torek, 4. junij 2013

Duhovniška ekonomija in klic k prenovi


Ko zaradi neupoštevanja duhovniške ekonomije pade verska reforma

Berem tezo v Rimu in Jeruzalemu formiranega baskovsko-brazilskega biblicista karmeličana C. Mestersa o tem, zakaj je propadla Jošijeva verska reforma za časa starega Judovskega kraljestva (prim. 2 Kr 23,1-20). Reforma se je dogajala med leti 621 in 609 pred Kristusom; zaključila se je dvaindvajset let pred usodnim vdorom Babiloncev in nastopom babilonskega izgnanstva.

Salamanca - kadetrala (B.C.)
Judovski kralj Jošija je „cerkveno“ reformo zastavil širokopotezno, pogumno in z veliko osebne angažiranosti. Jedro reforme je bilo izrazito versko - obnovitev zaveze z enim in edinim Bogom: „...da bi hodili za Gospodom in se držali njegovih zapovedi, pričevanj in zakonov z vsem srcem in z vso dušo“ (2 Kr 23,3). Reforma je imela svoj „razdiralni“ in svoj „vzpostavitveni“ del. Razdreti je bilo potrebno mnoge templje, ki so bili posejani po deželi. To so bili templji, v katerih se je malikovalo poganska božanstva ali pa mešalo češčenje Jahveja s pogansko religioznostjo. Vzpostaviti oz. poudariti je bilo potrebno osrednje češčenje v jeruzalemskem templju. S centralizacijo kulta bi se dosegel nadzor nad pravovernostjo, posledično pa bi se ojačala tudi nacionalna in politična enotnost. Od tod zapoved, da mora vsak vernik trikrat na leto romati v Jeruzalem.

Kje se je zalomilo? Pri „župnikih“ iz province. Jošija je del teh duhovnikov pregnal, del pa preselil v Jeruzalem. V obeh primerih so ostali brez dela (v Jeruzalemu je namreč bilo že od prej dovolj duhovnikov). Duhovniki so tako bili skupaj s svojimi družinami prestavljeni iz ekonomsko dobrostoječega sloja med siromake. Skoraj sto let pred temi dogodki je nek drug reformator, kralj Ezekija, uvidel, da je duhovnikom treba dati delež, „da bi se mogli trdno držati Gospodove postave“ (prim. 2 Kro 31,1-10). Zdi se, da je Jošija vlogo duhovniške ekonomije podcenjeval. Razlogov za neuspeh reforme je bilo več, a po Mestersu je bil ta osrednji. Verska reforma, ki pahne na rob preživetja verske uslužbence in njihove družine, enostavno ne more uspeti. Bilo je samo vprašanje časa, kdaj bo spet „vse tako, kot je vedno bilo“. Ta trenutek nastopi po Jošijevi zgodnji smrti. Prvine Jošijeve reforme se uveljavijo šele sto let kasneje po vrnitvi iz babilonskega suženjstva.

Slovenska duhovniška ekonomija med tabujem in pravljico

Uradni strateški dokumenti slovenske Cerkve izrecno ne razčlenjujejo vprašanja duhovniške ekonomije. Plenarni zbor (PZ, sinoda) namiguje na obstoj revščine in socialnih razlik med duhovniki ter poziva k solidarnosti (PZ 55 in 402). V poglavju o gmotnih temeljih za delovanje Cerkve (PZ 471-408) duhovniki sploh niso omenjeni. Podobno je pri zadnjem strateškem dokumentu Pridite in poglejte (PIP). Duhovniki so pohvaljeni za svojo skromnost in požrtvovalnost (PIP 28), izraža se skrb zaradi socialnih razlik med duhovniki in zaradi premajhne medduhovniške solidarnosti (PIP 35 in 91), opozarja se na pretirano osredotočenost duhovnikov na materialna sredstva za obnove zgradb (PIP 39). In to je vse. Nikjer ne najdemo opisa realne duhovniške ekonomije oz. pastoralnih tveganj, omejitev in priložnosti, ki jih ta ekonomija vsebuje.

Madrid - katedrala (B.C.)
To seveda ne pomeni, da se te teme v naši Cerkvi ne lotevamo. Je redno debatirana, vendar v manj vidnih gremijih: škofov zbor svetovalcev, duhovniški svet, posebne komisije,... Že iz tega je moč sklepati, da duhovniško ekonomijo razumemo kot delikatno in precej interno cerkveno zadevo, ki ni za v javnost. Drugače je potem v javnosti. Mit o bogati Cerkvi in župnikih polnih denarja je obče sprejet in če med sto duhovniki mediji „ujamejo“ enega z mercedesom, je mit še enkrat „neizpodbitno“ potrjen. Ko se škofija Koper zaradi vse večje ekonomske stiske škofijskega sistema odloči pozvati vernike, naj prispevajo več, kakšen medij skoči skorajda histerično v zrak, češ „ali še nimajo dovolj“.

Zakaj je duhovniška ekonomija znotraj cerkvenih krogov tiha tema, skoraj tabu, zunaj njih pa za šanki skrbno tehtana, pri kafetkanju gospodinj strastno klepetana ter sploh tema, ki tudi pri novinarjih žgečka domišljijo do mej pravljičarstva? Zato ker ni pregledna. Ljudje ne vedo, „koliko in kako župnik zasluži“. Niti mnogi farani, ki so vsako nedeljo pri maši, ne vedo razločevati med župnijsko in duhovniško ekonomijo; med darovanim evrom, ki gre za župnika, in onim, ki ostane v skupni lasti faranov. Seveda, duhovniška ekonomija je za razliko župnijske osebna in zasebna. Duhovnik ni dolžan kazati notranjosti svoje denarnice vsakemu faranu, ki so to poželi. Ta zasebnost pa ne bi smela biti ovira, da ljudje ne bi poznali, kako sistem duhovniške ekonomije deluje in približno kakšno je stanje pri domačem duhovniku. Tako PZ (člena 55 in 473) kot PIP (člen 39) poudarjata vrlino preglednosti in njene pozitivne pastoralne učinke.

Duhovnika kot mašnika radi „plačamo“, kot oznanjevalca pa že manj ali nič

Iz uvodne Jošijeve zgodbe prihaja opozorilo: Ne izvajajte nobene velike verske reforme, če niste dobro premislili, od česa bodo po reformi živeli duhovniki in druge posvečene osebe! Mislim, da se tega priporočila zavedno ali nezavedno v naši Cerkvi precej držimo. Bo tu tičal eden izmed razlogov, zakaj se tako počasi lotevamo pastoralne prenove? V slovenski Cerkvi se namreč že od sredine 90-ih odločamo za novo evangelizacijo, za nove metode, za drugačen model župnije itd., na koncu pa po pastoralnih službah vedno znova ugotavljamo, kako „se pri župnikih praktično nič ne premakne“. A bolj prav bi bilo reči, da si tudi pastoralni štabi ne upajo odpreti nekaterih rahlo tabuiziranih tem.

Cuenca - katedrala (B.C.)
Dva primera: mladinska pastorala in majhne skupine. Delo z mladimi je po metodi in nujnosti tipično novoevangelizacijsko. Ampak duhovnik, ki se bo danes veliko posvečal mladini, bo v to dejavnost prej ali slej začel dajati svoje prihranke. Če bo zaradi mladih preveč odsoten iz župnije, pa lahko ogrozi svojo prihodkovno stran. Tudi delo v majhnih skupinah (molitvenih, zakonskih, pogovornih,...) je značilno za novo evangelizacijo. Vendar povprečen duhovnik od tega dela ne more živeti, četudi bi vsak večer vodil eno tako skupino. Najprej se bo moral izčrpati v tradicionalnih pastoralnih dejavnostih, ki so „plačane“ (maše za rajne, pogrebi in blagoslovi), da bo potem lahko mirno delal še novoevangelizacijske dejavnosti – če mu še bo ostalo kaj moči, seveda.

Ne razumimo napak! Slovenski duhovniki niso „nori na denar“ in niso proti novi evangelizaciji, le ekonomsko so bistveno in precej bolj kot duhovniki na Zahodu vezani na tradicionalni župnijski pastoralni model. To je model, ki pretežno „plačuje“ duhovnika kot mašnika, kot voditelja takšnih ali drugačnih, veselih in žalostnih obredov. Kot oznanjevalca (razen v primeru gostujočega pridigarja) pa ga „plačuje“ manj ali nič. Da oznanjevanje nima posebne „finančne teže“, vidimo tudi v primeru laičnih katehistov, katerim farani marsikje odrekajo pravico do nagrade iz župnijske blagajne. 

Nova evangelizacija vnaša prvinski (katehumenski) vrstni red: najprej oznanilo, nato obredno slavje; najprej poslušanje Besede in spreobrnjenje, nato krst in evharistija. Temu vrstnemu redu se bo moral prilagoditi tudi prihodnji model duhovniške ekonomije. To je nenazadnje model prvih kristjanov, kar lahko razberemo tako iz zgodnjega Pavla (prim. Flp 4,15) kot iz kasneje napisanih evangelijev (prim. Mt 10,10). Prvi kristjani niso čakali, da je kak apostol najprej blagoslovil nove oljenke ali obnovljene stopnice v gornjo izbo, kjer so se zbirali, temveč so popotnemu oznanjevalcu „plačali“ za „uslugo“ evangelizacije. Če pa niso - nič zato! A tukaj se že začenja druga plat duhovniške ekonomije...

12 komentarjev:

  1. Mislim, da ne gre toliko za pravljice. Duhovniki dejansko živijo ekonomsko veliko bolj varno kot veliko vernikov, tudi z višjo izobrazbo. Še posebej redovniki, kanoniki, profesorji si lahko privoščijo marsikaj, o čemer lahko povprečen Slovenec le sanja.

    Te v narekovajih "plače"(glede maševanja) so tudi sporne in nepregledne. Priporočeni mašni dar je 17€, ampak če pride stara mama k župniku in mu reče, če lahko mašuje gregorjanske maše za njenega pokojnega moža zastojn, župnik ne bo maševal. To pomeni, da 17€ ni dar, ampak cena. In če je cena, bi se moral plačati tudi davek, še posebej zdaj, ko je država v krizi. Podobno je s "puščco" in s trgovincami v župnijskih pisarnah.

    Strinjam pa se, da bi morali oznanjevalca tudi plačati, ampak zdi se mi, da bi se škofje in duhovniki potem ustrašili predvsem tega, da bi se marsikateri laik zdel kvalitetnejši in s tem bolj primeren za plačilo kot duhovnik.

    OdgovoriIzbriši
  2. Jani ne bi se strinjal, da duhovniki živijo ekonomsko bolj varno. Naštel si redovnike, 15 kanonikov in ravno toliko profesorjev - duhovnikov. Pozabil pa si na župnike, teh pa je vendarle večina, o katerih g. Cestnik govori. Ti ne živijo nekega luksusa, mislim da povečini, če se boš malce odpravil iz ljubljane proti idrijskemu, litijskemu koncu, boš ugotovil, da so župnišča ponekod v katastrofalnem stanju.

    Kar se tiče gregorijanskih maš je ponovno problem saj gre za predviden celomesečni zaslužek duhovnika. Zagotovo bo moral tako ženico odsloviti saj je nerealno da se iz nič preživi v mesecu. Resnici na ljubo sem tudi sam kot katehet prostovoljec, po Pavlu je celo moja dolžnost da evangelij oznanjam, pa vendar, če ne bi bilo predvidenega daru v tem obsegu tega zagotovo ne bi počel.

    Se pa strinjam, da bi Branko v to zgodbo lahko vključil tudi laične teologe za katere bi na nek način tudi lahko poskrbela skupnost. Nekaj je sicer že takih pozitivnih praks, kjer so zaposleni kot kateheti. Resnici na ljubo pa glede na svoje izkušnje iz fakultete razumem zakaj je to laičnih teologov tak predsodek. Pri duhovniku ostaja vsaj vera, da nanj deluje zakrament sv. evharistije, četudi je njegovo srce zakrknjeno. Pri laikih pa je velikokrat vprašanje kaj sploh je to sv. evharistija...

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Strinjam se Matevž glede mnogih škofijskih duhovnikov na podeželju, ki živijo dejansko ubožno. V tem primeru bi se resno lahko vprašali, kakšna je solidarnost med duhovniki glede na luskuz v mestnih središčih. Redovnikov navsezadnje ni tako malo, prav tako imajo zaobljubo uboštva.

      Jaz se strinjam, da mora duhovnik imeti zaslužek. Ampak naj bo potem:
      1. res imenovan ZASLUŽEK in ne DAR
      2. naj se od tega zaslužka prispeva pravično in enakopravno državi
      3. naj bo, kot pravi Branko, pregledno

      Ja, glede na to, da sva sošolca se strinjam, da je pri nekaterih laikih vprašanje kaj sploh je evharistija, zato je pa potrebno, da se tako pri duhovnikih kot pri laikih preveri človeka, predenj se ga pošlje oznanjevat.

      Izbriši
  3. Samo mimogrede...

    Da opozorilo "Ne izvajajte nobene velike verske reforme, če niste dobro premislili, od česa bodo po reformi živeli duhovniki in druge posvečene osebe!" še kako drži, potrjuje še eno zgodovinsko dejstvo, ki seže še dlje v preteklost.

    V 14.stol.pr.Kr. je v Egiptu faraon Ehnaton imel veličastno idejo uvedbe monoteistične vere in ukinitve vseh ostalih bogov. Reforma dolgoročno ni uspela tudi (ali predvsem) zato, ker je veliko število Amonovih duhovnikov izgubilo svoje templje in službe.

    OdgovoriIzbriši
  4. Slovenski laični teologo... Znanje, predanost, želja po delu,... Menda jih je v zadnjih 20 letih iz TF prišlo okrog 500. A dela zanje ni. Če delo je, a ni dostopa do njega. Če je dostop, ni denarja za plačilo.

    Naši katoličani so stoletja vajeni:
    - da je edini možni verski delavec duhovnik ali nuna;
    - da je denar za verskega delavca pravzaprav denar za bogoslužne usluge;
    - da laiki za svojo župnijo delajo zastonj.

    Da bi laični teolog "prišel zraven", bi bil potreben obrat:
    - da je laični teolog prav tako verski delavec (oz. na nezavedni ravni "predstavnik" Boga);
    - da je denar za verskega delavca lahko vezan na administrativno, oznanjevalno in vzgojno dejavnost - ne samo na bogoslužno;
    - da tudi kakšni laiki lahko živijo od cerkvene ekonomije.

    Kot do lani župnik s štajerskega podeželja lahko zagotovim, da so vsi trije obrati težki. Če k temu dodamo, da kakšni župniki v laiškem teologu vidijo konkurenco ter da so mnoge župnije objektivno nezmožne večjih in rednih finančnih prispevkov za nagrade za pastoralne delavce, je zadeva še dodatno težja.

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Se strinjam, da so obrati težki. Ampak nenazdenje je že mnogo let od 2. vatikanskega koncila.

      Sam na področju štajerske nimam izkušenj. V mestih na območju ljubljanske in novomeške škofije pa se mi zdi, da je edini problem ta, da duhovniki in redovnice držijo oznanjevalno dejavnost bolj zase. Dostikrat predvsem nezavedno, saj jim ni problem delati zastojn, ker so preskrbljeni s strani redovne skupnosti ali mašnih "darov".

      Izbriši
  5. Če smo pošteni bi moral biti obrat v TF, da bi bili tudi laični študenti cenjeni (mislim da je npr. v Zagrebu popolnoma drugačna pesem, vsaj tako sem slišal). Če bi bil sam duhovnik, bi zelo težko zaposlil kakšnega laičnega teologa.

    G. Cestnik premiki so možni, tudi na kakšnih bolj tradicionalnih župnijah. Žal so povezani s tem, da ni več kleriškega "kadra". Sam sem tako leto vodil dva duhovna vikenda za mlade, poleg tega vodim tudi mladinsko skupino. In smo že prebili nek zid, da mora biti pa za to duhovnik.

    OdgovoriIzbriši
  6. Da je ekonomsko stanje duhovnikov neurejeno je dejstvo. Žalostno je, da niti ne zaslužijo svoj denar ampak jim je ta "podarjen." Kljub temu, da je zaenkrat (ekonomsko gledano) njihovo stanje znosno, se bo to kmalu spremenilo, ko mašni nameni strmo padajo...
    Vendar slutim, da v ozadju članka ni razprava o duhovniški ekonomiji sami po sebi temveč koliko lahko ta pogojuje versko prenovo na Slovenskem. In prav tega se bojim...
    Kako je bilo v Izraelu, žal ne vem. Nisem knjige prebral, da bi lahko to ocenil. Vendar zdi se mi, da je stanje pri nas le nekoliko drugačno. Duhovniki pri nas nimajo svoje družine katero bi morali vzdrževati. Zato niso toliko pod ekonomskim pritiskom.
    Težavo pri prenovi vidim drugod. In sicer v pomanjkanju odprtosti, dialoga. Že duhovniki ne morejo svojemu škofu iskreno povedati svoje mnenje, ker se bojijo posledic ali pa se znajdejo pred oblastnim: jaz sem škof! Župnijski sodelavci pa, zlasti na srečanjih pred birmo spoznajo, da so še vedno zgolj poslušajoča Cerkev. Če pa že izrečejo pripombo ali pa drugačno mnenje se to razume kot izraz sekularizma, če ne že kot napad na avtoriteto. Kako lahko pričakujemo, da bodo laiki povedali svoje mnenje, predlagali, načrtovali? Lahko bi ure in ure razpravljali, na koncu jih bo pa nekdo pohvalil ter rekel: lepo! in dal vse sklepe v arhiv.
    Za prenovo bo treba marsikaj spremeniti. Najprej v naših glavah.

    OdgovoriIzbriši
  7. Matevž, se strinjam: premiki se zgodijo, ko preprosto ni več duhovnikov. Takrat "odkrijemo" pridnega zborovodjo, sposobno katehistinjo, zavzeto animatorko,... ki smo jih vedno imeli med seboj. Poznam župnijo, ki je po odhodu zadnjega župnika praktično zacvetela. Ljudje so skup stopili in eni katehistinji "dali mandat" za vodenje, čeprav je uradno vodil in ob nedeljah maševal župnik iz sosednje fare.

    Marko, podpišem. O denarju se je treba pogovarjati - s poudarkom na "pogovarjati"! Kot župnik sem zadnje leto vodil obnovi dveh župnijskih cerkva hkrati. Zadeva je šla sama po sebi lepo naprej. Sodelovali so tudi oni, ki ne hodijo v cerkev. Zakaj? Ker je vsem všeč lepa vaška cerkvica in ker se je vedelo, kako pritekajo in kam odtekajo evri. Vedno se je vedelo in vsakemu, ki je vprašal, se je razložilo.

    Opozarjaš na razkorak, ki je resničen: teološko smo bratska Cerkev, po cerkvenem pravu oz. po prakticiranju le-tega pa so laiki "poslušajoča" Cerkev. Župnik, ki v procesu dogovarjanja pregazi laike oz. ŽPS, se nič ne zgodi. Prava ne krši. Če smo bratska Cerkev se to mora videti po soudeležbi pri odločanju, drugače je vse skup lari-fari.

    OdgovoriIzbriši
  8. P. Cestnik, ta članek neposredno izziva vaš pogleda (domnevni?) na sodobno podobo duhovništva. Se vam ne zdi, da je (instrumentalizirano) sklicevanje na koncil šlo predaleč?

    http://ad-dominum.blogspot.com/2013/06/zakaj-nihce-vec-ne-joce.html

    OdgovoriIzbriši
  9. Pozdrav!

    To ni članek, to je blogerski zapis. To je prednost bloga: ker nismo zavezani "uredniški politiki medija", lahko debatiramo bolj na široko, tudi bolj osebno. Vesel bom, če se me bo moje pisanje tako dojemalo.

    Vajeni smo, da duhovnika beremo, kot da piše ali govori, kot da bi razglašal dogme. Če boste v mojih blogerskih zapisih videli poskus razglašanja dogem, jih več ne berite. Če pa se vam zdi, da odpiram prostor za dialog, pa ga s svojimi blogi, posti,.... odpirajte še bolj.

    OdgovoriIzbriši
  10. Prenove, prenove, prenove ... A nebi mogla bit kakšna reč za zmeraj, ali pa vsaj za malo dlje? Načeloma nimam nič proti "laikom", mi je pa kdaj hudo, ko se "laiki" "zrinejo v občestvo", pa čez čas ugotovijo, da to ni nekaj, in odtavajo, kdaj pa zelo demonstrativno odkorakajo - kdaj čisto drugam, kdaj celo iz črede v krdelo. Duhovnik pa je le v naši zavesti steber, na katerega se oziraš tudi od daleč, kamen, ki ga ne odnese vsak veter ...
    Težko je zaupati Gospodu svojo pot, posebej v časih, ko ima vsak rad vse začrtano, načrtovano .. Kaj ste pogrešali, je rekel Jezus, ko sem vas poslal po dva in dva? ... Mislim da se duhovnik še vedno lahko zanese na vernike, da bodo skrbeli zanj, vsaj če je pripravljen in kolikor toliko sposoben delati z ljudmi. Je pa najbrž po logiki "več imaš, več želiš", onemela medduhovniška solidarnost. O bratski Cerkvi in poslušujoči Cerkvi pa: kot da bi bilo v družinah drugače: Bratsva se ne da ukazati, pač je pa odvisen od ljudi, od posameznikov. Tudi med "laiki" se pogosto pojavijo vodje, ki so za bratstvo še bolj problematični kot župniki ...

    OdgovoriIzbriši