Škofijske meje – 11 nevralgičnih točk

slika 1

Kjer so danes cerkvene meje, bodo jutri regijske ali celo državne. Primer je „Slomškova“ cerkvena meja mariborske škofije, ki je danes državna meja med Slovenijo in Avstrijo.

Velja tudi obratno: kjer so danes upravne in politične meje, bodo jutri cerkvene. Primer je škofija Koper, ki je dobila mejo na eni strani z novo državno mejo med Jugoslavijo in Italijo, na drugi pa z bivšo rapalsko mejo (slika 2). Tudi murskosoboška škofija se je „usedla“ v relativno mlado regijo imenovano Pomurje.

Marca letos se je na več koncih Slovenije dogajal teološki simpozij, katerega tema je bila 10-letnica  novih škofij. Bil sem zadolžen, da pripravim kratek referat o civilno-regijskem vidiku novih škofij. Med drugim sem obravnaval vprašanje mej. Tukaj povzemam, kar sem o novih mejah na simpoziju podal sam in kar so k temu vprašanju v razpravah dodali udeleženci, ki so bili večinoma duhovniki.

Glede na povedano je mogoče zaznati 11 nevralgičnih točk (slika 1) vezanih na (ne)nastanek novih škofij. Pojdimo od zahoda proti vzhodu.

1. Neustanovitev škofije Nova Gorica.
Še vedno se najde med duhovščino kak kritičen glas, ki meni, da bi tudi Nova Gorica morala biti škofija zase. Navajajo primer Bovca, saj ima bovški župnik kar 5 škofov, ki so mu geografsko in prometno bližji kot koprski. Nato nekateri navajajo narodnoobrambni razlog, po katerem bi novogoriška škofija pomagala zamejiti ne vedno dober vpliv sosednje Italije.

2. Ohranitev rapalske meje. 
Ker se v zahodni Sloveniji ni ustanavljalo novih škofij, so meje med koprsko in ljubljansko škofijo ostale tam, kjer so bile. Nič posebnega, če ne bi cerkvena meja šla po rapalski, zlasti očitno v njenem spodnjem delu (glej sliko 2). Z rapalsko pogodbo so namreč l. 1920 določili mejo med Italijo in Kraljevino SHS. V kakšnih bolj dramatičnih geopolitičnih pogojih bi cerkvena ohranitev rapalske meje lahko bila minus za Slovenijo. Na slednje je na teološkem simpoziju opozoril dr. Matjaž Ambrožič.

slika 2

3. Kam spada Kočevsko? 
Mnogo Kočevcev se vsak dan vozi na delo v Ljubljano, pa vendar Kočevsko po l. 2006 spada v škofijo Novo Mesto. Je pretehtala južnoslovenska identiteta Kočevskega?

4. Koliko Dolenjcev bo ostalo izven „dolenjske“ škofije?
Po starem (glej sliko 2) Dolenjska sega do roba Ljubljane. Zdaj ko imamo „dolenjsko“ škofijo, se na novo odpira vprašanje regionalne identitete teh priljubljanskih področij. Novo Mesto je pričakovalo škofijsko mejo na višnjegorskem klancu, postavljena pa je bila južno od grosupeljske dekanije. Ljubljana je metropola in razumljivo je, da deli sosednjih regij gravitirajo k njej in da se temu prilagodijo tudi cerkvene meje.

5. Tablica KK na cerkvenem zemljevidu ne deluje.
V Posavju imamo civilno regijo, ki se identificira z avtomobilsko tablico KK. Starodavna deželna meja med Štajersko in Kranjsko na Savi s tablico KK na nek način pade. Pri ustanavljanju škofij se je pojavila ideja, da bi vsaj Brežiško zaradi bližine in avtoceste prešlo pod Novo Mesto. A Sava je Sava. Brežice po cerkveno spadajo v Celje.

6. Kam spada Koroška?
Koroška je prometno slabo zvezana tako proti Mariboru kot proti Celju. Po elektrogospodarstvu in policiji se veže na Celje, najbolj vzhodna koroška občina Podvelka pa ni daleč od Maribora. Hipotetično: Če bi po tretji razvojni osi že tekla avtocesta med Slovenj Gradcem in Celjem, bi Koroška res „brez upora“ šla pod Maribor?

7. Zaradi Vitanja „posegel“ Vatikan.
Domala vsi novi cerkveni zemljevidi imajo napako. Vitanje je na njih vrisano pod nadškofijo Maribor, spada pa v škofijo Celje. Kako to? Po razmejitvah iz l. 2005 je Vitanje res najprej bilo izvzeto iz dekanije Nova Cerkev in vključeno v nadškofijo Maribor (in takrat so se naredili zemljevidi), a ga je Vatikan na pobudo lokalnih cerkvenih in občinskih mož na pomlad l. 2006 vrnil nazaj v matično dekanijo in s tem dodelil k škofiji Celje. Je slučajno, da ravno Vitanje predstavlja enega najpomembnejših vodnih virov za mesto Celje?

8. Konjiško ima tablice CE, spada pa v škofijo MB.
Razmejitev med Celjem in Mariborom je v spodnjem delu stekla po hribovski liniji Donačka gora – Boč – Konjiška gora – Paški Kozjak. Zato so Slovenske Konjice ostale pod Maribor, čeprav so upravno in po avtomobilskih tablicah vezane na Celje. S tem dekanije Slovenske Konjice ni bilo potrebno trgati na pol. Vzhodni del dekanije ima namreč tablice MB.

9. Deliti Prlekijo?
Obstajajo ljutomerski in obstajajo ormoški Prleki. Bila je ideja, da bi jih nova škofijska meja ne delila. Zdaj jih deli in to za nikogar ne predstavlja problema.

10. Cerkvena potrditev „Pomurja“.
Včasih se je reklo, da je Pomurje umetna (ali „socialistična“) regija in da so razlike med Prekmurci (nekoč „ogrski Slovenci“) in Prleki (Štajerci) prevelike, da bi kdaj regionalno „zafunkcionirali“ skupaj. Z ustanovitvijo murskosoboške škofije je meja na Muri padla in danes ni slišati, da bi se Prekmurci in Prleki ne razumeli.

11. Narodnoobrambna vloga murskosoboške škofije.
A ne zaradi Madžarov, pač pa zaradi migracij severovzhodnih Slovencev na germansko območje. Mlada murskosoboška škofija se zaveda svoje narodnopovezovalne vloge v času, ko je za mnoge ekonomsko težišče zunaj matičnega naroda. Če te na rodno grudo več ne veže tovarna, naj te vsaj oltar.


* Članek je bil najprej objavljen 23. oktobra 2016 na Domovina.je.

Bog se vrača, jaz pa kličem ateiste na pomoč

Zanikaj svoje želje in odkril boš, kaj si želi tvoje srce.

Sv. Janez od Križa, španski mistik

Fanatizem, religija in civilna religija

Bog se vrača, jaz pa nisem vesel. Kajti ob svojem povratku se z jumbo jeti zaletava v stolpnice, s tovornjakom po promenadi mendra otroke, s sekiro se dviguje nad potnike na vlaku (blog). Bog se vrača, jaz pa nisem vesel. Kajti tudi z evropskih tal se počasi dviguje v krščanstvo maskirani neevangeljski odgovor na Onega, ki se zaletava v stolpnice (blog). Novokrižarski orjunaši tipa pegidaši kličejo kristjane v svoje vrste z vzklikom: „Mi že visoko dvigujemo krščanski križ, kje ste vi?“

Teman in vse obilnejši je božji oblak. Kljub temu se ne Bogu ne religiji ne mislim odpovedati. Bog je. Religija je naravna in potrebna. V družbenem okviru je potrebna kot pra-korenina kolektiva, kot osmišljevalka in vseprežemajoča identiteta. Re-ligija (po Laktanciju iz „re-ligare“ = „skupaj zvezati“) razpršene zveže v trden obrambni zid pred kaosom, praznino in samo-uničevalnimi momenti.

V zvezi s tem na Nemškem zasledite razprave o „civilni religiji“ (prim. esej Rolfa Schiederja Katholisch? Muslimisch? Deutsch!), ki bi zmogla povezovati izrazito multi-kulti družbo prihodnosti. Civilno religijo tvorijo tisti verski, ekumenski, civilni in državni dogodki ali obredi, ki morejo na osnovi skupnih vrednot in stremljenj „skupaj zvezati“ različno verujoče in različno prepričane (prim. Wikipedia). Zanimivo pri tem je, da civilna religija ne sme biti v lasti države, ker smo potem na poti v totalitarno državo. Ne pozabimo: nacizem in komunizem sta upravljala vsak svojo civilno religijo. Zanimivo je še in čudno se sliši, a drži, da civilna religija ne bi bila „civilna“, če ne bi vključevala ateistov.

Zakaj je ateist kristjanu brat ...

Saj res! Ateisti! Menda se ima 13 % Slovencev za čiste ateiste (vir). Kje so v tej dramatični uri? So se v kolosalnem spopadu s krščanstvom tako upehali, da vpričo prodirajočega islama več ne pridejo do sape? Kakšen naj bo danes njihov prispevek k razelektritvi temotnega in obilnega božjega oblaka?

Ne bodimo pikri. Evropski vernik in evropski ateist sta si bolj brata, kot je videti na prvi pogled. Vernik in verski fanatik pa sta si veliko bolj tujca, kot si običajno predstavljamo. Znani češki teolog Tomáš Halík v svojem bestsellerju Patience with God (knjiga l. 2012 prevedena v slovenščino kot Blizu oddaljenim) piše:

Ravno ta njegova /Božja/ radikalna drugačnost od načina biti sveta in nas v svetu odpira prostor za obstoj ateizma in agnosticizma – ampak tudi vere. Če bi bil Bog ves čas banalno „pri roki“, potem bi bila odvečna vsakršna gorečnost vere, ves pogum človeškega upanja reči „da“ iz obličja v obličje z Neugledljivim (…).

Bog vernika in ateista ločuje, ker ga eden priznava, drugi pa ne. Med vernikom in ateistom je zato stalna napetost. Ampak Bog vernika in ateista tudi združuje, ker sta oba otroka iste Božje lastnost: nepredirljivosti, nedostopnosti, vsepresežnosti (transcendence). Ker je Bog nepredirljiv, nedostopen, vsepresežen, je ateist zaključil, da Boga ni. Nekdo drug je ob nepredirljivem, nedostopnem in vsepresežnem Bogu začutil drugačen vzgib in - ne da bi se odrekel razumu - postal vernik. Ateist in vernik sta brata, v kolikor vsak na svojo pot kreneta iz istega izhodišča: nobeden od njiju ne vidi Boga.

… in zakaj je verski fanatik kristjanu tujec

To je tudi točka, na kateri se verski fanatik loči tako od ateista kot od vernika. Za verskega fanatika je Bog predirljiv, dostopen, „pri roki“, Boga je mogoče kadarkoli „prečitati“. Verski fanatik točno „ve“, kaj Bog ta hip hoče, kje in kako deluje, kakšno so urniki Božjih posredovanj. In – kar je najhuje - verski fanatik se ima za Božje orodje, ki tu in zdaj na zelo konkreten, se pravi agresiven način izvršuje Božjo voljo.

Teroristična organizacija ISIS danes predstavlja do konca izprijeno logiko o „prečitanem“ Bogu. Popačenost je popolna. ISIS-ov Bog je na koncu „uporaben“ in človeškemu poželenju „pokoren“ do mere, da daje legitimnost posilstvom, zasužnjevanjem in ubijanju nedolžnih.

Ravno na točki umevanja verskih pojavov se moreta fanatiku združno zoperstaviti ateist in vernik (bodisi kristjan bodisi musliman). Ateist s svojo razorožujočo kritike religije, vernik s svojo hermenevtiko in duhovnostjo. Verniku je namreč fanatikov „prečitan“ in „uporaben“ Bog tuj. Izhodišči vernika in verskega fanatika sta si zelo daleč.

Bog, ki ga zanikata tako ateist kot kristjan

Še več. Ateist lahko verniku precej pomaga. Kje? Pri bistvenem. Pri očiščevanju podobe Boga. „Večji del“ Boga, ki ga zanika ateist, zanika tudi vernik. Mnogokrat, ko ateist reče „ni Boga“, mu vernik lahko pritrdi: „Da, prav imaš. Takšnega Boga, kot ga ti zanikaš, res ni.“

Ponazorimo. 4. oktobra 2016 je v brihtno norčavi radijski oddaji Toplovod, ki jo vodi „poklicni nebulotik“ Miha Šalehar, beseda tekla – pomislite! - o Bogu (link). Paleta pisanih duhovnih misli in humorno vodenje. Oddaja bi nam skoraj „spucala čakre“ in se prevesila v univerzalni božji sen, če ne bi čisto na koncu vletel gospod Jurij, ki je v eter iztisnil tole: 

Najprej moramo vedeti, da Boga ni. Da ni strica, ki bi bil nekje zgoraj in bi odpuščal umore, uboje, zločine, kraje, prekrške pa skoke čez plot (...) Če si za svoja dejanja zmožen sprejeti odgovornost, Boga ne rabiš (...) Bog je samo navadna imaginacija nemočnih, ki iščejo uteho za svoj strah pred ne vem kaj vse čim.

G. Jurij je prepričan ateist. Kako mu odgovarjamo kristjani? Nekateri bomo z g. Jurijem brž zastavili polemiko in šli v dokazovanje, da Bog je. Drugi mu bomo odvrnili takole:

Imate prav. Strica, ki bi bil nekje zgoraj in bi kar tako odpuščal umore in skoke čez plot, res ni. In imaginacija, ki daje daje uteho nemočnim, ki niso sposobni sprejeti odgovornosti zase in za svoja dejanja, ta imaginacija res ni na mestu. G. Jurij, vi ste zaveznik srčnih kristjanov. Recite še kakšno o tem, kaj Bog ni.

Tudi s pomočjo bratov ateistov bo potrebno bolj meditirati, kaj Bog ni. Ime-beseda „Bog“ je namreč skozi zgodovino postala tako okičanjena in obtežena, da jo včasih tudi iskren vernik plahoma in mukoma izgovarja. Španski teolog in specialist za mistiko Juan Martín Velasco je na nekem predavanju provokativno predlagal, da bi lahko kakšnih sto let imena-besede „Bog“ ne uporabljali, da bi se le-ta očistila.

Roger Lenaers in teza o „zdravilnem ateizmu“

Jezuit in teolog Roger Lenaers, ki trenutno deluje v Avstriji, je l. 2009 v Belgiji izdal knjigo Al is er geen God-in-den-hoge (Četudi ni Boga na višavah), ki je v nemščini izšla z naslovom In Gott leben ohne Gott (Živeti v Bogu brez boga). V njej predpostavlja, da bo celotno krščanstvo moralo skozi fazo nekakšnega zdravilnega a-teizma. V skladu z razvpito tezo luteranskega teologa in mučenca Dietricha Boenhofferja, da krščanstvo ni religija, in da bo prihodnje krščanstvo post-religiozno krščanstvo, Lenaers pričakuje, da se bo sedanja vera očistila mitoloških predstav o Bogu in zaživela „z Bogom brez boga“. 

Obtožen zarotništva proti državi in čakajoč na smrt v nacističnem zaporu je Boenhoffer namreč zapisal tudi te znamenite besede: 

Pred Bogom in z Bogom živimo brez boga /vor Gott und mit Gott leben wir ohne Gott/. Odrasli svet je svet brez boga in ravno zato je verjetno bližji Bogu kot neodrasli svet.

Dietrich Bonhoeffer, 1906-1945

Kaj je to Boenhofferjevo „živeti brez boga“*? Za Lenaersa je to živeti brez grškega boga (theos). Grško in pogansko pojmovanje Boga je okužilo krščanstvo, da smo po eni strani prepogosto izgubili z vidika Jezusovega Boga-Očeta, po drugi pa z Bogom ravnali preveč po domače, politično, egoistično, Boenhoeffer bi dejal, preveč „religijsko“.

Z vsemi Lenaersovimi tezami se ne bomo strinjali. Zlasti ko avtor postane radikalen in zahteva revizijo vseh dogem (prim. njegov članek Se krščanstvo in modernost lahko srečata?). Tudi ne bomo pristali na to, da mora biti naslednja podoba Boga popolnoma „nereligijska“, malodane „ateistična“. A ateizmu kot svojski metodi rafiniranja religije ter ateistu kot sodelavcu pri zajezitvi tiste religije, ki se rada izrodi v blaznost in nasilje, se ne bomo odrekli.

* Nekateri prevodi na tem mestu bog pišejo z malo, čeprav je v izvirniku v nemščini - logično, ker je samostalnik - Gott z veliko.

Ko je Dylan poučil babyboomerje potrkati na nebeška vrata

Septembra 1980 sem na sprehajališču blizu bežigrajske vojaške gimnazije naletel na prizor, ki je bil zame, pastirčka in gasilskega vajenca z Dravskega polja, dokaj vznemirljiv. Nekaj dolgolasih mladih je sedelo na asfaltu, eden je brenkal kitaro, bolj tiho kot glasno so peli refren: Knock, knock, knock in' on heaven's door. Nisem mogel vedeti, kaj bi naj ta otožni nak nak pomenil, saj so nas namesto z angleščino na hajdinski šoli mučili z nemščino. Mesec ali dva kasneje, ko smo si v internatu že izmenjevali globoke poglede na življenje in drug drugega poučevali o rock glasbi, mi je bilo povedano, da je to najboljša pesem nekega Boba Dylana ter da v njej trka na nebeška vrata. 

Dovolj, da se je v petnajstletnem ateistu, kar sem kot „pitomac Jugoslovenske narodne armije“ vsaj na zunaj moral biti, zasejal dodaten nemir: Kdo neki še danes trka na nebeška vrata?

Bili so to časi, ko je v slovenske kinematografe prišel sloviti Ben Hur. Na Ptuju smo ga, ne da bi vedeli, gledali z udbovsko natančnostjo cenzuriranega, se pravi brez verskih prizorov. V tem duhu so tudi informacije o Bobu Dylanu do nas prihajale ravno tolike in takšne, da nismo mogli iz prve dognati, da ameriški kantavtor verjame v „nekaj več“. A ravno tista leta dylanologi imenujejo „Bob Dylan's Jesus years“, saj je v njih na trg dal kar tri duhovne albume: Slow Train Coming (1979), Saved (1980), Shot of Love (1981). Pomislite na zadrego vzhodnih in zahodnih politkomisarjev, ki je nastala vsled te trilogije. Vzhod: A ni to tisti Dylan, ki je kritiziral kapitalizem in se norčeval iz ameriške protikomunistične paranoje (pesem Talkin’ John Birch Paranoid Blues)? Zahod: A ni to tisti Dylan, ki bi se moral v skladu z woodstockovim protokolom nagibati bolj v hedonizem kot v luteransko teologijo in apokaliptiko newborn kristjanov?

Slovence je Dylanova krščanska trilogija v osemdesetih v glavnem zaobšla, vendar smo mnogi babyboomerji tudi brez nje in že s tem, kar smo od njegovega obilnega opusa imeli, v njem začutili pevca, ki pove več; pevca, ki je naš glas. Ne sporočam nič novega, če rečem, da je Blowin' in the Wind bila ena naših himn. Himne se ne pojejo kot druge pesmi. Pojejo se s posebno dušno pripravo, s svečano držo – čeravno še vedno sede na asfaltu ter z rjavo flašo laškega pira ob sebi.

Blowin' in the Wind je bila cankarjanskemu pokolenju na kožo pisana hrepenenjska in politična lirika, ki nas je takorekoč silila v boljši svet. Bil sem pri obojih, zato sem verodostojna priča: Blowin' in the Wind smo v sredini osemdesetih peli v socialističnih delovnih brigadah; Blowin' in the Wind smo peli pri katoliških mladinskih mašah. Samo največji zmorejo napisati, uglasbiti in zapeti pesmi tolikega duhovnega razpona.

Ko so prvič izvajali Beethovnovo peto simfonijo, v kateri nekaj prav tako trka (menda smrt na človeška vrata), so nekateri fini glasbeni kritiki rekli, da Beethovnova peta ni nobena umetnost, saj da je preveč preprosta. Nekaj podobnega je bilo moč brati v medijih in na spletu v četrtek: Dylanovi songi so popevke, resda s sporočilom, a popevke. Bomo zdaj za preproste popevke delili Nobelovo nagrado? Dylan je najprej kantavtor, on ni literat, ki bi živel od tiskanih knjig. Bomo zdaj Nobelovo nagrado za književnost delili glasbenikom?

Vprašajmo se, kaj je več. Je več prelestno, žlahtnega in neobičajnega besedišča, v popolno metriko dano, polangelsko - ki ga pa komaj kdo bere; ali je več ravno prav globoko in angažirano, da je še preprosto in umu iz poklicne srednje šole dostopno – in ga poje pol sveta? Težko reči, kaj je več. No, morda bo zdaj, ko je to storila Švedska kraljeva akademija, nekaterim prebivalcem Parnasa lažje priznali, da nekaj veljajo tudi kanali popkulture ter preko njih speljan izjemno pozitiven vpliv določenega pisca in pevca na široke ljudske množice.

* Ta kolumna je bila nekoliko skrajšana najprej objavljena v Pogledih v časopisu Večer 15. oktobra 2016. Zraven: logotip festivala Woodstock.

Bob Dylan in krščanstvo (prevod)

Kantavtor Bob Dylan je torej letošnji Nobelov nagrajenec za književnost. Prav je, da ob tem spomnimo na pomemben vidik njegovega ustvarjanja – na vidik duhovnosti in vere. O slednjem namreč v Sloveniji ni slišati veliko.
Javier Ledesma Saúco je škofijski duhovnik španske škofije Ciudad Real, ki se je posebej poglobil v lik in sporočilo Boba Dylana. Napisal je knjigo Bob Dylan: Dios y Jesucristo, ¿Una provocación? (Bob Dylan: Bog in Jezus Kristus. Provokacija?). V spodnjem članku (link do izvirnika La dimensión cristiana de Bob Dylan) Ledesma Saúco zelo sintetično povzema Dylanov odnos do vere.

Članek je nastal l. 2015, ko je bil Dylan na turneji po Španiji. Prevedel in z mednaslovi opremil sem ga Branko Cestnik.

------------

Krščanska razsežnost pri Bobu Dylanu

Javier Ledesma Saúco

1978, križec na odru

Kot pravijo glasbeniki, ki so igrali z Bobom Dylanom (rojen v kraju Duluth, Minnesota, ZDA, 1941), se je odločilni trenutek zgodil, ko je nekdo izmed oboževalcev na oder vrgel majhen križec. Bilo je proti koncu leta 1978 v zadnjih dneh turneje, na kateri so predstavljali album Street Legal.

To je bil za Dylana čas družinskih prepirov, polpraznih scen in nakopičene utrujenosti. Med potrtostjo, ki je nastopila zaradi ločitve z ženo Saro in zaradi razprav o tem, kako bosta skrbela za njunih pet otrok, ga je tisti križec spremljal vse zadnje dni turneje. Tiste dni se je mu v nekem hotelu v Tucsonu v Arizoni zgodilo razvpito „razodetje“, o katerem je sam rekel: „Jezus je položil svojo roko name.“

1979-1981, krščanska trilogija

Od tod naprej se začne znamenito obdobje spreobrnjenja. Med leti 1979 in 1981 izda svojo krščansko trilogijo in sicer albume: Slow Train Coming (Počasni vlak prihaja) – absolutni uspeh, zaradi katerega je pesem Gotta Serve Somebody (Nekomu moraš služiti) prejela nagrado Grammy, prvo za Dylana; sledi album Saved (Rešen); in na koncu, kot zaključek trilogije, album Shot of Love (Ljubezenski strel), na katerem se nahaja biser Every Grain of Sand (Vsako zrno peska).

V teh treh albumih Dylan izrazi svojo gorečo vero v Jezusa Kristusa, kateremu posveti celo serijo pesmi. Njegova nova vera se najpogosteje naslanja na Knjigo razodetja in Pavlovo Pismo Rimljanom. Vero najde in zaživi v evangeličanski Skupnosti Vinograd, v kateri posebej poudarjajo vlogo Milosti, pa tudi vlogo greha, ki do konca skvari človekovo svobodo. Če v tej smeri nadaljujemo, sčasoma pridemo do luteranskih tez.

V tem času so v pesmih evangelijske reference stalnica. Sinteza sporočila je jasna: radikalna vera v Kristusa. Naletimo pa tudi na kritiko verske hinavščine - kritiko, ki po njegovem izhaja iz evangelija – pri njegovih sodržavljanih, zlasti pri njegovih znancih in „prijateljih“. Ta kritika je združena s prikrito grožnjo z Božjo sodbo, ki je že na delu in se približuje.

V albumu Shot of Love dobesedno prepeva „sem Jezusova last“ (song Property of Jesus). Skratka, pošteno povedano, verski nemir združen s krščanskim sporočilom se mojstru Dylanu v tej trilogiji zelo poda.

Sledi evangelija v pesmih izven trilogije

Versko iskanje se pri Dylanu začne že v prvi minuti njegove glasbene kariere. Že v njegovem prvem albumu iz l. 1962 z naslovom Bob Dylan naletimo na sledi evangelija. Najprej v pesmi In my time of Dyin' (Ob uri moje smrti) ali v Gospel Plow (Oznanjevalec), nato v komadih kot Masters of War (Gospodarji vojne) iz leta 1963 ali v With God on our Side (Z Bogom na naši strani) iz leta 1964. In kaj reči o glasbenih biserih kot All Along The Watchtower (Ob stražnem stolpu) in Señor- Tales of Yankee Power (Señor – Pripoved o moči Jenkijev); ter kaj reči o mojstrskem komadu Knockin´on Heaven´s Door (Trkajoč na nebeška vrata), v katerem je v ospredju duhovno sporočilo o smislu življenja in o možnosti obstoja nebes!

Glasbeno gledano je Dylan vedno plaval proti toku in bil svoboden; nikomur se ni pokoril in nihče ga ni pogojeval. Ustvaril je tendenco, ustvaril je slog. Zato zaseda mesto, ki ga zaseda: na vrhu glasbenih genijev XX. in XXI. stoletja. Morda je pri njem ravno zato krščansko sporočilo ostalo navzoče ves čas in vse do danes. Res je, da so nekatere njegove pesmi požveplane, zlasti ko kritizira cinizem oblastnikov ali ko napada ameriški verski in politični puritanizem. Zna biti zelo sarkastičen – uporabljajoč pri tem evangelijska besedila – v odnosu do ljudske rabe in zlorabe evangelijskih določil. Skratka, tudi po specifični krščanski etapi je Dylan nadaljeval s pisanjem pesmi o krščanskih vrednotah, v nekaterih pa tudi z zelo nazornim sklicevanjem na Jezusa Kristusa.

Dylanovo obvladovanje Svetega pisma

Koherentnost njegovih verskih prepričanj se kaže skozi teme kot Ye shall be changed (Spremenjen boš), Lord protect my Child (Gospod varuje mojega otroka), You changed my Life (Spremenil si moje življenje), Man of Peace (Človek miru), Shooting Star (Padajoča zvezda) ali Ring them Bells (Zazvonite).

To so nekatere od mnogih pesmi, v katerih Dylan pokaže, da zelo obvlada Sveto pismo, zlasti Staro zavezo – in to gotovo zaradi svojega judovskega porekla. Leta 2009 si je drznil izdati album, ki je na pol poti med country in blues in na katerem je izbor božičnih pesmi. Naslov albuma je Christmas in the Heart (Božič v srcu), na njegovi zadnji strani pa je slika Treh kraljev.

Naj zaključim. Če se hočemo z izkoristkom srečati z verskim in humanističnim sporočilom mojstra Boba Dylana, moramo počasi in študijsko iti skozi njegovo celotno diskografijo. Tako si bomo ustvarili idejo o resnični krščanski razsežnosti, ki je prisotna v mnogih njegovih pesmih in skozi vso njegovo več kot petdesetletno glasbeno pot.

Odpustek za telebane

Martin Luter nabija teze na cerkvena vrata (s spleta)

Preusodni odpustek

31. oktobra 1517 je oz. naj bi* avguštinski menih Martin Luter na vrata wittenberške cerkve nabil znamenitih 95 tez. V 8 od 95 tez govori o odpustku (indulgentia), v 7 o pokori (paenitentia), v 4 o krivdi in grehu (culpa), v 11 o kazni (poena), v 13 o odpuščanju grehov (remissio). Luter v tezah „sesuje“ - kot pravimo danes – takratno cerkveno prakso odpuščanja grehov in podeljevanja odpustkov. Prakso, ki je rada prešla v mešetarjenje in posel. V kolikor je tovrstno mešetarjenje potrjeval in se z njim okoriščal rimski papež, Luter usodno „sesuje“ tudi njega.

Pomislili bi, da bo Rimska cerkev po Lutrovem razgaljenju zlorab odpustkov podeljevanje slednjih opustila. Pa ni. Pričakovali bi, da bo to storila potem, ko je Luter skoraj pol Evrope pridobil na svojo stran in zasnoval od Rima neodvisno krščansko vejo. Pa spet ni. Odpustek je Cerkev krepko prečistila in ga ohranila vse do danes. Tudi v tekočem svetem letu, ki ga je razglasil „progresistični“ papež Frančišek, je pod takšnimi in takšnimi pogoji mogoče prejeti svetoletni odpustek (glej link).

Pomagajmo si s ... torto

Še vedno odpustek? Kaj je odpustek? Kako ga razložiti telebanom, kakršni smo ob tem vprašanju več ali manj vsi? Pomagajmo si s torto. Po štirih korakih.**

I. Bratu zavidam torto, zato mu jo pomečkam (GREH)
   Imam mamo in brata. Brat je danes star 14 let. Mama se je potrudila in mu spekla torto, kot je še ni. Torta je skrita na spodnji polici hladilnika. Vem zanjo, saj je mama pred mano ni skrivala. Vedno imam občutek, da ima mama brata rajši. Je pač eno leto starejši od mene in v vsem boljši: v šoli in v športu. Pomislim na brata in pomislim na torto. Pograbi me jeza. Odprem hladilnik in s pestjo mahnem po torti. Zmaličim jo. Brat se vrne s treninga in mama vesela steče do hladilnika. S spodnje police dvigne zmazek. Pogleda me in zajoče. Pride brat in tudi njemu je hudo. Takoj vem, kako zelo sem ga polomil in koliko bolečine sem prizadejal svojima najbližjima. Zbežim v sobo. 

II. Mama in brat mi odpustita (ODPUŠČANJE, SPRAVA)
   Čez uro dobim dovolj poguma, da grem k mami in bratu. Sedita za mizo in se pogovarjata. Previdno prisedem. Nekaj časa smo tiho. Nato bruhnem v jok. Povem, da mi je zelo žal. Priznam, da sem bil jezen in ljubosumen. Mama pove, da ni razloga za ljubosumnost. Da me ima rada enako kot brata. Mamo in brata iskreno in skesano prosim odpuščanja. Mama naju oba z bratom stisne k sebi in reče, da me ima rada in da mi odpušča. Zelo mi odleže. Mama iz hladilnika prinese tisti zmazek, ki naj bi bil lepo oblikovana torta. Razdelimo si ga in ga skupaj pojemo. Na koncu je še nekaj smeha. Lepo je biti družina. 

III. Moram se poboljšati, zato pol leta ne bom jedel sladkarij (KAZEN, POKORA)
   Naslednji dan imam pogovor z mamo. Rad bi popravil, kar sem storil. Rad bi bil boljši do brata. Vem, da sta mi pest v torti odpustila, toda zadeva me še vedno peče. Sram me je. Mama pravi, da si naj sam zadam neko kazen, nekaj, s čimer bom pokazal, da se res mislim poboljšati. Ne da bi veliko premišljeval, kakor iz topa izstrelim sklep, da pol leta ne bom jedel nobenih sladkarij. Mama me pogleda globoko v oči, nasmehne se in reče: Prav. ... Ni lahka. Hoditi v šolo, se družiti z vsemi in ne jesti sladkarij, ki se kar naprej valjajo po žepih in torbah mojih sošolcev in sošolk. Toda stisnem zobe. Za brata. Za mamo. Zame. Ko za moje odrekanje sladkarijam zve okolica, se nekateri iz mene norčujejo. Vztrajam. Mama me podpira in opogumlja. 

IV. Mama mi po treh mesecih vseeno speče torto (ODPUSTEK)
   Pretečejo dobri trije meseci, ko nekega dne pridem iz glasbene in – glej, glej - na mizi se bohoti torta. Prav taka, kot je bila bratova. Mama reče, da je zame. Branim se, saj še ni preteklo pol leta. Mama pravi, da me je opazovala in občudovala, kako odločen sem bil v odrekanju in poboljšanju. Pogovorila da se je z bratom in da se tudi on strinja, da sem se zelo izkazal. Ker je danes moj god, sta sklenila, da ga praznujemo s torto. Obenem sta mnenja, da naj prekinem in odpravim svojo pokoro. Pravzaprav sta mi kazen in pokoro ne neka način znižala sama, saj sta v tem času tudi ona iz solidarnosti do mene jedla manj sladkarij.

Odpustek je ...

Kot vidimo iz zgodbe, odpustka ne gre zamenjati z odpuščanjem grehov. Odpustek vstopi v igro, ko je greh že odpuščen. Odpustek se veže na psihološko in moralno dinamiko, ki se sproži po odpuščanju greha. To je dinamika, ko po eni strani hočemo popraviti objektivno škodo nastalo zaradi greha, po drugi pa se utrditi in poboljšati, da v greh ne bi spet padli. Pogosto je pač tako, da premagani greh še ne pomeni premagane grešne navade. Staro ime za to dinamiko je „pokora“ ali pa tudi „kazen“. Odpustek ni nič drugega kot omilitev samodiscipliniranja, prekinitev pokore oz. brisanje kazni. V kazenskem pravu je odpustku sorodna pomilostitev.

V odnosu do Boga je odpustek „odpuščanje časne kazni pred Bogom za tiste grehe, katerih krivda je že odpuščena“ (KKC 1471). Bog te ima rad in ti poleg odpuščanja grehov (kar te reši „večne kazni“) izkazuje svojo ljubečo podporo tudi s tem, ko od tebe ne zahteva prenapornega (samo)kaznovanja (omilitev „časne kazni“). 

Cerkev to Božjo dobroto pretvori v obred že v antičnih časih, ko spokornikom omili njih težko javno pokoro. V srednjem veku se podeljevanje odpustkov precej dogradi, razveja in deloma tudi izrodi. Nakar nastopi usodni 31. oktober 1517.

* Luter je na ta dan teze poslal nadškofu Albertu Brandenburškemu. Samo nabijanje tez na cerkvena vrata ni zgodovinsko nesporno izpričano.
** Razlago odpustkov s pomočjo fiktivne zgodbe o bratih in torti sem podal 7. oktobra 2016 v okviru svetoletnega romanja mladih v celjsko stolnico. Mladih, ki so vstopili skozi sveta vrata in med drugim prejeli svetoletni odpustek, je bilo okrog 70.

7. oktober 2016, svetoletno romanje mladih v celjsko stolnico (foto: Jože Potrpin, FB)

V Adžariji množično spreobrnjenje iz islama v krščanstvo (prevod)

Pred tremi leti (19.9.2013) je Raffaele Guerra za portal Vatican Insider, ki deluje v okviru turinskega časopisne firme La Stampa, napisal zanimiv članek z naslovom Gruzija: Porast spreobrnjenj iz islama v krščanstvo (link). V podnaslovu članka dodaja: Množično spreobrnjenje Adžarov; medtem se ponovno dviguje polemika z Armenci.

Danes (1.10.2016) je dan, ko je papež Frančišek na obisku v Gruziji. Ravno pravšnji dan torej za prevod in blogersko objavo tega zanimivega in za nas zaradi rastočega soočenja z islamom tudi aktualnega pisanja. Tekst sem prevedel in mednaslove dodal Branko Cestnik.

------------

Raffaele Guerra

Gruzija: Porast spreobrnjenj iz islama v krščanstvo

Množično spreobrnjenje Adžarov iz islama v krščanstvo po letu 1991

Morda je to edini tovrstni podatek na svetu: leta 1991 je bilo 75 % Adžarov – gre za narodno manjšino na jugozahodu Gruzije (Wikipedia) – muslimanov. Danes po uradnih in svežih dokumentih Adžarske republike 75 % Adžarov spada v metropolijo Batumi Gruzijske pravoslavne Cerkve. Smo pred nepričakovanim in neverjetnim spreobrnjenjem.

Islamizacija Adžarov se je pričela leta 1614, ko so deželo osvojili Turki. Leta 1878 je bila Adžarija, provinca s 3000 km², priključena Ruskemu cesarstvu. Leta 1920 je prešla pod Gruzijo, nakar je po kratkem spopadu postala ena izmed sovjetskih avtonomnih republik, četudi znotraj Gruzije. Danes je Adžarija ena izmed gruzijskih avtonomnih republik, ki je - podobno kot Južna Osetija, ki se je ločila od Tbilisija leta 1991 – eno izmed tistih območij na Kavkazu, ki so doživela tako navzkrižni ogenj med Rusijo in Gruzijo kot represijo s strani Saakašvilija, gruzijskega predsednika, ki ga je porodila revolucija vrtnic in je bil hud nasprotnik manjšinskih osamosvojitvenih teženj.

O dinamiki množičnega povratka Adžarov v pravoslavno krščanstvo je v nekem intervjuju konec leta 2012 že govoril metropolit Dimitrij, poglavar cerkvene pokrajine v Batumiju (glavno mesto Adžarije). Metropolit je pripovedoval, da se je spreobrnjenje skoraj celotnega ljudstva zgodilo pred njegovimi očmi. Takole pravi o začetkih: „Leta 1991 se je 5000 ljudi, ateistov in muslimanov, spreobrnilo v pravoslavje. Tistega leta smo tudi odprli višjo teološko šolo v mestu Khulo. To je bila prva verska šola, ki je odprla svoja vrata v času Sovjetske zveze.“

Danes veliko pravoslavnih župnikov izhaja iz muslimanskih družin. Na primer, rektor semenišča v Batumiju je vnuk hodže, ki se je izobraževal v Carigradu.

Islam v Adžariji in Gruziji ostaja

Na jugu Adžarija meji s Turčijo. Lokalni časopisi so pred kratkim poročali o poskusih s strani Turčije, da bi se v regiji obdržala in povečala islamska navzočnost. Adžarski časopisi so poročali o prihodu učencev znanega turškega pridigarja Süleymana Hilmija Tunahana, ki se je rodil v neki vasi, ki je danes v Bolgariji, do leta 1959 pa je bil dejaven v Carigradu. V Adžariji ostajajo majhne islamske enklave, zlasti v podeželskem zaledju. Prav v mestu Khulo je mošeja in medresa, stari ljudje pa govorijo po turško.

Za zdaj se zdi, da je sožitje med kristjani in muslimani dobro. Četudi je spreobrnjenje mnogih muslimanov v krščanstvo za ostanek islamske manjšine v Gruziji postalo neke vrste tabu. Gruzijska islamska manjšina šteje še Čečene ob meji s Čečenijo in z Dagestanom ter šiite na vzhodu Gruzije v smeri Azerbajdžana.

Treba je kakopak priznati, da gruzijska država ne favorizira islama, pač pa pravoslavno krščanstvo, ki je nekakšna državna religija. 

Konec avgusta (leta 2013) se je v pokrajini Adiguéni na gruzijskem jugozahodu zgodil primer, ki ga je lokalni tisk imenoval „minaret nesoglasja“. Civilne oblasti so podrle minaret, za katerega ni bila plačana carina za gradbene materiale. Vsi muslimani, ki so protestirali proti rušenju, so bili aretirani.

Adžarski ples (s spleta)

Razlogi za množično spreobrnjenje Adžarov v krščanstvo

Metropolit Dimitrij je tudi na hitro povedal o razlogih za spreobrnjene. Adžari so bili namreč nasilno spreobrnjeni v islam s strani Turkov, toda v globini so ostali kristjani. Vse do novejših časov so na sebi na skrivaj nosili križe. Za Veliko noč so barvali jajca, kar je tipični običaj krščanskega vzhoda. Po hišah so ohranjali ikone. K temu je potrebno dodati živahnejšo versko dogajanje v zadnjih letih Sovjetske zveze in po njenem razpadu leta 1991. Dovolj se je spomniti, da se je predsednik Gruzije in bivši sovjetski zunanjih minister Edvard Ševardnadze javno spreobrnil in se dal krstiti. Ševardnadze je postal duhovni sin gruzijskega patriarha Ilija II..

Vzemimo za primerjavo Južno Osetijo, ki je leta 1991 za ceno krvavega spopada razglasila neodvisnost od Gruzije. Tudi Južna Osetija je doživela verski preporod, vključno s spreobrnjenji in krsti, ki jih je obhajal škof Giorgi iz Alanije - sicer škof, ki pripada pravoslavni veji imenovani Grška sinoda metropolije Oropos in Fili.

Napetosti med Gruzijci in Armenci

Res je, da je gruzijska pravoslavna Cerkev dejavna do mere, da so ponovno vzklile napetosti na meji z Armenijo. Pred nekaj dnevi (september 2013) je oče Hakob Sahakyan, armenski župnik v mestu Akhaltsikhe, lokalnim medijem povedal, da gruzijska Cerkev organizira romanja in verske slovesnosti v dveh starih kapelah (imenovanih „dvojčici“) v vasi Damala. Kapeli pripadata samostanskemu kompleksu iz X. in XI. stol. in se štejeta za kulturno dediščino Armencev, ki živijo v Gruziji. Za zdaj večjih sporov ni bilo. Zadeva je končala na armenskem ministrstvu za kulturo in bila zaupna skupini izvedencev, da pregleda to vprašanje.

Zadeva z Armenci pričuje, kako se gruzijska država, ki izpoveduje pravoslavje kot uradno vero in ki - četudi ima na svojem področju stare verske manjšine - državni cerkvi finančno izdatno pomaga, trudi, da bi ohranila nekakšno hierarhijo med krščanskimi denominacijami in med samimi religijami. Tudi odnosi s Katoliško cerkvijo, h kateri pripada 2 % Gruzijcev, so podvrženi zdaj dobrim, zdaj slabim trenutkom.

Po eni strani v Gruziji gotovo gre za premišljeno politiko do religij, po drugi strani pa tudi za notranje varnostno vprašanje in vprašanje varnih meja. Zlasti se to tiče islama in Čečenije, v kateri se že dlje časa pojavljajo „posamične“ oblike islamskega radikalizma, ki preidejo v improvizirane pobude posameznikov, kar je Zahod lahko okusil, ko se je aprila 2013 zgodil atentat na bostonskem maratonu.