„In God we trust“

Kako se me je fatimski spovednik namenil priviti

Lansko jesen sem bil v Fatimi na Portugalskem in se - kot se za romarja spodobi - spovedal. Prijazni spovednik je v spovednem kabinetu (za nekatoličane: to je tam, kjer ni slavnih in filmsko ničkolikokrat upodobljenih rešetk) poslušal moje malo manjše in malo večje grehe. Na koncu je storil to, kar spovedniki v resnici redko storimo. To je, da spovedanca po povedanih grehih, preden damo tolažbo in odvezo, še nekoliko privijemo; da torej po lastni presoji nekoliko pobrskamo po skesani dušici in jo izprašamo o grehih, ki jih je morda pozabila našteti; in o tistih, za katere zaradi špricanja verouka morebiti niti ne ve, da so greh.

Neugodno. Zna se ti napleskati kondenz na stičišču lasišča in čela, ko te služabnik Božje pravičnosti takole iznenada privije.

In kaj me je Portugalec spraševal? Ker je vedel, da sem duhovnik in župnik, seveda nekaj iz naše branže. In to je ... (ta hip vam je večini skozi možganske vijuge zaslalomirala beseda „celibat“). In to je ... odnos do denarja. Tri vprašanja mi je postavil: Ali dosledno ločiš, kaj je tvoj denar in kaj župnijski? Ali oddaš na škofijo v točnih zneskih vse dajatve, ki so predpisane? Ali imaš vedno na razpolago kaj denarja za uboge?

Denar kot zapeljivi lažibog

Še zdaj ne vem, ali si je denar izmislil hudič ali Bog. Če hudič, potem zato, da ima preprosto in učinkovito sredstvo za zapeljevanje. Človeška duša - kot vemo vsi, ki jo imamo – je hitro pokvarljivo blago. Denar je hudiču najpriročnejši, da taka ostane.

Če je denar izumil Bog, je to zato, da te na eni majhni stvari celega preveri. Zakaj bi se mučil z analizo tvojega zapletenega verskega in moralnega sistema, če lahko zgolj skozi tvoje pridobivanje in rabo denarja točno vidi, kam ti duša teži. Zakaj bi Bog napeto gledal, če župnik pravilno vihti kadilnico, in po dacarsko štel, koliko špricarjev spije na gasilski veselici, ko zna s kratkim vpogledom v rabo denarja postaviti hitro in natančno diagnozo o preferencah župnikovega srca.

s spleta

Jezus je denar obravnaval, kot da je božanstvo - lažno božanstvo kakopak. V svojih pridigah ga je personificiral v „krivičnega mamona“ (prim. Lk 16,9). Denar (bogastvo) po Jezusovem nauku zapeljuje človeka in zaduši Besedo v njem (prim. Mr 4,19). Prve generacije kristjanov so strog nauk o denarju še poglobile. „Korenina vsega zla je namreč pohlep po denarju,“ piše starešini Timoteju apostol Pavel (1 Tim 6,10), ki je o zlu vendarle globoko premišljeval. V Jakobovem pismu, ki je najbolj „socialno“ med prvokrščanskimi pisanji, je jasno povedano, da bogatenje enih za seboj potegne revščino ali celo smrt drugih. „Razkošno ste živeli na svetu, naslajali ste se in za dan klanja zredili svoja srca. Pravičnega ste obsodili in ubili – ni se vam upiral,“ očita pisec bogatašem (Jak 5,5-6).

Po njih ekonomiji boste prepoznali njih vero

Kaj je narobe z denarjem? Z denarjem je narobe, da ima nekaj navideznih božjih atributov (vsemogočnost, odprava strahu, konec stisk, potešitev želja, zdravljenje duševnih ran,... ) in zato zlahka iz človekovega srca izrine pravega in edinega Boga. Martin Luter je zato odnos do denarja v svojem Velikem katekizmu obravnaval v okviru prve Božje zapovedi (Veruj v enega Boga!) in ne v okviru sedme (Ne kradi!). Francoski pesnik in mislec Paul Claudel je denar zaradi njegove psevdo-religiozne strukture imenoval „materialni zakrament“. Po pravem zakramentu deluje odrešujoča Božja milost, po denarju pa lažno odrešujoča moč surove (nakopičene) materije. Španski teolog José Ignacio Faus meni, da je Mamon svojo pomembno zmago razglasil kar na dolarskem bankovcu. Ko so Američani na bankovec napisali „In God we trust“ (v Boga zaupamo), so Boga pravzaprav izenačili z denarjem. To pa je tako, kot da bi Ga ukinili.

Po njih ekonomiji jih boste prepoznali, lahko rečemo (prim. Mt 7,16). Bolj natančno: po njih ekonomiji boste prepoznali njih vero. Tragična zgodba mariborske nadškofije oz. njene ekonomije ni samo zgodba o poslovni naivnosti (te je bilo več kot pohlepa, trdijo poznavalci) in pohlepu (ki gotovo ni bil postranski dejavnik). Je tudi zgodba o veri. Komu zaupaš srce, dragi klerik? V kaj veruješ, Cerkev, da ti je bilo potrebno iti v sestavljanje naložbenega portfelja, katerega diamantna konica v svojstvu T-2 se je nakanila po lastnih optičnih kablih pripeljati pornografijo v vsako slovensko vas?

Župnijska ekonomija = tempeljska ekonomija?

Lansko jesen sem bil v Fatimi in se spovedal. Nakar sem premišljeval, zakaj me je spovednik privil ravno na področju duhovniške in župnijske ekonomije. Verjetno kot izkušeni slušatelj raznovrstnih grešnikov točno ve, kaj župniki pri svoji spovedi po nemarnem preskočimo; česar vlogo in moč podcenjujemo; katerih groženj za našo duhovnost se premalo zavedamo. Verjetno podobno privije vsakega župnika, ki sede na vroči stol v njegovem kabinetu.

Od treh vprašanj sem na prvi dve odgovoril gladko in hitro. Za tretje še danes ne vem, če sem se svojih grehov „prav in čisto“ spovedal. Imam kaj za uboge? Dam kaj ubogim? Seveda, imam in dam. Ampak 99 % denarja, s katerim kot župnik upravljam, ne gre neposredno za ljudi, temveč za vzdrževanje in obnovo cerkvenih objektov in opreme. Beraču na farovških vratih dam 10 evrov, za obnovo enega samega večjega korintskega kapitela (tistega z akantovimi listi) pa moram odšteti za dobro delavsko plačo. S tem da je majhnih in velikih pozlačenih korintskih kapitelov v naši farni cerkvi, ki se na slovenskem spomeniškovarstvenem zemljevidu ne sveti kot neka omembe vredna krasotica, preko dvajset.

 

Foto: B.C.

Je tolika raba cerkvenega denarja za tempelj v skladu z duhom prvotne evangeljske skupnosti, v kateri sta cerkvena blagajna in blagajna za reveže bili eno in isto, za zlate akantove liste pa se ni dalo niti beliča? Je sploh v skladu z mašniškim zakramentom, da toliko duhovniške energije gre za žicanje denarja za strehe, stene, za umetelne kapitele in zlate peruti lesenih angelov? Se nam mar kdaj ne dogaja, da po logiki ameriškega „In God we trust“ (kalvinistično enačenje Božjega blagoslova in finančnega uspeha) pripadnost Cerkvi podzavestno merimo po tem, koliko denarja je kdo dal za nakup zvonov ali obnovo orgel?

Bom kot župnik zaradi nenehnega stikanja za denarjem in skoraj izključno usmerjanja le-tega v lepoto templja kak dan več v vicah, kot bi bil sicer?