ponedeljek, 16. maj 2016

Robert Spaemann kritično o Amoris Laetitia

Papeževa apostolska spodbuda o družini Amoris Laetitia v svetu žanje veliko zanimanje. Deležna je tako vzhičenih odobravanj kot ostrih kritik. Na tem blogu sem že objavil prevod enega od odobravanj, in sicer odobravanje s strani Hansa Künga (link). „Da bo pravici zadoščeno“, ni narobe, da objavim tudi prevod kakšne od ostrih kritik. Nisem rabil veliko utrujati strica Googla, da sem argumentirano in ostro kritiko tudi našel. Ter nadvse ugledno ime, ki je to kritiko izreko.

Robert Spaemann je eden najpomembnejših nemških filozofov, gotovo pa prvo ime nemške katoliške filozofije zadnjega stoletja. Bil je svetovalec in prijatelj prejšnjih dveh papežev. Konec aprila je Spaemann novinarju Anianu Christophu Wimmerju za nemško inačico portala Catholic News Agency (CNA) podal ekskluzivni intervju (link) o zadnji apostolski spodbudi papeža Frančiška. Uredniki CNA so ga naslovili „Prelom s tradicionalnim naukom“. Kot je videti iz spleta, je intervju imel v notranjecerkveni javnosti precejšen odmev. Iz nemščine sem ga prevedel Branko Cestnik.

------------

Robert Spaemann (infocatolica.com)

CNA: Profesor Spaemann, Vi ste s svojo filozofijo spremljali pontifikat Janeza Pavla II. in pontifikat Benedikta XVI.. Mnogi verniki ta čas razpravljajo o apostolski spodbudi papeža Frančiška Amoris Laetitia, kako jo brati v kontinuiteti z nauki Cerkve in teh dveh papežev. Kako vidite te zadeve?

Robert Spaemann: V veliki meri je to mogoče, čeprav usmeritev dopušča sklepe, ki so lahko nekompatibilni z nauki Cerkve. Vendarle je člen 305, skupaj z opombo 351, kjer je postavljeno, da so nekateri „verniki v stanju objektivnega greha“ na podlagi „olajševalnih okoliščin“ lahko pripuščeni k zakramentom, v direktnem nasprotju s členom 84 iz apostolske spodbude Familiaris Consortio Janeza Pavla II..

CNA: Kaj je hotel povedati papež Janez Pavel II.?

Robert Spaemann: Janez Pavel II. je razglasil človeško spolnost za „realni simbol podaritve vse osebe“ in sicer „brez časovne ali kakšne druge omejitve“. V členu 84 zato jasno pove, da se morajo ločeni in ponovno poročeni odpovedati spolnim dejanjem, če hočejo prejeti sveto obhajilo. Sprememba te zakramentalne prakse zato ne bi bila „nadaljnji razvoj spodbude Familiaris Consortio“, kot meni kardinal Kasper, ampak bi to bil prelom z njenimi bistvenimi antropološkimi in teološkimi nauki o zakonski zvezi in spolnosti.

Če ni poprejšnjega spreobrnjena, Cerkev nima oblasti, da bi preko podelitve zakramentov pozitivno sodila neurejeno spolnost in s tem prehitevala Božje usmiljenje. Ne glede na to, kako ta stanja obravnavamo po človeški in moralni plati. Na tem mestu – podobno kot pri ženskem duhovništvu – so vrata zaprta.

CNA: Se ne bi moglo ugovarjati, da so od Vas omenjeni antropološki in teološki razmisleki sicer pravilni, toda Božje usmiljenje ni vezano na tovrstne omejitve, temveč se navezuje na konkretno stanje vsakega posameznega človeka

Robert Spaemann: Božje usmiljenje je v srčiki krščanske vere v učlovečenje in odrešenje. Seveda Bog gleda na konkretno stanje vsakega posameznega človeka. On ga pozna bolje, kot slednji pozna sam sebe. Ampak krščansko življenje ni nekakšna pedagoška prireditev /pädagogische Veranstaltung/, na kateri bi se približevali zakonski zvezi kot k nekakšnemu idealu – k čemur se zdi, da na mnogih mestih napeljuje Amoris Laetitia. Celotno področje odnosov, zlasti področje spolnosti, se dotika človekovega dostojanstva, njegove osebnosti in svobode. To področje sovpada s pojmovanjem telesa kot „božjega templja“ (1 Kor 6,19). Kakršna koli kršitev na tem področju, pa naj se dogaja še tako pogosto, je potemtakem tudi kršitev v polju odnosa do Boga, h kateremu se kristjani čutimo poklicani; gre za greh proti njegovi svetosti, kar ves čas zahteva očiščenje in spreobrnjenje.

Božje usmiljenje je ravno v tem, da nam to spreobrnjenje omogoča. Gotovo ni vezano na te ali one meje. Toda Cerkev je zavezana oznanjevanju spreobrnjenja. Cerkev nima moči, da bi preko podeljevanja zakramentov prekoračila postavljene meje in Božjemu usmiljenju delala silo. To bi bilo drzno.

Kleriki, ki se držijo obstoječe norme, zato nikogar ne obsojajo, upoštevajo in oznanjajo pa to mejo v odnosu do Božje svetosti. Gre za zdravilno oznanilo. Podtikati jim, da „se skrivajo za nauki Cerkve“ in da „sedijo na Mojzesovi stolici“, da bi „metali kamenje na človeška življenja“ (Amoris Laetitia 305), je zato nekaj, kar nočem niti komentirati. Zabeležimo samo, da je tu v igri nerazumevanje tega evangeljskega odlomka. Jezus res pravi, da pismouki in farizeji sedijo na Mojzesovi stolici, toda jasno pove, da se morajo učenci držati vsega, kar pismouki in farizeji zapovedujejo, a naj pa ne živijo kakor oni (Mt 23,2).

CNA: Papež Frančišek je vendarle poudaril, da naj se ne fokusiramo samo na posamezne stavke njegove spodbude, temveč da imejmo pred očmi celoto.

Robert Spaemann: Po mojem je povsem na mestu, če se koncentriramo na določena mesta v besedilu. Pri papeškem učiteljskem pisanju ne moremo pričakovati, da se bodo ljudje veselili lepega besedila, obenem pa vstran gledali pri stavkih, ki spreminjajo cerkveni nauk. Dejansko je na teh mestih potreba jasna odločitev za DA ali za NE. Podeliti sv. obhajilo ali ga ne podeliti – med tem dvojim mi tretje poti.

CNA: Sveti oče v svojem pisanju vedno znova podčrtuje, da ni nihče za večno obsojen.

Robert Spaemann: Težko razumem, kaj on s tem misli. Da Cerkev ne sme nikogar osebno obsoditi, še manj za večno obsoditi – česar, hvala Bogu, niti ne more, je jasno. Toda ko gre za spolne odnose, ki so objektivno v nasprotju z urejenim krščanskim življenjem, bi pa rad od papeža zvedel, po kolikem času in pod katerimi pogoji se neko objektivno grešno obnašanje spremeni v boguvšečnega.

CNA: Gre po Vašem na tem mestu dejansko za prelom s tradicionalnim cerkvenim naukom?

Robert Spaemann: Da gre tu za prelom /Bruch/, je nedvomno jasno vsakemu razmišljajočemu človeku, ki pozna dotična besedila.

CNA: Neodvisno od tega, če se s tem strinjamo, nastopi vprašanje: kako je do tega prišlo?

Robert Spaemann: Da se Frančišek postavlja v kritično distanco do papeža Janeza Pavla II., se je pokazalo že, ko ga je razglasil za svetnika skupaj z Janezom XXIII in ko se je za slednjega odredila nepotrebnost drugega čudeža, ki se sicer zahteva za kanonizacijo. Zdelo se je, da hoče papež relativizirati pomen Janeza Pavla II..

Vendar se pravi problem že mnogo let nahaja v vplivnem toku moralne teologije, ki zagovarja čisto situacijsko etiko /eine reine Situationsethik/. Na ta tok naletimo že med jezuiti v XVII. stoletju. Citati Tomaža Akvinskega, ki jih papež vstavlja v spodbudo Amoris Laetitia, se zdi, da podpirajo to usmeritev. Na tem mestu pa spregleda, da Tomaž Akvinski pozna objektivno grešna dejanja, za katere ni situacijski izjem /keine situativen Ausnahmen/. K tem dejanjem spadajo tudi vsa neurejena spolna obnašanja. Kot je storil že v petdesetih letih jezuit Karl Rahner v knjigi, v kateri so zbrani vsi bistveni in še danes veljavni tozadevni argumenti, je tudi Janez Pavel II. zavrnil situacijsko etiko in jo obsodil v okrožnici Veritatis Splendor.

Amoris Laetitia prelomi tudi s to okrožnico. Ob tem ne smemo pozabiti, da je bil Janez Pavel II. tisti, ki je svoj pontifikat postavil pod temo Božjega usmiljenja, kateri je posvetil svojo drugo okrožnico; in da je v Krakovu odkril dnevnik sestre Favstine Kowalske, ki jo je kasneje razglasil za svetnico. On je nje pristni razlagalec.

CNA: Kakšne posledice za Cerkev vidite?

Robert Spaemann: Posledice je moč ugledati že zdaj: negotovost in zmeda od škofovskih konferenc do zadnjega župnika v pragozdu. Pred nekaj dnevi mi je nek duhovnik iz Konga izrazil svojo zmedenost vsled tega cerkvenoučiteljskega pisanja in vsled pomanjkanja jasnih smernic. Glede na dotične odlomke v Amoris Laetitia in brez nadaljnje definiranih „olajševalnih okoliščin“ se lahko zgodi, da bodo ne samo ločeni in ponovno poročeni, temveč tudi vsakdo živeč v „neregularnem stanju“, lahko pristopili k spovedovanju grehov in k obhajilu, ne da bi se potrudili opustiti svoja spolna obnašanja, se pravi, brez kesanja in spreobrnjenja.

Vsak duhovnik, ki se drži dozdajšnje zakramentalne prakse, je lahko stiskan s strani svojih vernikov in s strani škofa. Rim lahko poda takšne smernice, po katerih bodo za škofe imenovani samo „usmiljeni“, ki bodo pripravljeni obstoječo prakso mehčati. S potezo peresa je bil kaos povzdignjen na raven načela. Papež bi moral vedeti, da bo s tako potezo razdelil Cerkev in jo popeljal na pot razkola. Razkol, ki se ne bil naselil na obrobju temveč v srcu Cerkve. Bog nas varuj!

Gotovo se mi zdi tole: želja tega pontifikata, da bi Cerkev premagala svojo samozaverovanost in svobodnega srca šla naproti ljudem, je bila s tem cerkvenoučiteljskim spisom za nedoločen čas izničena. Lahko pričakujemo še en sunek sekularizacije in nazadovanje števila duhovnikov v širših delih sveta. Že dalj časa lahko opazujemo, da imajo škofje in škofije z nedvoumno držo v zadevah vere in morale več mlajših duhovnikov. Spomniti se velja besed sv. Pavla Korinčanom: „Kdo se bo pripravil za boj, če trobenta ne bi dala razločnega glasu?“ (1 Kor 14,8).

CNA: Kaj se bo po Vašem zgodilo zdaj?

Robert Spaemann: Vsak kardinal pa tudi vsak škof in duhovnik je poklican, da v svojih pristojnostih ohranja katoliški zakramentalni red in ga javno priznava. V primeru, da papež ne bo pripravljen podati popravkov, je kasnejšemu pontifikatu pridržano, da zadeve uradno povrne v stare tire.  

14 komentarjev:

  1. Ampak tudi ta misel Janeza Pavla II: morajo ločeni in ponovno poročeni odpovedati spolnim dejanjem, je slaba razlaga in nevzdržno neživljenjska.
    Ni čudno, da se še vedno dviguje prah okoli tega.
    Kup moraliziranja in prelaganja bremen.
    Od nekdaj za prešuštvo ni bilo odveze. In v tem je vsa modrost. Toda ne, treba je štrikat in si lomit jezik, po teološko.

    OdgovoriIzbriši
  2. Ko sem pred mnogimi desetletji obiskoval verouk, so me učili, da je papež nezmotljiv edinole, kadar izrecno in slovesno razglasi kaki versko resnico. Očitno so me učili narobe, kajti kasneje sem izvedel, da je bojda nezmotljiv tudi pri razglasitvah svetnikov, pa tudi kadar vsej Cerkvi podaja kak verski ali moralni nauk. Torej je mogoče šteti noter tudi papeške okrožnice.
    Taka širitev domnevnega področja papeške nezmotljivosti se vrača kot bumerang. Sedanja situacija je neverjetno bizarna. Zmotljivega papeža imamo torej, ki da uči krive nauke in razvrat, hehe. O čemer seveda lahko presoja kar vsak prezbiter. Laik seveda ne, btw. Nekakšnega novega Kalista, ki bi rad odpuščal tudi tisto, kar je od vekov veljalo za neodpustljivo. Čas je za protipapeža. Išče se novi Hipolit!

    OdgovoriIzbriši
  3. Vse je treba začeti iz semena velike vere: ko nekdo postane papež, takoj ni več eden od kardinalov. Če bi bil papež le eden od kardinalov, bi bil kardinal le eden od škofov, ta bi bil eden od duhovnikov, duhovnik pa le eden od krščenih. Takšna uravnilovka, vsegligarska, je domena raznih filozofij in tudi religij, ki ne razumejo in ne poznajo Boga osebno. Ne poznajo njegovih moči in milosti. Ko pa se ga spozna, je jasno, da ko novi papež obleče papeško nošo, postane še nekaj drugega. To je vendarle jasno tudi v vojski in tudi Makarenko je izbral enega gojenca, mu dal pooblastilo voditelja in odtlej so ga morali vsi poslušati, oni pa je na nek način postal drugačen, ker je vzgojiteljev duh delno vstopil vanj. Pa so bili to le mladi kriminalci v prevzgojnem domu.

    Tokratni tekst: res je nekaj zmede, a zdrava teologija lahko vedno najde pot, oziroma se je vsakokrat znova spet spomni. Osnova vsega vedenja mora biti, da je spolnost najmočnejši MATERIALISTIČNI akt človeka in bitij. Torej grozljiva past za iskalce transcendence in velik užitek/trpljenje za akterje. Če vernik išče presežno, duhovno, Gospoda, mora dati razne materialne aktivnosti na minimum, za preživetje nepotrebnih, pa se odreči. Tako o tem svetniki, ki so našli Boga in ga živeli. Ko pride do spolnega akta, se nad akterji popolnoma zadrgne vozel materialnega sveta, past se zapre, in po eni strani si tega želijo še več, ker je takšna narava našega uma in čutov, po drugi strani pa se začenja trpljenje, ker je treba začeti preurejati stanovanje, dobiti denar, kupiti avto in skrbeti za družino in družico. Kot sem že pisal, je vseeno treba nekako ločiti religijo od evangelija. Kdor je zrel za evangelij, je že zrel za odrekanje materialnemu, in ker spoznava Gospodovo ljubezen in usmiljenje, mu tudi spolna askeza ni več težka. Takšnih ljudi poznam kar nekaj. Čisto druga pesem pa je religija, ki je šele uvod v občenje z Bogom osebno. Religija pa dopušča spolnost, jo celo SPODBUJA, zato se potem tudi rojeva, gradi in skrbi za zaslužek in tudi zabavo. Bog Oče je Judom zapovedal obrezo in mesne daritve, s tem pa seveda načrtno sprožil spolno razdraženost, povečanje naroda in vojaške zmage. Tega se drže tudi muslimani. Plus obredje, karitas in darovanje = religija. Kdor pa stopi v Jezusovo bližino, ga te stvari po milosti začno minevati. Božja ljubezen mu nadomesti vsa druga prejšnja poželenja in mu daje tisočkrat več. Vse je torej odvisno od stopnje duhovne zrelosti. In o tem res ne moreta odločati nihče drug kot oseba in Gospodova milost. Ko je človek zrel, je vse lahko, ko pa še ni, je vse težko.

    OdgovoriIzbriši
  4. Evangelij priporoča nujni minimum, da je za Gospoda potem možen maksimum. Religija nudi, po sveti maši, tudi sejme ob cerkvah, romanja v lepe pokrajine, druženja s šunko in potičko in vinčkom, spodbudo zakonski spolnosti … To ni slabo, a ostati pri tem je za dušico na koncu precej slabo. Morda: Luka 14,26 Luka14,33 Matej 19,24. Kar je za nekoga dobro, za drugega ni, evangelij pa pove, kaj je dobro za najdenje Božje ljubezni.

    Darovati sveto obhajilo temu ali onemu in komu ne, dilema je sedaj? Blagoslovljeni kruh naj se daje komurkoli, ki ga je pripravljen sprejeti. Veliko je bilo primerov, ko so ljudje jedli blagoslovljeno hrano, in posledično le zaradi tega postopoma našli Gospoda. Gospod, ki je v sveti hostiji, itak ne bo vstopil v dušo, ki je zlobna do njega, bo pa vstopil vedno, kadar je človek skesan in ponižen v svojem trpljenju, ne glede na to, če je krščen ali ne. Kajti, kot je napisano zgoraj, Božja milost ni omejena. Človek se mora držati nekih pravil, a če pravila pretehtajo Božje usmiljenje, v nekem konkretnem primeru, se je človek postavil kot ovira usmiljenju. Na kom bo torej krivda? Na grešniku ali pravičniku? Kdo si upa podučevati Frančiška?

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Nevredna udeležba
      27 Kdor bo torej nevredno jedel ta kruh in pil ta Gospodov kelih, se bo pregrešil nad Gospodovim telesom in krvjo. 28 Naj torej vsak sebe presodi in tako jé od tega kruha in pije iz keliha, 29 kajti kdor jé in pije,
      jé in pije svojo obsodbo, če ne razpoznava telesa.
      30 Zato pa je med vami veliko slabotnih in bolehnih in precej jih je že zaspalo.
      31 Ko bi mi presojali sami sebe, bi ne bili sojeni. 32 Ker pa nas sodi Gospod, nas vzgaja, da ne bi bili obsojeni s svetom vred. 33 Zato, bratje moji, kadar se shajate k jedi, počakajte drug drugega. 34 Če je kdo lačen, naj jé doma, da se ne boste shajali v obsodbo. Drugo bom uredil, ko pridem.# 1 Kor, 11, 27 -34
      Zmotila me je tvoja beseda "pripravljen" sprejeti obhajilo. Pripravljen je lahko tudi, kdo, ki ga ne sprejema dostojno, nevredno. Dostojno pripravljen, pa ne bo imel krivde.
      Bog vseeno pride v telo in potem gre iz njega, če ga ni pripravljen sprejeti, vendar v Božji besedi piše, da je in pije v svojo obdobo.

      Izbriši
  5. Če bi katoliki, ki so se v katoliško vero že rodili in bili krščeni kot dojenčki, morali kot odrasli dati skozi podobno rigorozen postopek kot tisti, ki se prvič želijo pridružiti kot odrasli, potem bi verjetno bilo marsikaj drugače.

    Nasploh je videti, da so tisti verniki, ki so v neko religijo rojeni, nagnjeni k temu, da se lagodno obnašajo, da si lastijo religijo in da želijo, da religija služi njim. Zato pa potem nastanejo zapletene grešne situacije z mnogimi posledicami.

    Sama sicer nisem katoličanka, vendar pa Papeževo okrožnico berem kot poziv, da naj katoličani postanejo bolj resni do svoje vere, da jo naj jemljejo bolj resno. To med drugim pomeni, da se naj ne prepuščajo simplističnemu legalizmu in da se je z zapletenimi grešnimi situacijami treba ukvarjati pač s takimi, kot dejansko so. Kar je nedvomno težko in zahteva precej časa, truda in pozornosti vseh vpletenih in sodelujočih.

    OdgovoriIzbriši
  6. A kasnejšemu pontifikatu bo pridržano, da zadeve uradno "povrne v stare tire"?

    Tu g. Cestnik morda izraža svoje mnenje o "starih tirih", ki ne morejo biti kaj prida. Spaemann pa govori o tem, da bo treba zadeve spet "spraviti v red" - "ins Lot zu bringen".

    OdgovoriIzbriši
  7. Ta nemška fraza je v resnici več kot dvoumna in vsak lahko v njej išče "pravi pomen". Lep politično koristen izraz torej, kakršnega je Spaemann pač vajen rabiti. Vedno se bo namreč lahko skliceval na lepši pomen, če se bo pokazala potreba. Dobesedno pravzaprav pomeni "uravnovesiti" - Lotblei je namreč utež. Urediti ali popraviti, spraviti v red... je le površen osnovni prevod. Čeprav ta načeloma ni ravno napačen, nikakor ni edini in v bistvu ni kaj boljši od Brankovega. Izraz lahko od ustreznih okoliščinah pomeni tudi "aus der Welt schaffen".

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. In zakaj tu pravzaprav gre?

      Da je pravi katolik/kristjan samo tisti, ki gleda samo črno-belo, vse ali nič?
      Nekdo, ki ne verjame v "olajševalne okoliščine"?
      Nekdo, ki verjame, da so "olajševalne okoliščine" samo prazen izgovor?


      Kako je Spaemann prišel do tega sklepa "Gotovo se mi zdi tole: želja tega pontifikata, da bi Cerkev premagala svojo samozaverovanost in svobodnega srca šla naproti ljudem, je bila s tem cerkvenoučiteljskim spisom za nedoločen čas izničena"?

      Meni se zdi prav nasprotno!

      Izbriši
  8. Na lepem Capriju je lokalni turistični vodnik odvedel našo skupinico tudi do prepadnega klifa z lepim razgledom in omenil, da je to idealen kraj za ločitev po italijansko. In seveda takoj razložil, kaj to je.

    Torej: kdor se loči in ponovno poroči (in z novo soprogo tudi seksa, da se razumemo in da bi kdo morda ne blodil o "skupnem življenju kot brat in sestra") živi v smrtnem grehu in zanj in ne odpuščanja v spovednici, ne obhajila, le prekletstvo in grožnja večnega pogubljenja. Nerodna reč torej.

    Kdor pahne na omenjenem mestu ženo čez klif, gre lahko naslednji dan ali še prej k spovedi, pet minut za tem k obhajilu, pa še z ljubico se lahko poroči. Le policijo mora prepričati, da je ženi spodrsnilo na mokri travi, pa spovednika, da je vmes obudil vsaj nepopolno kesanje.

    Perverzno? Ali le po italijansko praktično?

    Pa povejte: je vodnik razložil kaj narobe in so pravila cerkvenega jusa morda drugačna?

    Kolikor vem: žal ne!

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Peter --

      Ali je to v odgovor meni?

      Če je, potem je moj odziv ta:

      Ljudje, ki si želijo ostati v Cerkvi, neglede na to, kako so se obnašali, se obnašajo ali se nameravajo obnašati, verjetno želijo ostati v Cerkvi iz kakega izrazito neverskega razloga, ne pa ne iz ljubezni do Boga.

      Včasih Cerkvi prav privoščim, da se mora soočati s takimi scenariji -- ker kažejo na "tradicijo" katoliške tolerance do greha. Ta toleranca do greha je tisti pravi problem.

      In dvomim, da se ta problem da odpraviti s tem, da se takim grešnikom prepove prejemati zakramente ali pa da se jim jih dovoli.

      Mnogi katoliki svoje vere preprosto ne jemljejo resno. Kako to? Tu vidim predvsem dve skupini: Nekateri verjetno res v polni vednosti in po svobodni volji namerno dvomijo v katoliško doktrino in prakso ali jima nasprotujejo. Nekateri drugi pa doktrino in prakso slabo poznajo, in/ali so se po spletu dolgotrajnega grešnega obnašanja zapletli tako daleč v greh, si tako zmedli vest, da v takih primerih nastopijo t.i. olajševalne okoliščine. Teh dveh skupin ne gre mešati.

      Za tistega, ki želi obsojati, je seveda prikladno, če domneva, da je vsako grešno dejanje storjeno po svobodni volji in v polni zavesti o grešnosti tistega dejanja.
      Torej, za tistega, ki želi obsojati, je seveda prikladno, če domneva, da je vsak greh veliki greh.

      Kako se spoprijemati z malim grehom in s kumulativnimi učinki malega greha -- to pa kaže, da je nekaj, na čemer bodo katoliki morali še kar nekaj časa trdo delati.

      Izbriši
  9. Nekako ob tvoji omembi samozaverovanosti cerkvenih ljudi v lastna trenutno veljavna "jasna pravila", ki da so bila tako zelo zelo v redu vse do te nesrečne okrožnice, sem se spomil te zgodbice.

    Pa vedno se mi je res zdelo fascinatno, da je za usmrtitev človeka (npr. v vojni, v direktni samoobrambi, juridično) Cerkev zmerom našla situacijske izjeme, za ne povsem urejena spolna obnašanja (glej zgoraj Spaemannov tekst...) pa nikoli.

    Ja, šesta zapoved je pač mnogo pomembnejša od pete.

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Menim, da bodo taki problemi ostali tako dolgo, kot bodo katoliki in Cerkev vztrajali pri tem, da je Cerkev predvsem družbena, politična in gospodarska ustanova; torej tako dolgo, kot bodo zanemarjali verskost Cerkve.

      To nujno še ne pomeni, da bi bili bolj popustljivi ali milostni, če bi bili bolj verni; ne pomeni, da bi zrahljali pravila ali postali "bolj posvetni."

      Pomeni pa, da mnogih problemov, ki jih sedaj imajo, ne bi imeli, če bi se bolj posvečali veri, za katero se uradno izrekajo.

      Kaže, da če nekdo želi imeti "najboljše od obeh svetov" (kot to želijo mnogi verniki, ne samo kristjani), se to pač ne izide.

      Izbriši