Pridiga o koncu sveta

Konec sveta bo 

Besedna zveza »konec sveta« takoj vzbudi zanimanje in vznemiri domišljijo. Svet je nekaj veličastnega in trdnega, kako ga je lahko konec? Ampak, kakor koli obrneš, nekega dne bo konec sveta. Že znanstvene napovedi so take. Sonce bo nehalo svetiti, vesolje kot tako se ohlaja. Nekateri napovedujejo, da se bo vesolje končalo, kot se je začelo – z velikim pokom.

Da je lahko konec sveta, so čutili naši starodavni predniki, ki še niso imeli spoznanja enega Boga. Opazovali so naravo in nebesne pojave. Videli so padanje zvezd, krvavo luno, sončne mrke, pešanje moči sonca v zimskih mesecih in dobili občutek, da svet ni povsem stabilen in da se lahko enkrat usodno sesuje. Značilno starodavno praznovanje zimskega solsticija je bilo povezano z željo in upanjem, da sonce še sveti in da kozmos obstane.

Nato med beduini Bližnjega Vzhoda nastopi razodetje in spoznanje enega Boga, s tem pa tudi dobimo jasnejši nauk o koncu sveta. Ljudstva Knjige (judovstvo, krščanstvo in islam) pričakujejo konec sveta, vendar tak konec, ki bo v znamenju Boga. Pravzaprav je konec sveta nekakšna zadnja stopnica, do velike dopolnitve, ko bo Bog »vse v vsem« (prim. 1 Kor 15,28).

 

Svet »mora« imeti konec

Do konca sveta »mora« priti, kajti le Bog je večen. Če bi bil svet (kozmos) večen, bi imel neko božjo lastnost na sebi in bi bil konkurent Bogu. Svet pa ni konkurent Bogu. Med Bogom in svetom je absolutni prepad. Bog je Stvarnik, svet je stvarstvo.

Svet je ustvarjen iz nič (ex nihilo) in Bog ga je naredil »izven« sebe. Učeno temu pravimo, da je Bog v odnosu do sveta transcendenten. Bog torej ni ustvaril sveta na način, da bi sam sebe »prelil« v svet; v smislu, da bi bila materija »božja« oz. »Bog v obliki materije«. Slednje je danes potrebno povedati, saj se tudi med kristjani lahko pojavi misel, da je narava »božanska«, »sveta«, skoraj enakovredna Bogu.

Naj na tem mestu opozorim, da nekatera sodobna ekološka gibanja gredo v smer pobožanstvenja narave. Tu hodimo po tankem ledu. Obenem ko naravo razumemo kot »sveto« in »živo« (film Avatar npr.), lahko človeka v njej razglasimo za parazita. Danes je misel, da je potrebno ščititi »sveto« naravo pred »pohlepnim« človekom pri kom že tako močna, da se odloča za nerojevanje otrok: češ, planet bomo rešili, če ne bomo množili parazitov (beri: ljudi).

Pravoveren pogled se glasi: svet in narava nista »božanska«, minljiva sta, le Bog je večen. Sta pa svet in narava enkraten in veličasten dar, ki ga kristjani zelo spoštujemo in negujemo.

 

Ponovitve sveta ne bo

Za razliko od vzhodnih verstev (hinduizem, budizem,…) ljudstva Knjige verjamemo, da ponovitve sveta ne bo. Če povemo grafično: vzhodna verstva razumejo zgodovino kot krog, mi, ki verujemo v enega Boga, pa kot daljico oz. vektor. Vzhodna verstva predvidevajo konec sveta in njegovo ponavljanje, mi pričakujemo konec, ki bo zares konec. Če povemo s starodavno podobo: pri vzhodnjakih kača grize sebi rep, pri nas kača polzi naravnost naprej.

Na osebni ravni tudi ponovitve življenja ne bo. Življenje ima vsak eno, edino, enkratno, neponovljivo. Ravno ker je tako – eno, edino, enkratno, neponovljivo –, ima naše življenje »žmoht«. Naše življenje je čudovito, je vredno, je svojsko. Če bi se ponavljalo, bi bilo manj čudovito, manj vredno in manj svojsko. Če bi se ponavljalo, bi od nas terjalo manj odgovornosti. Tako pa terja od nas maksimalno odgovornost, kaj bomo z njim storili.

Velikanska zmota je, ko nekateri kristjani začnejo verjeti v reinkarnacijo. Reinkarnacija je danes pač v modi. Nekateri res verjamejo, da so živeli več življenj poprej in da jih bodo živeli več potlej. Ampak naj bo jasno, da s takim verovanjem podiramo temelje krščanske stavbe. Ker znižujemo vrednost posameznega življenja, ker dušo preveč povzdigujemo nad telo (duša, ki se seli iz telesa v telo) in ker počasi z našega duhovnega obzorja odstranjujemo Boga Stvarnika. Pri reinkarnaciji Boga nadomesti nekak božanski mehanizem ponavljanja.

S tega vidika je potrebno preveriti tudi prakso pokopavanja z raztrosom pepela. Pogreb je krščanski, ko z njim izpovemo vero v enkratnost življenja in enkratnost vstajenja od mrtvih. Če pa s pogrebom namigujemo, da se življenje »ponavlja«, »vrača v sveti kozmos« (kar se namiguje pri raztrosu), smo lahko na poti, ki vodi izven obnebja krščanske duhovnosti.

  

Vprašanje »velike stiske« ob koncu sveta

Pisma napovedujejo konec sveta v kontekstu velike stiske (prim. evangelij za 33. navadno nedeljo: Mr 13,24-32). Velika stiska je kozmična, ko se majejo nebesne sile in so na zemlji potresi; je družbena, ko se napovedujejo nemiri, vojne in preganjanja; je verska, ko govorimo o času Antikrista. 

Velika stiska ob koncu sveta kot nekoč tudi danes vzbuja dodatno zanimanje in vznemirja še več domišljije. V filmski industriji imamo cel žanr, ki ovekoveči to poslednjo veliko stisko (apocalyptic&post-apocalyptic movies). Med verskimi skupinami imamo take, ki so prav »specializirane« za poslednje dni (Jehove priče npr.). Tudi trenutno epidemijo covid-19 nekateri (celo znotraj katoliškega občestva) izkoriščajo, da govorijo o skorajšnjem koncu sveta.

Pravilna drža

Kaj reči? Kot prvo, ponovimo z Jezusom: »Za tisti dan ali uro pa ne ve nihče, ne angeli v nebesih ne Sin, ampak samo Oče.« Ko torej kdo izmed nas »določi« datum in uro konca sveta, že vemo, da dela napak. Povedano drugače: nisi Bog, da bi vedel, kdaj bo vsega konec! Povedano konkretneje: če vas kdo straši s skorajšnjim koncem sveta, mu enostavno ne verjemite. 

S tem v zvezi pomnim, ko so moji stari starši pripovedovali o tem, kako so enkrat sredi prejšnjega stoletja v neki vasi na Štajerskem začeli verjeti v skorajšnji konec sveta. Štajerci kot Štajerci: začeli so klati svoje krave, misleč, pa se vsaj dobro najejmo, preden pride konec. Tamkajšnji župnik je moral zelo ostro pridigati in okregati sejalce apokaliptične panike, da so se zadeve umirile (in krave ostale žive).

Kot drugo: konec sveta enkrat bo, naša osebna smrt je itak mali konec sveta. Ker je temu tako, se ni potrebno predozirati z apokaliptično paniko, tudi nezdrava radovednost (kdaj, kje, kako se bo zgodilo) ni na mestu. Bodimo vedno pripravljeni in mirno živimo naprej – to naj bo naša drža.

Kot tretje, bistveno: konec ni konec, na koncu je Bog. Po koncu sveta se ne ponovimo (kot učijo vzhodnjaki) in ne zgrmimo v nič (kot menijo ateisti), temveč se po koncu preobrazimo za gledanje Boga. Zaključek velike stiske in vse drame, ki ji pravimo življenje, je srečen: pri Bogu bomo.

* Pridiga je bila povedana 13.XI.2021 v okviru misijona v Cerkljah na Gorenjskem. Slika: prizor iz post-apokaliptičnega filma The Road.

 

Ekološko spreobrnjenje

Ves svet se ubada z ekološkimi vprašanji. Svetovna in lokalna politika, civilna družba, znanost, gospodarstvo in vzgojni sistemi poskušajo najti rešitve in doprinesti k izboljšanju zdravja našega skupnega doma, ki je planet Zemlja. 

Kljub temu vedno znova ugotavljamo, da zamujamo, da nismo resni, da eno govorimo, drugo delamo. Pri ekologiji se najdemo ujeti v zanko, kakršno je okusil že apostola Pavel: »Ne delam namreč dobrega, ki ga hočem, marveč delam zlo, ki ga nočem« (Rim 7,19).

Čemu smo močni v hoteti, šibki pa v storiti? Zakaj nam niti (zaenkrat še) prikupni otroški križarski pohod zoper ekološke in podnebne grehote, ki ga uprizarja Greta Thunberg, ne pomaga? Zakaj šolarji, ki hodijo v šole, na katerih visi zelena ekološka zastava, smetijo in se obnašajo ekološko neodgovorno, takoj ko umaknejo pete s šolskega dvorišča? Zakaj se je v času koronavirusnih karanten povečala onesnaženost obcestnih jarkov in potokov? 

Zato, ker v razvpiti ekološki paradigmi manjka bistvena kategorija – kategorija spreobrnjenja srca. Veliko je farizejskega formalizma, kričavih nastopov, malo pa je volje po notranji spremembi, resnični srčni spremembi, ki bi bila podlaga za zunanje delovanje.

Že pred dvajsetimi leti je papež Janez Pavel II. spregovoril o potrebi po »globalnem ekološkem spreobrnjenju«, podobne pozive glede varovanja okolja najdemo pri Benediktu XVI..

S papežem Frančiškom dobimo zgodovinsko pomembno okrožnico z naslovom Laudato si (slov. Hvaljen, moj Gospod), v kateri je »ekološko spreobrnjenje« natančneje obrazloženo (številke 216–221). 

Papež ugotavlja, da imeti velike in dobre ideje ne bo dovolj. Za občutno izboljšanje ekološkega stanja bo potrebna tudi »mistika, ki animira«, podobna mistika, ki je Frančiška Asiškega peljala po poti celostnega spreobrnjenja.

Takoj vidimo prvo oviro: materialistični pogled na svet. Če je svet gola materialistična mehanika, potem ga spreminjamo »mehansko«, na silo, z ideologijo in ukrepi. Materializem ne računa na moč srca. 

Če pa na svet gledamo kot na dar Stvaritelja, se pravi kot izraz in dokaz Božje ljubezni, potem je naše srce takoj vključeno in poklicano, da očiščeno in spreobrnjeno odgovori na ta dar.

Druga ovira je potrošniška miselnost, katere mnoga vodila in sugestije se da skrčiti v eno zapoved: imeti in doživeti več. 

Od človeka, ki smo ga zadnjega pol stoletja vzgajali za individualistično uživanje v potrošnji in doživetjih, ne moremo pričakovati, da se bo zaradi »malo bolj vročih poletij in malo bolj milih zim« kaj kmalu začel obnašati samoomejevalo, bolj duhovno, skorajda asketsko.

Ker je ekološko spreobrnjenje velik zalogaj, papež Frančišek toliko bolj računa na kristjane in sploh verne ljudi. Krščanstvo in druga verstva imajo namreč večtisočletno izročilo spreminjanja srca, dinamik od znotraj navzven, izčiščevanja duhovnega pogleda. 

Če verni ljudje ne bomo dali svojega deleža k ekologiji, bo slednja ostala v domeni dvoličnih obljub močnih in v domeni enodimenzionalnih performansov vedno istih aktivistov.

* Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina (november 2021). Foto: B.C., Assisi, 29. maj 2019

Učitelj in bakla napredka

 

»V vsaki vasi nosi nekdo baklo napredka – učitelj, in nekdo jo ugaša – duhovnik,« je zapisal francoski pisatelj Victor Hugo († 1885). Učitelj je namreč v zadnjih dvesto letih postal več kot zgolj podajalec učnih vsebin, postal je simbol neke dobe – dobe razuma.

Za razliko od stare Avstrije, kjer se je šolstvo pogosto razvijajo dobesedno iz farovškega dvorišča (mežnarija kot prva učilnica, cerkveni organist kot prvi učitelj), so druga okolja, ki so bila bolj pod vplivom francoske revolucije, učitelja rade obravnavale kot antipoda duhovniku. Učitelj torej kot pozitivec, duhovnik kot negativec; prav v smislu Hugovega citata. Komunizem je dialektiko učitelj – duhovnik do konca zaostril, ko je učitelja propagandistično spremenil v vojaka revolucije, duhovnika pa v sovražnika ljudstva.

Vstavimo v zgodbo cepljenje. Cepiva so velik dosežek znanosti in zaradi cepiv smo odpravili ali zamejili veliko nevarnih bolezni. A mnogim se cepljenje upira, kar ni novost. Iz Slomškovega (+1862) življenjepisa vemo, da so se tudi v njegovem času ljudje upirali cepljenju. Zanimivo, v naših deželah je bila kdaj prav duhovnikom (tudi Slomšku osebno) naložena neljuba dolžnost, da ljudi prepričajo, naj se vendar gredo cepit.

Drugič so to nalogo prevzeli učitelji in šola. Med jugoslovansko epidemijo črnih koz l. 1972 se je cepljenje otrok vršilo v šolah in po tekočem traku. Proti cepljenju se ni niti pisnilo.

Pride leto Gospodovo 2021 in izziv cepljenja zoper novi koronavirus. Zgodba se ponavlja: zdravstvo ponuja cepljenje, eni se cepijo hitro in brez zadržkov, drugi preračunavajo, tretji so odločno proti. Situacija med klerom: nekaj je izjem, ampak duhovščina, vključno s papežem Frančiškom, na veliko spodbuja k cepljenju.

Proticepilci ta čas tudi na Slovenskem ne počivajo. Zelo aktivni so na spletu, organizirajo se na ulicah, nekateri od njih neki večer vdrejo v studio javne televizije, neki drug večer obmetavajo parlament.

Ob tem se dogaja nekaj, zaradi česa se Victor Hugo bržčas obrača v grobu: vloga učiteljev v proticepilskem gibanju ni povsem zanemarljiva. Pomnimo lok, ki gre od učitelja, ki je na protestih kazal golo zadnjico, preko šestindvajsetih velenjskih učiteljev, ki so ‘sesuli’ cepivo AstraZeneca, do zadnjega proticepilskega nastopa neke učiteljice v zelo gledani televizijski oddaji. V določenih trenutkih se zdi, da je kak učitelj ali učiteljica celo vodilen in najbolj izpostavljen protestni in proticepilni lik.

Kako je torej z baklo napredka? Jo še nosi učitelj?

Več stvari upoštevajmo. Najprej možnost, da je nerazumna proticepilnost pri kom, ki naj bi bil simbol razuma, politično motivirana, ker pač ne mara trenutne vlade. Drugo, učitelj v javnem šolstvu je državni uslužbenec, ni pa državni papagaj, da bi vedno in povsod mislil in govoril, kot od njega pričakuje država. Tudi do proticepilskega mnenja ima pravico. Tretje, ne moremo iz odnosa do cepljenja ocenjevati celotne osebe in njenega dela. Nekdo bo proti cepljenju, še vedno pa bo čudovit sodelavec in pedagog. Na koncu še dejstvo, da velika večina učiteljstva ni proticepilska. Tudi pri tem poklicu velja prispodoba, da letala, ki dobro in redno letijo (beri: učitelji, ki so se cepili in se držijo epidemioloških pravil), niso novica, letalo, ki pade (beri: učitelj, ki se ni cepil in ruši pravila), pa je.

Kakor koli, kolobocije okrog koronavirusa in cepljenja so družbo, politiko, gospodarstvo, religijo, šolstvo, sploh raznorazne poklice dale na rentgen. Ta je pokazal marsikaj osupljivega. Med bolj osupljivimi izvidi je vsekakor učitelj proticepilec. Glede na zgodovino učiteljstva in zavezanost slednjega razumu je učitelj proticepilec nekakšna contradictio in terminis, protislovje v pojmih.

Ampak na koncu je tak učitelj le simptom nečesa večjega. Ko bo epidemija mimo in bo čas za mirno refleksijo, bo potrebno resno razčleniti, kaj se dogaja s to našo nadvse opevano dobo razuma.

* Besedilo je bilo najprej objavljeno v reviji Ognjišče, oktober 2021. Slika: šola v starem Rimu, s spleta, FB Historiarum romanarum communitas.

Nekega 2. novembra je bil ubit Viktorin Ptujski

 

Od jeseni 2019 do jeseni 2021 sem se ukvarjal z Dioklecijanovimi preganjanji krščanstva, bolj natančno, s takratnimi dogodki v kosu Rimskega cesarstva, ki je slišal na starodavno ime Ilirik, še bolj natančno, z dogodki na antičnem Ptuju oz. v Petovioni. Osrednji lik, okrog katerega sem se vrtel, je bil Viktorin, voditelj kristjanov na antičnem Ptuju, škof, pisatelj, mučenec, verjetno žrtev Dioklecijanovih ukrepov zoper kristjane (skrčeno o njem na katoliska-cerkev.si). Vse to z namenom, da takratno dogajanje zajamem v roman, katerega naslov bo precej »viktorinovski«, se pravi, preroški, apokaliptičen, eksegetičen – Šesti pečat (prim. Raz 6,12-17). Besedilo romana je že na Celjski Mohorjevi, knjiga bo dana na svetlo v dveh ali treh mesecih.

Rekonstrukcija dogodka

Viktorin je bil ubit nekega 2. novembra, njegov god pa zaradi Vernih duš, ki se jih spominjamo 2. novembra, praznujemo 3. novembra. Katerega leta točno je bil ubit in kje točno, ni poročil. Najpogostejša domneva je l. 303 ali l. 304 (izročilo se naslanja na sv. Hieronima), ko v resnici zaznamo močnejši preganjalski val v Podonavju; najverjetnejša lokacija je sam antični Ptuj. Možno je seveda drugače: lahko je bil ubit v kakšnem od prejšnjih preganjanj, morda še pred Dioklecijanom. Lahko je bil odpeljan na sojenje iz Ptuja v kakšnega od panonskih upravnih središč in bil tam tudi ubit (kot npr. Viktorinov sodobnik sv. Kvirin, škof iz Siska, ki je bil sojen in usmrčen v Somobotelu). Tudi ni poročil, niti pripovedi ali legende, kako je sojenje potekalo in na kakšen način je bil usmrčen. Viktorinovega groba ni, prav tako ne nobene relikvije.

Ker sem torej rekonsturiral znan dogodek, ki pa se je zgodil na neznanem kraju, na neznano leto in na neznan način, sem se držal pravila: zapisati, kar je glede na takratne znane okoliščine in znane dogodke bilo najverjetnejše. Rezultat je bil: »romaneskni« Viktorin je bil sojen na Ptuju in ubit 2. novembra 303. Usmrčen je bil z obglavljenjem, truplo pa je bilo vrženo v reko. 

Pri rekonstrukciji usmrtitve sem se naslonil na bližnje primere. Podobno (obglavljenje, truplo pa vrženo v reko) sta bila namreč tisti čas ubita dva sosednja škofa: sv. Krizogon (Krševan) v Ogleju in sv. Irenej v Sremski Mitrovici.

Nasploh se je večina usmrtitev kristjanov v Iliriku in okolici Ogleja v Dioklecijanovem času dogaja v znamenju meča (obglavljenje ali smrtni vbod) in vode (metanje trupla v reko ali pa kar utopitev brez prejšnje rabe rezil). Živega so v teh krajih zažgali le cerkvenega lektorja (bralca beril) sv. Poliona iz Cibalije (današnji Vinkovci v Slavoniji). Da bi koga v bližnjih pokrajinah vrgli zverem (damnatio ad bestias), ni znano.

Viktorinovi spisi

O Viktorinovem življenju in mučeništvu torej ni poročil, niti pripovedi ali legende. Nam pa Viktorin daje, kar daje malokdo iz mnoštva antičnih mučencev – daje nam svoje spise oz. kar je od njih ostalo. Spisi (Razlaga Razodetja, O zgradbi sveta, O desetih devicah) seveda niso avtobiografski, temveč eksegetični (razlagajo Sveto pismo). Imajo veliko literarno-zgodovinsko vrednost, saj so prvi tovrstni spisi v zgodovini krščanstva, ki so napisani v »ljudski« latinščini in ne v »učeni« grščini. Četudi torej ne gre za biografske ali zgodovinopisne spise, vseeno lahko iz nji razberemo nekaj duhovnih, psiholoških, eklezioloških in zgodovinskih drobcev, ki nam pomagajo vsaj malo rekonstruirati Viktorina in krščansko skupnost, ki jo je vodil.

Iz njegovih spisov in iz omemb Viktorina pri drugih antičnih avtorjih lahko sklepamo:

- da je Viktorin Ptujski vodil za tisti čas dokaj veliko in staro cerkveno skupnost, katere ustanovitev seže v l. 200 ali še bolj nazaj;

- da je v skupnosti čutiti maloazijske, sirske in palestinske vplive; torej še ne moremo govoriti o navezanosti petovionskega krščanstva na oglejski in italski prostor, kar se zgodi kasneje;

- da je bil Viktorin verjetno drugi ali tretji škof na antičnem Ptuju;

- da je bil izobražen in je verjetno imel na razpolaga knjižnico s spisi krščanskih avtorjev;

- da se je spopadal z gnostiki in bil polemičen do judovstva ter tudi do rimske države; do države je bil nezaupljiv, kot bi pričakoval ponovno preganjanje, kar bi lahko bila posledica travme, ki jo je doživel v mladosti za časa Decijevih in Valerijanovih preganjanj kristjanov; ni pa opaziti, da bi se Viktorin ubadal ali celo spopadal z mitraizmom, ki je bil tisti čas na Ptuju zelo prisoten;

- da so se ptujski kristjani in on resno postili in bili naravnani preroško in apokaliptično; vedeli so tudi za datuma Jezusovega rojstva, ni pa dokazov, da bi bili med prvimi v Evropi, ki bi praznovali Božič; praznovanje Božiča na 25. decembra se začne uveljavljati šele stoletje po Viktorinu;

- da je Viktorin zagovarjal milenarizem, nauk, ki je bil kasneje obsojen kot herezija; ravno ta pečat krivoverstva na Viktorinu je kriv, da so se Viktorinovi spisi večinoma izgubili; izgubil pa se je tudi spomin nanj do mere, da se je dolga stoletja mislilo, da je Viktorin bil škof v francoskem Poitiersu (ker je bil napačno zapisan kot Victorinus Pictaviensis);

- da je imel precej izoblikovan socialni čut, kot danes pravimo ljubezni do ubožcev;

- da je verjetno bil domačin; o njegovem poreklu se je naprej domnevalo, da je bil Grk iz Aten, izobražen govornik; novejša dognanja se nagibajo v prid tezi, da je bil domačin iz panonsko-noriškega sveta, kjer je bilo ime Viktorin dokaj pogosto.


Viktorinova Petoviona

Tisti čas so krajevne cerkve, kakršna je bila petovionska, ki jo je vodil Viktorin, že imele trdno klerikalno in sinodalno strukturo ter skupno imetje. Gotovo si lahko na Ptuju okrog l. 300 predstavljamo kakšno domus ecclesiae (cerkveni dom z dvorano), verjetno tudi coemeterium (krščansko pokopališče) ter kakšno drugo skupno zgradbo. Poseben izziv zame je torej bil, kako te zgodnje krščanske objekte umestiti v prostor antičnega Ptuja. Arheoloških dokazov prav za »Viktorinovo cerkev« in za prvo krščansko nekropolo namreč nimamo. Kar je na Ptuju najdenega krščanskega ali domnevno krščanskega, je iz dobe po Viktorinu, ko je krščanstvo že uživalo svobodo. Ostanki dveh zelo zgodnjih cerkva so bili najdeni na Spodnji Hajdini in na griču Panorama, v vasi Rogoznica je bil najden krščanski svečnik.

Tudi tu sem se držal pravila najverjetnejšega: krščanske objekte sem postavil na rob antičnega Ptuja. Viktorin zelo verjetno ni deloval v objektih, ki bi stali na imenitnih lokacijah v sredini antičnega mesta (Vičava, grič Panorama, ob glavni vzhodni in zahodni vpadnici). Kot »alternativcu« mu je na verske pojave še kako pozorna rimska oblast verjetno dovolila imeti »farovž« kje na urbanem obrobju.

Viktorinov fizični izgled

Pri literarnem snovanju se za razliko od historičnega raziskovanja resno ubadamo z nekaterimi prav posebnimi vprašanji. Recimo, kako je nek lik fizično izgledal. Pri opisu Viktorina sem se držal, kar so nam že dali umetniki: najprej slikar Jakob Brollo z upodobitvijo svetnika v farni cerkvi sv. Lenarta v Novi Cerkvi, kar štejemo kot prvo upodobitev Viktorina Ptujskega na Slovenskem (druga polovica 19. stol.); nato kipar Viktor Gojkovič z izdelavo kipa, ki je postavljen med proštijsko cerkvijo in gledališčem na Ptuju (l. 2003).

Viktorin torej kot manjši človek, ne prevelike oči, ne preobilna brada, pa suhljat, saj se je trikrat tedensko postil. Ne grško-rimsko temen in ne germansko svetel, temveč noriško-panonsko rjavolas.


Uporabljena literatura

Osnovna literatura za spoznavanje sv. Viktorina Ptujskega, ki sem jo uporabljal pri pisanju romana Šesti pečat, je bila naslednja:

Viktorin Ptujski, Razlaga Razodetja in drugi spisi, Celjska Mohorjeva družba, 1999; prevod, uvodna razlaga in opombe Miran Špelič; prevedeni spisi v tej knjigi so: In Apokalypsin (Razlaga Razdodetja), De Fabrica mundi (O zgradbi sveta), De decem virginibus (O desetih devicah), Kronološki fragment in drugi fragmenti.

Mednarodni znanstveni simpozij ob 1700-letnici smrti sv. Viktorina Ptujskega. Zbornik razprav, uredil Slavko Krajnc, izdala Minoritski samostan sv. Viktorina Ptuj in Nadžupnijski urad sv. Jurija Ptuj, 2003

Rajko Bratož, Krščanstvo v Ogleju in na vzhodnem vplivnem območju oglejske cerkve od začetkov do nastopa verske svobode, Acta Ecclesiastica Sloveniae 8, 1986

Metod Benedik, Krščanstvo na Slovenskem v luči virov, Celjska Mohorjeva družba, 2016


* Foto: druzina.si, kip Viktorina Ptujskega, avtor Viktor Gojkovič

»Cerkev in sinoda sta sinonima«

Stroka opozarja, da sta občestvenost Božjega ljudstva (communio) in zbornost škofov (potestas collegialis) zapisana v dokumente 2. vatikanskega koncila, sinodalnost pa ne. Kljub temu sta se občestvenost in zbornost v desetletjih po koncilu začeli vse bolj uveljavljati skozi sinodalnost in skozi institucijo sinode. Papež Pavel VI. je tako l. 1965 vzpostavil organizem škofovske sinode.

V obdobju po koncilu so se zvrstile številne škofovske sinode v Rimu, področne sinode škofov in škofijski sinodalni zbori* (v škofiji Maribor kar trije). Nekatere škofovske sinode (tista o družini, na primer) so močno odmevale v svetovni javnosti. Pri sinodah se je neredko uporabljala metoda »od spodaj navzgor«.

Slovenska Cerkev ni zamujala. Med letoma 1999 in 2001 je izvedla veliko sinodalno dogajanje po modelu »od spodaj navzgor«. Zanimivo in čudno pri slovenski sinodi je bilo, da se ta med samim dogajanjem po nekem pravnem mnenju ni smela več imenovati »sinoda«, temveč »plenarni zbor«. Vsebinska pomanjkljivost sinode je bila nekakšna tabuizacija govora o kleru (analiza klera se ni opravila) in odsotnost razprave o novih škofijah (katerih ustanovitev se je v ozadju že pripravljala). Z mariborsko finančno afero in odstopi nadškofov se je pokazalo, da te na koncu tepe tisto, o čemer se nisi pogovoril, ko je bil čas za to.

Papež Frančišek povzema žlahtno pokoncilsko izročilo sinod in sinodalnosti in ga prestavlja na višjo raven. »Prav pot sinodalnosti je pot, ki jo Bog pričakuje od Cerkve tretjega tisočletja,« je dejal l. 2015 ob obhajanju 50-letnice instituta škofovske sinode.

V tem duhu je sprožil veliko sinodalno dogajanje v vsej Cerkvi, ki se bo začelo oktobra l. 2021 na škofijski ravni, nato pa se nadaljevalo na celinski in vesoljni ravni ter sklenilo s sinodalnim zborom l. 2023 v Rimu. Višjo raven predstavlja predvsem zapoved oz. vodilo, naj ima vsak katoličan možnost, da govori, in naj govori odprto. Govori pa naj o svoji veri in svoji skupnosti, o svojih upih in strahovih. Spet smo pri decentraliziranem modelu »od spodaj navzgor«, modelu, ko Duh govori po ljudstvu.

Velika sinoda, ki jo je zapovedal papež Frančišek, se morda zdi komu velik organizacijski zalogaj. Takoj je potrebno reči: sinoda, ki je pred nami, ni velik organizacijski, temveč velik duhovni in psihološki zalogaj. Vodilo, naj vsak katoličan govori in naj govori odprto, ni tako preprosto, kot se zdi. Stoletja prvenstva klerikov in posvečenih oseb ter drugotnosti laikov so nas globoko oblikovala in se zasidrala v naše mišljenje, govorico, odnose. Tu je še občutek, da govoriti in govoriti odprto nima smisla, saj tvoj govor ostane zabeležen tam nekje na robu papirja in nima vpliva na končne odločitve.

Ampak druge poti v teh časih ni kot se srečati, pogovarjati, se skupaj odločati. »Cerkev in sinoda sta sinonima,« je zapisal že sv. Janez Zlatousti, kot navaja pripravljali dokument za veliko sinodo 2021–2023.

* Na tem mestu omenimo škofijsko sinodo poljske škofije Krakov (pričela se je l. 1972), ki je postala nekakšen mušter za škofijske sinode. Delovala je po principu pogovornih skupin, ki jih je bilo po vsej škofiji nad 500. Pogovorne skupine so nadgradila vmesna in plenarna srečanja oz. seje. Krakovski nadškof Karol Wojtyła je zaradi zgledno zastavljene in vodene sinode pridobil na ugledu tudi zunaj Poljske, kar je pripomoglo, da je l. 1978 bil izvoljen za papeža z imenom Janez Pavel II..

** To besedilo je bilo najprej objavljeno kot uvodnik v revijo Cerkev danes (oktober 2021). Foto: arhiv župnije Frankolovo

Smreka navdiha

Pod tole smreko v srcu Konjiške gore (110 m severno od LK Štepih) je bilo, ko je 3. aprila 2017 angel navdihovalec vrgel vame oni zlati storž, katerega trk me je spodbudil, naj se lotim pisanja romana o rimski antiki v naših krajih, natančneje, o prvih kristjanih na Ptuju. Čeprav se mi je vse skup zdelo, kot rečejo Avstrijci, "eine Schnapsidee", sem nekaj dni zatem začel pisati Sonce Petovione, roman, ki je letos dočakal 3. natis. 

Bralce obveščam, da je moje drugo delo, roman Šesti pečat (spet 500 strani), ki govori o Dioklecijanovem preganjanju pri nas, že na Celjski Mohorjevi in se pripravlja. Zaradi objektivnih razlogov pride ven (verjetno) januarja 2022 in ne to jesen, kot je bilo napovedano. 

Te dni pričenjam svoje tretje leposlovno delo, ki pa bo precej krajše in ne bo jemalo iz antike, temveč iz tragične druge svetovne vojne - zahodna fronta 44/45, slovenski mobiliziranec ... 

Kaj ti naredi ena smreka!
Pa le zato sem se počil pod njo, da bi ujel pomladne žarke na obraz.

Na začetku je bila radijska oddaja

 

Nekega dne v začetku devetdesetih sem peljal k zdravniku nek bosanski zakonski par, ki je prebival v begunskem centru na Ptuju. Gospa je sama od sebe spregovorila o začetku vojne.

Krivde za vojno v Bosni ni pripisala politikom, temveč medijem. Rekla je, da je živela s sosedi druge nacionalne in verske pripadnosti v lepih odnosih, kofetkali so skupaj, se vabili na praznovanja.

Potem je po radiu slišala, da so člani te druge nacije in vere njeni naciji in veri hudo nevarni. Nastopil je dvom, nastopil strah. Tako se je začelo.

Vemo. Da pride do surovosti, nasilja in državljanske vojne, je potrebno dvoje: strah pred drugim in hkratna laž o drugem. V moderni dobi pa imajo pri obojem veliko vlogo mediji.

Vseeno bodi naš izhodiščni pogled na medije veder. Medije razumimo kot orodje miru, kot branike sožitja. Če današnji mediji ne bodo širili strahu pred drugim in drugačnim ter ne bodo lagali o drugem in drugačnem, bo bistveno manj možnosti, da zdrsnemo v surovost in nasilje.

Če bodo današnji mediji brezkompromisno razkrinkavali laž katerega koli od zlonamernih agitatorjev, bodo slednjemu že na začetku odvzeli moč nad ljudmi.

Večina medijev zase meni, da se tega držijo in da to tvori srčiko njihovega poslanstva v demokratični družbi. Prepričana je, da zmore tudi v dramatičnih razmerah ohraniti visoko profesionalno in moralno držo.

Ker se v zadnjem času surovost in nestrpnost krepita, predstavniki klasičnih medijev ponavadi rečejo, da temu niso krivi oni, temveč konkurenca v podobi socialnih omrežij.

Pa je res tako? Ko preverjamo jez, preverjamo majcene razpoke. Najpogostejša razpoka, ki more povzročiti padec jezu pri medijih oz. njihov profesionalni in moralni kolaps, je pristranskost.

Četudi še na ravni intime medijskega delavca, pristranskost že pogojuje poročanje. Medij bo sprva nalahno navijal za stran A (oz. za nek vpliven politični, ideološki, gospodarski subjekt), strani A bo tak medij vse bolj všeč, simbioza bo na koncu tolikšna, da bo medij postal nič manj kot trobilo strani A.

Trobilo ene strani pa ni branik sožitja.

Med zadnjo vojno na prostoru bivše Jugoslavije je neka mlada oborožena ženska novinarju zaupala, da je videla truplo ubitega človeka z nasprotne strani in ni čutila nič, potem je videla povoženega zajčka in je zajokala.

Vprašati se je treba, kaj se je zgodilo, da jo je mrtva žival bolj vznemirila kot mrtvi človek. Vprašati se je treba, ali ni na začetku njene poti v posurovelost bil nek na videz profesionalni članek, neka na videz dobro oddelana radijska oddaja, danes bi dodali, nek na videz verodostojen zapis na Facebooku.

 

* Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina (41/2021); foto: unsplash.com