Cerkev in družba »v izhodu«

Če bi otrok hotel ostati v materinem trebuhu, bi ostal v varnem okolju. A s tem bi ubil sebe in mater. Če otrok hoče živeti, mora ven. Skozi trpeč porod mora v nov svet. V novem svetu bo najprej zajokal, takoj zatem ga čakajo bacili in prehladi, boleča rast zob in mestni smog. Toda le tu bo zaživel, le tu bo on postal on.

Opazujemo, da mnoge človeške sredine nočejo ven. Rade bi ostale v »materinem trebuhu« sedanjega časa. Dobro so umeščene, zanje je trenutni svet »popoln«. Dinamiko strahu pred spremembo, se pravi, dinamiko »ne-rojevanja« zlasti nazorno vidimo v slovenski ekonomsko-politični sferi. Tu udobno zleknjeni elitni sloj že vrsto let preprečuje sistemsko in moralno prevetritev.

Papež Frančišek Cerkev pogosto poziva, da »gre ven«. Imenuje jo »Cerkev v izhodu«. Kar v papeževi materinščini zveni kot »una Iglesia en salida«, Slovenci prevajamo s »potujoča Cerkev«. To seveda ni najboljši prevod, saj omili papeževo zahtevo po pogumni in odločni spremembi. 

»Cerkev, ki gre ven« pomeni Cerkev, ki opušča varnost sedanjega trenutka in se odpira novemu. Varnost sedanjega trenutka je delati tako, kot smo vedno delali. Vedno isti način pastorale in administracije, vedno ista organizacija dekanij in župnij, vedno isti sumničav ali celo bojevit odnos do sodobnega sveta. Ostati na položaju, kjer smo vedno bili, se nam zdi najbolj varno. 

Toda istočasno ob slovenski Cerkvi raste vse bolj zajetna množica nevernih, nezaupljivih ter tako ali drugače zahtevnih sogovornikov. Če imamo radi Kristusov evangelij in če ga bomo hoteli oznaniti tej množici, bomo morali »iti ven« ter se izpostaviti »bacilom in prehladom«. Naučiti se bomo morali spoštljivega dialoga, v prostorih, ki niso naši; plodnega dialoga, ki bo tekel v okvirjih, ki jih ne bomo vedno postavljali mi; pristnega dialoga tudi s tistimi, za katere se nam zdi, da nam nimajo kaj povedati in da so naši nasprotniki.

Slovenski prostor kakor da hrepeni po moralni in kulturni spremembi. Spremembe ni, ker se vsak boji »iti ven«. To nas počasi ubija. Sprostimo sanje! Zakaj ne bi bila Cerkev med prvimi ali pa kar prva, ki je ni strah biti »v izhodu«? 


* Besedilo je najprej izšlo 30. aprila 2017 kot uvodnik v tedniku Družina. Foto: Katja Suholežnik, Madrid 2013.

Intervju za portal Katoliško šolstvo

Portal Katoliško šolstvo: Začniva s tem, po čemer ste morda najbolj znani slovenski javnosti. Ob tem, da ste duhovnik, ste tudi bloger. Zakaj? Gre za »prosti čas« ali načrtno, namensko odločitev dela za evangelizacijo?

Branko Cestnik: Najprej je šlo za prosti čas in željo, da pišem dnevnik, ki bi ga brali prijatelji, medtem ko sem bil na sobotnem letu v Madridu. Kmalu sem iz dnevniških zapiskov prešel v člankarsko in komentatorsko zvrst. Ob zadnjem konklavu spomladi leta 2013 sem kar pogosto pisal o dogajanju v Cerkvi in videl, da je branost mojega bloga poskočila. Takrat sem se zavedal moči in čara tega medija in začel redno in bolj načrtno pisati. Rad pišem blog, ker ta medij ni obremenjen z nobenim vzporednim interesom in tudi ne z nobeno uredniško smernico od zunaj. Blog ni popoln, je pa svoboden.

Se Cerkev v zadostni meri zaveda realnosti časa in okolja, v katerem deluje? Kako gresta skupaj nova evangelizacija in splet?

V Cerkvi smo različni ljudje in vsak od nas da svoj kamenček v mozaik. Res je, da je povprečna starost duhovnikov nad 60 let in da od njih ne moreš pričakovati nekega velikega vala internetne pastorale, res pa je tudi, da so določene katoliške stvarnosti na spletu zelo agilne. Upam si celo trditi, da so mladi katoličani zahvaljujoč spletu v zadnjih letih uspešno zmanjšali zaostanek, ki je nastal, ker nimajo tolikšnega vstopa v dominantne medije, kot ga imajo recimo mladi intelektualci iz sekulariziranih okolij. Splet včasih dominante medije gladko povozi, kar se je na primer pri nas videlo ob zadnjem družinskem referendumu decembra 2015. Natančnih analiz nimamo, vendar nekateri menijo, da se je preobrat v prid zavrnitve redefinicije družine zgodil na spletu, bolj natančno na socialnih omrežjih, še bolj natančno na Facebooku. Splet je medij, kot še ga ni bilo, zato se tudi evangelizacije na njem še učimo. Nekaj smernic imamo: evangelizirati preko sproščene navzočnosti na spletu, skozi dialog, skozi nam lastne vsebine kot sta molitev in meditacija.

Kako v tej luči deluje spletno središče Katoliško šolstvo, na katerem lahko bralci prebirajo ta intervju? Kje vidite njegovo mesto in vlogo?

Gre za mlad portal, ki se bo še razvijal. Spomnim se, da je nek Mariborčan ob ustanovitvi škofijske gimnazije v Mariboru, ki je takrat delovala na Teznem, zapisal, da bi bil rad muha. Zakaj muha? Zato da bi poletel v učilnice škofijske gimnazije in videl, kako katoliški učitelji perejo možgane mladim. Danes bi bila njegova želja biti muha verjetno manjša. O škofijskih gimnazijah in drugih katoliških sredinah se lahko dobro informira na spletu. Po Facebooku lahko postane prijatelj kakšnega katoliškega učitelja in ga neposredno izpraša o vzgojnih metodah. Splet omogoča bližino in dialog vsakomur, ki je dobronameren. In tu je tudi poslanstvo vašega spletnega središča Katoliško šolstvo. Informirati, odpirati prostor dialoga, izboljševati komunikacijo, utrjevati skupnost, rušiti predsodke pri tistih, ki dvomijo v vaše delo.

Spletno središče seveda temelji na vključenosti Cerkve v vzgojo in izobraževanje. Preden se podrobneje lotiva področja. Kako na splošno ocenjujete vzgojno-izobraževalni projekt Cerkve po osamosvojitvi Slovenije?

Nisem šolnik, čeprav je res, da sem specializacijo iz mladinske pastorale opravil v Rimu pri salezijancih. Zato na katoliško šolstvo pač gledam z vidika mladinske pastorale. Lahko rečem, da ne Stična mladih in ne lepa slovenska udeležba na svetovnih dnevih mladih, ne bi bili takšni, kot sta, če ne bi bilo katoliškega šolstva. Da se v Cerkvi ohranja določen dejaven korpus mladih, gre zahvala tudi katoliškemu šolstvu. Pastoralna odločitev ob osamosvojitvi za ponovno vzpostavitev katoliškega šolstva v Sloveniji se je torej izkazala za zelo v skladu z znamenji časa. Včasih pa me vseeno obidejo pomisleki bolj duhovne in versko-pedagoške narave. Vprašam se, če morejo močne vzgojne institucije ohranjati prostor za bogoiskateljstvo, tipično za gimnazijsko dobo. Sam sem na primer moral zaiti v konflikt s šolskim sistemom svojega časa, da sem našel Boga. Moral sem se od njega distancirati, čeprav so bili v njem dobri ljudje. Nisem mogel dopustiti, da bo institucija namesto mene odgovorila na moja najgloblja vprašanja. To je velik duhovno-pedagoški izziv za katoliško šolstvo: ostati dobra šolska institucija in obenem imeti dovolj odprtega prostora, da se mladi na svoj način (izven naših načrtov) najdejo v odnosu do Boga.

Bralci, ki prebirajo vaše objave, različne zapise in intervjuje, vas poznajo tudi kot kritičnega in prodornega analitika aktualne družbene situacije. Vprašanje je gotovo preveč kompleksno za kratek odgovor, a me vseeno zanima – kako vidite slovensko šolstvo in mesto katoliških ustanov v njem?

Šolstvo ima vedno neko svojo para-državno ideologijo, a na koncu je takšno, kot so ljudje, ki delajo v njem. Sam sem hodil na ptujsko gimnazijo v komunističnih časih, ampak sem imel odlične učitelje, dobro pedagoginjo, dobro psihologinjo, s katerimi se je dalo pogovarjati o vsem. Bolj diskretno tudi o vprašanju Boga in krščanstva. Profesorica filozofije me je celo povabila na pico, da sva predebatirala neke duhovne teme. Tudi danes slišim od vernih gimnazijcev, kako si v državnih gimnazijah najdejo referenčnega profesorja ali profesorico, s katerim lahko vzpostavijo nek širši dialog brez predsodkov do krščanstva. Tako je prav. Taka mora biti šola. Problemi nastopijo, ko se med profesorji pojavijo jurišniki, ideološki čistuni in začnejo zganjati nekakšno ideološko diferenciacijo. Toda vsaj na Štajerskem so taki primerki bolj kot ne osamljeni. Šolstvo ima veliko poslanstvo, saj kot pek testo ono skupaj gnete družbo jutrišnjega dne. Če smo v zadnjem desetletju padli v veliko moralno in gospodarsko krizo, se je korektno vprašati, kakšna je pri tem sokrivda šolstva iz devetdesetih. Naloga katoliškega šolstva seveda ni, da tekmuje z državnim, lahko pa ga dopolnjuje, in sicer tako v smislu izvirnih in kakovostnih pristopov kot v smislu širjenja že omenjenega prostora za duhovno iskanje.

Za kaj bi si morale torej v dani situaciji prizadevati katoliške vzgojno-izobraževalne ustanove? Kje vidite njihovo poslanstvo?

Ustavil se bom pri vprašanju moralne vzgoje. Gospodarska kriza zadnjih let je pokazala, da družbena elita ni elita, če ta ni obenem tudi moralna elita. Elita, ki ni moralna, pač ne more voditi gospodarske stvarnosti, če pa jo vseeno vodi, jo uničuje. To spoznanje je danes na dlani in veseli smo lahko, da tudi dovčerajšnji ciniki govorijo o moralni prenovi. Toda pravi problemi se tukaj šele začnejo. Kaj je morala? Kakšna naj bo moralna vzgoja prihodnjih elit? Kaj je neizpodbitni temelj moralnega akta v času, ko se hvalimo s fluidnostjo človeka in družbe? Katoliško šolstvo ima odgovor na ta vprašanja. Zato naj se danes ne ustraši določene avantgardne naloge. Seveda ne more civilnemu šolstvu izvažati Boga, ki je absolutni temelj morale, lahko pa civilnemu šolstvu pokaže nek vzgojni slog, nek sistem za uspešno moralno vzgojo. Že to, da katoliško šolstvo ni nasedalo sirenam permisivne vzgoje, mu danes, ko se počasi vse vzgojne sredine dvigujejo iz pasti permisivizma, tiho dviguje avtoriteto.

Se Cerkev po vašem mnenju dovolj zaveda izzivov, s katerimi se soočajo katoliški vrtci in šole? Kako močno je potreba po vzgoji zasidrana v zavesti slovenskega kristjana?

Ravno sem omenil permisivizem. Teoretično ga že premagujemo, praktične posledice pa bodo še dolgo med nami. Ena teh je, da se ne zavedamo, kako pomembna je vzgoja in kako pomembno je za starše, da si jo premišljeno zastavijo. Kot podeželski župnik in skavtski voditelj vidim veliko razliko med družinami, ki imajo nek vzgojni načrt, in onimi, ki vzgajajo iz dneva v dan, kot pač pride. Tudi verska vzgoja na podeželju je prepuščena sprotnosti. Na koncu iz nje ni skoraj nič, razen lepih slik z birm. Mislim, da je Cerkev tu vedno bila pozorna in nemalokrat plavala proti toku. Sam sem imel ogromno predavanj o vzgoji po župnijah. Vprašal sem se, kje bi starši kaj takega še slišali, če ne bi bilo župnij.

Pred posebnimi izzivi se gotovo vedno znova znajdejo tudi kristjani, ki svoj pedagoški poklic opravljajo v državnih šolah, ali pa starši, ki imajo v teh šolah svoje otroke in bi si zanje želeli krščanske vzgoje. Gotovo se z enimi in drugimi srečujete tudi pri svojem pastoralnem delu v župniji. Kako vidite njihovo situacijo? K čemu so poklicani eni in drugi?

Država je sekularna in tako je prav. Ko je Uganda pred leti hotela v svojo ustavo uvesti, da je „krščanska država“, je menda – sodeč po depešah, ki jih je razkril WikiLeaks – posredoval sam Vatikan, da naj se ohrani neka distanca med državo in dominantno religijo. Toda, če sta država in Cerkev institucionalno in politično ločeni, ali sta ločena tudi država in verni človek? Ne, nista. Saj bi drugače država diskriminirala vernega človeka. Država mora biti za vse državljane, tudi za verne. Enako velja za državno šolstvo. Od osnovnega šolstva bi pričakoval več naravne empatije do krščanskega okolja in tradicije. Od višjega šolstva pa, da je dosledno v krepitvi racionalne presoje med mladimi. To, da kakšnemu gimnazijcu ali študentu danes ne moreš dopovedati, da Cerkev „v srednjem veku“ ni „zažgala na milijone čarovnic“, je profesionalni poraz za gimnazijo ali fakulteto, ki bi morali vztrajati v podajanju točnih zgodovinskih podatkov. Katoliški učitelji in profesorji, ki so zaposleni v nekaterih militantnih proticerkvenih okoljih, včasih nimajo druge obveze, kot da so dobri profesionalci in so že opravili veliko poslanstvo. Katoliški starši pa bi morali biti bolj pogumni, če kak profesor stresa neumnosti o krščanstvu. Včasih jih stresa zgolj zato, ker se ga nihče ni upal ustaviti.

Na salezijanski univerzi v Rimu ste po študiju filozofije in teologije specializirali pedagogiko in mladinsko pastoralo. Lahko priučeno znanje in spoznanja še kdaj uporabite ali se je situacija v zadnjih dveh desetletjih tako spremenila, da bi bilo treba za nove generacije mladih na novo poštudirati vse pristope in metode? Kaj je tisto, kar ostaja?

Mladi so se s prestopom v novo tisočletje in nastopom internetne dobe precej spremenili. Religiozni nemir je precej predrugačen in se ne formulira več v jasnih bogoiskateljskih vprašanjih. Klasično vabilo v skupino in klasično izvajanje skupinskih dinamik ne zaleže več.  Fizična razdalja do cerkvenih zgradb, v katerih deluje povprečen župnik, je vse večja. Mladi sploh ne prihajajo več v fizično bližino cerkvenih ljudi. Danes ti kot mladinskemu pastoralistu mnoga pedagoška znanja ne pomagajo, saj mladih enostavno ni blizu. Prihajamo v fazo, za katero se mi zdi, da jo je okrog leta 2000 napovedal Marko Ivan Rupnik, v fazo, da smo tu, v Božjem okolju, in da enostavno čakamo. Kakor oče v zgodbi o izgubljenem sinu. Vendar je tudi v tem past. Ker mladih ni, ne vidimo tistih nekaj, ki pa vendarle so. Ker ni mladinske skupine, ki bi jo ponosno zabeležili v pastoralno statistiko, si ne vzamemo časa za dva ali tri posameznike, ki bi vendarle radi kdaj pa kdaj bili s teboj kot duhovnikom. Na svetovnem dnevu mladih v Krakovu sem videl, da mladi so in da imajo vero. Potrebujejo pa spremljanje, ki pa je resda bolj individualizirano.

Za zaključek pa še pogled v prihodnost. Kaj je tisto, kar se bo moralo prilagoditi, spremeniti? Kako vidite mlade in kakšna je odgovornost družbe, šolstva in Cerkve do njih? Kakšna je prihodnost?

V kroniki hajdinske župnije, od koder sem doma, sem, mislim da za leto 1906, našel zapis, ko se župnik zelo sekira zaradi mladih, ki „se za flašo in nož držijo“ in ki v nedeljo dopoldan namesto k maši v domači fari hodijo na Ptuj gledat mestne gospodične. No, tisti mladi so potem odrasli, nekateri so šli na Soško fronto in se izkazali v znamenitih zelo pogumnih štajerskih oddelkih, drugi so kmetovali in se naučili preživeti v težkih pogojih vojnih in gospodarskih kriz. Danes jih spomin časti kot močne očete in matere. Enako se bo verjetno zgodilo tudi s to generacijo. Življenje jih bo preizkusilo in dokončno izoblikovalo, vzgojne ustanove pa naj vnaprej pripomorejo, da bo ta proces uspešen.

Kako bi z nekaj besedami opisali vzgojo, ki ste je bili deležni v svoji mladosti? - Trda kmečka vzgoja, ko je bilo treba delati; vzgoja z liberalnim pridihom, ko ni bilo treba delati in si se lahko za cel dan izgubil v gozdovih ter gramoznicah, ne da bi te starši iskali.

Kdaj je dozorela odločitev za vaš poklic? - Po koncu gimnazije in skozi obdobje služenja vojaškega roka na srbsko-bolgarski meji.

Najlepši del vašega poklica? - Skavtska maša na prostem, po možnosti v zasneženih hribih.

* Intervju je bil objavljen 3. aprila 2017 na Spletnem središču Katoliško šolstvo. Foto B.C..

„Ob mošeji pekli svinjsko meso“

Prvi korak

Preberite počasi spodnje, k sreči namišljene „naslove“ ter zaznajte vaša tenka dušna nihanja:

Ob mošeji pekli svinjsko meso

Umetniki zažgali islamski polmesec

Rokerji zapeli pesem Pobijmo muslimane

Ženski punk bend vdrl v džamijo in se pačil pred verniki

Muslimani verujejo v alaha

Na odrskih deskah prerok Mohamed posili kristjanko

Muslimanom prepovedati obrezovanje majhnih dečkov

Kako je zvenelo? Vem. Grobo. Gnusno. Islamofobno. Fašistično. Hudo tvegano. Zakaj je zvenelo tako? Zato ker je religijo treba spoštovati; zato ker ne smemo vznemirjati in dražiti drug drugega, čeprav smo si različni; zato ker je čas za novo družbeno sožitje v znamenju multi-kulture; zato ker je v dialogu in strpnosti prihodnost; zato ker …

Drugi korak

Naredimo korak naprej. Preberite zdaj spodnje „naslove“ in se poslušajte, kako vam zvenijo:

Ob ljubljanski stolnici na veliki petek pekli meso

Umetniki zažgali križ nad strunjanskim klifom

Rokerji zapeli pesem Kill the Christian

Pankerice Pussy Riot so se pačile v katedrali pred ikonostasom

Kristjani verujejo v boga

Na odrskih deskah Kristus posili muslimanko

Kristjanom je treba prepovedati krščevanje dojenčkov

Kako je bilo? Vem. Grobo, a nekako normalno. Navajeno.

Ko imajo kristjani najstrožji post, veselo peči meso ob ljubljanski stolnici, ni problem. Letos smo ga (link). Bili smo na javni površini, imeli smo vsa dovoljenja. Če je onim v notrini stolnice dišalo meso, je to njihov problem.

Zažgati križ ni problem (link). Imeli smo dovoljenja in vzvišeno umetniško intencijo. Bedaki od kristjanov je niso razumeli. Njihova stvar.

Rokerji lahko zapojejo pesem o pobijanju kristjanov (link). Zakaj ne? Do dominantne religije je treba biti kritičen in provokativen.

Pomislite, uboge ruske pankerice je Putin vrgel v ječo zgolj zato, ker so opravile performans v moskovski katedrali! Stare ruske babe so namesto v zlate ikone nekaj trenutkov pač zijale v pogumno žensko zasedbo s sila demokratičnim sporočilom (link). Še več Pussy Riotk potrebujemo.

Zakaj bi ime krščanskega boga pisali z veliko? Saj ga vendar ni. Prav je, da tudi nekateri pomembni slovenski mediji vztrajajo in ime krščanskega boga pišejo z malo. Odlično je, da to storijo tudi takrat, ko citirajo tako vročega kristjana, kot je fuzbaler Marcos Tavares, ki je zadnjič, ko je v deveti sekundi zabil gol, dejal: „Hvala bogu, še en rekord je pri meni“ (link).

Svoboda govora. Svoboda umetnosti. To je naš Olimp. Če ne bo svobode izražanja, je konec. Lahko Kristus v gledališki igri posili muslimanko? Lahko. Pravzaprav jo mora, da je sporočilo aktualno in udarno (link). Kako se bo sicer gledalstvo zavedalo, da je krščanstvo obči družbeni škodljivec?

Ker je svoboda prva, je tudi v verskih zadevah treba uvesti, da bo spoštovana vest posameznika. Jasno je, da je krščevanje dojenčkov izrazito dejanje proti svobodi posameznika, saj ga vnaprej ideološko določa. Storiti moramo vse, da bo krščevanje otrok ustavno prepovedano (link).

Sklep

Kaj bo rekel slovenski kristjan? Dobrodošel islam! Evropski kristjan bo ob sebi končno dobil abrahamitskega vernika, ki bo za razliko od njega s strani „humanih, strpnih in naprednih“ ne samo spoštovan, temveč tudi strahospoštovan in skorajda počepno gledan od spodaj navzgor (prim. blog Islam. K izvirom levičarske počepnosti). Prišel je islam in tudi našemu prevzvišenemu intelektualcu, ki se sicer pogosto gor stavi v liku salonskega cinika, se dandanšnji zdi vredno o religiji strpno rezonirati (prim. blog Ko se prevzvišenemu ne zdi vredno). Super!

Obeti so dobri. „Humani, strpni in napredni“ gotovo ne bodo nikdar pekli svinjine ob ljubljanski džamiji (na sploh se bodo zelo natančno pozanimali o islamskih praznikih in poskušali biti popolnoma nemoteči); ni šans, da bi recimo na Rožniku zažgali polmesec; iz K4 in podobnih templjev naprednega izraza bodo z brcami spodili rokerje, ki bi v pesmih pozivali k poboju muslimanov; resno bodo obsodili morebitno pankersko razgrajanje po mošeji (označili ga bodo za „črnosrajčniški škvadrizem“); ime Alah bodo vedno in povsod pisali z veliko; prerok Mohamed nikoli ne bo upodobljen kot podgana, kaj šele kot posiljevalec; na kraj pameti jim ne bo padlo, da bi se zaganjali v prakso obrezovanja muslimanskih dečkov.

Na podlagi tega lahko naš lokalni monoteist izvede optimističen sklep: doba spoštovanja drugega in drugačeverujočega se s krepitvijo islama v Sloveniji šele začenja. Verski svobodi se riše s soncem obsijan jutrišnji dan. Že s tem, ko ne bodo postavile svojih roštiljev ob ljubljansko džamijo, bodo naše napredne sile voz zgodovine potegnile naprej. Še enkrat. Vedno znova one.

Socialno sporočilo velike noči

Kaj bi bilo, če ne bi bilo Jožefa iz Arimateje? Kaj bi bilo, če Jožef iz Arimateje ne bi bil premožen in vpliven v jeruzalemskih elitnih krogih? Če ga ne bi bilo, bi danes pri Mali Nedelji, v Mariboru in samem Rimu krščansko veliko noč praznovali drugače, z drugačnimi poudarki in simboli. Kajti če ne bi bilo Jožefa iz Arimateje, ki je prosil za truplo križanega Nazarečana, bi bilo to truplo vrženo v jamo k drugim na križu umorjenim. Množično grobišče za družbene izmečke - tak konec je odredila roka rimskega gospodarja vsem križanim, tudi Nazarečanu. Družina križanega običajno ni imela pravice do njegovega trupla, pravice do njegovega groba.

Kot složno poročajo vsi štirje evangeliji, je Jožef iz Arimateje od Pilata dosegel izročitev Nazarečanovega trupla ter organiziral dostojen pokop v še neuporabljeno grobnico. Od tod izvira ena najbolj ganljivih in žalostnih ikon krščanske civilizacije. 13. postaja Križevega pota, snemanje s križa, podoba mrtvega sina v materinem naročju, Michelangelova Pietà. A obenem imamo zaradi vplivnega Jožefa tudi osrednjo in najbolj navdušujočo ikono krščanstva. Z dvema trepetajočima rimskima vojakoma ob odvaljenem nagrobnem kamnu ter z Zveličarjem, ki poln svetlobe odhaja iz sence smrti. Pomislite, kakšna muka bi bila slikarjem risati Zveličarja, ki odgrne trupla sokrižanih in zakoraka v življenje. Gothic horror bi rekli danes. Kdo bi ob veliki noči prijateljem pošiljal voščilnice z množičnim grobiščem v ozadju?

Ker Jezusovo truplo ni bilo kot kužna smet vrženo v množično grobnico, je bilo velikonočne dogodke lažje razlagati na sakralni način, se pravi kot eminenten religiozni dogodek. Na osnovi obredja, ki so ga Judje poznali iz tempeljskih daritev, je bilo lažje razviti teologije žrtve. Žrtev se Bogu na čast uleže na žrtvenik, prelije kri, umre, nas očisti in nam prinaša novo življenje. Ne bomo oporekali tej teologiji, ki je biblična in upravičeno dominantna ter jo ob veliki noči vsak slovenski župnik na poljuden način razlaga svojim faranom. Bomo pa rekli, da je Jožef iz Arimateje vendarle nekoliko kriv, da smo skozi zgodovino in vse do danes pogosto pozabili ali kar preskočili socialno sporočilo velike noči.

Pozabimo in preskočimo ga, a dejstvo je ves čas pred očmi. Jezus iz Nazareta je bil žrtev versko-politične zarote družbenega vrha. Bil je postranski nebodigatreba večnemu Rimu, eden izmed tisočih, ki jih je večni Rim vsako leto pribil na križ, pa zato nikomur odgovarjal. Ker je večni Rim. Ker sta merilo civilizacije on in njegova pobožanstvena nadoblast. Jezus iz Nazareta je bil žrtev religijskega sistema, ki je imel za prvi cilj ohranitev samega sebe. Tudi Jožef iz Arimateje je bil del istega sistema, toda Jožef je zmogel o njem kdaj pa kdaj podvomiti, ga preverjati, se odpirati novim obzorjem. Oblastno jedro verskega sistema tega ni bilo zmožno, zato je sprožilo spletko, katere končni rezultat je bila smrt nedolžnega.

Pobožanstvena država, samozadostna religija, lokalni komolčarji in povzpetniki Pilatovega tipa, lesk tridesetih srebrnikov v Judeževih očeh, privoščljiva in v bolečinah drugega uživajoča množica ... to je ena stran. Na drugi je družbeno dno. V tem primeru množično grobišče kaznjencev, med katere zdaj spada tudi Jezus iz Nazareta. Dno družbe namreč niso tisti kruljavi berači pri jeruzalemskih mestnih vratih (oni so še vedno vidni del polisa), dno družbe so tisti, ki so križani zunaj mesta (polisa) in tam odvrženi v jamo prekletih. Oni so nevidni, spomina nanje ni. Nazarečan pade mednje oz. zelo konkretno bi padel v jamo med križane, če ga ne bi prestregla Jožefova roka.

Socialno sporočilo velike noči se zgodi tu. Nevidno dno družbe je doživelo božji obisk, božjo smrt. Iz nevidnega dna družbe prihaja vstajenje. To socialno sporočilo je skozi zgodovino krščanskega zahoda raslo počasi, prepočasi. Tudi zato je na neki točki postalo revolucionarna nuja: na hitro dvigniti dno, nagovoriti delavca in kmeta k uporu, na silo preobraziti družbo. A ker je revolucionarna ihta posegla po spletki in nasilju, je izgubila Nazarečana in njegovo veliko noč. Zatem še delavca in kmeta.

Kdo so nevidne žrtve danes? Kdo so odrinjeni iz velikega polisa? To so v največji meri revni ljudje z one strani morja. Ne vidimo jih, nosimo pa od njih zašita oblačila, pijemo od njih pridelano kavno substanco, v sončnih očalih uživamo v njihovih turističnih kapacitetah. Kljub temu da toliko dobivamo od njih, oni ostanejo revni. Zakaj? To nas ne briga. Nas ščiti pravni red "večnega Rima", po katerem ne kršimo nobenega zakona. Plačujemo davke, imamo shranjene račune od naših oblačil in kavic, mi smo O. K. ... Določeno nelagodje sicer nastopi, ko nevidni postanejo vidni, se pravi, ko pozabi izročeni pridejo v polis, prestopijo Sotlo in v begunski koloni hodijo mimo nas. A to nelagodje brž odpravimo s pomočjo rezilnih žic.

K obrednemu praznovanju velike noči pritiče socialni spomin. Kot se ti ni dovoljeno mastiti z velikonočno šunko, če ob tem ne gojiš hvaležnega spomina na tistega, ki se je zate žrtvoval (njega namreč šunka pomeni), tako se ti ni dovoljeno veseliti občega napredka družbe, če ne gojiš spomina in solidarnosti do tistih, ki tudi k tvojemu blagostanju prispevajo, pa zato niso pravično poplačani. Ni vstajenja, ni nove zore človeštva, če slednja ne prikliče iz pozabe zadnjih; če ne prihaja z nevidnega družbenega dna. To je socialno sporočilo krščanske velike noči.


* Besedilo je bilo najprej objavljeno na veliki petek 2017 v časniku Večer.
Foto: Andrea Semplici, Madonna del muro (ikona Marije z detetom na betlehemskem zidu, ki loči Izraelce in Palestince).

10 razlogov, zakaj svoje otroke vzgajati katoliško

10 razlogov, zakaj svoje otroke vzgajati katoliško
avtor: Michael Leach*

1. Tako bodo imeli nekaj pravil za zavrniti, ko bodo postali najstniki.

2. Tako bodo imeli nekaj pravil, ki jih bodo ponovno premislili, ko bodo dobili svoje otroke.

3. Tako bodo imeli nekaj vrednot, ki ji bodo negovali vse življenje.

4. Tako bodo imeli nekaj, česar se bodo v hudih časih lahko oprijeli.

5. Tako bodo nekje v svoji hiši ali stanovanju imeli vsaj staro obrabljeno Sveto pismo, ki ga bodo lahko brali za modrost, ko bodo starejši in zainteresirani.

6. Tako bodo spoznali, da so vse osebe, vključno domnevni sovražniki, Kristusovo obličje na različne načine.

7. Tako bodo imeli izkušnjo vere v skupnosti.

8. Tako bodo vedeli, da je Božič darilo ljubezni v njihovih srcih.

9. Tako bodo vedeli za Kristusovo smrt in vstajenje ter bodo razumeli, da je življenje več kot trpljenje.

10. Tako bodo vedeli, da se nebesa začnejo na točki, kjer se oni zdaj nahajajo, in da so tu po Božji milosti in da bo Bog vedno z njimi.

* Iz knjige: Michael Leach - Therese J. Borchard, I Like Being Catholic: Treasured Traditions, Rituals, and Stories, 2000 (Všeč mi je biti katoličan. Dragocena izročila, obredi in zgodbe). Tekst prevedel in slikico iz arhiva skavtskega Stega RS1 dodal Branko Cestnik.

Žalost pastoralnega legalizma

Galileja (foto B.C.)

Primer I 
Bodoča birmanka vpraša župnika A., če ji je njena sestra lahko botra, čeprav ni poročena, živi pa družinsko življenje s partnerjem in otroci. Župnik reče, da njena sestra za botro ni primerna, ker pač ni poročena. Birmanka se zjoče in župniku zabrusi: Kaj po oni človek (pri tem navede ime in priimek nekega farana), ki pije in tepe svojo ženo, on pa je primeren za botra? Res je namreč, da bo tisti človek boter in župnik temu ni nič oporekal, saj gre za poročenega moža. Vsled tega dogodka se župnik zateče k metodi, da pred birmo sicer pove, kakšni so pogoji za botra, sam pa več ne daje izjav o konkretnih osebah. Birmanci dobijo v roko pisno izjavo, ki jo skupaj z botrom podpišejo ter s tem sami razglasijo, da imajo primernega botra. S to izjavo se župniku zdi, da si je opral roke, umiril vest, krivdo pred Bogom za morebitnega neprimernega botra pa naj poslej nosijo birmanci.

Primer II
Župnik B. ima navado, da on ali mežnar otrokom po maši deli podobice oz. „listke“, ki jih potem veroukarji lepijo v liturgične zvezke. Na ta način spodbuja otroke, da pridejo k maši, pri verouku pa preko podobic v zvezkih tudi vidi, kdo je bil pri maši in kdo ne. Nič posebnega. Veliko župnij tako dela. Dokler se ne začne dogajati, da otroci vse manj hodijo k maši, v zvezke nalepljene podobice pa vseeno imajo. Kako je to mogoče? Župnik ugotovi, da podobice vzamejo starši ali stari starši; ter da se včasih v kakšni družino zmenijo, kdo bo tisto nedeljo „šel po listek“. Tako pa se ne bomo šli - reče župnik B. in podobice ukine.

Primer III
Župnik C. v adventnem času pripravi predavanje za starše veroukarjev. Župnijska dvorana je nabita. Predavanje je staršem všeč. Župnik jih vpraša, če bi podobno predavanje imeli še v postu. Starši kimajo, da ja, da bi imeli, da je to super,... Župnik v postu pripravi predavanje. Župnijska dvorana je sprva prazna. Potem nakapljajo tri osebe. Župnik je šokiran. Ne razume. V naslednjih dneh malo povpraša, malo analizira in ugotovi, kaj se je zgodilo. V adventu so starši razumeli, da morajo „pod mus“ iti na predavanje (čeprav župnik ni tako rekel); v postu pa je župnik pri oznanilih izrecno dejal, da taka predavanja niso „mus“, da so pač priložnost za poglobitev in svobodno izmenjavo mnenj. V adventu se jih je trlo, v postu ni bilo praktično nikogar.


Pastoralni legalizem

Opisal sem tri resnične in še sveže primere s štajerskega podeželja. V prvem se župnik sooča z močno željo otrok, da bi imeli botra po svojem srcu. On po svoji vesti vsakega za botra ne more odobriti. Dajati moralne sodbe o ljudeh pa tudi ni prijetno. Problem zato naj reši „dokument“, ki ga podpišejo otroci. Zadeva je tako „legalno čista“, psihološka in pastoralna stiska župnika je manjša. 

V drugem primeru vidimo do konca izprijeno logiko legalizma: ni važna sveta maša, važno je pridobiti „listke“ in otroku omogočiti udoben verouk ter „legalne“ pogoje za prvo obhajilo ali birmo. Za dosego tega cilja je celo dovoljeno župnika okoli prenašati. 

Tudi v tretjem primeru je na delu „legalistična“ neiskrenost in preračunljivost. Če je Cerkev nekaj zaukazala „pod mus“, to pomeni, da te lahko doletijo sankcije, če ne greš. Zato je bolje, da na od Cerkve zaukazano zadevo greš, si pridno tam, župniku kimaš. Čeprav ti, iskreno povedano, tam ni za biti. A važno je, da sankcij - v smislu, da bi lahko tvoj otrok zaradi tvoje odsotnosti na „mus-dogodkih“ imel probleme pri prvem obhajilu ali birmi – ne bo.


Žalost

Žalost pastoralnega legalizma je, da ga podeželski župniki vzdržujemo, ker nas je strah, da se bo sicer pastoralna in duhovna zgradba naših župnij podrla, če ne bomo „šraufali“ ljudi in od njih zahtevali takšnih in takšnih „pogojev“, takšnih in takšnih „dokazil“, takšnih in takšnih „listkov“. Žalost je, ko ne vemo, kaj bi bila alternativa legalizmu: če pa zanjo vemo, pa nimamo moči in poguma, da bi šli v spremembo. 

Žalost legalizma je podvojena, ko ljudje za „pogoje“, „dokazila“ in „listke“ znajo poskrbeti, svojega srca pa ob tem nič ne vprašajo; še več, nekateri se počutijo prav imenitno, če so dosegli svoje, četudi so se pri tem cerkvenemu možu zlagali. Žalost je lahko potrojena, če kot župnik za to igro neiskrenosti in preračunljivosti veš, pa jo vseeno sprejemaš, češ „glavno, da papirji štimajo“ in glavno, da je na prvoobhajilnem ali birmanskem slavju bilo „ogromno ljudstva“.


Želja po Galileji

Papirji morajo „štimati“ državnemu nameščencu, „ogromno ljudstva“ potrebujejo levi in desni mitingaši. Oboje - papirje in množice - sicer srečuje tudi duhovnik, a ne eno in drugo ne more biti vrh njegovega poslanstva.

Včasih nastopi neustavljiva „želja po Galileji“, želja po začetku, po izviru, po nedvojni besedi. Takrat bi kot podeželski župnik „spakiral kufre“, se umaknil iz te katoliške „masovke“ ter šel za duhovnika v kakšno sekularizirano, ateizirano in versko brezbrižno metropolo, v kateri se dobiva le peščica pristno vernih. Zakaj? Zato ker – kot je pela Majda Sepe:

Med iskrenimi ljudmi se nikoli ne zgodi, da zmaga laž, pri vseh drugih pa velja, da je nekaj slabega, če preveč priznaš, in odkar ta svet stoji, so na njem živeli ti in ti, človek bližnjega spozna, ko ga ta enkrat izda, do takrat pa malo veš.

Velikih pet XX. stoletja

Borisu Pahorju bo postavljen dvometrski spomenik. Stal bo ob Kocbekovem v parku Tivoli. V redu. Oziroma, ni v redu. Spomeniki takim ljudem bi morali stati bolj proti središču glavnega mesta. Vsak narod ima velikane, ki bodo velikani ostali. Tržačan Pahor je med njimi.

Ob novici o Pahorjevem spomeniku, se je samo po sebi zgodilo, da sem začel premlevati o največjih pet XX. stoletja. Kdo so Slovenci, Slovenke, ki bi jih lahko uvrstili v največjih pet? Kakšne kriterije uporabiti za tako selekcijo? Četudi gre za moj osebni izbor, naj bodo kriteriji jasni in kolikor se da objektivni.

Prvi kriterij je praktični. Pravi mi, naj bodo velikani časovno razpotegnjeni čez vso stoletje. Recimo, kdo je bil največji približno l. 1910 in kdo približno l. 1990? Kdo na sredini stoletja? K temu kriteriju spada tudi to, da naj bodo nekateri izmed petih vezani na tri prelomne in dramatične dogodke prejšnjega stoletja: prva svetovna vojna in razpad Avstro-Ogrske, druga svetovna vojna in revolucija, demokratizacija z osamosvojitvijo.

Drugi kriterij je že težji. Kaj naj bo osnovna družbena vloga velikana? Odločil sem se za ljudi, ki jim lahko rečemo moralni vodniki naroda; za ljudi, ki so poleg izpolnitve svojega osnovnega poslanstva (dober vojak, dober pisatelj, dober duhovnik, dober politik,...) celemu narodu dali smernice za naprej; za ljudi, ki so človekoljubi, resnicoljubi, simbol dobrega; za ljudi, katerih delo morda ni obsežno, je pa silno povedno, skoraj arhetipsko (arhetip očeta, viteza, samožrtvovanja, svobodnjaka,...).

Pri tem ostajam zmeden in nedorečen glede vloge umetnikov. A umetniške veličine, denimo Jože Plečnik, niso „narodni voditelji“ skozi lepoto, v katero so „oblekli“ svoje ljudstvo? Naslednja zmeda se tiče „ženskih kvot“. Med pet nisem zmogel spraviti nobene Evine hčere. Bil pa sem blizu. Ali iz demonske drame iz sredine prejšnjega stoletja ne izstopa čisti lik Angele Vode?

Naslednje vprašanje je, kako se ozirati na trenutno obravnavo velikanov (ki bodo za nekoga takoj „tako imenovani“ velikani). Tako popularnost osebe kot „uradno“ mnenje o neki osebi (se pravi, mnenje, ki ga o njej zapišemo v šolske učbenike) seveda imata težo. A že Rimljani so vedeli: „Veritas filia temporis – resnica je hči časa.“ Pogosto je bilo prave velikane treba iskati izven „uradne“ resnice in medijskih konstrukcij, pogosto se je bilo potrebno spustiti v območje zamolčanega ali celo prepovedanega spomina. Posebej veliki so včasih tisti, ki jih je zadela damnantio memoriae* kakšnega od režimov, pa so se potem nad zapovedano pozabo vseeno dvignili in še močneje zasvetili.

Najtežje se je bilo odločiti za nekoga iz časa druge svetovne vojne in po njej. Veliko preizkušancev, veliko junakov, veliko mučencev, veliko vzornikov za prihodnja stoletja nam je dalo to obdobje. Povrh vsega, kako najti nekoga, ki nas ne bo delil? Nekoga, ki je za vsakogar, tudi za najbolj žarečega partizana in najbolj žarečega domobranca, čist ko solza. Smo pred misijo nemogoče?

To in še kaj sem upošteval ter prišel do naslednjih pet imen:

• Janez Evangelist Krek (1865-1917)
• Rudolf Maister (1874-1934)
• Izidor Završnik (1917-1943)
• Boris Pahor (1913- )
• Jože Pučnik (1932-2003)

Obrazložitev:

Janez Evangelist Krek

Ker je oče največjega socialnega gibanja na slovenskih tleh; ker je interpretiral evangelij za tretje tisočletje; ker je razumel mistiko skrito v 25. poglavju Matejevega evangelija; ker se pri njem, očetu preprostih in ubogih, lahko navdihuje tako levi kot desni politični pol.

Rudolf Maister

Ker je bil pesnik, ko je bil vojak, in vojak, ko je bil pesnik; ker je vojaško operacijo osvoboditve Maribora in drugih krajev ob severni meji izpeljal sila uspešno, z dolgotrajnimi učinki, ki smo jih deležni še danes; ker pri tem spočetka ni bilo žrtev ne na naši ne na tuji strani, kar izkazuje njegovo viteško etiko; ker je spomin nanj preživel trikratno damnatio memoriae: jugo-monarhično, nacistično in komunistično.

Izidor Završnik

Izidor Završnik, iz Gomilskega doma mlad duhovnik, ki bi mogel tudi odličen šahist in ilustrator postati, je najbolj plemenit povzetek tragične sredine stoletja, njen nadčasni vrhunec. V mariborskih zaporih je prostovoljno zamenjal mlajšega sojetnika Franca Žvana, ki ga je nacistična roka odkazala za ustrelitev. Izidor je šest let mlajšemu Francu dejal le: „Fant, ti si še mlad. Še vso bodočnost imaš pred seboj.“ Kmalu zatem je bil Izidor ustreljen. Zgodilo se je na pepelnico l. 1943 (10. marec). Franc Žvan si je po vojni ustvaril družino in živel v Ljubljani, kjer je umrl l. 1997.

V osrčju druge svetovne vojne in bratomornega spopada sveti Završnikova daritev za bližnjega. Je alter Christus**, ki objema vse. To, da njegovo zgodbo vsi skupaj odkrivamo šele zdaj, je lahko dodaten znak, da je on tisti biser, ki smo ga dolgo čakali.

Boris Pahor

Ker je rekel trikrat ne: ne fašizmu, ne nacizmu, ne komunizmu; ker je pokazal, kakšna naj bo pot svobode in humanizma; ker je preživel nacistično internacijo; ker sosednje Italijane uvaja v očiščenje njihovega narodnega spomina; ker je simbol slovenske žilavosti, ko - kot oni prepihani in usločeni bor na kakšnem od kraških robov - vztraja v svoje 104. leto.

Jože Pučnik

Ker mu je bila dana odgovornost, da bo gibalo ter v kritičnih trenutkih odločevalec na poti slovenskega osamosvajanja, on pa se te odgovornosti ni ustrašil; ker je bil do konca pravičen; ker ni pustil, da bi ga gnala zamera; ker je pred TV-kamerami po pravici povedal, da je ateist, kar ga je morda stalo izvolitve na položaj predsednika republike.

* Db. „prekletstvo spomina“; lahko ukrep oblasti, lahko tudi nadzorovano družbeno ozračje, ko se nekoga ne smemo spominjati.
** Drugi Kristus; izraz se uporablja v teologiji duhovništva (duhovnik ponavzoča Kristusa), pa tudi kot označba za mučenca ali za mistika s stigmami (npr. Frančišek Asiški).