledirigirati izurjene politične hijene. Postale so „vseslovenske“, dvolične in jalove, da je danes koga sram, da je bil zraven. Nadškofija Maribor je zasnovala Slomška nevreden finančni šmorn. A glej, v teh krajih spet verjamemo srcu in medtem, ko povsod po Sloveniji število krstov pada, slednji le na področju mariborske škofije vztrajajo v enakem številu (link).

Te dni je Maribor bil spet „nor in prvi“. Obhajal je prvo lezbično poroko v Sloveniji. Torej, ne registracija lezbičnega para, temveč uradna, od države priznana poroka* med dvema ženskama.

Relativno na tiho so jo opravili. Nobenega paradno-ponosnega pompa. Morda sta si tako želeli nevesti. Morda so LGBT aktivisti in njih parlamentarni ter medijski paralelčki po zadnjem referendumu spoznali, da je take stvari bolje delati z manj fanfarami na strehah polisa. „Ne diraj lava, dok spava,“ pravijo južneje od Haloz. Večina Slovencev in Slovenk porok med homoseksualci ne odobrava. Pustimo jim zato spati njih potrošniški sen.


Spoštovanje ljubečih odnosov ter nestrinjanje z istospolno poroko

„Vsaka ljubezen je sveta,“ sem kakšen dan ali dva po zadnjem družinskem referendumu izjavil za Večer in bil nominiran za Bob leta 2016. Vztrajam. Ljubezensko čustvo je sveto. Pripadnost drug drugemu, zvestoba, zanesljiva pomoč,... so svete kreposti tako v zakonskih kot v izvenzakonskih (koruzniških) skupnostih. Je sveto tudi ljubezensko čustvo med dvema istospolnima osebama, ki živita skupaj, ne manipulirata, ne eksperimentirata kot tista dva iz romana Petdeset odtenkov sive, pač pa si obljubljata zvestobo? Je. Nihče tega čustva ne sme zaničevati ter v imenu ideologije ali vere gaziti po njem kot tank preko gredice.

Iskreno ljubezensko čustvo spoštujemo, a obenem se kristjani držimo Biblije, katoličani še Katekizma katoliške Cerkve (členi 2357-2359). Sama homoseksualnost je pred-moralno stanje (nisi avtomatsko grešnik, če v sebi čutiš nagnjenje do istega spola), aktivno homoseksualno življenje je greh. Taka je postava in tu ni odstopanja.

Če dva moška ali dve ženski živita skupaj, ne bomo zganjali moralističnega pogroma proti njima. Še več. Če okolica pljuva na homoseksualni par, ima dober kristjan dolžnost, da ga pred pljunki zaščiti. Brez skrbi, tudi Jezus bi tako storil (prim. Jn 8,1-11). A istočasno bodi jasno, da istospolne poroke, kot ideje in kot prakse, kristjani ne sprejemamo. Podobno v nogometu: spoštuješ nasprotnika, ga zaščitiš, če publika vanj meče olupke, a to še ne pomeni, da se ne boš boril za svojo zmago. Boril po pravilih igre. Boril v smislu prikaza svojih stališč, soočenja mnenj, v smislu vsem koristne razprave, po potrebi tudi v smislu politične tekme à la referendum.


Istospolna poroka kot razpoka na jezu

Kaj je narobe z istospolno poroko? „Živi in pusti živeti!“ bi lahko rekli in pustili tistim nekaj homoseksualnim parom, da se civilno poročijo. Seveda jim to pustimo, ne postavljamo živega zidu pred magistrati. A poleg ostalega smo pozorni na zakonitost proaktivnosti. Klaus Demmer, (tudi moj) spoštovani profesor moralke na rimski univerzi Gregoriana, je s tem v zvezi rad uporabljal prispodobo razpoke na jezu. Gradbinci vedo: razpoka na jezu, skozi katero po malem curlja voda, pomeni konec jeza. Razpoka na jezu, čeprav majhna, ni zanemarljiva, nevtralna in pasivna, temveč je, če se tako izrazimo, proaktivna. Po domače: širila se bo. Jez bo padel.

Zakon, ki dovoljuje istospolne poroke, spodbuja k nadaljnjim ideološkim in kmalu tudi k pravnim korakom. Naštejmo: relativizacija zakonske zveze med moškim in žensko, redefinicija starševstva ter moškega in ženske, sprememba dojemanja otroka (iz „daru“ otrok bržčas postane politična zahteva odraslega in „pravica“ odraslega), redefinicija družine, promocija teorije spola.

O vsem tem smo prelili že dosti črnila, s črnilom pa žolča. Zato na tem mestu dodajmo v debatah manj prisoten vidik, dodajmo ščepec filozofije.


Istospolna poroka zanika kajstvo in odpravi „obalo

Kaj je narobe z istospolno poroko? Ko istospolna poroka preskoči dopolnjujočo se različnost moškega in ženske, izskočimo iz tisočletnih aristotelovskih okvirov o tem, kaj nekaj je (lat. quidditas). „Kaj nekaj je“, bistvo oz. kajstvo“ - kot so temu rekli naši neotomisti z Janezom Janžekovičem ne čelu - je osnova za spoznavni realizem** in nas ščiti pred pogubno relativizacijo obstoječega. Teorija spola npr. sloni na zanikanju kajstva“ moškosti in ženskosti, istospolna poroka zanika kajstvo“ poroke in reprodukcije vrste.

Istospolna poroka, ki jo nekateri imenujejo „genderless marriage“, nadalje zada resen udarec drugosti (lat. alteritas), drugačnosti in raznovrstnosti. Znameniti yin-yang, črno-beli simbol načela dopolnjevanja v različnosti (glej slikico na vrhu), je v nevarnosti, da gre v prisilni pokoj. Ko morje sreča morje, se ne zgodi nič. Ko morje (ženska) sreča zemljo (moški) pride do srečanja, nastopi obala.

Peter Kreeft, profesor filozofije na Boston College, v esejističnem slogu o čudoviti različnosti zapiše***:
Vse družbe v zgodovini sveta so poznale, da se yin-yang, moški-ženska, ne omejuje le na človeka, niti le na živali. V vseh jezikih, ki jih poznam, razen v angleščini, imajo moške in ženske samostalnike. Luna je vedno ona, sonce vedno on; dan je vedno on, noč je vedno ona; voda je ona, kamen je on. Danes nas večina misli, da gre pri tem za projekcijo naše spolne danosti v kozmos. Ta danost nas dela drugačne od kozmosa.
Najljubši kraj na zemlji je obala. Kjerkoli po svetu smo, je ravno pričetek vodne gladine /waterfront/ najbolj izrazna poteza. Zakaj? Zato ker se tam srečata morje in zemlja. Podobno kot se srečata moški in ženska. Zemlja brez morja je nekaj dolgočasnega. Puščava. Morje brez zemlje je dolgočasno. „Kdaj bo pristala ladja?“ Tam je kraj srečanja.... tam je vsa akcija. Tam hočemo biti.


* Uporabljamo izraz "poroka", čeprav vemo, da to poroka biološko in antropološko gledano ne more biti. Tudi v pravnem smislu je izraz vprašljiv, saj v Sloveniji nimamo zakona, ki bi dobesedno govoril o istospolni "poroki".
** Spoznavni ali gnoseološki realizem: iz grške filozofije izvirajoči nauk, da je človek zmožen spoznati, kaj nekaj je. Po Tomažu Akvinskem je spoznanje skladnost stvari in uma (lat. 
adaequatio rei et intellectus). Spoznavni realizem so v novem veku zamenjali drugi nauki o človekovem spoznavanju, med njimi tudi spoznavni relativizem.*** Citira ga Doug Mainwaring v razmišljanju Smrt brezpogojne ljubezni (link).


10 komentarjev:

  1. Mislim, da tudi pri istospolnih osebah, ki sta skupaj, je ena malo bolj moški, druga pa malo bolj ženski tip, tako da tu jing jang ne umanjka in se razen spolnih organov lahko prav lepo dopolnjujeta, pri spolnosti je pa itak najbolj važna pripadnost, dajanje in prejemanje, stanje blaženega in odklop, ne pa tehnika ...

    OdgovoriIzbriši
  2. "malo bolj"moški in "malo bolj ženska"..., ne gre skupaj!! Ali si moški ali pa ženska - to je to!
    Potem si želi en-a postati moški in drugi-a postati ženska?? Za kaj že??
    Potem to postane začaran krog..., kdaj je konec??
    Kdo lahko danes spreminja spol? Odgovor je denar, kaj sem potem M ali Ž??
    Kriza identitete?? Kdo sem, kaj sem? En teden eno, drugič drugo??

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Veliko poenostavljanja...spolna identiteta (tudi v čisto biološkem smislu) je nekaj veliko bolj zapletenega in kompleksnega kot si to običajno predstavljamo. Ljudje popreproščeno označimo spol po tistem kar vidimo na zunaj, torej po zunanjih telesnih spolnih znakih. Znanstveniki pa že dolgo pravijo, da pravzaprav obstaja več instanc spola in to že v čisto biološkem smislu . Tako govorijo o fetusnem spolu, genskem spolu, hormonskem spolu, kromosomskem spolu
      ter o instancah ki se navezujejo na določene predele možgan. Kombinacije teh nivojev pa so pri različnih ljudeh zelo različne, zato tudi ni čudno da se srečujemo z zelo različnimi oblikami spolnih identitet, sploh pa ko tukaj dodamo še psihološke faktorje...tako da teh stvari res ne gre poenostavljat, je pa res da je povprečnemu človeku te kompleksnosti zelo težko razumet, zato tudi prihaja do tolikšnih averzij do ljudi ki so drugačni !

      Izbriši
  3. Avtor je odstranil ta komentar.

    OdgovoriIzbriši
  4. Ali je res, če imamo biolški spol ženske in biološki spol moškega, da enostavno samo to "paše" skupaj? Kaj pa ljubezen, ujemanje, energija, vse to kar imata med seboj partnerja, harmonija med njima, ki se zlije v jing in jang in ustvarja obalo?
    Pa ko se že dregamo ob poroko pa saj tukaj gre predvsem zato, da si parnerja lahko izkažeta še uradno ljubezen in dobita zakonske pravice.
    V Cerkvi bi blo to nekaj čisto povsem drugega.
    Lp

    OdgovoriIzbriši
  5. Če malo prebereš teologijo telesa sv. Janeza Pavla II. ali pa vsaj približno razumeš pomen svetopisemske zgodbe o Adamu in Evi, te kaj takega ne more zmesti.

    Je res kar vse ljubezen? Bog je ljubezen. Bog je merilo ljubezni. Ko približno veš, kaj je in kaj dela Bog (Sv. Trojica), po čem smo Bogu podobni..., potem zaslutiš, kaj je ljubezen. Vse ostalo je filozofiranje in nakladanje.

    OdgovoriIzbriši
  6. Za razumevanje ljubezni bolj priporočam Visoko pesem. Nakladanje je Teologija telesa, zehati lahko začneš zraven.

    "Naj me kušne s kušljejem svojih ust; ker tvoje persi so boljši kakor vino; dišijo po naj boljših mazilih; tvoje ime je razlito olje; zato te ljubijo deklice."

    Božja beseda. Amen.








    OdgovoriIzbriši
  7. "...Večina Slovencev in Slovenk porok med homoseksualci ne odobrava..."

    O tem ne bi bil več tako trdno prepričan, kajti če od poroke odštejemo možnost posvojitev potem se mi zdi da že gre vseskupaj bolj na tesno. Konec koncev je šel zakon o partnerstvu dokaj gladko skozi ravno zaradi izvzetosti možnosti posvojitve. Pa še ena nedoslednost je tukaj...ti dve lezbijki se nista poročili pač pa sta sklenili partnersko zvezo. Če pa morda gre komu v nos možnost slovesne sklenitve take zveze je pa seveda druga stvar, ampak za kaj takega bi pa morali biti ljudje že res zelo žleht..:)

    "... A istočasno bodi jasno, da istospolne poroke, kot ideje in kot prakse, kristjani ne sprejemamo..."

    To je seveda jasno ko beli dan...ampak zastavlja se vprašanje ali imamo pravico takšno načelo vsiljevati vsem državljanom? Jaz mislim da ne !

    OdgovoriIzbriši
  8. "...Istospolna poroka, ki jo nekateri imenujejo „genderless marriage“, nadalje zada resen udarec drugosti (lat. alteritas), drugačnosti in raznovrstnosti..."

    Tale "resen udarec" bi bil zares resen samo v primeru, če bi bila istospolna poroka obvezna za vse....tako pa je resen ravno ene toliko kot celibat..:)

    OdgovoriIzbriši
  9. Ob prepričljivem argumentu o razpoki v jezu
    človeka prime jeza - a smo res tako zelo
    ne-umni, da zagovarjamo to razpoko?

    Pravo naj bi branilo šibke pred močnimi -
    bo zdaj branilo - (senti)mentalno - šibke
    (z enormnim kapitalom) pred kmečko pametjo?

    OdgovoriIzbriši