Kristusova legija in nje drama

Rimski avtobus z mehiško registrsko tablico

Legionarji med molitvijo križevega pota
(blogs.21rs.es)

Bili so oblečeni v elegantna črna oblačila z rimskim kolarjem. Vsa ukrojena enako. Vsi so bili lepo počesani na prečko in vedno gladko obriti. Proti papeškim univerzitetnim ustanovam so se skozi središče Rima vsak dan prebijali na svojih avtobusih, ki so imeli mehiške registrske tablice. Šofer je bil eden izmed njih - mladenič v kolarju. Običajno sta me avtobus ali dva nekaj po osmi uri zjutraj prehitela na Corso Vittorio Emanuele II v višini Piazze Navone. Gledal sem s pločnika vanje, oni niso nikoli gledali vame. Oni niso gledali na pločnik. Na avtobusu so brali. Med bogoslovci na Gregoriani je krožila legenda, da na avtobusu vsi berejo isto knjigo na isti strani in da če kdo pogleda na pločnik, mora to povedati pri spovedi. Ampak legenda je bila morda le sad naše intelektualne vzvišenosti nad onimi, ki češ da ne razumejo sodobnih izzivov za Cerkev in se jim toži po starih časih.

Lepo počesani in v črno odeti fantje so bili l. 1941 v Mehiki ustanovljeni Kristusovi legionarji (LC – Legio Christi). Bili so veselje rimskih starih mam ter zagovornikov konservativnega pastoralnega zasuka. Imeli so mladost, poklice, polna semenišča. Za marsikoga so bili živ dokaz, „kaj danes vžge“, kam nam je vsem iti. Redovi, ki so koncilsko „posodobljenje“ Cerkve (aggiornamento) menda razumeli preveč radikalno in dobesedno, so izgubljali duhovne poklice. Oni, ki so na tiho hoteli v čas izpred koncila, ki so med seboj in sodobnim svetom postavljali zid, pa so jih imeli na pretek. In če Duh govori po poklicih, se ve, katera smer je napačna in katera pravilna. Tako nekako se je razmišljalo. Številke so govorile. Tisti drugi smo morali skloniti glavo.

Izza fasade: spolne zlorabe redovnega ustanovitelja

Fallitur visus - fallitur visio, so rekli Latinci. Po naše: nič ni tako, kot se zdi. Danes vemo: konec osemdesetih so se v Vatikanu že nabirale obtožbe zoper ustanovitelja Kristusovih legionarjev. Duhovnik Marcial Maciel naj bi spolno zlorabljal fante iz reda, ki ga je sam ustanovil. Dramatično je pričevanje, ki ga je za španski katoliški portal Religión Digital decembra 2013 v video obliki podal zlatomašnik Félix Alarcón. Don Félix, danes škofijski duhovnik, je kot mladenič vstopil v Kristusovo Legijo. Bil je spolno zlorabljen od Marciala Maciela, nato pa še psihično in duhovno (ko je treba zaradi „ljubezni do Boga in Cerkve“ molčati). Don Félix pravi, da je bila duhovna zloraba hujša od fizične. Kljub temu je zmogel velik korak. Bil je eden izmed osmih žrtev, ki so se ojunačile in cerkvenim instancam ovadile Marciala Maciela. Obtožbe so se nabirale, nabirale,... in ostajale v predalu. Zakaj postopek ni stekel? Kdo ga je ustavil? 

Marcial Maciel, ustanovitelj
Kristusovih legionarjev (catholic.org)

Marcial Maciel je bil „odstranjen“ šele z nastopom papeža Benedikta XVI.. Se pravi, skoraj dvajset let po vloženih obtožbah je nemoteno deloval v svojem redu, se sprehajal po Mehiki in Rimu ter kot ustanovitelj hitro rastočega reda sprejemal častne poklone v Vatikanu. Vatikanistka Paloma Gómez Borrero v knjigi „Od Benedikta do Frančiška – konklave sprememb“ Macielovemu primeru posveča poglavje z naslovom „Izdajalski vojak“. Iz napisanega je razvidno, zakaj se je Macielu uspelo tako dolgo obdržati na sceni. Prvo: njegova izjemna sposobnost, da je na zunaj deloval skorajda svetniško. Molil je s skoraj mistično pobožnostjo, pravijo priče. Povrh je navduševal s svojim ideološkim antiliberalizmom. S tem je mnoge, vključno ljudi iz vatikanskih nadzornih organov, preprosto očaral in zavedel. Drugo: znal je mrežiti in imel je denar. Usluga temu, usluga onemu, kuvertica z darilom za tega, kuvertica z darilom za onega. Prelat Charles J. Scicluna (danes je škof na Malti), eden izmed najpomembnejših vatikanskih borcev proti pedofiliji iz obdobja prejšnjega papeža, o Macielovi moči razlaga: „L. 2004 je Maciel v baziliki sv. Pavla zunaj obzidja praznoval šestdeset let svojega duhovništva. Tam je bila vsa rimska kurija, vključno s kardinali in škofi. Edini, ki je ostal doma, je bil kardinal Ratzinger, prefekt Kongregacije za nauk vere. Dobro je vedel, koga je imel pred seboj. Mesec dni zatem je sprožil postopek proti njemu. To je bilo za Ratzingerja zelo naporno, saj je vedel, kako zelo so cenili Maciela v kuriji.“ Dodajmo še tretje: Marcial Maciel si je zagotovil slepo pokorščino v svojem redu. Sociološko gledano je red v odnosu do njega deloval kot sekta v odnosu do guruja.

Marcial Maciel je umrl l. 2008. Po smrti se je o njegovih nečednostih zvedelo še več. Ne samo zlorabe fantov, tudi drugače razuzdano ter za duhovnika in kristjana neprimerno življenje. Knjige, članki, blogi, dokumentarni filmi poročajo o otrocih z vsaj dvema ženskama, o spolnih zlorabah lastnih otrok, o razkošju, o velikih kupih nakopičenega denarja, o drogiranju, o redovnicah na meji suženjstva,... Ko je ležal na smrtni postelji, pravijo, da je bil ob njem ne brez razloga eksorcist ter da je odklonil spoved in bolniško maziljenje. 

Rešilni razloček med kdo je ustanovitelj in kaj je ustanovitev 

Bo Legio Christi po vsem tem preživela? Lahko obstoji redovna skupnost, ki jo je ustanovil dvoličnež, posiljevalec in sploh trdovratni grešnik? Problem, ki se je zastavil v zadnjih letih, ni bil samo disciplinski temveč teološki. Teologi Kristusovih legionarjev se naslanjajo na razloček, da imamo redovniki „karizmo ustanovitelja“ (el carisma del fundador) in „ustanovitveno karzimo“ (el carisma fundacional). Marcial Maciel je na začetku res imel osebno karizmo za ustanovitev reda, vendar se ji je popolnoma izneveril. Preživela pa je ne glede na njega ustanovitvena karizma. Se pravi, Božja volja, da red Kristusovih legionarjev nastane in obstane, še velja. Ločiti moramo grešnega človeka in Božja dela, ki se lahko zgodijo tudi preko grešnega človeka.

Teološki razloček je bil pomemben, saj so se v zadnjih letih širile domneve pa tudi zahteve s strani javnosti, naj se red Kristusovih legionarjev razpusti. Na vprašanje, kaj storiti z Legijo, je Félix Alarcón rekel, da ne ve, če jo je treba ravno razpustiti, zagotovo pa jo je potrebno globoko prenoviti „Takšna kot je, mora izginiti,“ je dejal zlatomašnik. „Okuženosti“ sistema ne gre podcenjevati. Ljudje, ki so vedeli, pa bili tiho, so še v sistemu. Nekateri člani Legije pa so obtoženi, da so tudi sami spolno zlorabljali mlajše. 

Eduardo Robles Gil je pred težko nalogo
(vidanueva.es)

Kristusovi legionarji so pod budnim očesom papeža Frančiška prejšnji mesec obhajali generalni kapitelj. Kot pravijo poznavalci, je tudi zaradi papeževega pritiska zmagala linija za temeljito očiščenje, za popolno solidarnost z žrtvami in za globoko prenovo reda. Nov vrhovni predstojnik je Eduardo Robles Gil, ki je že poprej vodil komisijo za raziskovanje spolnih zlorab v redu. Pred kratkim, 6. februarja, se je Kristusova Legija v posebnem pismu opravičila žrtvam in prosila za odpuščanje. Bo to zadostovalo? Te dni je GCE, mehiška ustanova za raziskave javnega mnenja, objavila rezultate ankete, po kateri samo 10% Mehičanov kesanje Legionarjev dojema kot popolnoma pristno.

Sklonjene glave

Tisti drugi smo morali pred dvajsetimi leti skloniti glavo. Lepo počesani Kristusovi legionarji in njim podobni „so morali rasti, mi pa se manjšati“. A Bog me danes varuj vzklika: „Saj sem že takrat na rimskem pločniku vedel, da je vse to fasada!“ Sklonjena glava mora ostati sklonjena. Dobro pa je, da nas je po vseh teh dogodkih nekaj več, različno oblečenih in počesanih, ki imamo danes sklonjeno glavo. Vsi smo enako v šoli. Eden je naš Vodnik.

Nadškofija Maribor - Evangelizacija v danih razmerah

Predavanje na duhovnem in izobraževalnem srečanju duhovnikov mariborske nadškofije

5.2.2014, Maribor

Bl. Janez Pavel II. - papež nove evangelizacije.
Znamenita fotografija je bila posneta na Betnavi pri Mariboru
ob Slomškovi beatifikaciji 19.9.1999.

Spoštovani duhovniki in pastoralni sodelavci! Hvaležen sem vaši Pastoralni službi za povabilo, da vas danes nagovorim o imperativu evangelizacije za področje in razmere mariborske nadškofije. Razmišljanje bo potekalo v štirih korakih:

-        RAZLOČEVANJE: koliko in kako globoko zna biti duhovno poškodovana lavantinska škofija vsled finančnega zloma in kaj je ta trenutek največja nevarnost;

-        VERA: kdo tvori nezlomljivo jedro naše Cerkve in kako tudi s pomočjo bostonskega primera poživiti zaupanje v nepredvidljivega Boga;

-        PASTORALA: zakaj se moramo takorekoč „pastoralno spreobrniti“ k evangelizaciji in kakšen pastoralni slog bo v prihodnje „zanesljivo deloval“;

-        DUHOVNOST: kakšna naj bo duhovnost duhovnika v času nove evangelizacije.

RAZLOČEVANJE: Kako globoka je lahko poškodba in ali smo še „lunarna“ Cerkev

Papež Frančišek v apostolski spodbudi Evangelii gaudium (EG - Veselje evangelija) govori o najhujši skušnjavi Cerkve. To je skušnjava, ko „iščemo človeško čast in osebni blagor namesto Gospodove časti“. Frančišek jo, citirajoč de Lubaca, imenuje „duhovna posvetnost“ in ji namenja eno poglavje (prim. EG 93-97). Po vseh teh dogodkih v Mariboru bi nam verjetno šel hitreje v uho izraz „materialna posvetnost“. Češ, očaral nas je denar, nasedli smo prividu materialnega blagostanja, preveč smo verjeli v materialne temelje pastorale, itn.. Potrebno bo razmišljati v drugi smeri. Če se je zgodila „materialna posvetnost“, je to bilo možno, ker se je poprej v nas - potihoma, kot zna – naselila „duhovna posvetnost“. Povedano drugače: če smo zašli v operativno pastoralno zmoto, smo poprej boljkone na nezavedni ravni gojili neko teološko in duhovno zmoto.

Poglejmo pobližje, kaj je „duhovna posvetnost“. Citat je malo dolg, a vredno ga je slišati. Henri de Lubac v svoji znameniti Meditaciji o Cerkvi (Méditation sur l'Église, 1953) piše: „Duhovna posvetnost ni nič drugega kot radikalno antropocentrična drža. Ta drža bi bila neoprostljiva v primeru – ki ga imejmo za možnega - ko bi nekega človeka odlikovale vse mogoče duhovne popolnosti, ki pa ga ne bi peljale k Bogu. Če bi ta duhovna posvetnost preplavila Cerkev in jo začela kvariti z neposrednim napadom na njen izvir, bi bilo to neskončno bolj pogubno, kakor vsaka druga zgolj moralna posvetnost. Bila bi hujša od nečedne gobavosti, ki je v določenih trenutkih zgodovine kruto iznakazila ljubljeno Nevesto, ko se je zdelo, da se dogaja pohujšanje v svetišču v obliki libertinskega papeža, ki je Kristusovo obličje prekril z dragimi kamni, okraski in vohuni... To je pretanjeni humanizem, neprijatelj živega Boga - in, potihoma, nič manj neprijatelj človeka - ki se lahko naseli v nas na tisoče prikritih načinov.“

Ena izmed podob, ki jo uporabljajo očetje, ko govorijo o Cerkvi, je Cerkev kot „mysterium Lunae - skrivnost Lune“. Če je Cerkev Luna, kdo je Sonce? Sonce ne more biti kdo drug kot Kristus. "Fulget Ecclesia non suo sed Christi lumine – Cerkev ne sveti s svojo lučjo, temveč s Kristusovo," pravi sv. Ambrož. Če bi Cerkev svetila s svojo lučjo, bi pomenilo, da se opira  na svoje človeške, bodisi duhovne ali materialne, ampak na svoje vire. „Duhovna posvetnost“, kot jo razlagata de Lubac in Frančišek, na zunaj na videz ne uničuje Cerkve, temveč jo toliko bolj rani v njenem jedru, se pravi, v njeni „lunarnosti“. Počasi se gradi - zmota vseh zmot - Cerkev brez Kristusa.

Cerkev brez Kristusa je neke vrste naravna religija, naše duhovništvo v taki Cerkvi pa neke vrste šamanstvo. Dokument Pridite in poglejte (PIP) je zaznal ta pretanjeni nagib tudi v slovenski Cerkvi, ko govori o „pastoralni tehnologiji“, ki nastopi, kadar bolj kot v Kristusa „zaupamo materialni ali politični moči“ (prim. PIP 42). Sliši se pošastno: ampak mi lahko religiozna opravila zastavimo tehnično zelo dobro, lahko smo tehnično gledano uspešni verski delavci, sociološko gledano uspešna religija, četudi smo stik z živim Bogom izgubili.

Psihološki in medijsko-politični trenutek nas seveda raztresa. Moti našo teološko lucidnost in nas odganja od bistva. Vsak dan beremo in debatiramo, kakšna je mariborska finančna polomija in kdo je kriv zanjo. Pred kratkim je o mariborski škofiji pisal celo znameniti britanski časnik Financial Times. Ves ta trušč je po svoje poučen in vznemirljiv ter mu ni mogoče ubežati. Ampak naj v teh dneh kak Reporter ne zamenja Biblije, ko gre za presojo o Cerkvi. Naj se v tej dramatični uri za lavantinsko škofijo toliko glasneje sliši vabilo k meditaciji o Cerkvi. O njeni najgloblji naravi. O „skrivnosti Lune“. Nujno je vedeti, kaj je pravzaprav v ozadju. 

Zdaj je čas za ignacijansko tradicijo „razločevanja duhov“. Če smo zabredli zgolj v „moralno posvetnost“, kot pravi sprotnim grehom Cerkve de Lubac, ni tako hudo. Obnovimo kesanje, prosimo odpuščanja, komu izrecimo kakšno kanonično kazen, opravimo spravo! Toda če je v ozadju „duhovna posvetnost“, je skušnjavec lahko še vedno na delu. Bistvo mariborske Cerkve je lahko še vedno ogroženo. Celo nujno moralno očiščenje, ki ga kot škofijska skupnost zdaj doživljate, se lahko zgodi v znamenju moraliziranja in čistunske nadutosti oz. kot da je še enkrat vse odvisno od nas ljudi. V tem trenutku vam ne sme biti v prvi vrsti za kolektivno katarzo in nazaj pridobljeni družbeni ugled, temveč da ste „Luna“ - odsev Kristusove luči.

VERA V GOSPODA: Nezlomljivo jedro in neuničljivost Cerkve

Na stropu podružnice sv. Trojice na Gojki nad Frankolovim je (v slovenščini izpred 150 let) napisano nekaj misli cerkvenih očetov, tudi Avguštinova: „Kako hočeš Božjo naturo zapopasti? Vedi, da jo zapopasti ne zamoreš.“ Ker ne razumemo Boga, smo lahko frustrirani. Vendar velja tudi obratno. Ko smo v stiski, nam je lahko v tolažbo prav Bog, ki ga „zapopasti ne zamoreš“. Mi ne vemo, On ve; mi smo šibki, On ne. To je Bog, ki je svoboden in preseneča.

Bostonska škofija je na prelomu tisočletja doživela verjetno najhujši udarec v svoji zgodovini. Policija je razkrila mrežo duhovnikov pedofilov ter dolgoletno spolno zlorabljanje otrok znotraj cerkvenih inštitucij. Pozor! Tu ni šlo za zdrs zdaj tega zdaj onega v spolni zločin. Tu je šlo malodane za organizacijo, ki je štela 70 članov. Bl. Janez Pavel II. je na Veliki četrtek 2002 v pismu duhovnikom s tem v zvezi spregovoril o duhovnikih, „ki so izdali pri posvečenju prejeto milost, ko so padli v najhujše oblike ‘skrivnosti zla’, ki deluje v svetu.“ Pomnimo, da izraz „skrivnost zla - mysterium iniquitatis“ uporabljamo tudi za označevanje Satanovega delovanja. 

Kaj se je zgodilo z bostonsko nadškofijo potem? Po pravili sociologije, socialne psihologije in politike, pa tudi ekonomije, saj so sledile milijonske odškodninske tožbe, bi nadškofija morala zapreti svoje duri. Bostonski moralni krah je bil neprimerljivo večji, kot je mariborski. Slabih 15 let po tistih dogodkih je slika v Bostonu naslednja: ljudje hodijo normalno k maši; župnije živijo; bostonsko semenišče je polno bogoslovcev. Bostonski nadškof je od l. 2003 kapucin Sean Patrick O'Malley. Na zadnjem konklavu je bil med papabilimi, trenutno pa predstavlja Severno Ameriko v papeževi skupini osmih kardinalov za reformo Cerkve. Koluarji ga imenujejo „Božji vzdrževalec“.

Imamo premalo informacij, da bi lahko natančno poizvedeli, kako je potekalo bostonsko okrevanje po škandalu. Vemo, da je ena izmed temeljnih postavk bil nadškofov „neusmiljen“ protokol ničelne tolerance do spolnih prestopnikov med klerom. Dodajmo še na sploh povečano disciplino klera ter veliko zaupanje v laike, za katere je O'Malley dejal: „Reforma Cerkve brez laikov ni mogoča“. Svoje je naredil tudi pritok špansko govorečega prebivalstva v Boston, kar je v zadnjem desetletju precej poživilo življenje župnij. A to, kar nas v Mariboru zanima glede Bostona, je že golo dejstvo, da je okrevanje po hudem škandalu možno. In ne samo to. Okrevanje se lahko zgodi relativno hitro. Nenadomestljiva pri okrevanju je seveda vloga prvega voditelja – škofa.

Bog uhaja posvetnim prognozam in preseneča. Moč vstalega Kristusa deluje, četudi upravni cerkveni sistem dela na pol moči. Ni drugega, kot obnoviti vero in zaupanje vanj. Mnogi verniki so danes zmedeni in prizadeti – to je res. A ker ohranjajo vero v Kristusa, ohranjajo vse. Včasih duhovniki pozabimo na moč vernega ljudstva. PIP opozarja na „najpomembnejšo silo, ki vedno deluje in veže celotno cerkveno zgradbo. To je skrita vsakdanja molitev mnogih mož in žena, njihovo trdno zaupanje v Boga ter njihova zvesta medsebojna ljubezen. Živo jedro Cerkve na Slovenskem sestavljajo Kristusu predana srca preprostih ljudi“ (PIP 30). Tudi to leto, ko smo brez obeh nadškofov, v neprijazni medijskih in politični krajini, ko celo britanski časopis kaže s prstom na nas, in ko ne vemo, kaj nas čaka jutri, lahko še vedno oz., po paradoksu, toliko lažje kontempliramo neuničljivost Cerkve.

PASTORALNI SLOG: Evangelizirati zastonj, z ubogimi in veselo praznujoč

Kako naj se v danih razmerah lotimo nove evangelizacije? Najprej tako, da se zanjo zavestno odločimo. Papež Frančišek pravi, da se preveč ukvarjamo sami s seboj. S svojo podobo in samopodobo, s svojimi kompetencami in nerodnostmi. Cerkev prihodnosti naj se manj posveča „varovanju sebe“ ter več misli na one zunaj, poudarja. Naša Cerkev se bo morala takorekoč spreobrniti k oznanjevanju. Temu imperativu sledi tudi naš PIP, ki piše o „pastoralnem spreobrnjenju v misijonarskem smislu“ (PIP 51). Ko je bila celota družba prepredena s krščanstvom, je bilo nekako samoumevno, da so vsi ljudje verni, da torej evangelijsko oznanilo načeloma sprejemajo. Naši župnijski sistemi so nastali v tej samoumevnosti ter so vse do danes še precej naravnani nanjo. Zdaj je samoumevnosti konec. Tudi v Evropi smo pred „misijonarsko izbiro“. Papež pravi: „Sanjam o misijonarski izbiri, ki je zmožna preoblikovati vse, da bi navade, slogi, urniki, govorica in vsaka cerkvena struktura postali ustrezen prevodnik za evangelizacijo sedanjega sveta, bolj kakor pa za varovanje sebe“ (EG 27).

Sprememba nam vzbuja pomisleke, morda tudi strah. V tolažbo naj nam bo, da z novo evangelizacijo ne prihaja nobena takšna naloga, ki ni podana že v evangeliju. Tudi ni nujno, da zaradi t.i. „misijonarske izbire“ današnji duhovniki radikalno spremenimo svoje urnike in zadolžitve. Da več delamo. Kljub temu lahko začnemo znova in delamo na novo. Nov naj bo naš duh, pristop, zavzetost.

Ugledni nemški teolog Medard Kehl v okviru svoje razprave o hrepenenju sodobnega človeka po Bogu (članek „Sehnsucht“ - eine Spur zu Gott? v reviji Geist und Leben 70, 1997) podaja tri makro-metode, če hočete, tri „recepte“ za novo evangelizacijo. Po Kehlu bo željo po Bogu vzbujal pastoralni slog, ki bi ga lahko povzeli v geslo: zastonj - z ubogimi - praznujoč.

Najprej zastonjskost cerkvenega oznanila in dela. Sodobni človek bo verjel Cerkvi, če bo oznanjevala in delala brez prikritih namenov, brez računice, brez želje po obvladovanju ljudi, brez hlastanja po dobičku, brez šopirjenja s številkami,... popolnoma gratis. Človeku oznanjamo evangelij iz spoštovanja do njega in iz ljubezni. To je to. Ničesar ne pričakujemo v zameno. Bolj ko je svet preračunljiv in „mahnjen“ na korist in dobiček, večja bo pričevalna moč naše zastonjskosti.

Nadalje ne bomo zgrešili, če bo naša Cerkev uboga in za uboge. Sodobni človek bo verjel Cerkvi, če jo bo začutil ob sebi, ko mu bo najtežje. Sporočilo Božjega sočutja vstopi v vsakega človeka in omehča najbolj trda srca. Papež Frančišek uči: „Danes in vedno velja: 'ubogi so prvi naslovljenci evangelija'. Brezplačno oznanjevanje evangelija ubogim je znamenje Božjega kraljestva, ki ga je prinesel Jezus. Naravnost je treba povedati, da obstaja neločljiva povezanost med našo vero in ubogimi“ (EG 48).

Tretji nasvet Medarda Kehla je nasvet o praznovanju. Sodobnega človeka bo Cerkev nagovorila z lepimi prazniki in običaji, z druženjem in sproščenim praznovanjem človeškega in božjega, z lepim in pristnim bogoslužjem,... Praznik je vabljiva in vesela govorica presežnega in resničnega. Kardinalu O'Malleyu je ljub ameriški rek: „Zgradi stadion in ljudje bodo prišli.“ V smislu, veselo in pristno praznuj ter pripravi prostor za praznovanje, prej ali slej se bo napolnil.

DUHOVNIKOV SLOG: Čas za duhovnikovo vero, pristnost, gorečnost in veselje

Timothy Radcliffe, duhovni pisatelj in vrhovni predstojnik dominikanskega reda, v knjigi Zakaj sploh biti kristjan? (Družina, 2012) o vlogi kriz v življenju Cerkve piše,: „V nekem trenutku /krize učencev/ jim je Gospod darova svoje telo, v naslednjem pa evangelije. Zato se ne smemo bati krize. Cerkev se je rodila v krizi upanja. Krize so naša hišna specialiteta. Krize nas prenovijo. Ta, ki jo doživljamo zdaj je neznansko majčkena.“

Če je zdaj čas krize, je to tudi trenutek (in ne vemo, kdaj nam bo spet v toliki jasnosti predočen), da duhovniki zaživimo in pokažemo, kaj je najdragocenejšega v nas osebno in v našem poklicu. Imamo ne samo službo, pač pa tudi karizmo voditeljstva. Ker smo voditelji, je povsem na mestu, da ljudje nas najprej preverjajo, če še verujemo. Zato „sursum corda – kvišku srca“! Poživimo osebno vero in napovejmo vojno pastoralnemu malodušju oz. „pokopališki psihologiji, ki postopno spreminja kristjane v muzejske mumije“ - kot sočno pravi papež Frančišek. Pesimizem je jalov, še uči papež, žalost pa je – in tu papež uporabi definicijo pisatelja Bernanosa - „najdragocenejši od demonovih eliksirjev“ (prim. EG 83-84).

Francoski sociolog Jean-Marie Donegani v članku Nekredibilna Cerkev? (Une Église décrédibilisée?, v reviji Lumen Vitae 67, 2012) cerkvenim ljudem, ki bi radi, da se njihov glas spet sliši v družbi, predlaga, naj bodo čim bolj pristni. Izkušnja in pristnost sta danes dobili tisto vlogo, ki jo je včeraj imela resnica, meni Donegani. To za duhovnika pomeni, da te ne bodo poslušali, če boš hotel, da s prve verjamejo v Boga, ki ga ti oznanjaš s prižnice. Tvoja resnica o Bogu jih ne zanima. Povrh so prepričani, da govoriš o Bogu, ker pač „po službeni dolžnosti“ moraš. Če boš pa pristno živel po tem, kar veruješ, jih bo tvoja pristnost nagovorila, četudi v Boga (še) ne verujejo. Rekli bodo: „Ne vemo, če Bog obstaja ali ne, vemo pa in cenimo, da je župnik 'fant od fare', pristna in nasmejana duša. To bo verjetno zato, ker veruje v Boga.“ Pristnost kot preverba resnice.

Če k pristnosti dodamo še gorečnost, smo že precej blizu eksplozivne mešanice, ki bo poganjala naš motor nove evangelizacije. Papež Pavel VI. v apostolski spodbudi Evangelii nuntiandi (EN - O evangelizaciji današnjega sveta, 1975) takole razmišlja o nujnosti nove gorečnosti za oznanjevanje: „To pomanjkanje gorečnosti je tem usodnejše, ker prihaja od znotraj. Kaže se v utrujenosti, v razočaranju, v lagodnosti,  brezbrižnosti in predvsem v pomanjkanju veselja in upanja. Zato pa vse tiste, ki imajo kakršenkoli način ali na katerikoli stopnji nalogo evangelizacije, spodbujamo, naj poživijo in okrepijo duhovno gorečnost“ (EN 80). Opomnimo, da je „nova apostolska gorečnost“ zapisana v glavni strateški ideal slovenskega pastoralnega načrta (PIP 59).

Zaključimo z diko duhovniškega veselja. Veselje je, kot je vse boj razvidno, skrivna formula papeža Frančiška. Pomenljiv in aktualen je stavek Pavla VI.: „Ohranimo prisrčno in tolažljivo veselje, ki je lastno oznanjevalcu evangelija tudi tedaj, kadar mora sejati v solzah“ (EN 80).

„Austrija, hvala ti za kruh!“

Ženička z naše vasi je med obujanji spominov zvedavi otročadi rada rekla: „Nikul nam ni tak dobro šlo, ko za cajta Hitlera.“ Ne, ni pozabila, koliko gorja je njeni rodbini nanesla nemška mobilizacija štajerskih fantov. Tudi ni bila proti Titu. Zanjo je Tito bil mož in pol. Od kod torej ta srhljivi „nikul tak dobro“? Zanjo je nemška okupacija bila dobra, ker: „Red je bil. Pa cukra pa mesa dosti.“ Po vojni so ptujski komunisti njeni družini marsikaj odvlekli iz hleva, za tistih nekaj hektarjev zemlje in zaradi opravljanja domače obrti pa njenemu dobremu možu, ki je kot mobliziranec preživel najprej rusko nato pa še normandijsko fronto, sprva grozili z likvidacijo, nato nabili hude davke. Ponoči se je trepetalo, da bodo prišli ponj. „Reda, cukra in mesa“ več ni bilo.

Potem so prišla šestdeseta. Marsikdo z vasi je šel v Nemčijo s trebuhom za kruhom. Vsi so smeli potovati. Veliko veselje je bilo, da se je spet smelo v imenitni Graz in še naprej, tja do Marie Zell, do Nje, ki je vedno bila in bo Magna Mater Austriae. Germanski „red, cuker in meso“ so spet začeli - po kapljicah sicer, a vseeno - hipnotizirati kmečke duše z Dravskega polja. Tisti, ki je imel nemški avto, je ob poplavi Zastavinih vozov, kot je bil fičo, kmalu postal nekaj več.

Hipnotični učinek germanskega. Ker Nemci znajo. Ker Nemci delajo. Ker Nemci so pravi gospodi. Ker Nemci so močni. Ker bomo tudi mi splavali, če bomo oprti na Nemce. Itd, itd...

***

Prikaz grbov dežel Svetega rimskega cesarstva.
(vir: flagmagazin.hu)

Ne vem, je to po Božjih načrtih ali pa gre za Njegov spodrsljaj, vendar tako je in spreminjati se ne da: Nemci so naši prvi sosedje. Poudarjam „prvi“, ker ne Italijani, ne Madžari, še manj Hrvati, zgodovinsko niso imeli toliko opraviti z nami kot Nemci. Pomnimo! Ko so l. 962 ustanovili Sveto rimsko cesarstvo (nemške narodnosti - se je kasneje dodalo k nazivu), je večina slovenskega teritorija bila zaobjeta v to že takrat pretežno germansko cono. V njej smo ostali vse do l. 1918. Oglejte s tem v zvezi tale prikaz! 

V fevdalizmu nacionalni element ni bil prvi, ki je določal tvoj položaj v družbeni stvarnosti oz. tvoje mesto v piramidi, vrhu katere sta sedela in drug drugega potiskala za kak centimeter nižje papež in cesar. Prvi je bil stan. Ko je bilo tako, Slovencem kot Slovencem ni grozilo izginotje. Pridno izpolnjuj dolžnosti kmečkega stanu, bodi pokoren papežu in cesarju in boš dolgo živel in ti bo dobro na zemlji! Tudi tvoje pesmi boš lahko pel. V teh časih ni bilo načrta za izginotje naše nacije, razen morda tistega turškega z druge polovice 15. stoletja. V teh časih bi izginili, če bi nehali peti svoje pesmi. Taka je moč jezika, kulture, tradicije.

Ko so se pojavili romantični nacionalizmi in, Bog nas varuj, razne teorije ras oz. darvinizem preveden v rasizem, se je zgodilo: Slovenec naj bi bil inferioren, German superioren. Ne pozabimo: rasizem je bil v nemških glavah že pred 1. svetovno vojno. Habsburški prestolonaslednik Franc Ferdinand je na primer zapisal, da bo v cesarstvu mir, ko se bodo Slovani in „azijatski“ Madžari „spet mirno in poslušno pokorili kulturno superiornim Germanom“. Tudi te besede so razlog, da se danes nekateri Sarajevčani upirajo v Sarajevu nameravani postavitvi spomenika Francu Ferdinandu ob stoletnici atentata nanj.

Rak nacionalizma se ni ustavil. Po prvi svetovni vojni je prešel v urne in bujne metastaze. L. 1941 je Slovencem zares grozilo izginotje. V sredini aprila tega leta je sam vrhovni vodja SS Heinrich Himmler v Mariboru v tajnosti podal „smernice za izselitev tujerodnih elementov z območja Spodnje Štajerske“. Vrlina fevdalne pokorščine tokrat malega Slovenca pred mogočnim Germanom ni reševala. Mogočni German je namreč vmes postal „Übermensch“. Zdaj ga moti tvoja pesem, ki ga tisoč let ni motila. Tvoja dežela naj bi zdaj postala „spet nemška“. „Red, cuker in meso“ so začasni. Samo ti, ženička z naše vasi, tega takrat še nisi smela vedeti.

***

Leto 2014. Na tisoče mladih in manj mladih s slovenske Štajerske hodi delat v Avstrijo in Nemčijo. Ker vlada Alenke Bratušek hoče tudi na tej strani meje obdavčiti, kar je že obdavčeno onstran meje, so se čezmejni delavci uprli. Zadeve je prevzela Civilna iniciativa Apače. Na informativni shod v začetku januarja je v Apače prišlo kar 2500 kruhoborskih „vstajnikov“. (Ti po neomarksističnih pravilih seveda niso „pravi“ vstajniki, zato medijsko še zdaleč niso tako podprti kot oni iz Metelkove in fdvjeskih koluarjev, za katere se zdi, da kdaj protestirajo v razkošnih pogojih dveh novinarjev na enega vstajnika). Na plakat so napisali: „Avstrija nam daje kruh, Slovenija pa davke.“ Ampak ob pregledu internetnih poročil me bolj zbode plakat, ki je menda bil uporabljen enkrat prej, na njem pa napis: „Austrija, hvala ti za kruh!“

foto: sobotainfo.com

Lepo, lepo. Ostro. Svinjsko boleče.

Vprašanje, če politika onstran Trojan razume vsa podsporočila vzklika „Austrija, hvala ti za kruh“. Že to, da je v besedi Avstrija „v“ zamenjal „u“, je več kot pomenljiv lapsus. Naj ponazorim, da bo tudi sprehajalcem ob Ljubljanici jasno. Na dan generala Maistra (23. novembra 2013) smo z manjšo skupino skavtov raziskovali Maribor in spoznavali, kaj je ta general naredil za Štajersko in slovensko severno mejo. Po nekaj dneh sem se v vaškem bifeju hvalil, češ kako smo s skavti počastili Maistrov dan. Nekdo ob šanku mi je zabrusil: „Kaj hodite Maistra častit! On je vsega kriv.“

Oprostite, če vprašam: Bo spet German tisti, ki bo rezal kruh revnemu Slovančku? Je hipnotični učinek germanskega „reda, cukra in mesa“ že tako daleč, da nam je žal rajnke Avstroogrske? Smo „Vindišarji“, kot nas imenujejo avstrijski skrajni desničarji, res nesposobni imeti svojo državo, kot trdijo isti?

Ob Maistru (foto B.C.)

Vprašanje „cukra in mesa“ smo že odprli. Razumemo in podpiramo čezmejno delavstvo, ko je hvaležno germanskemu svetu za zaposlitev in dostojne plače. Poglejmo še vprašanje „reda“. Med nami hodijo ljudje, s katerih konic prstov kaplja kri, ker so se vse v osemdeseta ukvarjali z likvidacijami domoljubov in antikomunistov. Pred roko pravice jih na Slovenskem nismo sposobni in voljni pripeljati. Bomo v germanski soseščini dočakali prvi proces proti kakšnemu izmed njih? Bo nas germanski „red“ učil pravnega reda in da je morilca treba imenovati morilec? 

Naslednji primer glede „reda“ je mariborski. Mariborska škofija je ekonomsko popolnoma zabredla in nasedla. Svetovna javnost se še vedno čudi. In potem novica, da bi graška škofija lahko pomagala. Greh bi bil sumiti dobre cerkvene sosede iz avstrijske Štajerske slabih namenov in germanskega paternalizma. Tisti, ki smo imeli kaj stikov z njimi, vemo, da niso takšni. Vendar ob novici ti vseeno pride grenko. Anton Martin Slomšek je l. 1859 pogumno in inteligentno prestavil sedež lavantinske škofije v Maribor. Rudolf Maister je zase dejal, da je on vojaško obranil in zaključil, kar je slovenski lavantinski kler zastavil nekaj desetletij prej. In zdaj? Če bo l. 2014 germanska solidarnost reševala mariborsko cerkveno barko, ji bomo vsekakor hvaležni. Ampak podsporočilo bo boleče. Za Slomška in njegovo dediščino, za zdajšnji lavantinski kler, za vse nas.

***

Kakšen naj bo torej naš odnos do mogočnih Germanov, iz katere soseščine nam ni mogoče ubežati? Tak kot ga ima kajžar do soseda, ki je velik in vpliven kmet? Kot ga ima skromen fantič do bogatega botra? Nihajoč med občudovanjem in zavistjo, med lojalnostjo in sovraštvom, med beračenjem in krajo? Če bo tak, bomo na tej strani ostali večno ujeti v psihološko in posledično politično podrejenost, na drugi strani pa bo vse manj spoštovanja do nas in vse več občutka „kulturne superiornosti“.

Bog nas varuj nacionalistične nadutosti, vendar upam reči, da je zdaj, ko je kriza, čas za domoljubje. Za samozavest in ponos. Jugonostalgija in germanofilstvo, dve plati iste medalje, sta pot v depresijo. Mi imamo tehtne objektivne razloge proti depresiji. Gledano s široke zgodovinske perspektive smo Slovenci v fazi vrhunca. Zgodovinar Jože Dežman je v prvi številki poljudnega zgodovinskega magazina SLO, ki izhaja pri Družini, v komentarju „Zakaj smo zmagovalci?“ zapisal: „Slovenska zgodba je zmagovita. Posebej v dvajsetem stoletju v eksplozivnem procesu – od kulturne posebnosti, razdeljene med dežele, dele monarhije, razseljene po svetu … na začetku stoletja, preko obeh svetovnih vojn, cesarstva, kraljevine, treh totalitarizmov, socialistične republike in razpršenega svetovnega slovenstva – smo dosegli svoj nacionalni vrh v suvereni državi in demokratični ureditvi.“

Naj zaključim s pridigarskim a iskrenim: Zmagali smo! Črpajmo iz tega, zavihajmo rokave in naredimo „red“ na svojem dvorišču! Ob naslednjem državnem prazniku vsi slovensko zastavo na balkon! Ne zaradi Germanov. Temveč zaradi sebe. Ali kot poje trnovski raper Klemen Klemen v komadu Terapija: „In dokler u seb nimaš sam sebe rd, ne morš tut kej bolšga postt.“

P.S.: Pripadam nemški klaretinski provinci. Ko so me pred leti moji dobri nemški sobratje vedoč za moje skromne ekonomske razmere vljudno vprašali, če potrebujem kaj denarja, sem odgovoril: „Ne. Ga potrebujete vi?“

Resnicoljubnost - predavanje novinarjem ob godu Frančiška Saleškega

„Kaj je resnica?“ To vprašanje je zastavil Pilat v tisti usodni uri, ko je moral presoditi o življenju in smrti nekega Galilejca. Sit upravljanja naporne province; sit lastne oblasti in krutih odločitev, ki spadajo k izvajanju oblasti; sit tudi judovskih verskih debat, ki jih ni razumel in se jih ni hotel truditi razumeti; … se Pilat izreče za agnosticizem. „Kaj je resnica? Ne vem, kaj je resnica. Ker ne vem, kaj je resnica, me ni treba skrbeti, ali se bom glede še enega verskega fanatika odločil prav ali narobe.“ Pilat se izogne moralni dilemi. Spoznavni relativizem ga bo rešil tesnobe. Vendar se zadeva tu ne konča. Nekak kriterij, nekak nagib bo Pilat vendarle moral uporabiti, da bo izrekel sodbo. Pilat razmišlja nagonsko: „Ne vem, kaj je resnica, vem pa kaj je moj in kaj državni interes. Moj interes je ohraniti milost v cesarjevih očeh. Interes države je politični, socialni in vojaški mir v Jeruzalemu.“ Pilat se odloči. Galilejca obsodi na smrt. Resnica morda obstaja, a prvo kar obstaja in je neposredno razvidno je interes, korist, moč. Interes zamenja resnico.

To je v veliki meri stanje današnjega sveta. Kakor imamo kopico vod z okusom, ki pa zato niso več čiste vode, tako imamo veliko resnic z interesom. Je z interesom iskana in izpovedana resnica še resnica? Čista resnica obstaja? Eno najpomembnejših vprašanj filozofije od Kanta naprej. In seveda vprašanj medijev. Lahko rečemo, da ideal resnice mediji še gojijo. Dokler v novinarskem žargonu obstaja, denimo, sintagma „objektivno poročanje“, še priznavamo, da obstaja „objekt“, se pravi, da obstaja nekaj kar stoji samo po sebi, zunaj nas; stvar, ki je ali se je zgodila zunaj subjekta.

***

Ponovimo Pilatovo vprašanje: „Kaj je resnica?“ Najstarejša in najmočnejša tradicija je Aristotelova. Povzelo jo je krščanstvo s Tomažem Akvinskim na čelu. To tradicijo, ki jo lahko imenujemo tudi tradicija spoznavnega realizma, najbolje ujame formula, ki naj bi jo je skovala srednjeveška filozofija še pred Akvincem. Resnica je „adaequatio rei et intellectus“ - skladnost stvari in razuma. Resnico torej „ustvarita“ stvarnost na eni strani in človeški intelekt na drugi. Med stvarnostjo na eni in intelektualno predstavo, se pravi, pojmi, jezikom... na drugi pa mora biti „adaequatio“ - t.j. skladnost. Če rečem, „danes je petek in sneži“, sem povedal resnico, ker se moja intelektualna zaznava skladna s stvarnostjo.

Človek je ustvarjen za resnico. To velja na splošni antropološki ravni, saj odstopa od živali ravno po organu za resnico, ki so možgani, ki je razum; in to velja na čisto vsakdanji psihološki ravni. Človek nima miru, dokler česa ne zve, spozna, dojame. Resnica ni samo koristna, je tudi užitek. Človek uživa v resnici. Vsi npr. hlastamo po vedenjih, ki nam ne bodo nikoli koristila. Verjetno nam nikoli ne bo osebno koristilo, kako se preživi na grenlandskih ledenikih, a z velikim užitkom gledamo nekega Bear Gryllsa, kako skače po tamkajšnjih ledenih gmotah. Točno vemo, da preteklosti ne bomo spremenili, a kljub temu hočemo čim bolj natančno vedeti, kako so bile poražene enote Aleksandra Velikega pred 2300 leti tam nekje v Indiji. Ne rečemo, češ saj je vseeno, kako se je končala vojaška avantura Aleksandra Velikega, temveč smo pomirjeni šele, ko razumsko raziskovanje zaključimo z: „Točno tako je bilo!“

Resnicoljubnost danes razumemo kot moralno vrlino. Ampak še preden je postala moralna vrlina ali novinarski ideal, je, če se tako izrazim, naravno stanje naših možganov. Možgani delujejo v smeri resnice in zaradi resnice. Skratka, resnica je luč, ki vabi k sebi. Mi pa smo ontološko in psihološko narejeni, da k tej luči gremo. Izvorno smo ljudje resnicoljubni. Nasprotno temu gibanju je gibanje k navidezni luči, ki je laž. Izvirni greh se je zgodil, ko je nekdo nasedel laži nekoga drugega. Laž se poigra z našo resnicoljubnostjo in nas prizadene v globino. Laž je šifra za zlo.

„Resnica vas bo osvobodila,“ pravi slavni Jezusov rek, katerega idejno sorodnost pa lahko zasledimo že pri starih Grkih in v gnozi. Če rek beremo kot negativ, lahko rečemo: nesvoboda, psihološka ali družbena, je nujno povezana z lažjo, z neresnico. Dokler vlada laž, če spet grobo povemo, možgani ne delajo prav, in v tem narobe spoznavnem svetu se z večjo lahkoto ugnezdi krivica, prevara, represija, navidezna resničnost, manipulacija,... Resnica je prva osvobodilna sila človeštva. Slednje potrjuje dinamika psihoanalize in psihoterapije. Če se ne dokopljemo do resnice o sebi, včasih do točno določenega dogodka iz našega otroštva, terapija ne steče. Nenazadnje zdravilno naravo resnice potrjujejo tudi velike družbene spremembe v zadnjih desetletij. Gorbačovova „perestrojka“ npr. bi bila še en kozmetični popravek totalitarnega sistema, če je ne bi spremljala silna želja po resnici, po odprtem pogovoru, po koncu zapovedanega molka. Gorbačov je zato ob „perestrojki“ razglasil še „glasnost“, svobodo govora. Ko je nastopila svoboda govora, se je osvobodilna sila resnice sprožila in prišlo je do tektonskih sprememb v zgodovini človeštva XX. stoletja.

***

Tako je torej mesto in moč resnice v življenju ljudi. Ljudje smo resnicoljubni že zato, ker smo ljudje – razumna bitja. In mediji? So tudi mediji resnicoljubni že zato, ker so mediji?

Resnica je ustanovna listina, biblija in program vseh medijev. Ko mediji poročajo, poročajo resnico; ko mediji komentirajo, razmišljajo o resničnih dejstvih. Izven resnice medijev ne bi smelo biti. Ampak mediji niso nad človeško zgodovino, ki je tudi zgodovina skušnjav in stranpoti. Čeprav radi poudarjajo svojo plemenito poslanstvo, recimo, „varuhov demokracije“, to še ne pomeni, da na njih ni sence izvirnega greha. Kakor je možno, da perverzni duhovnik zlorablja pastirsko moč za zadovoljitev svojega nagona ali da podkupljeni sodnik sodi krivično, tako je možno, da medij zavestno stoji na strani laži oz. na strani določenega interesa ali konstruirane resničnosti. Običajno se to zgodi medijem, ki so v službi totalitarnih režimov ali pa zelo močnih političnih in ekonomskih interesnih skupin. Takšni mediji so zavezniki neresnice. So graditelji kulture laži in zamolčanih ter prepovedanih resnic. Za demokracijo in sploh za sožitje ljudi so taki mediji lahko smrtno nevarni.

Medij se mora zato vedno znova, če tako rečemo, filozofsko in psihološko preverjati. Kakšen je naš odnos do resnice? Ni namreč vseeno, če smo filozofsko gledano dediči klasičnega spoznavnega modela „adaequatio rei et intellectus“ ali pa če smo bolj postmoderno in strukturalistično naravnani. Kaj je dogodek v prvem filozofskem modelu, ko ima primat stvarnost, in kaj je dogodek v drugem, ko ima primat struktura, jezik? Kaj pravzaprav razumemo pod sintagmo „objektivno poročanje“, če pa od Kanta naprej vse bolj verjamemo, da je bolj pomembno to, kar se zgodi v naši glavi, kot to kar se zgodi v stvarnosti zunaj naše glave? Ni narobe, če je filozofsko-spoznavno ozadje našega medija namesto v Aristotelovi tradiciji (zadnji veliki filozof te smeri pri nas je bil Janžekovič) pač v tradiciji postmodernega strukturalizma ali celo ludizma, narobe pa je, da se tega pri ustvarjanju lastnega medija ne zavedamo.

***

Medij se mora preverjati tudi z vidika lastne moči. Koliko smo medijski delavci očarani nad močjo? Smo morda malce opiti od tega, da nam vsakič, ko poročamo, na drugi strani verjamejo? Kaj je z tihim rakom intelektualcev, ki se mu reče cinična distanca? Smo se morda že navadili na pilatovsko umivanje rok: v smislu, da sicer vemo, da ne poročamo povsem prav, a interes je močnejši kot resnica?

Ko sem l. 1993 kot prostovoljec v begunskem centru na Ptuju govoril z eno starejšo begunko o tem, kdo je začel vojno v Bosni, ni rekla, da Milošević ali Tuđman ali Izetbegović temveč, da so to bili mediji. Medijska propaganda je bila tako močna - je dejala - da je ona sama popustila in na koncu verjela bolj medijem kot lastnemu izkustvu. Njeno izkustvo je bilo, da so pripadniki drugega naroda dobri in da se z njimi da živeti, medijsko bombardiranje pa je bilo tolikšno, da jo je na koncu obvladal strah pred drugačnimi in je tudi ona podlega logiki državljanske vojne in sovraštva. Stvarnost dobrih sosedov je v njenem intelektu dobila podobo stvarnosti hudičev. Skratka, medijski človek se mora zavedati, da operira z določeno močjo nad ljudstvom. Večji je medij, več je te moči in večja mora biti odgovornost.

Resnica je, kot smo dejali, ustanovna listina in biblija medijev, je pa tudi vsakodnevni protistrup za raznovrstne medijske skušnjave in bolezni. Resnica ni vedno razvidna, do nje ni lahka pot, resnica tudi boli. Zaradi resnice lahko izgubimo ne samo privilegije in prihodke, včasih smo lahko celo ob osebne prijatelje. Skušnjava ne biti zvesti resnici ob določenem dogodku je zato za vogalom. Vendar če medij izgubi resnicoljubnost, izgubi samega sebe. Odločitev bo pogosto težka, ampak dolgoročno se edino resnica splača. Laž ima kratke noge.

***

In slovenska zgodba? Kako je z resnico v njih? Slišimo teorijo, da je več resnic. Slovenci smo to teorijo množično zavrnili. Za nas, ki smo edini moderni evropski narod z dvojino, sta tudi resnici le dve: naša in njihova. Bolj natančno: resnica je ena – naša. Njihova je laž.

Slovenci nimamo sredinskih medijev. Vse medije, vključno s Cicibanom in verskim tiskom, složno razdelimo na levo ali na desno. Slovenska družba je matematično polarizirana in ideološka polariziranost je postala malodane značilnost našega nacionalnega karakterja. Mediji kot da ne morejo in ne smejo biti bistveno drugačni od družbe. Če medij v tako polarizirani družbi hoče preživeti, zgleda, da mu ne preostane drugega, kot da se „specializira“ za eno resnico in da torej postane glasnik ene interesne skupine. Nekateri mediji so specializirani za levo politično resnico, drugi za desno. Medijska sredinskost, ki je, recimo, še možna v Italiji in v Avstriji, v Sloveniji več ni možna.

Noben greh ni, niti greh proti resnici, če je medij politično, idejno ali versko profiliran. Pravzaprav bi popolnoma neideološki medij bil tudi popolnoma prazen medij. „Glava brez predsodkov, je prazna glava,“ uči filozof Francis Bacon. Resnica ni vedno razvidna, poti do nje je več, obstaja tudi več interpretativnih modelov. Medij se prej ali slej odloči za enega izmed njih ali v kakšnega od njih avtomatsko ujame. Greh pa je, če to prikriva sebi in drugim. Če se torej tega noče zavedati, če lastno ideologijo prikriva javnosti in če zavaja javnost z neko neobstoječo „nadideološkostjo“. Pri tem je nevarnost sledeča: Največji sovražniki ideološko profiliranega medija niso tisti, na oni stran frontne črte, temveč nekdo, ki je na tvoji strani in se s teboj takorekoč „z ramo ob rami“ bori za „našo skupno resnico“. Ta tvoj „brat po orožju“ te vse bolj spreminja v svoj bilten. Tebi to odgovarja, saj ti s tem zagotavlja zvesto bralstvo. Ampak na tej točki pa že lahko rečemo, da je resnica silno ogrožena, če ne usodno prizadeta.

***

Vsak medij ima seveda svojo uredniško politiko. Uredniška politika pomeni, da se med ogromno možnostmi, kaj in kako povedati, kaj in kako komentirati, odločimo za le nekaj od njih. Resničnih dogodkov je namreč preveliko, da bi jih lahko nek medij v celoti objel in o vseh poročal. Selekcija je potrebna. Umetnost medija je, da selekcijo dogodkov opravi na način, da ni prizadeta resnica. Pravzaprav je urednikovanje večja umetnost kot poročanje. Novinarji so zvezde, a urednik je tisti, ki jih postavlja v določeno konstelacijo in jim daje določeno smer.

Ni preveč reči, da bo prihodnost Slovenije odvisna tudi od zdajšnjih strateških uredniških usmeritev. Kriza, ki je gospodarska in moralna, je razgalila marsikaj. Tudi nujo po novem strateškem zasuku v vsaj nosilnih medijih. Če imamo določeno idealno predstavo o pokrizni Sloveniji jutrišnjega dne, bi se ta ideal moral že danes poznati v medijih. Mediji torej s podtonom prihodnje utopije. Kakšen utopije? Leva Slovenija ne bo nikoli porazila desne Slovenije in obratno. To bi lahko vsi skupaj že dognali. Pred nami je edina mogoča rešitev: sožitje dveh slovenskih duš in skupna politično-medijska fronta proti korupciji. Oboje, se pravi, dialog drugačnih in njihov skupen nastop za moralno prenovo - oz. formula „skupna strpnost do drugačnega – skupna nestrpnost do korupcije“ - bi lahko združilo različne medije, ne da bi slednji zato morali odreči svoji idejni in politični usmeritvi. Medijska koalicija za boljši jutri je možna.

Na Slovenskem bi v tem oziru mnogi mediji morali napovedati vojno lastni biltenskosti. Kako bomo vedeli, da so zagotovo nehali biti bilteni? Naj bom konkreten in nazoren: Biltenskosti bomo rešeni, ko bo Mladina kakšno kritično naslovnico posvetila Kučanu, Reporter Janši, Družina Slovenski škofovski konferenci. Vendar prvi problem pri tem ne bi bili nosilci oblasti - Kučan, Janša in škofje – prvi problem bi bilo najbolj zvesto bralstvo teh medijev, ki bi tako Mladino, Reporter in Družino vrglo v koš in začelo množično odjavljati. To uredniki dobro vedo. Bralstvo ima vedno prav, bralstvo nam daje kruh. Igra se nadaljuje. Politika je razdeljena, ljudje so razdeljeni, mediji so razdeljeni. Vsi sprti – vsi srečni?

Imejmo ambicijo: Medijska koalicija za boljši jutri je možna. Formula „skupna strpnost do drugačnega – skupna nestrpnost do korupcije“ bi prej ali slej pridobila dober del bralstva, gledalstva in poslušalstva na svojo stran. Ne pozabimo: človek je ontološko in psihološko ustvarjen za resnico. Resnica ima izreden osvobodilni naboj. Če bralcu pomagamo iz pasti polariziranosti, ki je past neresnic, delnih resnic, agresivnih resnic, ga bomo kmalu imeli na svoji strani. Hvaležen nam bo, ker je lepše živeti v resnici kot delni resnici, ker je boljša čista voda kot voda z okusom. Če pa imamo mediji na svoji strani bralca, se lahko branimo tudi po hierarhični lestvici navzgor ter v skrajnem primeru odrečemo pokorščino v ozke interese zagledanemu lastniku ter se izmaknemo iz hipnotičnega območja politike, četudi imamo tam svoje „brate po orožju“, na katere te vežejo skupni nazori in politične strasti.

***

„Kaj je resnica?“ vpraša Pilat, nato pa tistega Galilejca obsodi na smrt. Rekli smo, da je Pilatova resnica tipična resnica z interesom, resnica, ki se naslanja na argument moči. Toda, zanimivo, Pilat si pri tem umije roke. Umivanje rok govori v prid obstoja oblastnikove vesti. Pilat globlje v sebi - in tudi s pomočjo njegove žene - vendarle ve, da bo obsodil nedolžnega. Pilat opravi torej več operacij hkrati. Razglasi, da ne ve, kaj je resnica - in se zateče v agnosticizem; obsodi po nagibu interesa – in razglasi primat volje po moči; globoko v sebi ve, da to ni prav, a zadeve ne ustavi – rojeva se cinik. To troje – ležerni agnosticizem, volja po moči in cinična distanca – je še dandanašnji alternativa resnici. Tudi ko gre za medije.

Na drugi strani imamo resnicoljubnost. Ne veščina pisanja, nastopanja in pripovedovanja, pač pa resnicoljubnost je prva dika medijskega delavca. Resnicoljuben medijski delavec je kakor pristno pobožen duhovnik ali kakor dosledno pravičen sodnik. Resnicoljubnost je notranji vir profesionalnega zadovoljstva. Pot k resnici je včasih res težka. Ampak tudi, ko je resnica zakrita, ko niti ne razumemo najbolje, kaj je prav in kaj narobe, vemo, kaj nam je storiti: v svojih medijih odpirati prostor pogovora. Ne vemo, kakšna bo končna resnica, vemo pa, da se o tem moramo pogovarjati. Bolj različni se med seboj pogovarjamo, večja bo na koncu luč resnice.

Branko Cestnik, Ljubljana, 24. januar 2014

Jean-Marie Lustiger - Jud in kristjan

Kardinal Lustiger l. 2005 v Auschwitzu.
(foto: AFP)

O pariškem kardinalu Jean-Marie Aronu Lustigerju (1926-2007) se je v devetdesetih po cerkvenih hodnikih v Rimu reklo: „Lustigerja nihče na mara. Judje, ker je kristjan. Kristjani, ker je Jud. Pariški intelektualci, ker je bolj izobražen od njih.“

To se je reklo, kot se reče šala. Nismo vedeli, da se je v tej šali skrivalo veliko resnice o osebni kardinalovi bolečini. Ta bolečina je bila tolikšna in tako svojska, da so o njej posneli film.

V ZDA film nosi naslov The Jewish Cardinal (Judovski kardinal), njegov izvirni francoski naslov pa je Le métis de Dieu (Božji mestic). Te dni ga vrtijo na Festivalu judovskega filma v New Yorku. Na Youtube lahko vidite trailer, ki je zanimiv že zato, ker prikaže enega vrhuncev zgodbe: opravičilo Janeza Pavla II. kardinalu Lustigerju za vse trpljenje, ki mu ga je nanesla pripadnost Cerkvi in pokorščina papežu.

Za kakšno trpljenje gre? Mlademu Aronu Lustigerju so nacisti v Auschwitzu ubili mater. Očetu je uspelo preživeti in se skriti na jugu Francije. Še pred materino smrtjo se je Aron kot štirinajstletnik odločil za krst in postal kristjan. Njegov oče se je po vojni tudi s pomočjo samega pariškega rabina trudil, da bi izničil krst, vendar brez uspeha. Jean-Marie je vstopil v semenišče in bil l. 1954 posvečen v duhovnika. Zgodba bi ostala skrita široki javnosti, če ga Janez Pavel II. l. 1979 ne bi postavil za škofa v Orleansu in dve leti kasneje za nadškofa v Parizu. Janez Pavel II. je s to potezo hotel prispevati k dialogu med judovstvom in krščanstvom.

Prizor iz filma Judovski kardinal.
(vir: rfi.fr)

Lustigerju je bilo naloženo veliko. Njegov oče je sinovo krščanstvo že prej razumel kot izdajstvo judovsta in ta družinska bolečina ni nikoli pojenjala. Določeni judovski krogi so postavitev spreobrnjenega Juda na položaj pariškega kardinala razumeli kot provokacijo. Določeni katoliški krogi so gojili hladen, nekateri (npr. nadškof Marcel Lefebvre) pa kar odprto odklonilen odnos do židovskega člana francoskega episkopata. Bil je velik kritik nacionalizmov in zato v spopadu z Le Penovo desnico. Zaradi svoje zvestobe rimski pastoralni liniji ni bil preveč priljubljen niti pri liberalnih klerikih. Jean-Marie Aron Lustiger je bil postavljen na samo presečišče zgodovinskih in cerkvenih dram in je kljub vsem težavam veliko storil za dialog in spravo. Janez Pavel II. je stavil nanj do konca in ga je še l. 2005 kot svojega osebnega predstavnika poslal na slovesnost ob 60. letnici osvoboditve taborišča Auschwitz.

Morda bi bilo za vse lažje, če bi se Jean-Marie Aron Lustiger odpovedal judovstvu. Tega ni nikoli storil. Dejal je: „Rodil sem se Jud in to bom ostal, čeprav je to za mnoge nesprejemljivo. Verjamem da je poklic Izraela, da razsvetljuje nejudovske narode. To je moje upanje in verjamem, da je krščanstvo način, da ta poklic uresničimo.“

Upajmo, da film o tem velikem človeku dvojne pripadnosti pride kdaj tudi na slovenske ekrane.

Novi kardinali. Kdaj ga bo imela tudi Ljubljana?

„Papeža ne ocenjujte po tem, kaj pravi, ampak po tem, na kakšno mesto koga postavi,“ je pred približno dvajsetimi leti nam, študentom na Gregoriani, dejal neki profesor, čigar imena se žal ne spomnim. Z drugimi besedami: „Najbolj pomembni so kadri!“ Postavljanje pravih voditeljev na prava mesta, usposabljanje voditeljev, preverjanje voditeljev,... na tej točki sistem raste, zmaga ali pa se pogrezne v nič. Nekje sem prebral mnenje, da 85% težav v sistemih izvira iz slabega vodenja.

upokojeni škof Pamplone Fernando Sebastián
 (vir: diariodenavarra.es)

Papež Frančišek bo kmalu postavil 19 novih kardinalov iz 12 dežel. Nekateri izmed njih mu bodo v neposredno pomoč pri vodenju Cerkve, drugi so postavljeni na visoke vodilne položaje v svojih geografskih sredinah, tretji ne spadajo v nobeno od obeh kategorij.

V čast si štejem, da sem enega izmed novoimenovanih kardinalov lani spoznal v Madridu, z njim na kratko poklepetal in parkrat poslušal njegova predavanja. To je upokojeni škof Fernando Sebastián, moj klaretinski sobrat, izjemni oznanjevalec in pastoralist, človek odprtega dialoga in, če je treba, odprte polemike. Njegova knjiga „Evangelizirati“* je v špansko govorečem svetu pravcati pastoralno-teološki hit in papež Frančišek je priznal, da navdihuje tudi njega. Ker je Fernando Sebastián (edini novoimenovani kardinal, ki deluje v Španiji) v penziji, je njegovo nepričakovano imenovanje boljkone simbolno. Frančišek hoče bolj kot na človeka ali na njegov položaj v hierarhiji pokazati na njegovo pastoralno vnemo, njegov pastoralni slog in nauk.

škof Perugie Gualtiero Bassetti
(vir: ilmessaggero.it)

Na sploh lahko rečemo, da je kriterij pastoralne vneme, stila in nauka pri Frančišku bil veliko bolj upoštevan kot kriterij tradicije in prestiža. Na primer: v Italiji (zaenkrat) v škrlat ne bosta odeta nadškof v Turinu in patriarh v Benetkah, čeprav bi po tradiciji in prestižu to pričakovali. Da sta Turin in Benetke „kardinalski mesti“ - to menda vemo vsi! No, od danes je take samoumevnosti konec. 

Bo pa na presenečenje Italijanov v škrlat odet Gualtiero Bassetti, škof v Perugi. Perugia po tradiciji in prestižu ni „kardinalsko mesto“. Na Frančiškovo odločitev, pravijo na portalu Vatican Insider,** je vplivala pastoralna prodornost škofa, zlasti njegova bližina z umbrijskim delavstvom. Podobno kot v Italiji so imenovanja (in neimenovanja, kakopak) presenetila tudi na Filipinih in na Haitiju.

Kaj to pomeni za katoliško entiteto, kot je Slovenija? Da bi Ljubljana postala „kardinalsko mesto“ ni pričakovati:
- ker Ljubljana na zemljevidu krščanskega sveta nima dovolj zgodovinskega prestiža (drugače bi seveda bilo, če bi ljubljanska nadškofija že ob svoji ustanovitvi ali v stoletjih potem uspela v svoje meje zajeti več ali pa kar večino slovenskega naroda ter postala nekak slovenski Rim)

- ker je Slovenija majhna in povrh precej sekularizirana;
- ker smo trenutno v precej močni krizi voditeljstva, tako cerkvenega kot civilnega;
- ker je Evropa vse bolj obrobje velikega krščanskega dogajanja, katerega težišče je že nekaj časa na južni polobli.

Da pa bi kdaj kak ljubljanski nadškof postal kardinal in kot kardinal ostal ordinarij v Ljubljani, pa je ravno zaradi Frančiškovih „pastoralnih“ kriterijev vendarle (teoretično) možno. Tudi na Slovenskem se lahko zgodi kak Gualtiero Bassetti. Predstavljajmo si nadškofa, ki z novim zagonom in reformnim duhom potegne voz naprej, prispeva k pomiritvi v narodu, zastavi novo evangelizacijo, se zbliža s slovenskim delavstvom,...

Če 85% težav v sistemih nastane zaradi slabega vodenja, bo moral papež Frančišek 85% svoje energije porabiti za ukvarjanje s svojimi sodelavci in za pravilno izbiro voditeljev krajevnih Cerkva. Slovenija čaka.

* Fernando Sebastián, Evangelizar, Ediciones Encuentro, Madrid 2011.

** Vatican Insider je verjetno najboljši „vatikanistični“ spletni portal. Deluje v okviru turinske La Stampe. Članki so tudi v španščini in angleščini. Omenjeni članek: http://vaticaninsider.lastampa.it/inchieste-ed-interviste/dettaglio-articolo/articolo/31267/

Kalašnikov, Putin, Zacepa... oh, ti Rusi!

Mihail  Kalašnikov 1919-2013
Vir: Wikipedia

Te dni ves svet prebira duhovni testament prejšnji mesec umrlega gospoda Mihaila Kalašnikova, izumitelja znamenite avtomatske puške AK-47. Testament, ki ga je v celoti objavil časopis Izvestia, je pravzaprav pismo, ki ga je Kalašnikov nekaj mesecev nazaj poslal ruskemu patriarhu Kirilu. V njem razodeva dvome in bolečino, da je bil ravno on tisti, ki je izumil orožje, ki je prineslo toliko gorja v svet. Kalašnikov spregovori tudi o svojem poznem spreobrnjenju h Kristusu. Pove, da je „otrok v Sibirijo deportiranih kulakov“ in da je bil krščen l. 1919. Živo vero je zaživel in začel prejemati zakramente šele na zelo stara leta (dočakal jih je 94). Kalašnikov pohvali rusko pravoslavno Cerkev, ker naredi toliko dobrega za ljudi. Opozarja pa, da kljub večjemu številu samostanov in cerkva zlo danes ni manjše.

Oh, ti Rusi! Rusi in Bog!

Če se stari sovjetski generali in izumitelji orožja vračajo k Bogu, zakaj se ne bi tudi bivši sovjetski politiki in vohuni? Pomnimo, kako se je ob koncu Sovjetske zveze v krščanstvo spreobrnil Gorbačovov sodelavec in zadnji zunanji minister Sovjetske Zveze Edvard Ševarnadze (ki sicer ni Rus). Kot „ponovno rojeni“ kristjan je postal predsednik Gruzije in nemalo prispeval k verski obnovi te dežele.

A tisti, o katerem velja posebej premisliti, je sam ruski predsednik Vladimir Putin. Putin je pred kratkim zelo tehtno in pozitivno spregovoril o vlogi krščanstva. On je tisti, ki pričakuje od zahodnih voditeljev, da bodo več storili za zaščito krščanskih skupnosti na Bližnjem vzhodu in drugod, kjer so preganjane. Na primeru Sirije je tudi zaradi te note obveljala njegova. Putin, nekoč sovjetski agent v DDR, dandanes nastopa kot nekakšen krščanski vitez. Gre pri tem le za novo odkrito politično nišo? Zahodni voditelji se zaradi ideologije politične korektnosti izogibajo biti „branitelji krščanstva“, čeprav so mnogi osebno kristjani, medtem pa Putin zaradi svoje javne podpore krščanstvu pridobiva simpatizerje tudi zunaj ruskih meja. Ali pa pri Putinu onstran političnih računov vendarle gre za kaj globljega - za etiko, za duha? Ni še povsem jasno. Zaenkrat lahko le rečemo...

Oh, ti Rusi! Rusi in Bog!

In kako je bilo, ko je bil Bog v Rusiji prepovedan? Kako je Bog „preživel“ v Sovjetski Zvezi? Pričevanje s fronte...

Znamenita fotografija sovjetskega vojaka pred bitko pri Kursku (1943).
Vir: johnconley.tumblr.com

Aleksandr Zacepa, mlad fant kmečkega porekla, je bil eden izmed tisočih in tisočih ruskih vojakov, ki so med drugo svetovno vojno padli na fronti v spopadu z Nemci. Zanj ne bi vedeli, če ne bi tik pred usodno bitko, v kateri je umrl, napisal nekaj misli o Bogu in jih shranil v žep. Nekdo je listič z njegovim pisanjem shranil in l. 1972 je bila vsebina objavljena v eni izmed izdaj ilegalnega samizdata. Zacepova molitev je bila prevedena v italijanščino in objavljena v knjigi Najlepše molitve sveta (avtor Valerio Cattana, 2006). Dovolite, da jo prevedem, žal ne iz ruščine:

Poslušaj, o Bog! V svojem življenju nisem niti enkrat govoril s teboj, ampak danes želim praznovati. Od malega so mi pravili, da ne obstajaš... In jaz, idiot, sem verjel.

Nikoli nisem občudoval tvojih del, a to noč sem iz bombnega kraterja videl nebo polno zvezd in ostal očaran od njih sijaja. Tisti trenutek sem razumel, kako strašna je prevara...

Ne vem, o Bog, če mi boš pomagal, vendar pravim, da me ti razumeš... Ni nenavadno, da se mi je sredi groznega pekla prikazala luč in da sem te odkril?

Nimam ti kaj drugega reči. Srečen sem, da sem te spoznal. Ob polnoči bomo morali napasti. Vendar me ni strah. Ti me vidiš.

Dali so znak. Moram iti. Kako dobro mi je bilo biti s teboj! Rad bi povedal, a ti že veš, da bo bitka težka. Morda bom nocoj potrkal na tvoja vrata. Četudi do danes nisem bil tvoj prijatelj, ko pridem, boš pustil, da vstopim? 

Kaj se mi dogaja? Jokam? Moj Bog, poglej, kaj se mi je zgodilo. Šele zdaj vidim jasno... Moj Bog, grem. Težko, da se bom vrnil. Čudno – zdaj me ni strah smrti.