Vas je strah? Zdaj je čas za demokracijo!

Če država ne zagotavlja varnosti, ji državljan ni dolžan pokorščine 

Kdo je (so)ustvaril Štajersko vardo? Kdo je (so)ustvaril vaške straže v Beli Krajini? Kdo (so)spodbuja nastanek vigilantstva v Kočevju? Odgovor je preprost: država, ko ne vrši ene svoji prvih in osnovnih nalog, ki je zagotavljanje varnosti. Desničarski trgovci s strahom in levičarski zasmehovalci preplašenih ljudi so krivci št. 2. Krivec št. 1 za to, da se nekateri državljani čutijo moralno upravičene odvzeti državi njen monopol nad nasiljem, je operativna oblast.

Poglejmo v zgodovino. Kateri je bil prvi povod za kmečke upore na Slovenskem? Ne, to niso bile previsoke dajatve. Prav prvi povod za upor in prijetje za orožje je bila nezaščitenost slovenskega kmetstva pred turškimi napadalci. O tem piše Josip Gruden v Zgodovini slovenskega naroda:

Prvikrat čujemo o gibanju med kmeti l. 1469, ko so se zbrali podložniki iz Gornjega Štajerskega pri Knittelfeldu in izdali poziv na deželne stanove, naj branijo deželo pred Turki, sicer se jim bodo sami nasproti postavili.

Bogo Grafenauer v delu Boj za staro pravdo v 15. in 16. stoletju na Slovenskem prav tako izpostavi vlogo turških vpadov kot sprožilcu kmečkih uporov. Med drugim citira zanimivo izjavo iz l. 1474. Takole so dejali predstavniki jeznih kmetov na sestanku deželnih stanov v Volšperku:

Če jih bodo /t.j. oblastniki kmete/ še naprej obremenjevali zaradi turške nevarnosti z novimi nakladami, ne da bi nevarnost odvrnili od njih, bi se morali skušati odškodovati z zadržanjem urbanske pravde.

Evo, andreje šiške je imela Štajerska že v drugi polovici 15. stoletja. Cesar, fevdalna gosposka, stanovi (t.j. država) niso opravili svoje obrambne dolžnosti oz. niso zagotavljali najbolj osnovne varnosti, zato jim je poznosrednjeveški slovenski kmet odrekel poslušnost, se »odškodoval« z neplačevanjem davkov, se do konca spuntal. K varnostnemu vidiku (turško nasilje in plenjenje) se je brž priključil tehten socialni vidik (boj za staro pravdo, obrisi pravičnejše družbene ureditve), toda sprožilec upora je bil varnostni vidik.

Albrecht Duerer: boj med plemiči in kmeti

Je imel poznosrednjeveški kmet prav, ko je v danih razmerah nehal spoštovati zakone in odrekel državi njen monopol nad nasiljem? Da, imel je prav. Ima Andrej Šiško prav, ko iz štajerskih »pubecof« dela para-vojake? Ne, nima prav. Slovenska država v varnostnem smislu vendarle deluje, čeprav mukoma in v kakšnih primerih deficitarno. Slovenske država vendarle, čeprav skozi labirint ovir in pasti, nudi demokratična orodja, preko katerih je moč spregovoriti o sebi in si izboriti svoj prav.

Hrepenenja po diktatorjih opozarjajo: zaradi varnosti smo se sposobni odreči demokraciji

Čemu po Madridu visijo plakati, ki pozivajo diktatorja Francisca Franca, naj vstane od mrtvih in reši Španijo pred korupcijo in političnim kaosom? Čemu ima video spot Diž se Tito na Youtube skoraj 3 milijonov ogledov (kar je precej več kot ima ogledov sporočilno soroden komad Samo da prođe demokratija)? Čemu je mogoče v kakšni obskurni italijanski trgovini kupiti vino s podobo Benita Mussolinija, v slovenskih zahodnokapitalističnih blagovnicah pa od žarometov osvetljeni zeliščni liker Marshal s podobo Josipa Broza Tita ter pivo Komunajzer? Čemu v Italiji in Sloveniji (za razliko od Nemčije) z veliko ležernostjo po stenah kakšnih lokalov in garaž visijo koledarji minulih diktatorjev? Najpogostejši odgovor je, da so nekateri pač ideološko blazni in brez sočutja do žrtev diktatur ter da jih zato ni sram kupiti tovrstnih izdelkov. Sam k temu dodajam nekaj, kar se manj omenja: nekateri častijo diktatorje, ker bi se pod avtoritarno oblastjo počutili enostavno bolj varne.

Preverite pri prvem, za katerega veste, da ima v garaži Titov koledar ali da tanka omenjeni zeliščni liker! Hitro boste zvedeli, »zakaj je bil Tito dober«. Ne bo vam govoril o Titovi komunistični ideologiji, o marksizmu, temveč bo povedal, kako v Titovem času ni bilo balkanskih vojn; kako si po Bosni potoval brez skrbi za osebno varnost; kako si magnati niso upali tako krasti, kot kradejo danes; kako je Jugoslavija v svetu nekaj pomenila; kako je Tito dal socialno državo in zgradil ceste; pa da je Tito bil predvsem posnemanja vreden bonvivan … Iz prve roke vem, da vam bo podobne fraze natrosil tudi italijanski neo-fašist, ko bo razlagal, »zakaj je bil Mussolini dober«. Poglejte zanimivo stran, na kateri so zbrani med sodobnimi Italijani prisotni miti o Mussoliniju, kot jih je popiše Spieglov novinar Hans-Jürgen Schlamp (link).

Mussolinijevo vino. Nek trgovec iz letovišča Jesolo se je pohvalil,
da na sezono proda 1500 steklenic vina s podobo kakšnega od diktatorjev.

Na kaj nas torej opozarjajo naraščajoča hrepenenja po diktatorjih? Poleg tega, da je določen odstotek ljudi (levih in desnih, vernih in ateistov) pač nagnjen k avtoritarnosti in v družbi težko zaživi brez lika »tiranskega očeta« nekje nad seboj, tudi na to, da smo se zaradi varnosti sposobni odreči svobodi in demokraciji. Demokracija po eni strani promovira svobodo vseh, dovoljuje tudi določena odstopanja in ekstravagantnost, po drugi strani z orodji organov pregona in pravne države obvladuje korupcijo, kriminal in kaos. Če ji to drugo ne gre od rok, tudi prvo izgublja vrednost. Pomanjkanje varnosti je rak, ki ne razžira le države kot varuhinje postavnosti, temveč razžira demokracijo kot način skupnega življenja na nekem prostoru.

Skratka, dvom v demokracijo, ki se dandanašnji širi med ljudmi, ni v prvi vrsti dvom v moč svobode in dvom v metodo dogovornega odločanja, temveč je dvom, da je demokratična ureditev še sposobna zagotavljati varnost (tolpe na ulici, dilerji pred šolami, neobvladljive migracije, zveri iz gozda, ...) in pravičnost (lopov, ki se s pozicije moči roga ljudem, namesto da bi bil v zaporu). Sveta jeza in občutek ogroženosti pri nekaterih (levih in desnih, vernih in ateistih) storita, da bi se bili sposobni odreči demokraciji, zaživeti v diktaturi, le da da bi bilo več reda in varnosti.

Deficit varnosti naj ne ukinja demokracije, temveč naj jo požene k novim dosežkom

Se bomo demokraciji odrekli, ko ima težave z zagotavljanjem varnosti? Ne. Obratno: bolj resno jo bomo vzeli.

Demokracija je namreč velika pridobitev in visoka vrednota. Ima napake, vendar je največ, kar smo ljudje kot politična bitja zmožni. Demokracija je način sožitja različnih ljudi, je oblika komunitarnosti. V demokraciji pride do izraza človek kot bitje besede, pogovora. Demokracija je namreč praksa besede, polemike, dogovora, popuščanja, preseganja konfliktov. Če danes kdo krivi demokracijo za deficit varnosti in pravičnosti, drug prepeva »samo da mine demokracija«, tretji pa riše antidemokratične zločince na steklenice alkoholnih pijač, še ne pomeni, da je demokracija fuč in da se je potrebno po puntarsko vrniti v neko drugo družbeno ureditev.

Adela Cortina, spoštovana španska premišljevalka demokracije, od katere se vedno rad učim, je pred tremi leti za El País napisala kolumno Čemu služi demokracija (link). Cortina opaža, da se v negotovih časih krepi dvom v demokracijo. Med ljudmi se pojavlja naveličanost nad vedno istimi političnimi igricami, ki postanejo sinonim za demokracijo, pri kom se zbuja želja po trdi roki. Toda trda roka postavlja zakone od zgoraj, medtem ko je bistvo demokracije, da so ljudje na nek način avtorji zakonov, ki se jih držijo. Ljudje bi se zato z opcijo za avtoritarni režim odrekli svoji naravni sposobnosti za pogajanje in dogovarjanje. 

Potrebno je gledati drugače: kriza je priložnost. Smoter kriznih časov je, da demokracijo poživijo, ne pa, da jo ukinejo. Demokracija je namreč močna ravno v tem, da iz negotovih stanj in konfliktov skozi proces soočanja in dialoga ustvarja dobre politične rešitve in novo kakovost sobivanja. Adela Cortina zato sredi krize poziva k novim in boljšim demokratičnim procesom, v katerih naj se bolj posluša glas različnih skupin.

V Sloveniji smo na robu velikih socialnih, ekonomskih in okoljskih sprememb. Zdi se, da sedanja demokratična praksa (reprezentativna demokracija s političnimi strankami v ospredju in močnimi klikami v ozadju) ni kos izzivom. Mnogi imajo občutek, da niso slišani, nekatere je strah, nekateri se ne počutijo varne, kakšni bi hoteli, da »Goli otok spet deluje«, kakšni po gozdovih kolektivno vadijo borilne veščine. Vsem tem je potrebno posredovati jasno sporočilo: Bodisi nemočno ždenje v kotu bodisi puntarsko brušenje kose nista na mestu. Če kdaj, je zdaj čas za demokracijo!

"Če hočeš biti dober državljan, moraš imeti dobro srce, se pravi,
moraš biti sposoben spoštovati vrednote, gojiti sočutje, argumentirati."
Adela Cortina

Vegeterijanstvo med duhom in mesom (2009)

Preveč mesa

ali Zakaj je vegeterijanstvo dobro 

Po stoletnih pogojih in tradicijah Slovenci nismo mesojedi narod. Še pred 40-imi leti smo na štajerskem podeželju jedli meso v nedeljo in za praznik ter le tu in tam med tednom - odvisno od težavnosti dela. Kot otrok si najčešče rasel ob krompirjevih juhah in podobnih jedeh. Mesa si se seveda veselil bolj kot krompirja, toda vedel si, da ga pač ni vsak dan na mizi. Iz tega nisi delal problemov.

Ker meso ni bila vsakodnevna jed, je bila tudi njegova praznično obredna vrednost zelo visoka. Cel postni čas si na primer po glavi sukal podobe klobas in šunke, v katere boš zagrizel na velikonočno jutro. Kakor si se učil čakati mesa, tako si se tudi vzgajal v potrpežljivosti in nekako sam po sebi rasel v okvirih krščanske duhovnosti hrepenenja po nebesih.

Nakar nastopita tehnični napredek in potrošniška družba. V borih desetih letih smo na vas dobili asfalt, traktorje, televizorje in hladilnike. Podirali smo stare koče in na njihovih mestih zgradili “ogromnjače iz slovenskega arhitekturnega zverinjaka”, kot je svoj čas te velike kockaste hiše, ki so uničile slovensko krajino, poimenoval nek arhitekt. Pikro povedano: razvpiti kompleks kranjskih hlapcev smo šele ob koncu 70-ih prejšnjega stoletja začeli prav zdraviti. Končno smo prebivali v velikih hišah in vsak dan jedli meso! Meso se je začelo pojavljati v novih in novih oblikah. Nekoč praznične koline je zamenjala produkcija mesnih izdelkov.

A kmalu se zgodi zasuk. Lačni več nismo, a zdaj nas tepe holesterol. Za mnoge meso postane nezdravo oziroma skupni imenovalec nezdrave prehrane. Vegeterijanstvo, ki se razmahne nekako s prihodom demokracije, opozarja na izgubo ravnotežja v prehrani, ki hočeš ali nočeš pomeni tudi izgubo duhovnega ravnotežja. S tega vidika je dobrodošlo, saj zna biti preroško kritično do sodobnega vulgarnega materializma, katerega simbol je ravno mesno obilje.

Vegeterijanstvo kot askeza

ali Ko vegeterijanec pravi, da je središče vsega Bog

Vendar vegeterijanstvo kot del krščanske askeze obstaja vse, odkar so se začeli nekateri ljudje posvečati kontemplativnemu življenju. Od puščavskih očetov do modernih molitvenih skupnosti srečujemo nauke in prakse, ki izključujejo meso.

Zlasti danes je nujno poudariti, da je krščansko vegeterijanstvo asketsko. Ni ideološko (boj za sožitje človeka in živali), ni ezoterično (boj za nove dimenzije duha in telesa), ni narcisoidno (boj za vitko postavo), temveč je asketsko. Se pravi, je v skladu s tisto starodavno duhovno prakso, ki ji pravimo post.

Post ni sam sebi namen. Je tehnika in dinamika, ki pomaga v duhovni rasti. S postom krotimo primarno biološko potrebo po prehrani. S tem ustvarjamo nadzor nad nagonskim človekom in ukinjamo motnjo v pogovoru z Bogom. Post nas uči, da je Bog prvi. Uči nas zaupanja in zbrane molitve.

Post je lahko različnih tipov in različnih intenzivnosti. Lahko se odpovemo močni hrani za nekaj časa (mesu ob petkih), lahko se odpovemo določeni prehrani za dalj časa, lahko se odpovemo določeni prehrani za vse življenje (meniško vegeterijanstvo). Pomembno je, da vse to delamo Bogu na čast.

Edino v okviru posta vegeterijanstvo razumemo kot duhovno vegeterijanstvo.

To ne pomeni, da je lahko kristjan vegeterijanec le iz asketskih razlogov. Mesu se lahko odpove tudi iz zdravstvenih razlogov, iz razlogov vesti (ne ubijati živali) ali preprosto zaradi okusa. V tem je svoboden in ne greši. Nikakor pa ne sme svojemu vegeterijanstvu pristavljati pomenov, ki ga lahko popeljejo iz okolja krščanskega duhovnega izročilo.

Faunofilo vegeterijanstvo

ali Ko vegeterijanec predvsem spoštuje živali

Svetopisemsko izročilo ne nagovarja k vegeterijanstvu iz moralnih razlogov. Ubijati živali in jesti njih meso je dovoljeno. V Genezi je gospostvo človeka nad živalmi jasno postavljeno, v kasnejšem razvoju starozavezne religije pa dobi meso celo visoko obredno vrednost, ki se prenese v Novo zavezo in krščanstvo preko simbola Božjega jagnjeta. Drugače tudi ni moglo biti, saj so starozavezni očaki bili živinorejci.

V svetopisemskem izročilu nimamo religiozno nečistih živali, čeprav biblijski človek ne je vsega vsepovprek. Vzporedno s tem tudi ni svetih živali. V Novi zavezi je posebej poudarjeno, da so čiste vse jedi in da je religiozna čistost stvar človekove vesti ne pa takih ali drugačnih lastnosti neke snovi (prim. Mr 7,14-23).

Kljub temu se danes tudi med kristjani pojavlja vegeterijanstvo iz moralnih razlogov. Marsikdo reče, da ne je mesa, ker noče sodelovati pri ubijanju živih bitij. Oporeka verigi prehranjevanja, na vrhu katere sedi mesojedi človek. Včasih to dodatno podkrepi z argumentom, da so mesojeda bitja bolj agresivna od rastlinojedih. S tem ko ne ješ mesa, pravi, zbijaš agresivnost v sebi in sploh zmanjšuješ družbeno destruktivnost.

Tako čutenje in mišljenje je odraz povečane zavesti sodobnega človeka o sožitju človeka in narave, zavesti o kozmični vsepovezanosti. In je kritičen odgovor na industrijsko družbo, ki je posegla v kozmos kratkovidno, koristoljubno in grobo. Četudi nima jasno določljivih svetopisemskih temeljev, je faunofilo vegeterijanstvo lahko v svetopisemskem duhu spoštljivega razmerja med človekom in stvarstvom.

Smo v občutljivem polju vesti, zato Cerkev tako držo dopušča, podobno kot dopušča držo pacifistov, ki nočejo prijeti za orožje. Opozoriti pa je treba, da se v tovrstna razmišljanja z lahkoto pritepejo newagerske ideje o edini energiji, ki prepreda vse in vsakogar, človeka, kamen in žival. Kar pa je že panteizem.

Narcisoidno vegeterijanstvo

ali Ko je vegeterijanec tiho prepričan, da je središče vesolja on sam

Ker v porabniški družbi ni meje požrešnosti po mesu, tu ni meje obsedenosti z zdravo prehrano, katerega podsistem je vegeterijanstvo za množice.

Povezanost obeh pojavov (obilje mesa / vegeterijanski trend) dobro razumejo trgovci. Na primer trgovska veriga Tuš, ki je to poletje vrtela reklamo, kako na pikniku razsipavajo z mesom (“Če je pa tako pocen!”), nam istočasno ponuja revijo Nasmeh z množico nasvetov za zdravo prehrano, med katerimi načelujejo oni o sadju in zelenjavi. Zakaj lahko trgovci tako uspešno zagrabijo oba ekstrema – prenažiranje z mesom in odklon od mesa? Zato ker sta tako požrešnost kot hujšanje lahko izraz iste človekove usmerjenosti nase. Požrešnež se baše s čevapčiči, gospa na hujšanju pa z idealizirano samopodobo. Oba sta premočno usmerjena v lastno blagostanje. Zato sta oba duhovno vse bolj slepa, kar ju med drugim naredi ranljiva pred trgovskim propagandnim strojem.

Nemalo dandanašnjega vegeterijanstva je tovrstnega, se pravi narcisoidnega tipa. Upamo si celo reči, da ideološka ali religiozna razlaga velikokrat pride potem, ko smo se na tiho odločili, da bomo za vsako ceno lepši.

Diktat, kakšna naj bo idealna postava, prihaja iz sveta visoke mode in posvetnega filmsko-glasbenega glamurja. Diktat je tako močan in dobro organiziran, da bi lahko govorili o diktaturi, ki zasužnjuje. Cela mnoštva najstnic (in najstnicam podobnih odraslih žensk) se na ukaz te tihe diktature poganjajo za prividom postavnosti in lepote. Vegeterijanstvo kot oblika hujšanja v tem okolju velikokrat postane oblika samozatiranja in končni rezultat takega početja so depresivne suhice.

S tem v zvezi lahko pohvalimo akcijo kozmetičnega koncerna Dove, ki je v zadnjem letu v nasprotju z trendi ostale lepotne industrije na svoje plakate postavil ženske normalnih oblin in barv.

Ezoterično vegeterijanstvo

ali Ko vegeterijanec pravi, da prehaja na višjo stopnjo zavedanja

Kakor razmah porabniškega mesožertsva pomeni zmago materije nad duhom, tako tudi vrnitev mnogih k nemesni in rastlinski prehrani pomeni premik k duhovnosti. To vidimo pri mnogih oblikah sodobnega vegeterijanstva. Večina jih je že uvodoma (ali pa naknadno) duhovno motiviranih. Toda pozor! Tu ni krščanske askeze. Tu ni klasičnega posta. Tu ni tehnike, ki pomaga v pogovoru z Bogom. Duhovna motivacija za vegeterijanstvo v večini primerih prihaja iz velikega in raznolikega polja, ki mu pravimo New Age – nova doba.

Nova doba je pravzaprav stara doba. V antiki smo poznali gnozo, ki jo danes novodobci le obnavljajo in nadgrajujejo. Gnoza pomeni znanje, zavedanje o višjih in skrivnih resnicah. K odrešilnemu znanju so pripuščeni le nekateri. Skozi skrivno znanje in skrivno prakso postajajo vedno manj materialni in vedno bolj duhovni. Gre za mehanizem reševanja duše iz spon mesa.

Znanje o odrešitvi vsebuje tudi raznovrstne nauke o pravilni prehrani. Ker se odrešitev za razliko od stare elitne gnoze v popularnem newage-u vse bolj krči na dobro počutje, je vloga prehrane toliko večja. Na ezoteričnih sejmih nam danes prodajajo skrajne vegeterijanske recepte, naletimo pa tudi na fantastične nauke, češ da je mogoče živeti samo od vode ali celo samo od svetlobe.

Škodljivost ezoteričnega vegeterijanstva je na dlani. Po eni strani se v tovrstnih ponudbah tihotapijo znanstveno nepreverjeni načini prehranjevanja, ki lahko škodijo organizmu, po drugi pa je duhovnost še enkrat krinka za poveličevanje lastnega ega. Končni cilj naprezanja namreč ni nič drugega kot človek sam. Višja stopnja zavedanja na koncu ni nič drugega kot njegova “čudovita” samota, njegova samozagledanost.

Kot pri porabniškem narcisoidnem vegeterijanstvu, smo tudi v ezoteriki največkrat v službi ega. Svetopisemsko povedano so takšne prakse “mesenost”. Paradoks je ta: duhovno vegeterijanstvo, ki na oltar postavlja človeka, pozablja pa na Boga, je mesenost, je meseno vegeterijanstvo.

* Tekst je v lektorirani obliki bil objavljen l. 2009 v reviji za duhovnost Božje okolje. Po desetih letih bi dodal še poglavje o političnem vegeterijanstvu (vege-socializem kot podzvrst eko-socializma), drugače smo l. 2019 več ali manj tam, kjer smo bili l. 2009. Foto B.C..

Cestnik črnosrajčnik, Cestnik parazit

Dandanašnji je v Sloveniji tako, da so normalni dogodki več vredni kot dogodki s presežki. In en tak normalen dogodek je bila okrogla miza o pohlepu, ki jo je 29. avgusta pripravila založba Goga na novomeškem Glavnem trgu, o njej pa poročal tudi Val 202 (link). Okroglo mizo je vodil Samo Rugelj, gostje smo bili trije: evrokomisarka Violeta Bulc, pisatelj Miha Mazzini in moja malenkost.

Pri nas so normalni dogodki več vredni kot dogodki s presežki, ker smo politično in idejno pretirano polarizirana družba. Iz normalne različnosti delamo nenormalno razdeljenost, iz normalne tekme interesov delamo nenormalno psihološko stanje državljanske vojne. Nenormalnost postane dominantna do mere, da je normalnost videna kot deviacija in kot grožnja. 

***

Pristaši nenormalnosti se ob normalnem dogodku malodane zgrozijo. Čutijo se dolžne alarmirati okolico.

Zlasti če je vpleten duhovniški lik. To je lik, ki že zaradi svoje simbolne in zgodovinske valence hočeš ali nočeš vznemirja. Ne vem, kako je bilo z Bulčevo in Mazzinijem, jaz sem na Twitterju izpod tvita, ki je vabil k poslušanju posnetka na Valu 202, hitro fasal klofuto z leve in klofuto z desne.

Tviteraš z leve: »Ko razmišljajo črnosrajčniki, ugasnite radio.«

Tviteraš z desne: »Saj /Cestnik/ dobi socialko iz proračuna, brez da bi kaj delal.«

Za levega sem že zato, ker sem duhovnik, fašist (oz. klerofašist), ki ne sme imeti pravice do govora, sploh ne na javnem radiu. Za desnega sem očitno brezdelnež in parazit, ki ga država futra, ko mu krije socialne in zdravstvene prispevke.

Priznam, v obeh primerih me je pogrelo, da bi prenapetežema pariral in kaj bolj osebnega poargumentiral (1. da nisem fašist in obtožba črnosrajčništva grdo žali mojo rodbino; da sem potomec ptujskih mož, ki so že pred 2. svetovno vojno delovali protinacistično; da je Gestapo mojega starega očeta zaprl in mučil ... 2. da mi država ne plačuje prispevkov, ampak po volji pokojnega Drnovška le del slednjih; da nisem brezdelnež, saj sem v 16 letih župnikovanja med drugim vodil obnovo devetih spomeniško zaščitenih streh; da ob tem v veselje mnogih pišem bloge, od blogerstva pa ne dobim niti centa in ga tudi ne pričakujem ...), a sem raje ugasnil Twitter.

Kajti če se greš zagovarjat pred prenapeteža, ki je iz nenormalnosti naredil normo, ga povrh vsega priznavaš za sodnika. Odrejaš mu mesto nad seboj. Tega pa si njegova popadljiva drža ne zasluži. Jezus je pred svojimi sodniki, zlasti pred samovšečnim in spektakla željnim Herodom, molčal.

Poleg tega je nevarno, da prenapeteževa nenormalna norma tudi v tvojih normalnih očeh sčasoma postane norma. Zato, ker si normalen in se na normalnih dogodkih meniš z normalnimi ljudmi, se lahko ob tolikem laježu nenormalnežev začneš počutiti čudnega, v nadaljnjem obdelovalnem procesu celo krivega.

***

Ker se napadi name na spletu več ali manj redni, poskušam razumeti 8. blagor iz Matejevega evangelija: »Blagor vam, kadar vas bodo zaradi mene zasramovali, preganjali in vse húdo o vas lažnivo govorili. Veselite in radujte se, kajti vaše plačilo v nebesih je veliko.« 

S tem, da blagor korigiram na nekoliko »nepobožen« način. Za to, da o meni lažejo in me blatijo, poskušam pridobiti kakšno zadoščenje že na zemlji. Naj jih naštejem.

Blagor je, če lažejo o tebi, saj ti pomagajo na notranji poti do resnice o tebi. Če bi te hvalili in se ti prilizovali, ti pa bi se tega veselil kot majhen psiček gospodarjevega božanja, bi te duhovno deformirali do neprepoznavnosti – izgubil bi stik sam s seboj.

Dobro je, da te napadajo nacionalistični ultra-desničarji. Napadi nate kot katoliškega duhovnika so koristni, saj pomagajo do zbistritve pozicij. Ultra-nacionalizem je namreč poganski in se samo taktično dela lepega do krščanstva.

Blagor je, ko levičarji zahtevajo ugasnjene radie, ko ti govoriš. Saj to pomeni, da tvoja beseda neko težo v tej družbi vendarle ima. V čast ti je, da se v bipolarno nenormalnost instalirani ljudje ob tvoji besedi počutijo neprijetno.

Blagor je, če te tepejo z leve in desne, saj tako ostaneš na sredini. Če bi te tepli samo z ene strani, bi te lahko že po fizikalnih zakonih odneslo povsem na drugo stran.

* Foto B.C.

Carlotta mi je povedala

Carlotto, rimsko devetnajstletnico, učni stroj, dobesedno »piflarko iz prve klopi«, ki je kasneje dosegla dva doktorata, če ne več, in danes poučuje na eni izmed prestižnih evropskih univerz, sem spoznal l. 1987, ko sem sedel v prvo klop predavalnice Lateranske univerze v Rimu in začel študirati filozofijo. V prvo zato, da sem čim bolj zbrano poslušal profesorje, saj sem se italijanščine še vedno učil. Carlotta je bila radovedna, zanimalo jo je moje slovensko poreklo in jugoslovanska izkušnja, meni je bilo všeč, da sem lahko klepetal z razgledano domačinko. Hitro sva se spoprijateljila. 

Po približno treh mescih mi reče, da se ne sme več družiti z menoj. Da ji je tako zapovedala babica, ki je dejala, da sem »uno slavo cattivo«. Jasno, začudilo me je, kako neki lahko rimska ženica, ki me niti videla ni, reče, da sem hudoben Slovan. Carlotta mi je razložila, da je njena babica prišla iz Zadra, da so po vojni zadrski Italijani morali bežati pred »titini« (Titovimi enotami), da so »slavi« ob koncu vojne sploh pomorili precej Italijanov, da je bilo hudo, …

Tako sem zvedel, česar nisem vedel in do nedavnega instaliran v jugoslovansko vzgojno shemo nisem smel vedeti: da so jugoslovanski in slovenski partizani pod krinko osvoboditve izvršili hude zločine nad Italijani.

V rimski skupnosti sem živel z nekaj semeniščniki iz južnoitalijanskega mesta Altamura v Apuliji. Altamuro sem večkrat obiskal. V duhovniško srce se mi je zapisala kot mesto, kjer sem, z vso ustrezno tremo, pridigal svoj prvi mini-misijon, zelo obiskano tridnevnico na čast sveti mučenki Luciji. 

V Altamuri je bilo precej post-fašizma. V osemdesetih in devetdesetih je tam zmagovala skrajno desna stranka MSI, župan je bil njen. V neki odvetniški pisarni sem videl na steni obešene uokvirjene izrezke iz starih časopisov, ki so opevali, kako je Mussolinijeva Italija zavzela Etiopijo in Albanijo. V isti pisarni je na steni visel tudi vojaški nož, ki so ga uporabljali fašistični oddelki. Ko sem vstopil v stanovanje neke družine, ki me je povabila na kosilo, me je v veži pričakala velika slika Benita Mussolinija. Apuljski njoki so bili odlični, gostitelji so bili do mene prijazni, noben »slavo cattivo« nisem bil zanje, razložili pa so mi, da gojijo spomin na Mussolinija, ker so v njegovem času bili vlaki točni, mafijaši v zaporih, mali ljudje zaščiteni.

O zločinih fašizma niso govorili, zanje verjetno niso vedeli in instalirani v svoj nacionalistični idejni svet niti niso smeli vedeti.

Mistika zla in nedolžne žrtve: od ponašanja z žrtvami do njih skrivanja

Nedolžne žrtve se totalitarnim sistemom ne »pripetijo«, kot se ti pripeti zvin gležnja, ko greš v hribe. Mračni totalitarni sistemi za lastno vzpostavitev »potrebujejo« nedolžne žrtve, kot zidar potrebuje opeko za zidanje hiše. Gre za mistiko zla.

V primitivnih časih mračni sistemi tega niso skrivali in so nedolžne žrtve pobijali v javnih obredih. V prastarem mezopotamskem mestu Mari, na samih začetkih civilizacije, so pod vhod v mesto pokopali nedolžne žrtve, kraljeve sinove, da bi  bili bogovi mestu naklonjeni. V Kartagini so v posebnih svetiščih brez strehe slavili svoja božanstva z obrednim žrtvovanjem otrok. Rim je Kartagino zaradi tega zaničeval in se imel, ker je navado človeških žrtvovanj sam zavračal in preganjal, za nekaj več - pozabljajoč, da tudi Rima brez izkoriščanja in trpljenja milijonov sužnjev ne bi bilo. Obredna človeška žrtvovanja so poznali Azteki, kar je Špance v odnosu do njih navdajalo s podobnimi občutki o lastni superiornosti kot poprej Rimljane v odnosu do Kartažanov. Ni še konec. Človeška žrtvovanja se danes pojavljalo v nekaterih vraževernih južnoameriških narkokartelih, ki si hočejo na tak način zagotoviti pomoč zlih duhov pri tihotapljenju droge. V devetdesetih je v Nigeriji policija odkrila nekega poslovneža, ki je zavoljo zagotovitve poslovnega uspeha pod temelje svojih hotelov vzidal lobanje ljudi, ki jih je v ta namen dal ubiti.

Mračni sistemi novega veka in sodobnosti težijo k skrivanju svojih žrtev. Ljudje ki uživajo srečo in »blagoslov bogov« praviloma ne smejo vedeti o nesrečnikih, ki so bili »bogovom žrtvovani«. 

Pojdimo skozi prejšnje stoletje: belgijski kolonializem se ne važi z umrlimi Kongožani, mladoturška revolucionarna smer do konca zanika genocid nad Armenci, sovjetski »raj« iz skrivanja resnice o žrtvah v gulagih in iz produciranja laži izdela politično umetnost, nacisti z upepelitvijo svojih žrtev poskušajo doseči popolno pozabo nanje, slovenski komunisti do pomorjenih v Barbarinem rovu postavijo enajst pregrad, Američani ne povedo o posilstvih nemških deklet s strani svojih vojakov, v demokraciji vzgojeni Italijani ne vedo skoraj nič o zločinih italijanskega fašizma nad drugimi narodi, v demokraciji in kapitalizmu vzrejeni potrošniki ob nakupu simpatične in poceni igrače ne vedo in ne smejo vedeti nič o izkoriščanju in trpljenju onih, ki so to igračo nekje v globoki Aziji izdelali.

Ob zori civilizacije so nekateri verjeli, da je za blagor večine potrebna človeška žrtev, ob vrhuncu civilizacije še vedno nasedamo tej mistiki zla. Ampak z več trikov, molka in konspiracije.

Očiščujoč spomin na žrtve in preroška služba

Očiščujoča in pravična smer je spomin na žrtve (prim. blog Subverzivni spomin na žrtev). Nasproti »damnatio memoriae« naj stoji »renovatio memoriae«. Obeleženje 23. avgusta kot Evropskega dneva spomina na žrtve totalitarnih in avtoritarnih režimov zasleduje to zdravilno in preventivno logiko.

Ljudem, ki po svojih vežah še obešajo podobe Mussolinija ali v velekapitalističnih štacunah kupujejo liker s podobo Tita, 23. avgust seveda ne diši, najraje ga ignorirajo. Kdo drug uporablja ta datum za dnevno politično obračunavanje, kar spominu na žrtve bolj škodi kot koristi. Nekdo tretji se trudi, da bi s svojo pristransko politiko poudarjanja le določenih žrtev zasenčil njemu nevšečen spomin na ostale in drugačne žrtve, četudi so neprimerno številčnejše. (Za primer izkušnja iz mojega »bubble filtra«: v Google vpišem le »dan spomina na žrtve«, na drugo mesto se mi izpiše »... na žrtve transfobije« oz. link do wikipedijskega članka o transfobiji, kar kaže na uspešne medmrežne prijeme lgbt-aktivistov ter Googlovo naklonjenost slednjim; medtem ko »... na žrtve totalitarnih režimov« dobim nekje na dnu Googlovih zadetkov.)

Najučinkovitejši boj zoper pozabo žrtev je tisti, ki ga opravijo člani neke skupnosti navznoter. Vzoren primer so Nemci, njihovo sprejetje resnice o sebi in »svojem« Hitlerju, njihova denacifikacija, njihova iskrena pieteta do žrtev nacizma. 

Člani določene skupnosti namreč težimo k pozabi žrtev, ki so jih člani te iste skupnosti zakrivili. Tudi v manjšem okvirju od nemškega. Kot član duhovniške skupnosti denimo dobro vem, kako težko se je povprečnemu duhovniku soočiti z bridko resnico o duhovniški pedofiliji ter kako težko se je posvetiti žrtvam, jim prisluhniti, jim v tej žalostni zgodbi dati primat. Najlažje je gledati vstran ali pa se »zateči k sovražniku«, češ, vedno isti sovražnik Cerkve nam nastavlja te afere ipd..

Ker spomin »navznoter« stežka krene, so potrebni opominjevalci, preroki, možje in žene, ki nas pred neprijetno dejstvo postavijo »od zunaj«. A biti opominjevalec in prerok ni sladko poslanstvo. 

Kako je bilo Carlotti tisti dan, ko mi je kot pripadniku naroda, ki je izvršil zločine nad njenimi predniki, morala to povedati? Verjetno je tehtala med biti tiho in glasno reči. Verjetno se je bala, da bo prizadela in izgubila prijatelja. Ali pa da bo nezvesta bolečemu družinskemu spominu, če mi o trpljenju svojih prednikov ne pove.

Kako je bilo meni med tisto samostansko večerjo v Rimu, ko smo debatirali o polpretekli zgodovini in sem izbruhnil ter sem, ves rdeč v obraz, tudi mojim sobratom iz Altamure povedal o fašističnih grdobijah nad Slovenci? Govorili so namreč, da so Italijani kot okupatorji v primerjavi z Nemci bili »buona gente«, pa »gente furba«, ker so se pravi čas umaknili iz naveze s Hitlerjem, skratka, Mussolini kot nekak burkež, Italijani pa kot pozitivci druge svetovne vojne z le nekaj majcenimi madeži na svojih snežnobelih srajcah. 

»Kakšen italijanski učitelj je slovenskim otrokom pljuval v usta, če so govorili slovensko!« sem med večerjo skoraj izkričal vanje in se ustrašil lastnega preroškega gneva.

* Foto: italijanski futuristični umetniki so neredko sodelovali s fašistično propagando. Na sliki: Gerardo Dottori, Il Duce (1933).

Amazonke in Cerkev

Zgodovinarji niso odkrili nikakršnih sledi, da bi bilo ljudstvo Amazonk kje okrog Črnega morja ali na maloazijskem polotoku kdaj res živelo. Vseeno imajo bojevnice v grški mitologiji dokaj vpadljivo vlogo. Z njimi, ki so si izžgale desno dojko, da so bolje streljale z lokom in vihtele meč (gr. a-mazós = brez-prsi), se spopadajo najodličnejši bojevniki: Heraklej, Tezej, Ahil. Od kod torej mit? Sodobni razlagalci pravijo, da Amazonke poosebljajo poseben strah moškega sveta, strah, da bi jih ženski svet povozil, strah, da bi družba izgubila patriarhalni pečat.

Ko so španski raziskovalci v prvi polovici 16. stoletja krenili iz andske smeri v notranjost južnoameriške celine, so naleteli na ogromno reko. Imenovali so jo Sladko morje. Ko so odpravo, ki jo je vodil konkvistador Francisco de Orellana, napadle ženske, so rekli, da so jih napadle Amazonke, reko pa imenovali Río Amazonas. Starogrški mit oziroma prastrah pred močjo žensk je tako znova dobil krila. Tudi sredi daljne prekomorske džungle, tudi poleg tisoč drugih zanimivosti v podobi pisanih žab in metuljev, so se moškim z monoteistično krščansko dušo predvsem prikazale Amazonke.

Letošnjega oktobra se bo po volji papeža Frančiška zgodila sinoda o Amazoniji. Čeprav gre za tako imenovano lokalno sinodo in načeloma nekaj interno katoliškega, dogodek že v času priprav vzbuja veliko zanimanja. Amazonka pač pomeni največje porečje na svetu in usodna ekološka vprašanja. Tu so vprašanja o domorodnih ljudstvih, o izginjajočih kulturah, o socialnih problematikah. V igri so odnosi v mednarodni politični in cerkveni skupnosti, ki nosi ime Panamazonija.

Vendar se v notranjecerkveni javnosti v tem času govori zlasti o dvojem. Na grobo: Bodo v Amazoniji poleg celibatnih tudi poročeni moški lahko brali sveto mašo? Bodo v Amazoniji ženske lahko upravljale župnije? Zadeva ni nezanimiva za nas, neamazonski svet. Vedimo, da sklepi lokalne sinode oziroma pokrajinskega koncila postanejo del vesoljnega nauka Cerkve, ko jih potrdi papež. Z drugimi besedami, kar se bo teološko-pastoralnega reklo o Amazoniji, zna v prihodnjih letih imeti vpliv na življenje tudi v starodavni završko-ptujski dekaniji.

Smo na predvečer praznika Marijinega vnebovzetja, zato ostanimo pri drugem vprašanju, ženskem vprašanju - pri Amazonkah, ki niso mit. Sodobni Amazonci in Amazonke so v veliki večini katoliške veroizpovedi. Ki pa živijo in verujejo v posebnih pogojih. Zemljepisne širjave, težko dostopna območja, raznolikost kultur ... naredijo življenje amazonske Cerkve posebno, drugačno. Boli najprej dejstvo, da mnogi katoličani in katoličanke nimajo rednega dostopa do sv. evharistije. Nekateri vidijo duhovnika v svoji vasi enkrat na leto ali pa še to ne. Cerkvena struktura, kot jo poznamo v Evropi, v Amazoniji diha na škrge ali se poskuša reševati s kakšno od alternativ. Da danes v teh pogojih zelo izstopa delo žensk, se je zgodilo samo po sebi.

Amazonke, ki skličejo ljudstvo k molitvi k vaški kapeli; Amazonke, ki učijo verouk; Amazonke, ki skupaj držijo tako cerkveno kot družinsko občestvo ... Se jim bodo letošnjega oktobra sinodalni očetje zgolj zahvalili za njihov trud, brez katera bi se amazonska Cerkev marsikje sesula, ali bodo naredili kaj več in kaj bolj korenitega? Papež se nagiba k temu drugemu. V pripravljalnem dokumentu za sinodo o Amazoniji (v št. 14) in v samem delovnem gradivu, po katerem bo sinoda stekla (v št. 129), beremo isti stavek: "Morali bomo identificirati vrsto uradne službe, ki je lahko podeljena ženski."

Kakšno "uradno službo" naj bi dobile kakšne od amazonskih katoličank? Duhovniško? Ne. O ženskem duhovništvu se ne govori. Kakšno potem? Težko je napovedati razplet sinode, toda vemo, da v Katoliški cerkvi v zadnjih desetletjih teče resna zgodovinsko-teološka razprava o antičnih diakonisah. Da so prvih stoletjih krščanske ere v Cerkvi obstajale ženske, ki so bile voditeljice, prerokinje in diakonise, vemo iz krščanskih in poganskih virov. Navedimo poganskega. Pisatelj Plinij Mlajši, upravitelj v maloazijski provinci Bitiniji, piše okrog l. 110 rimskemu cesarju Trajanu glede preganjanja kristjanov (Epistolae X, 96). Med drugim omeni dve diakonisi: "O pravilnosti /preganjanja kristjanov/ sem se toliko bolj prepričal potem, ko sem, tudi s pomočjo mučenja, od dveh suženj, ki so ju imenovali diakonisi, zvedel, kaj je res."

Bi lahko bile prav antične diakonise vzor za "uradno službo" žensk v Cerkvi tretjega tisočletja? Lahko bi bile in upamo si reči, da tudi bodo. Bile so ugledne, izbrane s strani občestva, potrjene s strani škofa, imele so seznam svetih in koristnih delovnih nalog. To je neizpodbitno. O podobnem profilu ženske službe v amazonski Cerkvi se bo na sinodi zagotovo reklo. Ne nazadnje je podoben profil ženske v Amazoniji že po naravi stvari zrasel, se utrdil in je kot tak postavljen mogočnemu moškemu svetu pred oči.

Toda pozor! Glede vzora antičnih diakonis obstajajo dodatna vprašanja, ki ne dajejo enoznačnih odgovorov, vzbujajo pa apetite progresistom ter nočne more konservativcem. Glasijo se: So bile te diakonise s posebnim obredom zgolj blagoslovljene in postavljene ali tudi posvečene? Kakšno stopnjo posvečenosti so imele, če so jo imele? Je bila njih diakonska služba že razumljena kot stopnja duhovniške službe, kot jo razumemo danes? Je bila njih služba šteta kot del uradne cerkvene hierarhije? 

Progresistična smer bi seveda rada videla žensko čim bližje oltarju in čim bolj vključeno v redno cerkveno hierarhijo. Konservativna smer ob napovedi tovrstnih sinodalnih razprav bije plat zvona. Celo medijsko razvpiti avstralski kardinal George Pell, sicer zmernih nazorov, se je pred nekaj dnevi oglasil iz svoje ječe ter posvaril papeža Frančiška, naj se v okviru amazonske sinode ne igra z izročilom Kristusa in apostolov.

Po stopinjah Herakleja, Tezeja, Ahila, konkvistadorjev in še koga se bodo torej tudi sinodalni očetje spoprijeli z Amazonkami. Očetom in papežu želimo veliko modrosti in poguma, Amazonkam pa veliko sreče v tem novem boju, če že o boju govorimo. Naj si zaradi bitke z moškimi tokrat ne izžigajo dojk. V ženskosti pohabljena ženska tlakuje pot še eni moški zmagi.

* Ta kolumna je bila najprej objavljena 14.8.2019 v časopisu Večer. Slika zgoraj: ranjena Amazonka, kot jo je izdelal grški kipar Poliklet okrog l. 435 pred Kr.. Izvirnik je bil iz brona, na sliki je kopija iz 1. stol. po Kr.. Slika spodaj:  amazonski voditelj domorodcev Raoni in papež Frančišek.

Duhovnik-čarovnik

18. septembra 1863 je severni del Celjske kotline zajelo hudo neurje. Kot je takrat za ljubljanske Novice poročal Jožef Iskrač Frankolski, je pas od Šmartnega v Rožni dolini do Žičke kartuzija ostal »brez trave, brez perja in brez sadja, grozdja in zrnja. Drevje je ležalo po gojzdih podrto in izruvano; ...« Ljudje pa so si »otožni nesrečo pripovedovali in uganjali so: kdo je neki točo naredil?«

In na koga so najprej posumili, da je »naredil točo«? Na duhovnike. Iskrač v istem članku piše:

Nekteri so čenčali, da so jo duhovni napravili, ki so se za neko faro trgali, da bi jo dobili, pa jih je drugi spodlezel, in zato so mu točo poslali. Nekteri so celo trdili, da je stara baba nekega kaplančiča v oblacih vidila, pa ga z megle na tla vrgla, da si je nogi polomil.

Da duhovniki berejo »kolomoniš bukvice« in znajo »delati vreme«, je kot podtalno izročilo slovenskega katoliškega podeželja seglo še v sredino prejšnjega stoletja in čez. Pomnim, ko so stare tetke na Hajdini ob kožuhanju vedele povedati o župniku, ki je na služenju vojaškega roka sovojakom ukazal tesno zapreti vsa okna na vojaškem objektu, v katerem so bili. Nakar je iz neke svoje knjigce načaral strašno nevihto, ki »bi uničila sedem far, če bi ven prišla«, tako pa je ostala v tisti kasarniški sobi.

Zadeva ni smešna. Ko sva se pred kakšnim mesecem o tem menila s teologom Dragom Ocvirkom, mi je slednji vedel povedati o duhovniku, ki je še v sredini prejšnjega stoletja moral s fare, ker ga je ljudski glas krivil za hudo nevihto s točo. Pred neurjem so ga namreč videli krožiti okrog cerkve in brati »kolomoniš bukvice«. Zastonj jih je prepričeval, da je sicer pred nevihto res hodil okrog cerkve, ampak da je molil brevir. Sam Drago Ocvirk je na služenju v JLA od nekega sotrpina bil silno resno vprašan, če kot študent teologije zna čarati.

O lovu na čarovnice, srednjeevropski histeriji iz 17. stoletja, slišimo ogromno floskul. Če preberemo kaj resnega o tem, smo, če smo odločno feministično in antiklerikalno konfigurirani, lahko tudi presenečeni. Ali veste, da je bilo na Slovenskem 1/3 obtoženih za čarovništvo moškega spola in – pozor! - med njimi dva duhovnika?

* * *

Duhovništvo je služba, ki jo poznajo vse religije in civilizacije (sebi prikrojeno tudi militantno ateistične). Duhovnik je arhetipski lik, kombinacija jungovskega »modrega starca« in »očeta«, ki veže nase ogromno simbolnih in moralnih stremljenj, zavednih in nezavednih - teh zadnjih več kot prvih.

Katoliški duhovnik ni izjema. V dobrem in v slabem. Primer, ko v slabem: četudi se razumsko zelo trudimo, da bi ga dvignili nad naravnoreligiozni napon in praznoverje, ga vedno znova najdemo v obojem. Četudi nočemo, da bi katoliškega duhovnika umevali kot šamana in vrača, ga vedno znova kdo umeva tako. 

Da so še donedavnega kakšne preproste duše katoliškemu duhovniku pripisovale moč čaranja, govori o tem, koliko naravne, celo poganske religioznosti je ostalo v nas. Pa tudi o tem, kakšen misteriozen lik, hkrati rahlo strašljiv in privlačen, ostaja duhovnik v ljudskem imaginariju.

* * *

Danes se zdi, da je so duhovniki-čarovniki vendarle mimo. Pa res? Poglejte medije! V času kislih kumaric je bralstvo najlažje pritegniti s kakšno pikantno zgodbo o duhovnikih.

Družba potrebuje nekoga, na katerega bo pokazala s prstom. Mediji ji servirajo in že smo pri čarovnikih na drugačen, »nevremenarski« način. Arhetip deluje.

Medijski postopek gre v dveh korakih: 1. medij v bralstvu že z besedo »duhovnik« vzbudi prastaro arhetipsko zanimanje; 2. medij sune duhovnika na tla in - ah, junaški medij! - razbije duhovniški mit.

Kako je že o tem drugem koraku pisal Jožef Iskrač pred 156 leti? Takole: »... stara baba je nekega kaplančiča v oblacih vidila, pa ga z megle na tla vrgla, da si je nogi polomil.« (Vsaka podobnost med Iskračevo dikcijo in prekmursko aktualnostjo je zgolj naključna.)

* Foto B.C.: ulični pantomimik, Granada (Španija), 2013. Citirani Iskračev članek je v monografiji Iskriva Iskrača (Celje, 2019), ki jo je sestavil, uredil in izdal Matija Založnik.

Ruska kapelica kot konstrukt in kot milost

Letošnji obisk Rusov pod Vršičem je ponudil izjemno duhovno in ekumensko dogajanje. Poleg samih ruskih molitev po pravoslavnem obredu pri kapelici, je bilo v Stični izpeljano odlično krščansko ekumensko srečanje deloma molitvene, deloma študijske, deloma družabne narave (spletno poročilo Družine).

Toda kaj od tega ste izvedeli iz velikih in vplivnih slovenskih medijev? Se nam z Rusko kapelico vsako leto znova na nek drug način ne dogaja Laura Bush, ki je l. 2001, ko je njen mož George W. Bush, predsednik ZDA, v Sloveniji srečal ruskega predsednika Putina, obiskala Marijino svetišče na Brezjah, pa so mediji to zamolčali, menda zaradi spoštovanja do njene zasebnosti? Tiste zasebnosti, ki je tednik Družina »ni spoštoval«, ko je čez nekaj dni objavil reportažo Laurinega obiska na Brezjah, ne da bi ga kasneje doletele sankcije Bele hiše ali klana Bush. 

Pomnimo. Dogodek z Laurinim izginotjem je mojstrsko uporabil in obdelal pisatelj Drago Jančar v eseju Skrivnostno izginotje Laure Bush in druge zgodbe: deset let dolg labodji spev neodvisno-odvisnih medijev (link).

Sindrom »izginotja Laure Bush« oz. ko Boga ne sme biti

Sindrom »izginotja Laure Bush« ima v naših medijih in šovih dolgo brado. Naj navedem one, ki se jih spomnim iz prve: 

• med Clintonovim obiskom Ljubljane niso prevajali Clintonovega vzklika »God bless Slovenia«;
• časopis Delo ni hotel k osmrtnici matere več znanih štajerskih duhovnikov na njihovo izrecno prošnjo pristaviti znamenja križa;
• ko sem nekoč v oddaji Dobro jutro, v katero sem bil povabljen kot teo-log (bogo-slovec), izustil ime »Bog«, me je voditeljica urno prekinila; (Pozor! Ista oddaja, v kateri je kakšno leto kasneje titoist Ivo Godnič ob smehu iste voditeljice predlagal novo genocidno zapolnitev rovov v Hudi jami.)
• podnapisi televizijskih nadaljevank na Kanalu A so svoj čas (morda še vedno) ime »Bog« redno pisali z malo začetnico: »bog«, kar je proti slovničnimi pravilom; po isti logiki bo morali tudi ime »Alah« pisati z malo, a to je druga pesem;
• ko se je košarkar Anthony Randolph zahvalil Bogu, da je Slovenija evropski prvak v košarki, so ime Boga prevajali z »višja sila«;
• sploh ima zgodba o Sloveniji kot evropskem prvaku v košarki močno krščansko-duhovno noto, pa o tej temi ni kolumn in esejev; sploh je v slovenskem vrhunskem športu več duhovnosti, kot se komu zdi; 
• ko je pred kratkim Egan Bernal po osvojitvi Toura po Franciji najprej po katoliško prekrižal svojo družino, so govorili xy stvari;
• gledaš oddajo o romarski Jakobovi poti, pa se čudiš, kako jim uspe, da v njej ne omenijo Boga, zaradi katerega ta pot sploh je.

Preprosto povedano: ta prostor ima težavo z Bogom (prim. blog Tri težave z Bogom) in tudi Ruska kapelica je žrtev te težave! Naš politično-medijski režim na zaveden ali na nezaveden način sledi ostri sekularni agendi odrinjanja religije iz javnosti. Upam reči, da niti ne sekularni, saj sodobna sekularnost zna na koncu biti dobra za religijo, temveč sledi kar agendi jeznega ateizma. Jezni ateist ob Bogu postane zafrustriran, razdražen, ohol. Pomislite na minulo debato o financiranju zasebnih osnovnih šol! Ali ni tam nekje spodaj ves čas brbotala stara ateistična jeza?

Ruska kapelica kot konstrukt

Ostanimo pri kapelici pod Vršičem. Medijska slika okrog Ruske kapelice je bolj konstrukt kot slika. Če bi bila slika, bi nam pač bilo prikazanih 50 % slike, saj bi duhovni del ostal odrezan. Ker je konstrukt, smo na slabšem.

Že izraz »spominska kapelica« je konstrukt. Kapelica ni »spominska«, saj je že pred usodnim plazom pravoslavnim vojnim jetnikom služila za molitev. Za molitev služi tudi zdaj. Pod Vršič je moral priti sam »ruski car« Vladimir Putin, ki se je v brk njemu vdani lokalni ateistični eliti križal, da je molitveno naravo kraja videla tudi širša javnost iz slovenske »gubernije«. Vztrajanje zgolj v njeni »spominskosti« torej jemlje kapelici, kar je na njej božjega.

Podobo velja za pridevnik »ruska«. Snežni plaz je zasul tudi mnogo Ukrajincev in pripadnikov drugih narodnosti, ki so takrat služili v carski vojski. Dejan Steinbuch na Portalu Plus piše (link):

… povsem razumem mojega prijatelja, ukrajinskega veleposlanika pri nas. Mykhailo Brodovich lahko vsako leto zadnji julijski vikend nejevoljno spremlja monotoni medijski pomp okoli Ruske kapelice, narediti pa ne more nič. Ne pomaga, da je že neštetokrat opozoril vse mogoče "deležnike" v Sloveniji, da je bila nacionalna sestava carske vojske pisana in da je plaz pod Vršičem zasul tudi veliko ukrajinskih vojakov, ki so se borili v Nikolajevih uniformah. Ne pomaga, ker ga nihče noče slišati.

Ko sem l. 2014 s skupino skavtov slučajno prišel na tisto leto zelo skromno obiskano pravoslavno bogoslužje pri Ruski kapelici (slika zgoraj), me je presenetilo dvoje: to, da sam, pa se imam za informiranega, nisem vedel, da to bogoslužje v taki obliki sploh je; ter to, da so se na parkirišču važile dolge zastave novomeškega farmacevta Krka in čakale na razvpito civilno dogajanje, ki se je odvijalo tisti popoldan. Konstrukt okrog Ruske kapelice ima torej dve strani: tako kot potisne v nepomembnost duhovno plat dogodka in zamolči Ukrajince (pars destruens), tako poudari njegovo politično (in ekonomsko) plat ter do nebes povzdigne Rusijo (pars construens).

Ko pride pod Vršičem do takšne visokonapetnostne sprege med kapitalom in politiko, med vele-Rusijo in načeloma evroatlantsko mini-Slovenijo, bi moralo slovensko novinarstvo striči z ušesi kot malokdaj. Ruska kapelica bi morala dominantni tok slovenskega novinarstva spodbuditi, da razišče konstrukt, ne pa da ga pomaga izgrajevati.

Ruska kapelica kot milost

Pred kratkim sem na Radio Ognjišče med drugim govoril o Ruski kapelici (link). Bil sem »šarf« podobno kot na tem blogu. Sem pač izražal ogorčenje zaradi zametovanja duhovnega in zaradi medijsko-političnega konstrukta. Nakar sem se pogovarjal z upokojenim celjskim škofom Stanislavom Lipovškom, v slovenski Cerkvi zadolženim za ekumenizem. Slednji mi je med drugim razložil vidike Ruske kapelice, ki jih seveda sledeč slovenskim medijem ne moreš videti.

Ruska kapelica je milost. Tu je ekumenizem. Neumetnih in pristnih priložnosti za srečanje pravoslavja in katolištva, kot jih ponuja Ruska kapelica, v tem delu Evrope ni veliko. Ekumenizem okrog Ruske kapelice pritegne tudi evangeličane, tako da so vse tri velike veje kalcedonskega krščanstva ob tej priložnosti skupaj. Ruske kapelice kristjani zavoljo Kristusovega naročila, naj bomo eno, ne smemo izgubiti.

Ruska kapelica je milost, kajti odpira se k drugim veram, zlasti islamu, katerega predstavnik kdaj sodeluje na duhovnem dogajanju (slika spodaj: Celje, december 2015, medverski posvet tudi glede Ruske kapelice). Nenazadnje so na soški fronti umirali tudi muslimani, nenazadnje so v času prve svetovne vojne v Logu pod Mangartom muslimani imeli mošejo. Muslimani in kristjani združeni v žalostnem spominu in svetli želji po dobrem, skratka. Kdor ima rad mir v svetu, ima rad takšne medverske dogodke. Vlivajo optimizem.

Ruska kapelica je milost slovanstva. Znotraj slednjega še milost rusko-slovenskega prijateljstva. Zakaj ne? 

Pravi zgodba, kako so sam presvitli avstrijski cesar Franc Jožef nekoč prišli v dolino Ziljsko in prejeli poklone tamkajšnjih svetnih in duhovnih oblasti. Pozdravila jih je tudi pesem slovenskega življa, pa so bili začudeni nad tem in so dejali: »Nisem vedel, da tudi tod živijo Slovani.« Blizu cesarja je stal slovenski duhovnik Matija Majar, oni, ki je prvi objavil program Zjedinjene Slovenije, in brž podal pojasnilo: »Od tod do Kamčatke, vaše Visočanstvo.« (Prim. blog Od tod do Kamčatke.)

Majar je lisičje zvito germanskega cesarja spomnil, da Slovani nismo kar tak, pač pa smo veličastna geografska in demografska zgodba o uspehu. Bodimo ponosni! Potem ko smo ušli skušnjavi, da bi nas najsilnejši med nami stlačil v male in velike gubernije, zakaj ne bila Ruska kapelica priložnost, da se vsi Slovani začutimo kot bratje?

* Foto: nad člankom iz arhiva skavtskega stega Rakova Steza 1, pod člankom iz arhiva Branka Cestnika.