Vladni spini in etika

Vsi smo ga doživeli. Vladni spin* v primeru davka na nepremičnine. Takole je stekel:

Realno izhodišče: Vlada ve, da bo davek precej vznemiril in tudi prizadel prebivalstvo.
Spin: V razpravo o davku vplesti Cerkev, zagroziti z davkom na sakralne objekte (čeprav že spočetka vemo, da ga nikjer v Evropi ni), mobilizirati proticerkveno javnost, za katero bo davek že zato dober, ker bo udaril po farjih. Davek sestavljati, medtem ko je ljudstvo še enkrat razdeljeno ob čustveno in simbolno močni temi, ki pa z davkom pravzaprav nima nobene veze.
Medijska asistenca spinu: Spin brez medijev, ki ga so-izvajajo, ni mogoč. Pomnimo: dan po novinarski konferenci o nepremičninskem davku je Delo na naslovnico dalo fotografijo cerkvice, in poudarilo, da pa Cerkev ne bo plačevala davka na sakralne objekte. Nepremičnin v Sloveniji je milijon – a, glej ga glej, le neki podeželski cerkvici ta čast, da v osrednjem časopisu pospremi naslovni članek o novem davku.

Edward Bernays (1891-1995)
Nečak od Sigmunda Freuda,
rojen v Avstriji, umrl v ZDA.
Imamo ga za očeta "odnosov z javnostmi"
in tudi za očeta "spina".

Želeni učinek spina: Ljudje so prizadeti, a jezo – zlasti volivci levega pola - stresajo na Cerkev.

Učinek name: Vladi verjamem še manj, Delo še bolj odrivam od sebe.

Kdo bi mislil, da bodo tudi v demokraciji prav prišle v komunizmu uveljavljene samozaščitne metode pred režimsko propagando! V enobarvni medijski krajini Titove Jugoslavije smo se namreč naučili posebne veščine: veščine obratnega branja in branja med vrsticami. Kar je sporočal režim po svojih glasilih (kar so pravzaprav bili vsi mediji z izjemo verskega tiska), si moral brati zelo previdno, videti izza teksta ali pa razumeti kar obratno od povedanega. Na primer, če so jugoslovanski komunisti še l. 1985 (v naši a kasarni, denimo) zagotavljali in se zaklinjali, da sta bratstvo in enotnost jugoslovanskih narodov neskončno trdni, si moral brati obratno: jugoslovansko nacionalne vprašanje je slepi ulici, kmalu bo počilo!

Da se ljudstvo ni pustilo voditi za nos in da je razvijalo določeno samozaščito pred režimskimi lažmi in spini, je razvidno iz enega izmed „političnih“ vicev, ki smo si jih v tistih časih šepetali dobesedno na uho. Gre takole:
Janez vpraša Poldeta: Kako veš, da bo dojenček, ko bo zrasel, zagotovo komunist?
Polde: Ne vem.

Janez: Če te zelo lepo gleda v oči, istočasno pa se ti pokaka v naročje, bo zagotovo komunist.

V vicu je šifrirana definicija spina skoraj za v učbenik.

Kdor veščine branja obratno in branja med vrsticami še ne obvlada, naj pohiti! Kdor še ne ve, kako delujejo spini, zdaj je šansa za nauk! Za tovrstni poduk bo boljšega pomočnika, kot je trenutna vlada, težko našel. Spini te vlade so tako očitni, da so že smešni in bi se jim smejali, če ne bi bilo v igri, kot je bilo v največjem izmed njih – ko je vitezinja Alenčica troglavemu zmaju, ki naj bi se iz zlega Bruslja stegoval k nam, posekala kremplje - skoraj 5 davkoplačevalskih milijard. 

Ker so spini očitni, so seveda slabi. Dobrega spina ne razbereš s prve. Vladni spini kljub strumni medijski podpori „zavrtijo“ le njene pristaše, ostale državljane pa dodatno dražijo. Zato podvomiš, če te spine res delajo znameniti spin-doktorji. Bolj se ti dozdeva, da so produkt nekakšnih spin-vajencev.

In etika? Vlada ima poleg primarne politično-operativne naloge tudi dobršno moralno in simbolno vlogo. S svojim slogom komuniciranja, s svojim odnosom do javnosti pomembno soustvarja demokratično klimo zaupanja in dialoga. Če pa se vlada redno odloča za spine z velikim manipulativnim nabojem, škoduje demokraciji v njeni moralni srčiki. Če vlada laže, lahko vsi lažemo. Če vlada manipulira na veliko, bomo v svojem malem manipulirali tudi mi in, denimo, brez najmanjšega ugovora vesti storili vse, da ne plačamo zaukazanih nam davkov.

Človek je spoznavno in psihološko ustvarjen za resnico. Kot takšnega ga je Vlada Republike Slovenija prva dolžna spoštovati. Zato naj neha državljane Republike Slovenije obravnavati, kot v harrypotterski sagi obravnavajo „bunkeljne“, in naj se gre odnosov z javnostmi, kot se za demokratično oblast spodobi!

* Po Wikipediji je „spin“ (iz angleške besede za „vrtenje“) na področju odnosov z javnostmi oblika propagande, s katero se poskuša manipulirati javnost ter določene osebe, dogodke ali izdelke prikazati za boljše, kot v resnici so. Spin ni trik, s katerim resnico spremenimo v laž in laž v resnico, temveč je trik, s katerim dejstva „zavrtimo“ na način, da brez uporabe očitnih laži, negativno stanje prikažemo kot pozitivno. Več: http://en.wikipedia.org/wiki/Spin_(public_relations)

Zanimivo še: http://wearechange.si/oce-propagande-edward-bernays/