Kronika vzhodnega razkola

Še smo pod vtisom srečanja papeža Frančiška in ruskega patriarha Cirila na Kubi. Praktično v vseh medijih se pojavlja označba, da je srečanje bilo „zgodovinsko“. Upravičeno. Bilo je zgodovinsko. Toda malokje povejo, kaj točno je zgodovinskega. Precej pišejo o Rusiji in ruskem pravoslavju, malokje pa opozorijo na bizantinsko krščanstvo, katerega dedič je rusko pravoslavje. Omenja se Moskva kot „tretji Rim“, vendar je Moskva „tretji Rim“ le, v kolikor je Carigrado „drugi Rim“. Iz kakšnih medijskih naslovov je celo sklepati, kakor da sta se l. 1054 razšla ruski patriarh in rimski papež, pa je takrat rusko krščanstvo obstajalo komaj nekaj desetletij, Rusija pa ima svojega patriarha šele od XVI. stoletja.

Papež Frančišek in ruski patriarh Kirill (Ciril) med podpisom skupne izjave 12. februarja 2016 na Kubi

Da bi bila slika bistrejša, podajam hitro kroniko dogodkov, ki so pripeljali do razkola med vzhodnim in zahodnim krščanstvom (ves slikovni material je iz Wikipedije). Moskva v tej kroniki, kot boste videli, nastopi čisto na koncu. Protagonista sta Carigrad in Rim. Pri izbiri glavnih dogodkov in razdelitvi časovnice sem se v glavnem naslonil na predavanja jezuita in cerkvenega zgodovinarja Marcela Chappina. Njegova predavanja o zgodovini „vzhodnega razkola“ sem poslušal na rimski Gregoriani pred 25 leti. (Nasvet študentom: po opravljenem izpitu ne mečite vstran zapiskov!)

ROJSTVO IN MOČ „NOVEGA RIMA“

36 Po izročilu naj bi tega leta apostol Andrej, brat apostola Petra, prispel v ribiško vas Bizanc na Bosporju. Tam ustanovi skupnost verujočih, po dveh letih pa krene oznanjevati evangelij globlje v grške pokrajine. Bizanc, ki tri stoletja kasneje postane Carigrad, se naslanja na apostola Andreja tako, kot se Rim naslanja na apostola Petra.

315 V to leto je datiran dokument Donatio Constantini, v katerem cesar Konstantin rimskemu papežu podeljuje oblast nad ostalimi škofi in nad cesarjem samim. S tem dokumentom je od srednjega veka naprej katoliška stran dokazovala pravoslavni, da ima Rim absolutni primat nad ostalimi cerkvami. Danes tudi katoliška stran priznava, da je dokument lažen in da Konstantin ni nikoli napisal česa podobnega.

330 Rimski cesar Konstantin na Bosporju na lokaciji mesteca Bizanc slovesno odpre novo mesto Konstantinopoli (kasneje po slovansko imenovano Carigrad, po turško pa Istanbul). Mesto postane „Novi Rim“, se pravi, vodilno mesto v vzhodnem, t.j. „grškem“, delu Rimskega cesarstva.

350 Po l. 350 se v Cerkvi tudi efektivno uveljavi primat rimskega škofa – papeža. On je prvi med vsemi ostalimi škofi in patriarhi. To mu priznajo tudi vzhodni škofje.

381 Na carigrajskem koncilu je carigrajskemu škofu podeljen naziv „patriarh“. Dogovorjeno je tudi, da je carigrajski patriarh takoj za rimskim, saj je tudi politično Carigrad takoj za Rimom. Temu se je upiral aleksandrijski patriarh, saj se je do takrat po cerkveni liniji Aleksandrija pojmovala kot druga za Rimom. Poleg tega Rim tega koncila in s tem naziva „carigrajski patriarh“ ne prizna.

Delitev Rimskega cesarstva na vzhodni in zahodni del l. 395

395 Rimsko cesarstvo se politično razdeli na vzhodni in zahodni del. Meja med Vzhodom in Zahodom je na reki Drini, ki je še danes približna meja med bizantinsko (pravoslavno) in latinsko (katoliško) Evropo. Nekoč ribiška vas Bizanc, zdaj metropola Konstantinopel, postane prestolnica vzhodnega dela Rimskega cesarstva.

ČAS EDINOSTI IN OBČASNIH NAPETOSTI (do 800)

451 Kalcedonski koncil. Papež sprejem 27 kanonov koncila, ne sprejme pa 28. kanona, ki odreja naziv patriarhat tako za Carigrad kot za Jeruzalem.

476 Konec zahodnega dela Rimskega cesarstva. Germanski vojskovodja Odoaker krono zadnjega (zahodno) rimskega cesarja izročil bizantinskemu cesarju. Carigrad po politični liniji zdaj sam nadaljuje zgodbo Rimskega cesarstva. Uradno se bizantinski cesar imenuje „kralj in cesar Rimljanov“.

484 Prvi cerkveni razkol med Rimom in Carigradom. Rimski papež Feliks III. izobči carigrajskega patriarha Ahacija iz pravnih razlogov, ker se je slednji vtikal v zadeve drugih patriarhatov in poskušal po svoje reševati problem monofizitizma. Ahacij ima podporo carigrajskega cesarja in ne sprejme papeževega izobčenja. Razkol traja do l. 519.

547 Ponižanje papeža Vigilija. Bizantinski cesar, ki se redno vtika v cerkvene zadeve in rad upravlja z vzhodnimi škofi, rimskega papeža Vigilija prisili v podpis nekaterih dokumentov in ga osem let zadržuje v Carigradu.

584 Carigrajski patriarhat sam sebe razglasi za „ekumenskega“, kar se razume kot „vodilnega“ med vzhodnimi patriarhati. Vedimo, da je to čas, ko politična moč Carigrada oz. bizantinsko cesarstvo sega od severne Italije do Perzije, od Črnega morja do današnjega Sudana. Pokorna sta mu tudi današnji severni Maroko in južna Španija.

6. stoletje: Bizantinsko cesarstvo na vrhuncu

637 Muslimani iz rok Bizanca iztrgajo Jeruzalem in ga zavzamejo. Jeruzalemski patriarh Sofronij pri kalifu doseže, da muslimani pustijo baziliko Svetega groba nedotaknjeno in na uporabo kristjanom.

655 Mučeniška smrt papeža Martina I.. Carigrajski cesar Konstans II. naroči svojim enotam iz Ravenne ugrabitev rimskega papeža Martina in ga v Carigradu obsodi na smrt zaradi veleizdaje, ker naj bi muslimanskim Saracenom dajal denar. Papeža pol golega vodijo skozi Carigrad in izženejo na Krim, kjer umre. Kasneje tako vzhodna kot zahodna Cerkev priznata njegovo nedolžnost in ga slavita kot svetnika in mučenca.

674 Muslimani pod vodstvom kalifa Muavija pokušajo prvič osvojiti Carigrad.

727 Carigrad ima ozemlja tudi v Italiji (Ravenna, južna Italija, Sicilija), kar se večkrat izkaže za kočljivo. Ko npr. l. 727 bizantinski cesar Leon III. dvigne davke, rimski papež Gregorij II. naščuva italijanske podložnike k uporu. Cesar je namreč zaradi razprave o čaščenju ikon in ker je ikone hotel prepovedati, že poprej hotel papeža, branitelja ikon, odstaviti.

750 Po tem letu se papež vse manj ozira na Carigrad in se vse bolj naslanja na Franke. Rivalstvo med Carigradom in Rimom se zdaj kaže še v rivalstvu med Carigradom in germanskim delom Evrope. V del te zgodbe sto let kasneje spada tudi delovanje „grških“ bratov Cirila in Metoda med Slovani „globoko preko Drine“ oz. „nemška“ zla reakcija nanju.

ČAS NARAŠČAJOČEGA NEZAUPANJA IN KONFLIKTOV (800-1054)

800 Med obredi v kapelah na dvoru frankovskega kralja in cesarja Karla Velikega molijo veroizpoved, ki vključuje znameniti „Filioque“. Nicejsko-carigrajska veroizpoved, pravi da Sveti Duh izhaja iz Očeta; da bi izhajal tudi iz Sina (lat „Filioque“), ne omenja. Vendar so ponekod na Zahodu (najprej v Španiji), da bi poudarili Kristusovo božjo naravo, že v 6. stoletju začeli dodajati, da Sveti Duh izhaja tudi iz Sina. Ta „dodatek“ k veroizpovedi vse bolj vznemirja in jezi krščanski Vzhod.

808 V Betlehemu pride do nemirov, ker „latinski menihi“ (t.j. Rimu pokorni) v veroizpovedi uporabljajo „Filioque“.

810 Papež Leon III. meni, da „Filioque“ sicer ni dogmatično sporen, a da ga je bolje ne uporabljati v bogoslužju.

858 Fotij postane patriarh v Carigradu. Papeževi delegati ga potrdijo, vendar ga nato papež Nikolaj I. ne potrdi. Fotij ne odstopi pač pa izobči papeža. Pride do razkola med Carigradom in Rimom. Carigrajski cesar najprej odstavi Fotija, vendar je l. 877 Fotij spet izvoljen za patriarha. Tokrat ga papež prizna. Fotijev razkol danes razumemo kot „generalko“ za kasnejši dokončni razkol.

870 Potem ko so prejeli vero s strani carigrajskih misijonarjev, so se Bolgari pod vodstvo kneza Borisa za kratko obdobje naslonili na Rim. L. 870 se Bolgari vrnejo v naročje Carigrada. Nihanje med Vzhodom in Zahodom je še danes značilno za narode v pasu od Balkana do Baltika. Trenutna vojna v Ukrajini je žalostni dokaz za to.

879 Bizantinski cesar Bazilij I. zagovarja „teorijo pentarhije“, po kateri je Cerkev utemeljena na petih patriarhatih (Rim, Aleksandrija, Antiohija, Jeruzalem in Carigrad). Po tej teoriji Rim nima primata, temveč Cerkev vodi „kolektiv petih“.

906 Bizantinski cesar Leon VI. se četrtič poroči ter s tem očitno in samovoljno krši cerkvene moralne in pravne predpise.

962 Saški vojvoda ter nemški in italijanski kralj Oton I. ustanovi Sveto rimsko cesarstvo (Sacrum Romanum Imperium), ki obsega celotno srednjo Evropo. Poleg vzhodnega imamo po pol tisočletja zdaj spet tudi stabilni lik zahodnega „rimskega“ cesarja. A vzhodno bizantinsko cesarstvo se zaradi muslimanske ekspanzije že krči.

988 Rusi sprejmejo krščansko vero. Takoj se navežejo na Carigrad, ne na Rim. Izročilo pravi, da jim je Carigrad ljubši od Rima zaradi lepote bizantinskega bogoslužja.

Bizantinska bazilika sv. Apolinarija in Classe v Ravenni

1000 Po l. 1000 se na jug Italije začnejo priseljevati Normani. Hitro pridejo v konflikt z Bizantinci, ki so tam gospodarji. Kasneje Rim podpre nastanek normanskih držav na bizantinskih teritorijih. Sledijo bizantinsko-normanske vojne.

1013 „Filioque“ je na željo zahodnega cesarja v Rimu v redni liturgični rabi.

RAZKOL, POGLOBITEV RAZKOLA, POSKUSI SPRAVE (1054-1472)

1054 Teološko vprašanje o „Filioque“ (t.j. vprašanje o izhajanju Svetega Duha), različno pojmovanje papeževega primata in sploh hierarhičnosti v Cerkvi, različnosti med „grškim“ in „latinskim“ načinom razmišljanja, nakopičena politična in ozemeljska nesoglasja med Bizancem in Rimom, zavezništvo Rima z Normani, prepoved latinskega bogoslužja v Carigradu, trma in nesposobnost za dialog ter tudi osebni spor med carigrajskim patriarhom Mihaelom Cerularijem in kardinalom Humbertom,... vse to l. 1054 pripelje do velikega razkola med krščanskim Vzhodom in krščanskim Zahodom. Bizantinski cesar je še hotel spravo z Rimom, vendar ni imel vpliva. 16. julija 1054 kardinal Humbert v imenu papeža, ki pa je medtem že umrl, izobči carigrajskega patriarha. Carigrajski patriarh pa izobči rimskega papeža. Obojestranska izobčenja so bila dokončno preklicana šele l. 1965.

Verski zemljevid Evrope po razkolu l. 1054

1075 Papež Gregorij VII. izda dokument Dictatus papae, po katerem ima papež praktično neomejeno oblast nad Cerkvijo in nad cesarji. Pravoslavni svet še danes kot pogoj za združitev s katolištvom zahteva, da se slednje izrecno odpove temu dokumentu.

1099 Zavzetje Jeruzalema s strani krščanskih armad med prvo križarsko vojno in pokol muslimanov v mestu. Zahodne sile vojaško sodelujejo z Bizantinci proti skupnemu islamskemu nasprotniku.

1107 Ker križarji v Jeruzalemu vzpostavijo latinski patriarhat, jeruzalemski pravoslavni patriarh zbeži v Carigrad (podobno kot pred križarji zbeži tudi antiohijski patriarh). Od tam se njegov naslednik v Jeruzalem vrne šele l. 1187.

1204 Spočetka razkol nima posebnega vpliva na življenje povprečnega kristjana. Zadeve se začnejo spreminjati, ko verski razkol preraste v političnega in vojaškega. Odločilna v tem smislu je IV. križarska vojna. Sklicana je bila z namenom boja proti muslimanskim Saracenom, a končala se je s tridnevnevnim ropanjem Carigrada in s pokolom Carigrajčanov s strani „latinskih“ križarjev l. 1204. Krvoločna in plena željna križarska soldateska pobije skoraj vse moške v Carigradu, posiljuje ženske (tudi nune), na koncu pa preživele ženske in otroke proda Turkom za sužnje. Izropajo tudi baziliko Svete Sofije. Na patriarhov prestol francoski križarji posadijo pijano prostitutko.

1215 Četrti lateranski koncil. Dela se na celjenju ran po razkolu. Prisotnih je vseh pet „antičnih“ patriarhov, kar je velik dosežek. Rim končno prizna Carigrad in Jeruzalem kot patriarhalna sedeža. Carigradu gre v hierarhiji patriarhatov drugo mesto, takoj za Rimom.

1261 Bizantinski cesar Mihael VIII. Paleolog osvoji Carigrad in prežene iz mesta „latinsko“ oblast, ki so jo vzpostavile zahodne sile l. 1204.

1274 Mihael VIII. Paleolog in papež Klemen IV.. vzpostavita dialog. Papež zahteva, da bizantinski cesar izpove vero, kot jo narekuje Rim. Bizantinski cesar iz političnih interesov to stori, vendar ima močno opozicijo v lastnem kleru. Skliče se Drugi lyonski koncil, kamor pridejo tudi „Grki“ oz. carigrajska delegacija. Slednja sprejme rimske pogoje in tako pride do ponovne združitve. Skupaj zapojejo Veroizpoved, ki vključuje „Filioque“ na način, da besedo „Filioque“ zapojejo dvakrat. Cerkvena edinost Carigrada in Rima je umetna in traja le do smrti Mihaela VIII. Paleologa.

1281 Papež vnovič izobči bizantinskega cesarja.

1331 Bizantinski cesar pošlje teologa Barlaama v diplomatsko misijo, da bi prepričal zahodne vladarje za skupni nastop v križarski vojni proti Turkom. Misija ni uspešna. Barlaam kasneje prestopi v katoliško Cerkev, postane škof ter pusti močno intelektualno sled zaradi svojih teoloških razprav o edinosti Cerkve, kakor tudi zato, ker sta ga za učitelja imela tako Petrarca kot Boccaccio.

Dvojezična bula združitve sprejeta na koncilu v Firencah l. 1439

1439 Koncil v Firencah. Želja po združitvi ne pojenja. Za razliko od lyonskega koncila so tokrat „Grki“ sprejeti kot enakovredni sogovorniki. Sprejeta je bula o združitvi. Firenški koncil zasnuje ponovno združevanje pravoslavja in katolištva po formuli, ki jo kasneje imenujemo „unijatska“. Unijatsko vprašanje je še danes silno „vroča“ tema v ekumenskem dialogu. Papež Frančišek in ruski patriarh Ciril sta v skupni izjavi na Kubi „metodo unijatstva“ kot bodočo metodo združevanja izrecno zavrnila.

1452 V Carigradu ratificirajo firenške odloke o združitvi obeh Cerkva. A Turki so že pred durmi.

1453 Turki zavzamejo Carigrad. V izjemno pomoč za prodor v mesto jim je eksploziv, ki ga kupijo od genovskih, se pravi, od „katoliških“ trgovcev. Sveta Sofija je spremenjena v mošejo. Pravoslavni patriarh sicer še lahko deluje v mestu, vendar v zelo skrčeni obliki. Bizantinskega cesarstva ni več. Turki hitro prodirajo v osrčje Evrope.

1472 Sinoda vzhodnih Cerkva, ki jo skliče carigrajski patriarh Dionizij I., odkloni odloke firenškega koncila. Nekateri zgodovinarji zato menijo, da ni letnica 1054 tista, ki označuje usodni cerkveni razkol med pravoslavjem in katolištvom, pač pa je to letnica 1472.

1589 Moskovska metropolija je povzdignjena na raven patriarhata. Ker je Carigrad, „Drugi Rim“, trdno v muslimanskih rokah ter prestolnica otomanskega cesarstva in ker je ruskih pravoslavnih vernikov veliko več kot grških, Moskva sčasoma prevzame vodilno vlogo na krščanskem Vzhodu. Medtem ko turško otomansko cesarstvo zasede skoraj vsa ozemlja bizantinskega cesarstva, je po krščanski in cerkveni liniji zdaj slovanska Moskva tista, ki postane „moralna“ naslednica grškega Carigrada in „Tretji Rim“.

Prebuja za družino, boj, usmiljenje

"Zgrešeno je zgrešeno, četudi bi bilo uzakonjeno."
Pogost napis na Family Day 30. januarja 2016 v Rimu.
(iltirreno.gelocal.it)

Ko med Rimom in Ljubljano ponikne vsaj 900.000 ljudi

Med Rimom in Ljubljano se je minulo soboto izgubilo približno 900.000 ljudi. V Rimu so jih našteli milijon, čeprav so prve informacije govorile celo o dveh milijonih, v Sloveniji „nekaj deset tisoč“. Govorimo o številu udeležencev na shodu v podporo družini in otrokovim pravicam, imenovanem Family Day, ki se je 30. januarja 2016 odvil v Rimu na Circo Massimo. Debata o številu udeležencev še ni zaključena, kot lahko preberemo v članku Tomaža Kavčiča na Domovina.je, toda zagotovo lahko rečemo, da sta STA in RTVSLO število zelo zelo oskubila. Poročala sta o „več deset tisoč“ udeležencih, kar lahko razumemo „ne več kot sto tisoč“.

Na prvi pogled smo pri vodilnih slovenskih medijih bili spet priča „neznosne lahkosti“ zdrsa v profesionalnosti. Drugi pogled razodene nekaj več, nekaj pravzaprav slabo prikritega, nekaj hudo bolečega: naši ideološko pro-LGBT usmerjeni novinarji in uredništva nikakor niso preboleli poraza na referendumu o ZZZDR 20. decembra lani. Domnevam, da ti samo bolečina lahko zamegli presojo do mere, da zbrišeš 900.000 ljudi. Težava bo, ko bo iracionalna dinamika bolečine dobila visokopolitični vzgib in bo pro-LGBT klika iz maščevalnosti menjala sestavo Ustavnega sodišča.

Dajmo na stran Slovenijo. Obiščimo...

Madrid – Pariz - Rim

Sobotni Rim je nadaljevanje velikih manifestacij v podporo družini, manifestacij, ki običajno nimajo posebnega odmeva v zahodnem laicističnim tisku, njih množičnost pa je v Evropi in crescendo. Uvod lahko ugledamo v Madridu l. 2011. Tisto leto je bilo za špansko prestolnico posebej vroče. Ulice niso in niso mirovale. Spomladi množični shod v podpori družini, maja na Puerta del Sol los indignados (prim. moj blog o vstajniškem gibanju 15-M), avgusta milijon in pol udeležencev katoliškega Svetovnega dneva mladih, potem predčasne volitve, na katerih so Zapaterovi socialisti, pristaši teorije spola, grdo izgubili. Med madridskim klerom kroži zgodba, da je idejo, da je proti vladajočim socialistom zaradi njih eksperimentiranja s teorijo spola katoličanom treba iti na ulice, lansiral voditelj mogočnega neokatehumenskega gibanja Kiko Argüello. Takratni madridski kardinal Antonio María Rouco je imel pomisleke. „Če gremo na ulice, nas mora biti veliko,“ naj bi dejal Kiku. Kiko naj bi odvrnil: „Jaz sam jih pripeljem 300.000.“ In jih tudi je.

Toda prelom, kar se množične udeležbe na uličnih manifestacijah v podporo družini tiče, se ni zgodil ne takrat v Madridu, ne to soboto v Rimu. Prelom se je zgodil v Parizu in nosi ime La Manif Pour Tous – MPT (prim. blog Francoski pospešek v boju za družino). To francosko gibanje je v zadnjih treh letih več kot enkrat na ulice privabilo po pol milijona in več Francozov. Največ 24. marca 2013, ko so našteli skoraj milijon in pol udeležencev. Jeseni l. 2014 so ankete pokazale, da se tretjina Francozov strinja s pro-družinskim sporočilom gibanja MPT, ki ga vodi Ludovine de La Rochère. Gibanje, ki se ima za akonfesionalno in apolitično, je zmoglo poleg katoličanov vključiti tudi protestantska in muslimanska združenja, kakor tudi nekaj homoseksualnih in feminističnih društev, ki ne podpirajo popolne izenačitve homoseksualne in heteroseksualne zveze.

Ludovine de La Rochère pri papežu Frančišku.
(tempi.it)

Pozor! Francija je bila in ostaja učiteljica družbenih sprememb. Nekateri v MPT vidijo največje francosko civilno-družbeno gibanje po mitičnem študentskem gibanju iz l. 1968. A glej, vrli slovenski mediji MPT-ja na svojih radarjih nimajo. Obrambni mehanizem zanikanja?

Če je francoska inačica manifestacij laična (versko nevtralna, čeprav s kristjani na čelu), je bil sobotni shod v Rimu katoliško obarvan, bolje rečeno, zelo katoliško obarvan. O sporočilu shoda v Rimu se je razpisal Blaž Karlin na Iskreni.net, zato ga ne bom ponavljal, pač pa bom na tem mestu izpostavil nekaj kočljivih točk. 

Dobrodošla prebuja, a bojevitost je lahko problem

Ob zaključku shoda je Massimo Gandolfini, voditelj manifestacije, vzkliknil: „A noi la battaglia, a Dio la vittoria!“ Po slovensko: „Nam bitka, Bogu zmaga!“ Ta bojni vzklik, ki ga pripisujejo sv. Ivani - Devici Orleanski, se je v italijanskem pro-family in pro-life gibanju pojavljal že prej.

Kdaj je tovrstna bojevitost Cerkvi potrebna in kdaj postane njen problem? Še pred sto leti je namreč bilo za katoličana nedostojno, če ne grešno, da štrajka in protestira na ulicah. Lahko se je šel geometrijsko organiziranih „katoliških shodov“, ni pa bilo prav, da bi z boljkone spontanimi demonstracijami dražil „od Boga dano“ oblast. Mimogrede: prvo „katoliško“ delavsko stavko beležimo l. 1909 v neki tovarni blizu Bergama v Lombardiji. Očividec stavke, ki se je zgodila kljub neodobravanju papeža Pija X., je bil mladi duhovnik Angelo Roncalli, ki je kasneje kot papež Janez XXIII. sprožil reformno revolucijo 2. vatikanskega koncila.

Torej, ulica – da ali ne? Boj – da ali ne? Janez Pavel II. je l. 1995 v Baltimoru (ZDA) dejal:

Včasih pričujemo za Kristusa tako, da iz neke kulture izvlečemo /drawing out of a culture/ polni pomen njenih najbolj plemenitih nagibov (…). Drugič pričujemo za Kristusa tako, da to isto kulturo izzovemo /challenging that culture/, zlasti če je napadena resnica o človeku.

Za katoličane še vedno velja, da je „ponižnost kraljica vseh kreposti“. Vendar ponižnost je lahko izgovor za našo družbeno apatičnost, ki nas pripelje, da ne storimo, kar nam nalagajo znamenja časa. Ni proti ponižnosti, ko za Kristusa pričujemo tudi na način, da se družbeno „prebudimo“ in „gor postavimo“, se pravi, da se dejavno in javno zoperstavimo kakšni kulturni ali politični mahinaciji. Med sredstva tovrstnega „izzivanja“ dominantne kulture, kot je to držo imenoval poljski papež, pa spadajo tudi od demokratične ureditve predvidene manifestacije in drugi načini civilno-družbenega pritiskanja na oblast. 

Zbuditi se. Delovati. Zmagati. Ni slučajno, da so sobotni shod na Circo Massimo zaključili z arijo Nessun dorma (Naj nihče ne spi) iz Puccinijeve opere Turandot. Arija se izteče v preslavni Vincerò! Vincerò! (Zmagal bom! Zmagal bom!).

Problem nastane, ko boj iz občasnega sredstva postane katoliška mentaliteta in se vzpostavi dojemanje Cerkve kot Ecclesia militans (vojskujoča se Cerkev). Na Slovenskem trenutno k takemu, militantnemu, dojemanju Cerkve težijo protibegunski novokrižarji, pa tudi desničarski teoretiki, denimo Bernard Brščič, o čemer se bo potrebno še razpisati. Ko se katolištvo zabarikadira in zgolj spopada, je vse manj zmožno evangelizacije oddaljenih, drugačnih, nasprotnih. Militantno katolištvo v kakšnih političnih bitkah tudi zmaga, a kratko jo lahko potegne evangelij, katerega osvobajajoča moč je namenjena vsem enako.

Papeževa smer: usmiljenje namesto spopada

Milijon ljudi na rimskem Circo Massimo in en Grande assente (Veliki odsotnež) – papež Frančišek. Njegov zagrizeni kritik Antonio Socci, ki je že napisal zelo agresivno knjigo proti papežu Frančišku (naslov knjige: Ni Frančišek), tudi tokrat ni izostal. Na svojem blogu je papeža obtožil ne samo, da ni neposredno podprl prireditve Family Day na Circo Massimo, niti telegramsko pozdravil udeležencev, temveč da jo je po svoje poskušal celo ovirati in diskreditirati.

Ne bi bilo prvič, če bi tudi tokrat katoliško pro-life gibanje pojamralo, da ga sedanji papež ne podpira dovolj. Papež Frančišek seveda podpira prizadevanja civilne družbe za družino in pravice otrok. Teorijo spola ostro obsoja. Nenazadnje je nekaj dni pred slovenskim referendumom posredoval in Slovence javno pozval, naj zaščitimo družino. Po drugi strani pa ni skrivnost, da papež Frančišek militantnih in tradicionalističnih tokov znotraj Cerkve ne mara preveč. Zakaj? Predvidevamo, da ravno zaradi logike spopada, ki jo ti krogi radi gojijo, Frančišku pa je tuja.

17. december 2015, stražarji na Trgu republike.
Protestna metoda beročih stražarjev se je najprej pojavila v Franciji znotraj gibanja La Manif Pour Tous.
(foto: Matjaž Maležič, FB stražarji)

Jezuit Antonio Spadaro, dober poznavalec papeža Frančiška, je v častitljivi reviji La Civiltà Cattolica pred kratkim zapisal, da v okviru trenutnih odnosov med islamskim in krščanskim svetom papež nikakor ne pristaja na tezo o spopadu civilizacij. Njegova diplomacija je „diplomacija usmiljenja“, njegova geopolitika „geopolitika usmiljenja“. Če Spadarovo razlago prenesemo na področje boja za družino, ki poteka znotraj zahodne civilizacije, lahko rečemo, da argentinski papež tudi ne pristaja na tezo o nujnem in kolosalnem ideološkem spopadu, v katerem bi se prihodnja desetletja izčrpavala tako ena kot druga stran. 

Spopad za družino se res odvija in smo ga deležni. Vanj se vključujmo, vendar, po paradoksu, ne z mentaliteto spopada; se pravi, ne na način, da bi evangeljsko usmiljenje – ki je enako teologija kot čustvo - izgubilo svoj primat.

Mouhanad Khorchide: Meka in Medina (prevod)

Sociolog, pedagog in islamski učenjak Mouhanad Khorchide, sicer Avstrijec palestinskega porekla, uči islamsko versko pedagogiko na Centru za verske študije (CRS) na Westfälische Wilhelms-Universität v Münstru. Pričujoči esej je objavil v FAZ-u (Frankfurter Allgemeine Zeitung) 18. decembra 2015, ob prvi obletnici terorističnega napada na šolo v Pešavarju. Izvirnik v nemščini najdete tukaj. Esej sem iz nemščine za portal Domovina.je (link) v mirnih dneh po Božiču 2015 iz želje in potrebe po večjem poznavanju islama prevedel Branko Cestnik. Mednaslove je dodalo uredništvo Domovine.

------------

Islamska teologija: Meka in Medina

Mouhanad Khorchide

Mohamed je postavil jasno ločnico med tem, kar je on sam oznanjal kot Božji sel in med tem, kar je izrekal kot svoje mnenje. Dandanašnji je nujno potrebno, da v islamu razlikujemo med vero in mnenjem. Le tako se bo islam lahko reformiral.

Mouhanad Khorchide (pri mikrofonu) na srečanju s papežem Benediktom XVI. 23. septembra 2011 v Münstru
(www.uni-muenster.de)

Po muslimanskem izročilu je začel Mohamed z oznanjevanjem islama v letu 610 po Kristusu. Trinajst let je preživel v Meki, nato se je preselil v Medino. Tam je deset let kasneje umrl. V Medini je ustanovil prvo islamsko državno tvorbo. Mohamed je bil tako duhovni kot politični načelnik te skupnosti.

Mohamed je v Meki deloval kot Poslanec in Oznanjevalec božjega sporočila. Kot „državni  poglavar“ Medine se je trudil položiti temeljni kamen za vzpostavitev „pravne države“. Kot Poslanec je poleg monoteizma in bogoslužnih praks oznanjal tudi splošna etična načela, ki bi naj veljala za vsako družbo. Prevedeno v današnje pojmovanje bi govorili o človekovem dostojanstvu, o pravičnosti, o svobodi in enakosti vseh ljudi, kakor tudi o človekovi moralni odgovornosti. Kot državni poglavar Medine se je trudil uresničevati ta načela s sredstvi in znanjem, ki so mu bila na voljo na Arabskem polotoku v času sedmega stoletja.

Mohamed kot božji sel in kot človek

Mohamed je bil večkrat primoran v razlikovanjem med obema funkcijama – oznanjevalec /Verkünder/ na eni strani, na drugi pa državni poglavar /Staatsoberhaupt/. Neko izročilo, na primer, pravi, da je, ko je prispel v Medino, videl, kako so tamkajšnji kmetje križali različne dateljne palme. Ker je bil poslovnež, ki ni vedel veliko o poljedelstvu, mu je to bilo tuje. Izrekel je opazko: „Morda bi bilo bolje za vas, da tega ne počnete.“ In kmetje so reč opustili. Ko je prišel čas nabiranja plodov, je bila letina slaba. Kmetje so šli k Preroku in mu o tem poročali. Vprašal jih je, zakaj neki so ga poslušali. Potem je dejal, kar je tudi za današnje sekularno razumevanja islama pomembno: „Jaz sem samo človek. Če vam ukažem kaj glede vaše vere, temu sledite. Če vam ukažem kaj na podlagi mojega mnenja, sem samo človek. Vaše zemeljske zadeve vi poznate bolje od mene.“

Mohamed je postavil jasno ločnico med tem, kar je on sam oznanjal kot Božji sel, in med tem, kar je izrekal kot svoje mnenje. Podobne situacije so bile pogoste. Prerokovim sopotnikom je bilo razlikovanje med obema funkcijama samoumevno. Nasprotno pa danes islamski učenjaki Mohamedovo delovanje v vlogi državnega poglavarja obravnavajo kot del njegovega božjega oznanila. Vsled tega se vsi medinski pravni predpisi in celotna družbena ureditev Medine – vključno z vlogama spolov – zdijo kot od konteksta neodvisna in za vse muslimane zavezujoča božja Postava.

Tako razumevanje preprečuje kakršenkoli poskus, da bi naprej razvijali pravni red, ki je veljal v času Preroka v Medini. To otežuje sprejemanje kateregakoli drugega pravnega reda in sili vsakega muslimana, da razmišlja spogledujoč se nazaj /rückwärtsgerichtet zu denken/. Pravzaprav pa je treba Mohamedovo delovanje v vlogi državnega poglavarja umestiti v njegov zgodovinski kontekst; potem pa (razbrati), kar je danes spiritualni in etični duh Korana, ki je zavezujoč za vse muslimane. Pravni red bo potemtakem razumljen kot izraz določenega zgodovinskega obdobja in bo moral zato iti v korak s spremembami v družbi.

Islam ni vase zaprt in zaključen

S tega vidika bi se morali muslimani venomer vpraševati o umevanju etičnih vrednot, kot je pravičnost, se pravi, vrednot, ki so bile podlaga za takratne norme in predpise, da bi potem mogli slednje uveljaviti v pogojih sedanjosti. To vsekakor predpostavlja takšno razumevanje islama, po katerem slednji nikakor ni vase zaprt in zaključen /abgeschlossen/. Islam je tako dolgo živ in tako dolgo v spreminjanju, kako dolgo ima privržence, ki ga bodo integrirali v svoja življenja in nosili v svojih srcih.

Če Koran potrebuje nikoli dokončano interpretacijo /der Koran eine nie endende Interpretation benötigt/, da  se bo islam lahko uresničeval v življenju vernikov, potem je islam podvržen nenehnemu razvojnemu procesu. Islamska temeljna načela in verski obredi so iz tega izvzeti, saj niso podvrženi družbenim spremembam. Umestitev pravnih predpisov v njih zgodovinski kontekst pa je predpostavka za to, da pripeljemo danes islam v sozvočje z demokratičnimi načeli ter z razumevanjem človekovih pravic. Duhovnemu in etično dojetemu islamu ni do telesnih kazni ali do vloge spolov iz sedmega stoletja. Ob duhovnosti kot osebni povezanosti z Bogom mu gre za vrednote. Tako razumljeni islam ni religija pravnih predpisov /Gesetzesreligion/.

Jeruzalem, Kupola na skali (foto B.C.)

Zgodovinski pregled: kako je prišlo do spremembe v vrednotah

Hitro po Prerokovi smrti je prišlo do prvega spora glede njegovega političnega nasledstva. Po več prepiranjih je bil za kalifa izbran Abu Bakr, dolgoletni Mohamedov prijatelj, ki je bil tudi njegov tast. V osnovi je spor tekel glede izvolitve prvega kalifa in glede vprašanja politične moči. Proti koncu vladavine tretjega kalifa Osmana (Utman, 644-656) pa se je začel majati vrednostni sistem, ki je bil do takrat v sozvočju s koraničnimi in prerokovimi temeljnimi načeli. Islamska država se je skozi ozemeljska osvajanja močno razširila tudi izven Arabskega polotoka. V skladu s sorodstvenimi povezavami je bil vojni plen odslej v glavnem razdeljen kalifovi družini. Ker je večina vojskovodij izvirala iz vrst Hašemitov in Omajad, je delitev vojnega plena pripeljala do koncentracije premoženja v rokah teh dveh velikih družin. Medtem ko so člani manjših družin prejeli sorazmerno manj. Tako je znotraj islamske skupnosti prišlo do spremembe v vrednotah.

Koncentracija premoženja v rokah manjšine je spodbudila življenje v razkošju, kar pa ni bilo več v sozvočju z od Preroka podanimi vrednotami in držami. Zapostavljeni in zatirani so kritizirali tak razvoj. Bili so predstavniki nečesa, kar lahko imenujemo „islamska vest“. Odgovor tretjega kalifa Osmana kritikom, ki so od njega zahtevali odstop, se je glasil: „Kako naj odložim nekaj, za kar me je Bog pooblastil?“ Naslomba na Boga in ne več – kakor je bilo pri prvih dveh kalifih – naslomba na ljudstvo bo poslej dala božjo legitimnost majavemu kalifatu. Politična opozicija bo poslej postala tudi verska opozicija. Napeta politična situacija bo na koncu pripeljala do Osmanovega umora (leta 656).

Po Osmanovem umoru je bil za četrtega kalifa izvoljen Ali, Mohamedov nečak in zet. Njegove izvolitve pa ni priznala skupina zbrana okrog Muavije, guvernerja Sirije, ki je izviral iz Omajadov. S tem se je začela velika razdeljenost islamske skupnosti, ki je po Alijevi smrti postala očitna. Leta 657 je Muavijeva skupina naznanila vojno Aliju. Guverner se je s svojo vojsko premaknil v smeri Iraka, kjer je bilo moč dohiteti Alija in njegove privržence. Vojna proti Prerokovemu zetu in nečaku je potrebovala močno legitimnost, po možnosti božjo. Muavija je zato svojim vojakom obdržal govor, v katerem je vojno označil kot Božjo voljo: „Od Boga določeni usodi pripada, da nas je pripeljala semkaj in da se to dogaja med nami in prebivalci Iraka. Kajti Bog v Koranu pravi: ‘Če bi Bog hotel, bi vi ne bili v nobeni vojni; Bog pač naredi, kar on želi.’“ Kasneje je Muavija določil svojega sina Jazida za svojega političnega naslednika. Iz kalifata je naredil kraljestvo. Tudi ob tej priložnosti je dejal ljudstvu: „Zadeva z Jazidom pripada od Boga določeni usodi, ljudje nimajo na tem mestu kaj reči.“  Muavija ni bil samo ustanovitelj prve islamske diktature, imel je tudi pomembno vlogo pri vzpostavitvi nauka o predestinaciji znotraj sunitskega islama.

Po Muavijevi smrti (680) je oblast prevzel Jazid I.. V nastopnem govoru je dejal: „Hvaljen bodi Bog, ki naredi, kar hoče, in daje, komur hoče.“ S tem se je začela v zgodovini islama sistematska instrumentalizacija religije za opravičevanje političnih in oblastnih interesov. Nauk o predestinaciji, ta politično motivirani pristop k teologiji, pri tem igra glavno vlogo. Po njem je vse, kar se v svetu zgodi, Božja volja. Opozicija oblastnikom je potemtakem opozicija Božji volji in ima lahko za posledico celo odpad od vere. Politična oblast ni dobi več legitimnosti s strani ljudstva, kot je bilo pri prvih kalifih, temveč neposredno s strani Boga.

Jazid II., kasnejši omajadski kalif, se je s strani štiridesetih učenjakov pustil prepričati, da Bog od kalifa ne bo zahteval polaganja računov za njegova dejanja. Kalif torej lahko stori ali ne stori, kar ga je volja. In če ne bo polagal računov pred Bogom, potem jih bo toliko manj pred ljudstvom. Neki drugi omajadski kalif, Abd al-Malik ibn Marvan, je grozil svojemu ljudstvu: „Gorje tistemu, ki me bo spominjal na pobožnost. Odsekal mu bom glavo.“ Tako je torej delal. Pojem kalifa ni bil več razumljen v smislu Mohamedovega političnega naslednika, temveč v smislu Božjega zastopnika na zemlji.

Od tod naprej so se kalifi začeli kititi z nazivi kot denimo naziv „senca Boga“. Po smrti abasidskega kalifa Al-Mamuna (833) se je zasidrala tradicija, da je naziv kalifa povezan z Bogom (npr. „po Bogu Zmagovalec“ ali „ki se je prepustil Bogu“). Kateri učenjak bi zahteval od zdajšnjega kralja Saudske Arabije, da položi račune, ker je v Franciji zagradil celo plažo, da bi na njej preživel dopust, medtem ko so njegovi vojaki v Jemnu zapleteni v brezizhodno vojno?

Svobodni človek nezaželen

Pričujoča predstavitev zgodovinskega ozadja hoče predvsem pojasniti, kako je vedno bolj rasel vpliv političnih dogajanj na vprašanje odrešitve in na islamsko teologijo. Mohamedovo sporočilo je bilo v izviru sporočilo duhovne, socialne in politične osvoboditve. Toda že štirideset let po njegovi smrti se je kalifat preobrazil v obliko monarhije, ki je zahtevala brezpogojno pokorščino v imenu Boga. Kdor je ugovarjal, je bil usmrčen, mučen ali vržen v ječo, največkrat z blagoslovom dvornih učenjakov. Večini kalifov je bila po godu razlaga islama, po kateri se je dogmatična in pravna vprašanja obravnavalo mimo vrednot pravičnosti, svobode in enakosti. Zato se ne smemo čuditi, da so današnji salafistični tokovi dobivali veliko podpore s strani diktatorskih režimov, kot sta bila Mubarakov v Egiptu in Gadafijev v Libiji. Kajti ravno tako imenovani puristični salafisti so apolitični in obenem brez želje, da bi obstoječe oblastne strukture postavili po vprašaj. Nasprotno: oni zagovarjajo, da k pokorščini do Boga spada pokorščina do oblastnikov.

Zategadelj bodo ravno posvetni despoti tisti, ki bodo močno zavirali poskuse reforme v islamskih deželah. Kajti reformatorji pridigajo o pogumu in suverenosti individuuma. Religijo razumejo v smislu pravičnosti in svobode. Cenijo človeški razum. In ravno ta svobodni človek, h kateremu stremi reforma, je nezaželen. Ne pusti se namreč kar tako stiskati, tudi se ne podreja brez „če“ in „ampak“. Islamska teologija, ki se vpraša o samem človeku, o njegovih individualnih in kolektivnih interesih, predstavlja temu primerno grožnjo. Restriktivna teologija, s podobo diktatorskega Boga, ki širi mentaliteto brezpogojne pokorščine, pa je s strani despotov dobrodošla.

Ko je egiptovski strokovnjak za književnost in Koran Nasr Hamed Abu Zaid v devetdesetih prejšnjega stoletja izdal knjigo „Koran kot besedilo“ in torej predlagal branje Korana v njegovem zgodovinskem kontekstu, so mu očitali odpad od vere. Ker je bil uradno obsojen na smrt, je moral zbežati na Nizozemsko, medtem ko so salafistične skupine lahko nemoteno pohajkovale po Univerzi Azhar (Kairo). Samo sekularizacija, v smislu, da bo religija zaščitena pred politično zlorabo, lahko danes pripravi prostor prizadevanjem za reformo in jim da možnost za razvoj.

Čemu reforma?

Glavni problem islamske teologije je v predstavi, da je islamski nauk nespremenljiv. Kako pogosto se ravno od muslimanov bere in sliši stavke kot: „Islam ne potrebuje reforme.“ Muslimani, ki so proti vsaki reformi, argumentirajo, češ da je umevanje islama zaključeno. Čemu potemtakem reforma? Čemu posodabljanje? Čemu  spremembe? Saj je najkasneje v devetem stoletju bilo vse dorečeno in zapisano, kar je bilo za doreči. Zato moramo preiskovati zgolj dela starih učenjakov, da najdemo vse odgovore na naša današnja vprašanja. V čemer se razlikuje ta argumentacija od argumentov nasprotnikov vseh prerokov, ko slednji citirajo Koran: „Mi bomo ostali pri tem, kar so zastopali naši očetje“?

Za zavračanjem reforme se skriva okorela drža, ki samo sebe oropa svobode. Za razum kot vira spoznanja ostane komaj kaj prostora. Vprašam muslimane, ki zastopajo to zaprto držo, na kateri strani bi se bojevali v času preroka Mohameda. Takratni glavni Prerokovi nasprotniki so prav tako prevzeli zaprto držo. To so bili ljudje, ki so mislili, da ne potrebujejo reforme, saj naj bi izročilo  njihovih očetov in starih očetov imelo vseobsegajočo veljavo. V Koranu je na več mestih dokumentirana kritika take drže. Mohamedov odgovor je bil jasen. Rekel je: „Bog vsakih sto let pošilja tej skupnosti nekoga, da bi prenovil nje vero.“ Ne gre za število sto ali za to, na koliko oseb in koliko institucij se zadeva nanaša. Kar šteje, je drža, h kateri smo izzvani – drža, ki vidi religijo v odprtem in ne v zaprtem procesu. S tem izrekom Mohamed ni hotel drugega kot opozoriti na  bistveno potrebo po stalni reformi razumevanja islama, kar je tudi potreba vseh drugih religij.

Betlehem (foto B.C.)

Stalna reforma ni potrebna zato, ker bi morda islamu kaj manjkalo. Gre veliko bolj zato, da bi islam in njegovo razlago vedno znova uresničevali v življenju muslimanov, po priporočilu Korana, kajti le tako ga ohranjamo živega. V tem smislu reforma ne pomeni, da bomo spreminjali temeljna načela religije; spreminjali in posodabljali /verändert und aktualisiert/ pa bomo našo razumevanje religije, preverjali bomo naše trenutna stališča in argumente. Kajti le v stalni razpravi in v stalni konfrontaciji med življenjskostjo in religijo lahko muslimani vedno znova zajemajo iz islama. Sicer pa nam ostane, da togo vztrajamo na ravni zgolj ponavljanja /Rekonstruktion/ obstoječih stališč in izročil; s tem pa umira islam sam.

Ko razumevanje islama izhaja iz soodvisnosti besedila, razlage in človeške izkušnje, potem morajo biti predpostavke tega izmenjavanja kar naprej zajamčene in varovane. Danes  bi govorili o načelu svobodne znanosti. K temu na prvem mestu spada svoboda človeškega duha. Islam vedno znova interpretirati in ga aktualizirati v tekočem življenju muslimanov nikakor ne pomeni gole prilagoditve islama družbenim smernicam. Ni naloga religije, da daje legitimnost prevladujočim družbenim razmerjem. To bi religijo degradiralo na orodje oblasti /Machtinstrument/. Z aktualizacijo religije veliko bolj mislimo na nenehno iskanje odgovorov na vprašanje, kako se lahko religija skupaj s svojo duhovno vsebino in svojimi etičnimi načeli vedno znova razvija.

Islam kot odprti proces

Zavedam se, da imajo nekateri muslimani težavo, da bi islam videli kot odprti proces. Sklicujejo se na koranski verz: „Danes sem dopolnil vašo vero“(5:3). Dajmo na stran, da so s tem verzom mišljeni prehrambeni predpisi, versko obredje z dnevnimi molitvami, post v mesecu Ramadanu ter romanje v Meko, že sama islamska zgodovina idej namreč kaže na praktično potrebo po razumevanju islama, ki se vedno znova posodablja. Že samo dejstvo, da so hitro po Prerokovi smrti zrasle različne verske in pravne šole, kaže na to, da dinamična moč procesa znotraj islamske vere ni le samoumevna, pač pa je v skladu z njegovo definicijo /Bestimmung/. Te šole si v številnih pomembnih vprašanjih niso bile enotne.

Potrebe po stalni prenovi so se  nekateri islamski učenjaki zavedali že na začetku. Tako je Al-Gazali (umrl leta 1111) napisal knjigo z naslovom „Poživitev verske znanosti“. Islam ni abstrakten. Islama brez ljudi ni. Tudi ni Korana in sune brez ljudi. Poleg politične zlorabe njegovega nauka islam danes pogosto boleha še za naslednjo držo: boj proti svobodi v imenu ohranjanja tradicije.

S tem nikakor ne pravim, da moramo tradicijo samo po sebi zavreči. Tradicija mora biti vedno znova izprašana in vedno znova preverjana, če je dovolj prepričljiva in življenjsko povezana z ljudmi. In ravno kolikor se tradicija v vsakem kontekstu ne obnaša, kot da je nedotakljiva, ter kolikor je tradicija lahko na novo domišljena, toliko bo tudi cenjena. Tradicije so pogosto otroci konteksta in diskurza, v katerem so nastale. In tudi islamska teologija, s svojo tisočštiristoletno zgodovino in velikansko raznolikostjo, je nastala skozi diskurz. Islamska teologija je lahko tudi danes izvajana na diskurziven način, v kolikor bo ta velika dinamika, ki je bila vedno njena stabilna sestavina, obdržana in obvarovana. Nasprotniki reforme to dinamiko odklanjajo. Izhajajo iz naivne predstave, da je bilo že vse povedano.

Islam je več kot pravno-normativna platforma

Islam močno boleha tudi zaradi tega, ker ga veliko muslimanov krči predvsem na njegovo pravno-normativno raven. Vernik želi najprej vedeti: „Kaj smem in kaj ne smem?“, „Kaj je dovoljeno in kaj prepovedano?“ Toda Koran hoče človeka vzgajati v polnoletno bitje, ki se bo tudi kot religiozna oseba samouresničila /selbst entfalten/. Vera želi človeka ganiti v srcu. Kako naj vendar ljubim Boga in mu zaupam, če je lahko moj odnos do njega definiran zgolj v pravnih kategorijah? S pomočjo pedagogike strahu /Angstpädagogik/ hočejo kakšni vzgojitelji priti hitro do cilja, saj izhajajo iz prepričanja, da je pri Bogu pomembno zgolj izpolnjevanje ukazov. Koran pa govori drugi jezik. Bog je namreč človeku blizu in brezpogojno naklonjen. Svoj odnos do človeka definira v kategoriji ljubezni: „On jih ljubi in oni ljubijo Njega“ (5:54). Tega ljubečega Boga smo muslimani žal skorajda opustili in zamenjali s projekcijo predstave nekaterih plemenskih očakov /die Projektion einer Vorstellung eines Stammesvaters/.

Nobenega dvoma ni, da veliko muslimanov zastopa mnenje, da sta Božja milost in naklonjenost izkazani izključno njim in nikomur drugemu. Ljudje, katerih lastnost je „musliman“ so zato več vredni kot drugi. Praktična težava je naslednja: Če si Bog vzame pravico, da bo v onstranstvu izvrševal večno nasilje nad nemuslimani, ko jih bo vse pogubil v peklu, se ne bodo potem skrajneži čutili dolžne izvajati nasilja nad nemuslimani že v tostranstvu? Čemu naj bo zavrženo nekaj, za kar si Bog vzame pravico in kar je zanj normalno? Koran je na tem mestu zelo diferenciran. Govori o raznolikosti kot od Boga želeni (5:48) in v svojih izrekih obljublja večno blaženost tudi kristjanom, judom in ostalim (2:62, 5:69).

Ne smemo pozabiti, da se v ekskluzivizmu že samo po sebi skriva nasilje. Ekskluzivizem ne pomeni nič drugega kot zavračanje „drugega“. Če se slednje dogaja v imenu Boga, dobi zavračanje absolutne poteze, ki se lahko prelijejo v vojno. Zgodovina treh monoteističnih religij  ta pojav dodobra pozna.

Iskalci resnice

Po islamskem razumevanju je Bog sam resnica, s tem je resnica absolutna in nikomur na razpolago. Verujoči ne morejo razpolagati z resnico, nihče ne more razpolagati z Bogom. Verujoči so veliko bolj iskalci resnice. Resnici se lahko približajo, ne morejo pa je posedovati. Da je Bog resnica, pravzaprav varuje resnico pred polastitvijo /Vereinnahmung/ s strani človeka, človeka pa kliče k skromnosti in ponižnosti, da bi ostal iskalec, ki hrepeni po resnici z znanjem, se ji približuje, nikoli pa je ne bo mogel posedovati. Vsiljevati resnico od zgoraj je v nasprotju z duhom humanistično razumljenega islama, ki človeka naredi svobodnega človeka, ki se odpira od znotraj.

Muslimanski reformatorji so v bistvu veliko povedali in napisali, kar mi danes označujemo kot potrebne reforme v islamu. Njihov problem je bil, da so delovali kot posamezniki in ne pod okriljem in zaščito institucij. V islamskih deželah so bili pogosto preganjani ali pa se jim ni ponudilo okvirjev, v katerih bi se njih delovanje moglo institucionalizirati. Reforme namreč potrebujejo institucije, ki jih ponesejo, da se more razviti reformni diskurz. Tukaj v Nemčiji, kjer je svoboda znanosti vrednota po sebi, morajo biti tudi teologije zaščitene pred vsakim poskusom polastitve, bodisi z muslimanske strani, bodi s strani države. Prav vključitev islamske teologije na nemške univerze je velika priložnost, ki pa trenutno v mnogih islamskih deželah ni dana.

Meg Hunter-Kilmer: 8 zanimivosti o Katoliški cerkvi (prevod)

Na španski inačici portala aleteia.org naletimo na simpatični zapis o 8 zanimivostih o Cerkvi, katerega avtorica je Meg Hunter-Kilmer (link). Meg je katoličanka made in USA in neke vrste potujoča oznanjevalka v slogu evangelikalskih pridigarjev. Sama si pravi Hobo for Christ (Kristusov klatež). Zelo aktivna je tudi na spletu. To je njena stran: www.piercedhands.com. Sledi moj prevod.
Branko Cestnik

------------

8 zanimivosti o Katoliški cerkvi
Meg Hunter-Kilmer

- 1 -

Od 35 cerkvenih učiteljev so 4 ženske. To se ti lahko ne zdi nič posebnega. Toda vedi, na primer, da med 43 predsedniki ZDA – države, ki na veliko propagira demokracijo in enakost – ni bilo nobene ženske. Najbolj „sveža“ med cerkvenimi učitelji je ženska, ki je bila redovnica v XIX. stoletju, v času, ko večina fakultet še ni sprejemala žensk. Kljub temu ne manjka „laicističnih pridigarjev“, ki se ne utrudijo obtoževati Cerkve, kako da „sovraži ženske“.

- 2 -

Vsa liturgična oblačila, ki jih obleče duhovnik, imajo svoj pomen. Navedimo primer, da je mašni plašč, ki ponazarja ljubezen, oblečen preko štole, ki ponazarja avtoriteto. Kajti „nad vsem tem pa naj bo ljubezen“ (Kol 3,14).

- 3 -

Minimalni čas, ki ga Cerkev zahteva od vernikov, da so pri maši, predstavlja okrog 0,65% našega življenja. Če bi šli k maši za vse zapovedane praznike in nedelje (in edinole takrat), bi naš „celotni mašni čas“ znašal 57 ur na leto. Bogu bi lahko podarili kaj več od tega, a ne?

- 4 -

Teorijo velikega poka je zasnoval nek katoliški duhovnik. Ves svet se je norčeval iz njega: „Oh, ti neumni katoličani, kar naprej mislijo, da je vesolje imelo začetek.“ Duhovnik je pač bil tudi fizik. Ko je papež Frančišek pred kratkim dejal, da katoliška Cerkev sprejema evolucijo, ni povedal nič novega. Že mnogo desetletij Cerkev sprejema dejstvo evolucije in ga dojema kot kompatibilnega z Bogom stvarnikom. Česar Cerkev ne priznava, je, da bi vesolje nastalo čisto slučajno in brez kakršnegakoli namena. Papeževo izjavo so nekateri mediji kljub temu razglašali kot „veliko novost“.

- 5 -

Pobožni katoličani so prav tako sodelovali v odkritjih in stvaritvah kot: znanstvena metoda, genetika, univerzitetni sistem. Toda še vedno se najde kdo, ki vztraja v obtoževanju Cerkve, češ kako slednja sovraži znanost, intelektualno vzgojo ter tehnični in tehnološki napredek.

- 6 -

Vsaj trije papeži so bili heretiki: Liberij, Silverij in Honorij I.. Toda nobeden izmed njih ni zapadel v herezijo v času svojega papeževanja.

- 7 -

Prvo berilo pri nedeljski maši je vezano na evangelij, ki se tisto nedeljo bere. Za drugo berilo pa ni nujno, da je neposredno vezano na prvo in na evangelij.

- 8 -

Če boš vsak dan prebral osem paragrafov Katekizma Katoliške cerkve, boš katekizem do konca prebral in premišljeval še preden poteče eno leto. Kaj če bi ta nasvet vzel kot izziv in začel takoj danes?

Fotografija je nastala 18. januarja 2015 v Manili na Filipinih, ko so se množice zgrinjale na srečanje s papežem Frančiškom.
Tisti dan se je pri maši zbralo najmanj 6 milijonov ljudi.

Ženska bo povedala

Sandro Botticelli, Pomlad (izsek), okrog l. 1482

Opazovanje migracij skozi oči ženskega vprašanja

Žirovska publicistka Milena Miklavčič je 8. novembra 2015 v kolumni Slovenka v Frankfurtu se zaradi varnosti že pokriva z ruto na Nova24tv (link), slaba dva meseca pred kölnskimi dogodki, zapisala:

A prihajajo čudni časi, ki zlasti ženski ne prinašajo nič dobrega. Radi bi ji vzeli še tisto malo, kar si je že izborila. Ko sem lansko leto obiskala prijateljico, ki živi v predmestju Frankfurta, se je povsem nepričakovano zgodilo, da sem sredi ”civilizacije”, v srčiki Evrope, ostala brez besed. Marinka mi je namreč želela razkazati, kako se je njihov okoliš v zadnjih petih letih, kar se nisva videli, spremenil. Ko si je okoli glave do neprepoznavnosti ovila dolg šal, me je njena kretnja globoko presunila ob spoznanju, da se je spremenila tudi ona. ”Bolj varno bo, če greva na cesto pokriti,” me je podučila. Uprla sem se ji. Takšnega skrajnega ponižanja kot svobodna ženska nisem mogla sprejeti.

Ob tej kolumni sem tvitnil: „Bravo, Milena Miklavčič! Resnica je tam, kjer je ženska. Kako družba ravna z žensko, takšna družba je.“ Če bo na primer begunski val v Evropo prinesel zatiranje žensk, bo resnica o beguncih in migrantih ta, da zatirajo žensko; resnica o migracijah pa ta, da z njimi prihaja do degeneracije v sistemu človekovih pravic. Amen! Mavrični multi-kulti idealizem gor ali dol!

Velike in male družbene dogodke, vključno migracije in njih posledice, moramo gledati skozi oči žrtev, šibkih, zatiranih. Tak je krščanski (Kristusov) pogled in taka je logika varovanja človekovih pravic. Migrant je žrtev vojn in revščine, toda to ne pomeni, da on ni zmožen ustvarjati svojih žrtev. O dobronamernosti in zlonamernosti migrantov bo na koncu povedala (in že govori) tudi ženska oz. njej položaj v novi „migrantski“ Evropi.

Ženska bo povedala, če od Jutrovega prihajata zgolj mrak in zlo

Ne moreš verjeti, koliko pametnih in izobraženih Evropejcev se v teh dneh spreminja v odkrite ali prikrite rasiste! Na medmrežju kroži čuda reči: od ogabnih karikatur o Arabcih do menda resnih izračunov, za koliko točk so belci bolj inteligentni od ostalih ras. V slogu naci-propagande se poskuša kriminalizirati vse begunce in muslimane. Kriv za to ni samo „hudobni volk“ z desne, kriv je tudi „neumni osel“ z leve. Prvotno sprenevedanje dominantnih levih in sredinskih elit, češ, begunci so OK - domačini so problem, ter podcenjevanje varnostnega vidika, je imelo obratni učinek od želenega. Danes smo zaradi beguncev vsi skupaj še bolj živčni in nestrpni. Kako iz tega?

Neka druga Milena, slovenjegraška specialna pedagoginja Milena Pačnik je pred nekaj leti potovala po Iranu. Nekaj časa v družbi dveh Slovencev, nekaj časa tudi sama. Potovala je po hribovskih mestecih in vaseh, bila gostja perzijskih beduinov. Na vprašanje, če je bila kaj ogrožena, ti pove, da jo je bilo tu in tam strah, prav ogrožena pa se ni počutila. Kodeks gostoljubja je namreč pri Irancih izredno spoštovan. Gost je svet. Četudi gre za svetlolaso žensko iz Evrope. Mileni se je celo zgodilo, da je nekega dne bila povabljena na nekak zbor vaških starešin - česar domači ženski kakopak ni mogoče. Morala pa je seveda ves čas potovanja po Iranu biti pokrita z ruto in odeta v dolga ohlapna oblačila ter se držati še ostalih pravil, ki veljajo za žensko v javnosti.

Jutrovo (Bližnji vzhod) namreč ni zgolj mrak in zlo, kot ga prikazuje določene propaganda. Ima svojo odličnost, svoj starodavni moralni ustroj, svoj način varovanja šibkih skupin, vključno tujcev in žensk. Potopis Pačnikove po današnjem Iranu ti del te odličnosti razkrije. 

Vsaka kultura ima svoje odlično jedro. Res je, da je to jedro v času verskega fanatizma in sovraštva zmaličeno, zavrženo, toda to ne pomeni, da ga – kot žerjavice pod pepelom - ni. Izogniti se moramo površnemu izenačevanju kultur in civilizacij na eni ter rasizmu na drugi strani. Tisti, ki smo nagnjeni, da bi kulture izenačevali, moramo biti v tem času do vrednostnega sveta migrantov precej bolj kritični; tisti, ki smo nagnjeni, da bi druge kulture zaničevali, se moramo poučiti o odličnem jedru vsake kulture. Za kriterij pa vzemimo položaj kakšne od šibkih skupin znotraj obravnavane kulture ali pa kar žensko. Šibki in ženska bodo povedali.

Ženska ni maternica na dveh nogah

Da ženska ne more povedati, kar bi lahko in morala, nosi odgovornost tudi sodobni feminizem. Slednjemu namreč ni bilo treba postati to, kar je postal. Lahko bi ostal oster, celo popadljiv v odnosu do patriarhalne družbe in religije, nepopustljiv v svoji zmerni politični agendi, a je šel po poti radikalne alternative. Njegov skok v naročje kulturnega marksizma, teorije spola in relativizma ga je na koncu odrezal od realne ženske našega časa. To smo dobro videli v dneh po Kölnu: 500 ženskih žrtev, levičarski feminizem pa tiho. Ko je Janez Pavel II. obravnaval tovrstni feminizem, ni zastonj opozarjal: „Obstaja utemeljeni strah, da se po tej poti ženska ne bo 'realizirala' temveč, da se bo 'deformirana' in izgubila to, kar je njeno bistveno bogastvo“ (l. 1988, apostolsko pismo O dostojanstvu žene, 10).

Kriza tovrstnega feminizma je dobrodošla. Zdaj bo bolj do izraza prišel zmerni feminizem. Tudi krščanski. Da ženska ni maternica na dveh nogah, je tudi globoko krščansko videnje. Francoska teologinja in borka za enakopravnost žensk v družbi in Cerkvi Marie-Thérèse van Lunen Chenu je l. 1989 v mednarodni teološki reviji Concilium zapisala:

Pred kakšnim letom dni sta se moji hčeri vrnili iz šole. Šolski verouk in veroučna knjiga sta jima bila na splošno všeč. Tistega dne so obravnavali temo: "Moški in ženska - dvoje poklicanosti. Bog je ustvaril žensko za materinstvo." Ta "za" se je dotaknil njunih duš. Morala sem jima zato pomagati, da sta spet dobili nazaj svojo žensko identiteto in svojo krščansko zavest. Podobno kot sem to morala pogosto urediti tudi sama pri sebi. Ustvarjeni sta, sestri, hčeri, ustvarjeni sta zaradi Božje želje in zaradi Božje ljubezni. Nič drugega kot to je v igri. In podobno kot moški sta prejeli dar in odgovornost, da rojevata življenje, da kličeta otoke v življenje. Ženska ni "za", ženska zmore. Čudovito!

Velik dosežek krščanskega feminizma je, da ženska - poleg tega, da ni več interpretirana kot „kačja sodelavka“, kriva za izgon iz raja - ni več razumljena v funkciji reprodukcije. Ker, če je „v funkciji“, je funkcionalna. Če je funkcionalna ona, je funkcionalen tudi moški. Če je ona določena „za“ rojevanje otrok, potem je moški določen „za“ oplojevanje žensk. Če je človeško bitje v funkciji tega ali onega, ni svobodno. Kaj je potemtakem „čudovito“? Čudovito je, da nismo v funkciji razmnoževanja, temveč smo obdarjeni z zmožnostjo za razmnoževanje in zato moremo podariti življenje našim otrokom. V svobodi in veselju. To ni igra besed.

Korak v umevanju žensk, ki ga opisuje van Lunen Chenujeva, pričakujemo tudi od islama in njegove teologije. Muslimanka naj bo pokrita z ruto, če ji odgovarja (tudi katoliškim nunam to odgovarja), toda ne zato, da bi poudarila in vsiljivo razglašala, kako je ženska „v funkciji“ moškega ter „v funkciji“ reprodukcije.

Iz Kelmorajna poleg grozne novice grozni molk

Köln l. 1945

Köln - eden izmed evropskih duhovnih in industrijskih prvakov

Še smo v šoku. Ravno okrog praznika Svetih treh kraljev so nas s pomenljivo zamudo doletele novice o nasilju nad ženskami, ki se je zgodilo na silvestrski večer v Kölnu. Le nekaj deset metrov od relikvij svetih treh kraljev je zajetna množica moških otipavala, okradla, tolkla, zaničevala, v vsaj dveh primerih celo posilila ženske, ki so se mudile v okolici katedrale in železniške postaje.

Ti, trikraljevski Köln – Kelmorajn, nekoč ena izmed evropskih duhovnih prestolnic ter starodavni romarski cilj tudi Slovencev (link), kaj nam ob prazniku Gospodovega razglašenja razglašaš s tem mračnim dogodkom? Ti, eden izmed zgodovinskih prvakov evropske industrializacije, kakšno fazo razvoja naše celine naznanjaš tokrat?

Kellejeva nad molčeče feministke

Na Sedmograškem v Romuniji rojena nemška novinarka in publicistka Birgit Kelle je kmalu po silvestrskih dogodkih v Kölnu za NWR napisala kolumno „#Aufschrei 0.0 – Če feministično ogorčenje izostane“ (link). Kolumno so povzeli drugi nemški mediji, med njimi Focus Online. Vsebina kolumne je dobro razvidna že v naslovu. Le na Nemškem bi moral živeti, da bi jo razumel s prve.

Twitterski hashtag #Aufschrei (sl. krik) še danes velja za enega najbolj uspešnih v nemškem govornem področju. V obtok je bil spuščen pred tremi leti, ko se je vesoljno nemštvo zgražalo nad FDP-jevskim politikom Rainerjem Brüderlejem (link). Ta je bil zaradi neprimerne opazke o neki novinarki obtožen seksizma in sovraštva do žensk. Ogorčenje je bilo splošno, obračun z njim in sploh z mačistično kulturo medijsko zmagovit. Feminizem in sploh ženski svet je lahko bil zadovoljen.

Birgit Kelle sprašuje, zakaj se kaj takega ni zgodilo po kölnskih dogodkih. Nobenega takojšnjega in splošnega ogorčenja, nobenega hashtaga #Aufschrei2016, nobenih jeznih protestnic, še mediji so se obotavljali povedati resnico, še policija se je izmikala nastavljenim mikrofonom. Pa vendar je bilo posredi nekaj obsežnega, nezaslišanega, kriminalnega in do žensk direktno popadljivega. Kellejeva ugotavlja, da „storilec ni bil pravi“. Takole piše:

Očitno je šlo za moške z migracijskim ozadjem. In ravno zato ostaja feministična mreža tiho. Kratek pregled skozi Twitter, Emma Magazin, Missy Magazin - ti običajno garantirajo refleks ogorčenja – pokaže: nobene reakcije.

Čudni sadovi feministične radikalizacije*

Kaj je narobe s feministično mrežo, če „ponori“ ob seksistični izjavi nekega menda opitega politika, molči pa, ko več sto moških „z migracijskim ozadjem“ na javnem mestu grabi po ženskah, posiljuje, jih okrade in jih načrtno psuje (pri nekaterih med prijetimi osumljenci so namreč našli listke z iz arabščine v nemščino prevedenimi zaničevalnimi izrazi za ženske – kar je znak načrtnosti)? Kaj je narobe s feministkami, da preden stopijo v bran napadeni in ponižani ženski, preračunljivo pogledajo, kdo je napadalec?

Ni treba klicati na pomoč Romana Vodeba, da uvidimo zanko. Narobe je to, da se je feministično gibanje v zadnjih desetletjih izrazito in enostransko politiziralo ter ideološko radikaliziralo. Feminizem danes bolj asociira na skrajno levičarstvo, na do absurda prignano idejo politične korektnosti, na ekscentrične akcije in na teorijo spola kot pa na prvinsko obrambo ženske in njenih pravic. 

Ko je v minulih dneh tovrstni feminizem dal na tehtnico nasilneže z migracijskim ozadjem na eno stran ter od njih napadene kelmorajnske dečve na drugo, se je odločil za molk. Biti takoj, odločno, jezno in glasno na strani napadenih žensk, bi namreč lahko podrlo mit, ki ga je leva sredina z naporom gradila zadnje leto – mit o nedolžnem migrantu. Hišica iz kart ni smela pasti - tak je bil politični „befel“.

Nobenega prostora za „Kölnrelativierung“

Od tod tudi poskusi relativizacije kölnskih dogodkov - Nemci so brž skovali izraz „kölnrelativierung“ - s strani nekaterih feministik in med njimi prvoizpostavljene novinarke ARD Anna-Mareike Krause: češ, saj se tudi v okviru Oktoberfesta zgodijo seksistični izpadi in posilstva; češ, seksizem in posilstvo sta doma v Evropi in nista prišla semkaj z migranti. Oboje je seveda po svoje res. Toda na koncu takšne poskuse relativizacije spodnesejo sama kölnska dejstva: obsežnost, agresivnost in način kölnskih napadov so tudi po analizah policije svojski in nekaj novega v zahodnoevropskem prostoru.

Migranti so pač za dominantne medije in politike „lieblingsopfergruppe“ (ljubljena skupina žrtev), meni novinarka in publicistka Michèle Binswanger v švicarskem časopisu Tages-Anzeiger (link). Migrante se rado ščiti, ker se bojimo rasistične eskalacije domačega prebivalstva (prav v teh dneh je „Mein Kampf“ po sedmih desetletjih spet na prodajnih policah). Toda to molka ob kelmorajnskih dogodkih, celo njih relativizacije in olepševanja, ne opravičuje. 

Zaključimo z besedami Binswangerjeve:

Begunska kriza ni otroško igrišče za socialno slepe idealiste, temveč je dolgoročen in naporen proces, ki ima svojo ceno. Ničemur ne služi, če zaradi strahu zadeve olepšujemo. (…) Tisti, ki živijo tukaj, morajo spoštovati ženske in njihove pravice – bodisi tukajšnje ženske, bodisi lastne hčere in soproge. O tem se ne pogajamo.

* Na temo „čudnih sadov feminizma“ bom v prihodnje na tem blogu še pisal.