Mediji in njih hoja v resnici

Pridiga ob 19. obletnici Radia Ognjišče, 28.XI.2013. (video)

Dragi poslušalci in poslušalke!
Spoštovani vsi vi, ki ustvarjate Radio Ognjišče!

Cerkveno učiteljico sv. Terezijo Veliko (ali Avilsko) je mučilo vprašanje, zakaj neki je ponižnost Gospodu tako všečna krepost? Zakaj ima Bog bolj od, recimo, srčnosti, poguma, plemenitosti,... rad ponižnost. Kakor v preblisku je ugotovila, da zato, ker je ponižnost tesno povezana z resnico. Ponižnost je, kot je zapisala, „hoja v resnici“. V njenem delu Notranji grad beremo: „Bog je najvišja resnica in ponižnost je hoja v resnici. Velika stvar je, da se nimamo za dobre, temveč za bedne in nične. Kdor tega ne razume, hodi v laži.“ Skratka, za Terezijo Avilsko biti ponižen pomeni hoditi v resnici, in ker hodiš v resnici, hodiš tudi v Bogu, ki je čista Resnica. Povedano drugače: ponižnost je resnicoljubnost, resnicoljubnost pa na stežaj odpira vrata k Bogu. V ponižnosti priznaš si, kaj si in kakšen si, in to priznanje resnice te pripelje v bližino Boga.

Če Terezijino razmišljanje beremo kot negativ, lahko rečemo, da je nadutost hoja v laži. Kdor je nadut, živi v namišljenem, varljivem svetu in pot do spoznanja Boga mu je zaprta. Ker sodobni človek v glavnem spoznanja Boga nima, lahko že iz tega sklepamo, da bo precej nadut; da bo, torej, zlahka hodil v laži. Kriza vere v Boga je nadaljevanje človekove zmanjšane zmožnosti za majhne in velike resnice, vsakdanje resnice, o sebi in svetu. Po domače: če se mož zlaže ženi, da sinoči ni pil s prijatelji, pil pa je, in če to stori večkrat, se bo ščasoma oddaljil tako od žene kot od Boga. Lažnivi svet ne more sobivati z vero v Boga.

„Hoja v resnici“ je program vseh medijev, zlasti program njihove poročevalske in komentatorske dejavnosti. Ko mediji poročajo, poročajo resnico; ko mediji komentirajo, pogumno in pošteno razmišljajo o resničnih dejstvih. Izven resnice medijev ne bi smelo biti. Resnicoljubnost pa mora biti prva krepost novinarja. Novinar se ponižno prikloni resnici, tudi ko je ta grenka in temna. Nato jo z njemu lastno veščino posreduje drugim ljudem. Novinar je posredovalec resnice, podobno kot je duhovnik posredovalec Božje milosti. Če novinar resnice ne prepozna, pa tudi, če jo prepozna in je noče posredovati takšne, kot je, izgublja samega sebe, gre proti svojemu poslanstvu. Neresnicoljuben novinar je kakor neverujoč duhovnik. Neresnicoljubnost je notranja korupcija medija in novinarja.

Vendar korupcija medijev in novinarjev lahko zaide v še hujšo obliko. To je zavestno stati na strani laži, na strani navidezne resničnosti. To je takrat, ko novinar med resnico in lažjo pri polni zavesti izbere laž; takrat, ko njegovo poročanje služi za prikrivanje resnice, za manipulacijo z ljudstvom. Običajno se to zgodi medijem, ki so v službi totalitarnih režimov. Takšni mediji „hodijo v laži“, živijo od laži, so zgrajeni kot laž. So graditelji kulture laži in zamolčanih ter prepovedanih resnic.

Danes v Evropi, hvala Bogu, totalitarnih režimov več ni. Vendar zato nevarnost še ni mimo. Vlogo totalitarnega režima danes prevzema interes velikega kapitala, interes močnih gospodarsko-političnih omrežij, interes dominantnih političnih klik. Ko bosta medij in novinar zavoljo „ljubega kruhka“ ali zavoljo ideološke sorodnosti z neko kliko podlegla tem interesom ter jim začela služiti, bosta kmalu „hodila v laži“. Objela ju bo nadutost neresnice. S tako držo bosta spet gradila kulturo laži, kulturo zamolčanih ter prepovedanih resnic. To se lahko zgodi, četudi smo v demokraciji in četudi imamo polna usta besed o medijski svobodi in o objektivnem poročanju.

„Hoja v resnici“ bo program vseh medijev, smo rekli. Novinar bo v odnosu do resnice v stalni drži ponižnosti. Toliko bolj to dvoje velja za katoliške medije, med katerimi ima na Slovenskem odlično in nenadomestljivo vlogo prav Radio Ognjišče. Katoliški medij najprej „hodi v resnici“ v odnosu do Boga. „Kristus samega sebe ni imenoval navada, temveč resnica,“ je zapisal Tertulijan. Če bi Bog bil navada, se pravi nekaj, o čemer se poljubno dogovarjamo, nekaj površnega, bi tudi katoliški medij v odnosu do Boga lahko bil poljuben in površen. Ampak Bog je resnica. Pred njim katoliški medij ne more drugače zdržati, kot da je v resnici.

Katoliški medij je v stanju tihe adoracije in v stanju popolne zavezanosti Božji resnici. To je njegova temeljna kultura, ki so bo odražala tudi takrat, ko bo poročal o ceni paradižnika na tržnici, o zadnji parlamentarni razpravi, o stanju krščanstva v daljnih deželah.

Vsak medij, tudi katoliški, ima seveda svojo uredniško politiko. Uredniška politika pomeni, da se med ogromno možnostmi, kaj in kako povedati, kaj in kako komentirati, odločimo za le nekaj od njih. Resničnih dogodkov je namreč preveliko, da bi ga lahko nek medij v celoti objel in o vseh poročal. Selekcija je potrebna. Umetnost medija je, da selekcijo dogodkov opravi na način, da ni prizadeta resnica.

Katoliški medij ima pri tem delu izjemnega pomočnika. Imenuje se „družbeni nauk Cerkve“. Načela cerkvenega družbenega nauka so tista, po katerih bo katoliški medij izbiral, o čem najprej in o čem največ govoriti. V prvi vrsti se bo držal načela o človekovem dostojanstvu. Pozoren bo, kje je kršeno in kdo od odrinjenih ljudi ali skupin je najbolj utišan. Vodilo medija bo: Dati glas tistim, ki nimajo glasu! Na tem mestu se katoliški medij ne sme ustrašiti biti alternativen, celo, kot bi rekli sociologi, biti kontra-kulturalen, po domače, plavati proti toku. Tudi današnja demokratična družba namreč nekaterih resnic noče videti. Zato njeni dominantni mediji o njih molčijo, včasih celo lažejo.

Ponižnost je „hoja v resnici“, „hoja v resnici“ pa zna biti naporna. Zlasti, kadar se je treba soočiti z resnico o samem sebi. Vendar nagrada za tiste, ki hodijo v resnici, je svoboda - svoboda, ki je nima svet. In take svobode privoščimo vsem, ki ustvarjajo ta edini katoliški radio na Slovenskem – naš Radio Ognjišče!