četrtek, 7. julij 2016

Kaj je prinesla prezrta vsepravoslavna sinoda?

Zastava carigrajskega patriarhata (ortodossiatorino.net)

Konec junija bi poleg brexita in nogometa naslovnice evropskih časopisov morali zapolnjevati tudi zapisi o vsepravoslavni sinodi, ki je potekala na Kreti.

Na to sinodo smo čakali stoletja, priprave so tekle zadnjih petdeset let, še januarja so se vsi pravoslavni voditelji strinjali o njej, kazala se je kot strateško pomembna tudi iz mednarodnega in političnega vidika … vendar je komaj kdo opazil, da se je ta “tisočletni dogodek” zgodil. Nobenih mastnih naslovov v časopisih. In ne po krivdi urednikov in novinarjev.

Žalostno smešna predstava”?

Znani italijanski publicist, bloger in opazovalec cerkvenega življenja Sandro Magister je že v prvih dneh vsepravoslavne sinode podal zelo ostro sodbo: „Kje sta Kristus in evangelij, je verjetno edino pravo vprašanje na koncu te žalostno smešne predstave.“ Namreč, krivdo, da sinoda ni imela večjega odmeva, gre pripisati duhovnim figuram v dolgih črnih oblačilih – možem, ki pravoslavje vodijo. „Žalostno smešna predstava“ je njihov izdelek.

Zdaj, ko je sinode zares konec, se zdi Magistrova sodba vseeno preostra. Sinoda je resda bila na meji tega, da postane nezaslišan fiasko, a pravno in eklezialno gledano je zdržala. Njeni zaključni dokumenti so zavezujoči tudi za tiste patriarhate, ki so se zadnji hip odločili, da svojih predstavnikov na Kreto ne pošljejo. Sinaksa patriarhov (svet voditeljev avtokefalnih cerkva) je namreč sinodo sklicala in samo sinaksa bi jo lahko preklicala. Do česar pa ni prišlo.

V vlogi prvega negativca ruski patriarh

Vlogo prvega „negativca“ v zgodbi ima ruski patriarh. Najprej je zahteval, da se vsepravoslavna sinoda preloži na drug datum, nakar je tik pred zdajci odpovedal udeležbo ruske delegacije. Poleg Rusov so odpovedali še Bolgari, Gruzijci in starodavni antiohijski patriarhat.

Pomnimo, rusko pravoslavje je daleč največje in najvplivnejše. Razlogov za rusko blokado je več: od spopadov v Ukrajini do želje, da bi ruska cerkev kot največja (in s tem z največ realne odgovornosti) morala imeti vodilnejšo vlogo. Ni najbolj logično, da ima Rusija na sinodi le en glas. Rusi menijo, da bi na sinodo morali priti vsi pravoslavni škofje, pri glasovanju pa bi štel vsak njihov glas.

V ozadju je seveda zgodovinska tekma med moskovskim in carigrajskim patriarhatom. Carigrajski je v pravoslavju “prvi med enakimi”, toda odkar je Carigrad v turških rokah in Hagija Sofija spremenjena v mošejo, nima “realne” moči, ki bi se kazala v številu vernikov in v naslombi na nacijo oz. na državo. Moskovski pa združuje največ vernikov in pokriva ogromno teritorija. Poleg tega je v (pre)dobrih odnosih z mogočno rusko politiko.

Razpoke v pravoslavju in njih strateške posledice

Andrea Riccardi, ekumenski delavec in karizmatični voditelj Skupnosti sv. Egidija, opozarja, da so razlike med obema patriarhatoma še globlje – konceptualne. Medtem ko rusko pravoslavje vztraja v imperialni viziji krščanstva, kar godi Vladimirju Putinu, carigrajsko pravoslavje bolj prisega na univerzalizem in dialog, opaža Riccardi. Slednje je tudi razlog, da se carigrajski patriarh Bartolomej in rimski papež Frančišek tako dobro ujameta.

Ruski, bolgarski, gruzijski in antiohijski bojkot vsepravoslavne sinode kaže na resne razpoke na vzhodni cerkveni zgradbi. Neenotno pravoslavje ima strateške posledice:
  • odgovarja islamskemu fundamentalizmu;
  • krepi pozicijo Turčije;
  • dodatno slabi trpeče bližnjevzhodne kristjane;
  • je sokrivo za napetosti in spopade med samimi pravoslavnimi narodi;
  • škodi ekumenskim odnosom med krščanskim Vzhodom in Zahodom.
Zdrahe med avtokefalnimi pravoslavnimi Cerkvami na svoj način slabijo tudi papeža Frančiška, ki ne prikriva svojega občudovanja do pravoslavnega “sinodalnega modela” vodenja Cerkve. Če ta model med samimi pravoslavci ne deluje, imajo nasprotniki papeža Frančiška argument več, da se zoperstavljajo njegovim težnjam po „decentralizaciji“ katolištva in po „deabsolutizaciji“ papeške vloge.

Pomembni sadovi: soočenje s sedanjim časom, ovrednotenje sinodalnosti, ekumenizem

Kakorkoli, vsepravoslavna sinoda se je zgodila in to ni malo. Zaradi neudeležbe nekaterih se je modro izognila kočljivim pravnim in liturgičnim vprašanjem. V slogu 2. vatikanskega koncila se je soočila z “veseljem in upanjem, z žalostjo in tesnobo današnjih ljudi, posebno ubogih in vseh kakorkoli trpečih” (prim. Gaudium et spes 1).

Odprla se je aktualnim socialnim in okoljskim vprašanjem. Potrdila je sinodalno ekleziologijo in edinost avtokefalnih Cerkva. Slednje niso nekakšna „federacija“ nacionalnih Cerkva, pač pa tvorijo eno Kristusovo Cerkev, je poudarila. Prepomembna je dodatna zavezanost pravoslavja ekumenizmu, saj je še nedavno bilo slišati glasove nekaterih pravoslavnih “trdolinijašev”, da Rimskokatoliške Cerkve ne bi smeli imenovati “cerkev”.


* Ta članek je bil najprej objavljen 29.6.2016 na Domovina.je.

5 komentarjev:

  1. Je že Božja volja, da je Cerkev raznovrstna, saj tam na vzhodu sonce vzhaja, na zahodu pa zahaja in drevesa so drugačna, zato je tudi različno, kako ljudje sprejemajo vero in do kod. Je pa resnica, da je prav pravoslavje rešilo veliko, ko je bilo katolištvo v raznih krizah in vijugah. Sicer pater Rupnik ne bi dobil navdiha tam.

    Drugače pa bo čez dve uri in pol maša v ljubljanski stolnici ljubljanskega nadškofa, pa Janša bo povedal, berem. JANUSZ JANUSZ NUNCIJ NAŠ, TI MAŠ NAS RES RAD!

    OdgovoriIzbriši
  2. To ni bila le sinoda, marveč uradno sam pravi ekumenski koncil! Osmi po vrsti oziroma prvi po drugem nikejskem iz leta 787, ki je bil sedmi tudi po RKC štetju. Veličasten dogodek torej!

    Oziroma da bi se človek zjokal, kak fiasko v resnici...

    Glavno, da ima slovenska RKC pravega Mesija. Bre katerega njegovi verniki ne more niti pri omenjanju pravoslavne sinode. Januzsa Janšo, ki je zaradi naivnoblesavih krščanarskih pogledov na družino in nekoč gladko odstavil ministra za socialo Drobniča. Kar so seveda njegovi verniki pripravljeni z užitkom pogoltniti nerazredčeno. In to še raje kot njegova peš romanja v Jajce, za katera se je Mesija bojda silovito kesal, enako kot za prošnjo, naj ga spet sprejmejo v Partijo, iz katere si ga bili vrgli.

    OdgovoriIzbriši
  3. Haha .... strupenine. Mislim, da je za Slovence pomembnejša novica morda ta, da je bila storjena maša ob obletnici konca vojne v Sloveniji in odkritje spominske plošče, govornik človek, ki je bil najbrž povabljen, maša pa darovana od Poljaka, katerega domovina je šla skozi podobno zgodbo kot mi, zato nas bolje razume, enako kot nas je tudi veliki Karol, ki nas je priznal prvi. Same lepe zgodbe torej, prijateljske, da bi le še z malikovalci krasnaje zvezde opravili vsaj tako kot Poljaki ...

    OdgovoriIzbriši
  4. Avtor je odstranil ta komentar.

    OdgovoriIzbriši
  5. Ekumenizem in drobec evangelija tudi v Sloveniji:

    http://www.druzina.si/ICD/spletnastran.nsf/clanek/-ki-so-padli-za-ocetnjavo

    Zakaj bi mi ocenjevali dozdevni pravoslavni 'fijasko', če imamo svojih na pretek, a tudi znotraj njih se najdeta Božje usmiljenje in evangelij, ki je tudi žrtvovati sebe za druge. Na dnu plošče vidim da piše: JO SRČNO BRANIT KLIČE ČAS. Koga branit? Vero, pravico, resnico in tudi domovino. In tisti, ki brani, lahko tudi umre ob tem, to pa nekaterim psevdo-vernikom hudo smrdi, zato bi se še s hudičem pobratili, a to je bila prva zaveza prvih svetih kristjanov – sprejeti mučeništvo, če tako nanese, ne pa paktirati s krivičneži.

    OdgovoriIzbriši