Satanisti na Harvardu

Najprej je skupina študentov naznanila, da bodo v kampusu harvardske univerze obhajali „črno mašo“. Da, sredi slovitega univerzitetnega središča, najstarejšega v ZDA, naj bi počastili njegovo Gnusobo – Satana. Črna maša, vemo, kaj je. Da satanistični obred pride do „dopolnitve“, da ima anti-zakramentalni učinek in da je „culmen et fons“ vernikom pekla, je potrebno imeti ukradeno posvečeno hostijo, sv. Rešnje Telo, in jo obredno oskruniti.

Dogodek se je imel namen Satanu na čast zgoditi v torek, 12. maja 2014, ob 20:30 po lokalnem času. Že iz drugih projektov (npr. boj za postavitev Satanovega kipa blizu spomenika desetim Božjim zapovedim v Oklahoma Cityju) znana grupacija „Satanic Temple“ je v harvardskem templju razuma in učenosti imela vse pripravljeno. Res vse? No, pozabili so, da je John Harvard, po katerem ima univerza ime, bil duhovnik edinega Boga. Že to bi jim lahko dalo misliti, da so globoko na „sovražnikovem“ ozemlju in da si spektakularnih protibožjih manevrov ne bi smeli privoščiti.

Ena izmed spravnih in zadoščevalnih pobožnosti
zaradi napovedi črne maše na Harvardu.
(nationalreview.com)

Na harvardsko bojišče je kmalu stopila katoliška javnost v Bostonu, New Yorku, drugod po ZDA in celo ponekod po svetu. Spregovoril je bostonski kardinal O'Malley. Organizirane so bile telovske procesije in molitvene ure v spravo za napovedano bogokletje in svetoskrunstvo; prosilo se je, da do skrunitve ne bi prišlo; molilo za zdravo pamet. Sodelovalo je na tisoče ljudi; v kapelah in na ulicah (video). Kak duhovnik je kasneje dejal, da je ta satanistična provokacija katoliškemu občestvu dobro dela, saj so vsled nje prenekateri mlačni kristjani obudili svojo pripadnost Evharistiji in se javno izpostavili. 

V torek zvečer, nekaj minut pred pol deveto, je skupina „Satanic Temple“ objavila, da črne maše v harvardskem kampusu ne bo. „Zmaga! Zmaga! Satan je stisnil rep med noge!“ so bili veseli eni. Ups, prezgodaj. Manjša skupina satanistov je okrog 9. ure zvečer vseeno vdrla v Swedenborg kapelo blizu kampusa in med tamkaj obhajanim krščanskim bogoslužjem vzklikala protibožja gesla ter poveličevala njegovo Gnusobo. Vstali so vrli možje in Rogatemu vdane črnosrajčnike potisnili izven svetih zidov (video).

Epskemu boju je sledilo še nekaj. Po spletu je zaokrožilo opravičilo satanistov oz. „satanistov“, češ da niso hoteli žaliti čustev kristjanov. Lepo, a ne? Ter obžalovanje, ker se kulturnim manjšinam ne dovoljuje, da bi se izražale, kot bi se rade.

Satanisti so namreč dvojni:

• satanisti ali teološki satanisti (pravimo jim tudi kultni satanisti); to si tisti, ki verujejo v obstoj hudiča, ga častijo, skupaj z njim sovražijo Boga in vse, kar je Bogu ljubega; verjetno najhujše oblike kultnega satanizma srečamo med nekaterimi bandami na severu Mehike, ki so se posluževale človeškega žrtvovanja na čast hudiču, da bi jim ta zagotovil uspeh pri tihotapljenju droge.
• „satanisti“ (satanisti v narekovajih) ali kulturni satanisti; to so ponavadi agnostiki in ateisti; Satan je zanje simbol upora proti staremu redu stvari in proti dominantni vlogi krščanstva; ko izvajajo „satanistične“ obrede, naj bi to delali z namenom provokacije in kulturnega razsvetljevanja; „kulturni“ satanisti naj bi bili neke vrste parodija „pravih“ satanistov, kakor tudi parodija vsake religije.

Kip, ki ga satanisti hočejo postaviti v Oklahoma Cityju.
(abcnews.go.com)

Prvi torej častijo hudiča; drugi se delajo, kot da ga častijo. Ampak če bi vprašali kakšnega demonologa, ali se je moč delati, da častiš hudiča, in pri tem ostati od hudiča neokužen, bi ta precej zavil z očmi. 

In še vidik provokacije in posledične užaljenosti. Nekdo ti potisne nož v trebuh in ti ga v smrtnem krču pogledaš, on pa ti reče: „Ne bodi taka užaljena cmera! Jaz se samo delam, da te ubijam, saj drugače te spoštujem.“ Veliko tega smo doživeli na Slovenskem. Zažig strunjanskega križa: „Mi nočemo nikogar žaliti, mi se samo umetniško izražamo.“ Naša papagajevska intelektualna in novinarska srenja seveda tak koncept „vzvišene“ provokacije podpira. In ti, kristjan, si butec, ker si „kao“ užaljen in ker ne razumeš „fore“.

„Mistična“ bitka za Harvard zdaj odpira vrsto vprašanj. O strpnosti in nestrpnosti. O verski svobodi. O dominantni vlogi krščanstva in načelno sekularni državi. Tudi evforija okrog „Božje zmage“ se že umirja. Dober zapis je v medmrežje lansiral Stephen Herreid iz John Jay Institute (Philadelphia): „Satan, oče poceni krščanstva“ (članek). Herreid in podobni pod vprašaj postavljajo dualistično mitološko dojemaje bitke za Harvard. Kot da bi se nebeška in peklenska vojska spopadli za točno določeno zemljepisno točko. Ali ni tako dojemanje prepoceni? Čeprav je bilo čudovito videti srčne kristjane na ulicah in sodelovati v procesijah, se moramo zdaj vprašati, če nas tovrstne „zmage“ ne zavajajo. Satan je oče laži. Pri njem ni nikoli tako, kot se najprej zdi. Skušnjava Cerkve po harvardski zmagi je v PR-ju; t.j. skušnjava, da bi se s pregonom satanistov zdaj hvalili, postavljali pred svetom, ga imeli za pastoralno merodajnega. Naša največja zmaga bo še vedno ta, ko bomo sami sebe spreobrnili k evangeliju in evangelij oznanjali na pozitiven način.