torek, 9. avgust 2016

SDM Krakov: Rdeče srce iz Auschwitza


Potreba, da pustimo trpljenju do besede, je pogoj za vsako resnico.
Theodor W. Adorno, nemški filozof in muzikolog


Večkrat sem se spraševal, kako je danes živeti ljudem v bližini koncentracijskega taborišča Auschwitz-Birkenau (Vernichtungslager Auschwitz II). Kako jim je gojiti koruzo in paradižnik na zemlji, kamor so do januarja 1945 padali koščki pepela zaplinjenih in upepeljenih žrtev? Kako jim je hoditi v službo mimo srhljivega kompleksa? Kako jim je tam blizu imeti piknik in se smejati s prijatelji? Auschwitz! Ali ni to ime že samo po sebi garant depresivnih razpoloženj?

V četrti Brzezinka, dva lučaja od mračnega portala v taborišče smrti Auschwitz-Birkenau, sem dobil odgovor.

Improvizirana slovenska kateheza in molitev v taborišču Auschwitz v okviru SDM Krakov (foto: Barbara Tadina)
V okviru letošnjega Svetovnega dneva mladih (SDM) sem namreč s svojo skupino obiskal Auschwitz, ki leži kakšnih 60 km zahodno o Krakova. Imeli smo kombi, bil je sončen dan in namesto da bi šli po direktni magistralki med Krakovom in Oświęcimom (kot se po poljskem reče Auschwitzu), smo si privoščili cik-cak vožnjo po valovitem podeželju Malopoljske. Lepa krajina, lepa polja, kar dobre ceste, precej kombajnov, saj je bil čas žetve. Kar ostali bi v objemu dišečih polj, če se ne bi poprej namenili tja – v najbolj žalosten kraj na svetu.

***

Morda bodo nekega dne prišli na dan podatki o še hujših taboriščih smrti. Morda iz časov Stalinove Sovjetske zveze, morda iz časov Mao Cetungove Kitajske (zlasti slednja nas bo še presenetila z okostnjaki iz omare). Morda bomo takrat spoznali še bolj žalostne kraje na svetu. Toda za zdaj je Auschwitz-Birkenau najbolj žalosten kraj na svetu. To je tista točka na zemeljski obli, kjer je na enem kvadratnem kilometru iz čiste hudobije bilo ubitih več kot milijon nedolžnih ljudi. Ubijanje je bilo „tehnično dovršeno“ in podobno tovarniškemu postopku.

Vhod v taborišče smrti (foto: Barbara Tadina)
Nemški teolog Johann Baptist Metz, ki ga žal Slovenci komaj kaj poznamo, pravi, da se tudi teologija deli na tisto pred Auschwitzem in ono po Auschwitzu. Bog - „quod perfectum est“ - po Auschwitzu ni več „isti“. Auschwitz zahteva za povrh globok premislek o Kristusu. Skoraj dve tisočletji je krščanstvo „delalo“ Kristusa, kot da ni bil Jud. Krščanski Kristus je bil prepogosto „protijudovski“ Kristus. Krščanska Cerkev pa dojeta kot „novi Izrael“, ob katerem „stari Izrael“ (t.j. izvorno monoteistično judovstvo) več ni potreben in je v napoto. Auschwitz se je na dolgi rok pripravljal ravno preko krščanstva, ki je zanikalo svoje judovsko poreklo. (Prim. Metzov članek iz 2000: Unterwegs zu einer Christologie nach Auschwitz, v reviji Stimmen der Zeit.)

Premislek o Auschwitzu ne strese le kristjanov, je tudi premislek o hudobiji „razsvetljenega“ človeka post-krščanske ere, katere eden izmed izrazov je bil nacizem. Premislek, ki se ga bojimo do mere, ugotavlja Metz v eni od svojih zadnjih knjig (Memoria passionis iz 2008), da smo po drugi svetovni vojni na Zahodu skorajda „morali“ ustvariti kulturo potrošnje in zabave, ki je kultura „pozabe žrtve“, le da se nam ne bi bilo potrebno soočiti - če mi je dovoljeno tako reči - z Auschwitzem v sebi.

***

V oświęcimski četrti Brzezinka, dva lučaja od mračnega portala v taborišče smrti Auschwitz-Birkenau, sem torej dobil odgovor, kako je danes živeti tam, kjer je bilo ubitih več kot milijon ljudi. Skozi to četrt smo se tisti dan vračali peš k taborišču Auschwitz I, kjer smo imeli parkirani kombi. Program SDM ni predvideval avtobusov za povratek v mesto. Ne prvič in ne zadnjič nas je spremenil v pešce na srednje dolge proge. Hodili smo mimo hiš, gledali dvorišča, vljudno kimali v pozdrav domačinom. Nekaj stavb se še gradi in obnavlja, drugače pa lepa dvorišča, pokošene trate, rože na oknih, oprani avtomobili, igrala. Dva lučaja od mračnega portala ljudje ž i v i j o. Življenje je moralo dati odgovor smrti in ga je dalo le nekaj sto metrov vstran od Hitlerjevih plinskih celic in krematorijev. Rože in negovane trate, gugalnice in trampolini, otroški smeh onstran žive meje, v venah (za naciste manjvredna“) slovanska kri,... Življenje, ker je, je že revanšno trmasto.

Ne vem, zakaj ravno mene. So bili sivi lasje za ušesi in slamnati klobukec, s katerim sem se tistega dne ščitil pred soncem, tisto znamenje, da je majhna poljska deklica iz četrti Brzezinka iz gruče pešcev izbrala ravno mene? Pristopila je k ograji in mi preko nje smeje izročila bolj kockasto kot zaobljeno srce iz rdečega papirja. Na njem napis „POLSKA“, pod napisom tri srčka.

Predragoceno darilo na predragocenem kraju. Takole ga interpretiram: Nikogar od ubitih ne smemo pozabiti; na kraj zločina se moramo ponižno in spokorno vračati; tujci in neznanci se imejmo poslej radi med seboj; življenje mora iti naprej.

Rdeče srce iz Auschwitza (foto: BC)


9 komentarjev:

  1. Vidiš, vidiš Branko – srce te lovi. Srce se naj prebudi. Najprej do Gospoda in potem ljudi kot je po Božje mišljeno. Gospod nenehno deluje, in četudi je duhovno bitje, lahko, ker materija je tudi Njegova energija, stori, da se v hipu materializirajo znamenja, ki jih sicer ne znamo prepoznati v duhu. Ni prišel deček in ti prinesel miselno čelado za nadaljnje filozofske boje, ampak punčka, čista duša, angel, ki ti je moral veliko srce dati, a iz oglatega je treba lepo okroglo narediti. Zavoji so znamenje razsvetljenja, ne kocka. Pa trije srčki so gor; Očeta, Sina in Svetega Duha. Kako lepo! Zakaj piše Poljska, bom pa na koncu povedal.

    Auschwitz, res, za te generacije, ki se jih dotika, je res drugačnega Boga storil. Cel kup filozofij se podre pri njega vratih. Seveda Bog ostaja isti, saj ni odgovoren za posledice naših norih želja. Pa tudi, od teh posledic se posamezniki lahko kaj naučijo o resnični naravi sveta, ki ni naš pravi dom.

    Kako živijo ljudje tam, ob mestu smrti? Vsakomur toplo priporočam, da si ogleda tale film počasi, v celoti:

    https://www.youtube.com/watch?v=QtRDt6uAB0U

    Potem pa bo videl odgovor, kako se ljudje tam počutijo, na 32:15 minuti filma se začne, kako so se počutili že takrat. Prikazuje okoli 1200 nemških civilistov, za vojne čase dobro rejenih, kako radostne volje gredo proti kampu, ko jih zavezniki primorajo iti gledati ostanke grozot. So mislili, da bo matineja zanje. No, kasneje niso bili več enakega zdravja. Vso vojno so živeli ob taborišču smrti in fletno hrano na karte dvigali – do zadnjega dne so dobivali maslo in cigarete! Morda bi tudi naš nadsvetovni drugorazredni malo prebledel, če bi ga prisilno odpeljali v Hudo jamo in mu dali v naročje poln naročaj ženskih drugorazrednih kit? In če bi ti, duhovnik, peljal en avtobus mladine k tej jami, bi tudi hitreje Sveto pismo doumeli. In kako živijo ljudje na pokritih množičnih grobiščih, se je za vprašati. Kjer so celo osnovne šole prek njih zgradili. In tisti, ob Gotenici in ob 10.000 krajih zakolov in 600 grobiščih v Sloveniji? Človek ima v sebi stikalo, da odklaplja vse, kar ni za v usta ali za v žep. Tudi poneumiti se da in pozabiti dejstva, zaradi teh dobrin. Celo levičarski filozofski kriminal in izgovori se mu začno dopasti. Ja, hudi je zvit in spreten ribič.

    Vsa zemlja je najžalostnejši kraj. Se je Gospod spustil nanjo in bil tepen in nabit, a zdaj je enako slabo, kljub 2000 letom oznanjevanja. Še več, celo krščeni so zraven pri mesarjenju in v Auschwitzu so bili domala vsi deležniki krščenci, razen Judov. Papež Frančišek je oznanil tretjo svetovno vojno, in pred dobrimi 20 leti je bilo z mačetami pobitih okoli milijon Ruandcev. In Hitler se je veščine konc-logorjev naučil v – nam bratski Rusiji! Tam so bili prvi kampi smrti, in Auschwitz je zanje samo eno ptičje gnezdece, če računamo, da je le Stalin pobil kakih 20 milijonov SVOJIH ljudi. 3,3 milijona Ukrajincev je načrtno postreljal ali izstradal so smrti. Tudi v Kazahstanu jih je tako iztrebil milijon in pol. In ko so Turki z genocidom pospravili pod rušo stotine tisočev Armencev, a so bili …… krščeni evropci lepo tiho (Križnar bi rekel, da so le velikonočno potičko papali, kot kasneje ob vojni v Bosni in J. Sudanu), Hitler pa je to strašno tihoto krščenih uporabil še za rešitev svojega Judovskega problema. Itd, od začetka do konca sveta, vmes pa Stara zaveza in Kočevski rog.

    Vse je le ena velika žalost, tudi zaradi neevangelijskega krščanstva. Samo to srce s tremi srčki je od vsega tega živo. In ti si ga dobil! Izkoristi to, srečko. V katero smer da bi šel? Za to Faro najboljšo: 7. julija 2016 sem v komentarju zapisal: »Same lepe zgodbe torej, prijateljske, da bi le še z malikovalci krasnaje zvezde opravili vsaj tako kot Poljaki ...« Oznanjevalec mora imeti čisto zastavo, na njej pa le Jagnjeta.

    OdgovoriIzbriši
  2. 2. sv. vojna je v zgodovini prinesla pravzaprav le dve novosti (vse ostalo je bilo bolj ali manj že videno konec 1. sv. vojne): atomska bomba in uničevalna taborišča.

    A-bomba nas ljudi nekako bolj fascinira, je enoznačen predmet z očitnimi učinki mogoče tudi zaradi grožnje uničenja sveta v času hladne vojne (in ki je pravzaprav še vedno potencialna grožnja). Je orodje oz. orožje ki ubija v dotlej nezamisljivem obsegu.

    Uničevalno taborišče pa ni nek predmet ampak sistem. Tega ljudje težje motrimo, saj ne gre za osredotočenje mišljenja o nekem enoznačnem predmetu ampak procese in relacije med ljudmi - torej: bomba pade in v trenutku ubije 100000 ljudi; v uničevalnem taborišču v nekaj letih ekipa cca. 2000 zaposlenih vsak dan poskrbi za uničenje 10000 ljudi. To niso pogromi ali pokoli, niti kot tisti moderni v Ruandi. Nemci so prišli do sistema uničevalnega taborišča zato, ker so bili tisti prvi masovni pokoli po Ukrajini in Rusiji nehumani celo za krvnike. Zato je bilo treba urediti sistem, ki bi čim manj vpletal dejanskega krvnika. To je novost in grozljivost. To je odsotnost Boga in upanja za usmiljenje po bližnjemu, ker na drugi strani ni bližnjega ampak sistem. Tovarna kot simbol, bistvo industrijske revolucije; tovarna smrti kot antisimbol industrijske revolucije, njena temna stran.

    Menim, da lahko samo spominjanje in premišljevanje Auschwitza ustvari protistrup za reprizo. Odziv na migrantsko krizo v EU je tudi zaradi Auschwitza tak kot je. Preveč dobro obvladamo sisteme, da lahko na "klik" ugonabljamo bližnjega. Dandanes bi bila potrebna samo še pozaba Auscwitza in volja, izvedba bi bila zelo učinkovita ob vsej tehnologiji, ki jo imamo danes.

    OdgovoriIzbriši
  3. Avtor je odstranil ta komentar.

    OdgovoriIzbriši
  4. To je res. A sistem je izumil že Stalin, ta pa je bil krščen in ves njegov sistem tudi. Taborišča smrti so bila že prej, v Rusiji. Tam so že pred Hitlerjem sistemsko ubijali mase ljudi: z mučenjem, mrazom, trdim delo brez hrane, predvsem pa so jih mučili še PSIHOLOŠKO. Takšno mučenje 'človeka po človeku' je v najpopolnejši izvedbi razvil SAMO komunistični sistem. Spomnimo se Golega otoka, sistemske mučilnice duš in teles, in pa sistema UDBE ter ovaduhov po vsej državi, v vsakem razredu šole in vsaki kuhinji, v vsakem kotičku TOZD-a. Če torej govorimo o uničevanju teles, je Auschwitz krona, ko pa govorimo o brezbožnem poskusu uničevanja duš in teles, pa je slovenski komunizem v špici oziroma dnu pekla. Zakaj bi sicer kasnejši 'veliki filozof' Slovenije kot nor rezal suhorskega župnika ( o tem je v svoji knjigi pisal partizanski komandant in bil hudo preganjan), pa druge tudi, da ne naštevam še ostalih načinov mučenja duhovnikov. Želel jim je ubiti duha, dušo. To je bilo pravzaprav sistemsko. Sistemsko pobijanje žensk, ki so šle k maši in sistemsko prevažanje desetin tisočev do jarkov, jam in kotanj. Ubijanje fantičev, ki so šli za praznik zvonit v cerkev, celo po vojni. Za razliko od Nemcev še strahotna specialna osebna mučenja, o katerih lahko Auschwitz samo sanja. Zato lahko zaključimo: mi smo Auschwitz. In krščenci so kapoti v njem. Smo duševni Auschwitz: kosti so še vedno po kotanjah in se norčuje iz njih. Zakaj hoditi na Poljsko? Razen po srce? Poljaki ne volijo več rdeče zvezde in v nekaj mesecih jim je gospodarstvo skočilo daleč navzgor. Tudi to je merilo svobode rok in glave, ljudi torej. In pozabiti 600 sistemskih grobišč v Sloveniji ter ohranjati spomin le na Nemška, je še en znak duševne pohabe, ki ga je uspešno izvedla krasnaja zvezda pri nas. Zakaj se spraševati, kako živijo ljudje ob takem morišču na Poljskem, ko se lahko kar s kolesom zapelješ do slovenskih sosedov takih sistemskih kotanj, jam? In tudi tu boš dobil toplo srce, klobaso in potico, pa kozarček rujnega, le informacij o bližnji kotanji ne dobiš. Molk. To pa je pohaba duha, ki jo je lahko izvedel le komunizem, nacizmu tega namreč, sodeč po Auschwitzu, ni uspelo.


    Da pa ne bo šlo v nepravo smer: če ste opazili na sliki (nič ni naključno, ko Gospod deluje): noht njenega prstanca je rožnate barve, srčne, prstanec pa je prst elementa VODE, od koder prihajamo, in riba naših apostolov tudi. In kit, ki je požrl Jono tudi, in prihaja spet, da požre nekaj izbranih, ter jih primora v čisto služenje Gospodu. Gospod včasih kakšnega gluhega izbranega kar prisili k milosti in pameti. To je velika milost.

    OdgovoriIzbriši
  5. PS: če se zapeljem južno, 3 kilometre, je kraj na travniku, kjer je komandant ustrelil duhovnika in so ga zagrebli. Povedal mi je starec, ki je bil takrat fantič, skrit v grmovju. Dva fantiča sta bila. Povedal mi je šepetaje in prizadeto. Kosti so še vedno tam nekje. Ko je čez 50 let ležal s tem komandantom v bolnišnici skupaj v sobi, in ga prijazno prepoznal, je ta gladko priznal, rekoč, da so MORALI tako delati. SISTEM torej. Če se zapeljem vzhodno nekaj kilometrov, je kraj velikih mučenj in klanj nedolžnih in vernih. Če se zapeljem zahodno, je bilo praktično taborišče smrti, sistemsko, delujoče še desetletja po vojni. In če se zapeljem severno, so vasi, ki so bile po vojni brez moških, kar se pozna še sedaj, pa niso bili vsi pri 'tabelih', daleč od tega, saj je bilo za cele vozove mladine. To je tudi Slovenija. Sistemska, brez Boga. A izvajalci so bili skoraj vsi krščeni. Kaj je torej narobe? Je religija res (že) evangelijska??? K temu se bo morala truditi do konca sveta. Zato pravim, da je vse skupaj bolj žalostno kot ne, ko pa se zbudi SRCE, ni žalostno prav nič več. To pretehta vse, in ko se zbudi eno, se zbudijo še druga. Taborišča smrti pa bodo dokler bosta Everest in Triglav, ne glede na cerkve vmes. Ker zemlja je britof, Božje srce pa je živi cvet na njem.

    OdgovoriIzbriši
  6. Jona, ni kaj, stari rek pravi, "če se dobro skvari je slabše od slabega" !
    Slabi kristjani smo slabši od dobrih ateistov !
    Samo zakramenti te še ne naredijo dobrega človeka, če ne živiš po njihovem nauku !!!

    OdgovoriIzbriši
  7. Jona, ni kaj, stari rek pravi, "če se dobro skvari je slabše od slabega" !
    Slabi kristjani smo slabši od dobrih ateistov !
    Samo zakramenti te še ne naredijo dobrega človeka, če ne živiš po njihovem nauku !!!

    OdgovoriIzbriši
  8. Jona, ni kaj, stari rek pravi, "če se dobro skvari je slabše od slabega" !
    Slabi kristjani smo slabši od dobrih ateistov !
    Samo zakramenti te še ne naredijo dobrega človeka, če ne živiš po njihovem nauku !!!

    OdgovoriIzbriši
  9. Dobro trikrat rečeno: "Slabi kristjani smo slabši od dobrih ateistov!" So sveti, ki so trdili, da dolgoročno ateist nima niti ene same dobre lastnosti, kajti če ne služiš Bogu, služiš lahko le svojim kapricam in končaš v grenkobi. Kdor pa vendarle priznava Boga, a ga žali s svojim življenjem, se zna zgoditi, da se popravi, ko ga življenje dobro stisne.

    Ampak, verne babice imajo modrost in tvoj stavek tudi drži: Dober ateist bo slej kot prej imel srečo, srečal nekaj božjega ali takega človeka, in se postopoma obrnil k Gospodu, ki je edini dom miru, slab kristjan pa, dokler se ne spametuje, ne sreča Boga, četudi vsak dan poklekuje v kapeli, ker ko moli, misli na svoje želje in koristi, ne Gospodove. Tak kristjan je res slab človek.

    Vendar, sveti so rekli, da če grešnik poklekuje, vsaj rožico prinese, se križa, bo tudi čas zanj prišel, ko mu vzcvetijo lilije! Sklep je torej, da se ne gre za to, ali je kdo dober ali slab, to še ne prinaša rešitve. Rešitev pride, ko se duša končno utrudi, ZASITI tega bednega sveta lažnih slasti, in veselje najde pri Gospodu. Pa naj je dobra ali slaba, bo postala dobra in Gospod ji da blaženja v prsi.

    Res, živeti po nauku plus kak zakrament, ki je zdravilo, zna pripeljati človeka do Gospoda, in postane dober, ni pa rečeno, da bo dober za posvetno ljudstvo, četudi krščeno. Za njih je namreč dobro kar je v šiji osušeno, v sodu dozorjeno in v rjuhah storjeno.

    OdgovoriIzbriši