Izza vogala surovost

Prekleta mularija. Od kod se je pravzaprav vzela? Kdo nam je podtaknil sedemnajstletnike, ki v zabavo mučijo sošolca, pa fante, ki ubijajo vrstnike. Ki kradejo avtomobile, pijančujejo in celo uživajo mamila. Od kod so prišli mladeniči, ki po zidovih rišejo kljukaste križe,...

Zlatko Šetinc, 22. 11. 1981, v Nedeljskem dnevniku ob rob t. i. nacipunk afere

Mir ni podpisani dokument, ki ostane tam nekje. Mir ustvarjamo vsak dan, mir je ročno delo, ustvarjamo ga z rokami.

Papež Frančišek, 29. 11. 2015 na srečanju z mladimi v stolnici Bangui (Srednjeafriška republika)

Zlato, srebrno in bronasto človeštvo

Pomagajmo si s sosledjem treh izmed petih civilizacijskih dob, ki jih opisuje grška mitologija v okviru pripovedi o stvarjenju človeka. Sosledje dob je opisal pesnik Hesiod, povzetek pa najdemo v delu Najlepše antične pripovedke Gustava Schwaba (str. 61-63).

Najprej bogovi ustvarijo zlati človeški rod. V zlati dobi ljudje uživajo harmonijo. Naprezajo se toliko, kolikor je potrebno za blagostanje in mir. Razmerje med naporom in užitkom je popolno. Mit ne pove čemu, toda bogovi se zlatega človeštva naveličajo.

Sledi srebrna doba. Bogovi kot da povečajo dozo užitka. Srebrni ljudje se zelo navadijo na blagostanje, so zdravi in živijo dolgo. Mladi se ne osamosvajajo in ostajajo pri starših vse do svoje starosti. Mit govori o stoletnem mladeniču, ki še živi pri mami. Potem, ko se po stotem letu vendarle osamosvoji, hitro umre. Ljudje srebrnega rodu ne spoštujejo ne božjih oltarjev ne nesmrtnikov, še dodaja mit. Srebni rod propade, povzema Hesioda Schwab, ker „svojih strasti niso znali več krotiti in so v svoji objestnosti grešili drug zoper drugega“.

Srebrno človeštvo ne zdrži. Oče Zevs zdaj stvari obrne na glavo. Življenjske razmere so naenkrat težke. Čas je za bronastega človeka, nasilno bitje z ogromnimi rokami, ki zavrača zelišča in hoče jesti le meso. Bronasto človeško dobo zaznamujeta surovost in želja po vojni. Vlada zakon močnejšega.

V mitu ni nič res in vse je res. Ni res, da so nekakšni bogovi nekoč eksperimentirali z raznimi tipi človeštva, je pa res, in mit to točno pove, da človeški časi nihajo od zmernosti in ugodja do surovosti.

Od zmernosti do porabniške požrešnosti

Pietro Liberi, Alegorija zmernosti, XVII. stoletje
(settemuse.it)

Poskušajmo z aplikacijo mita v naš čas. Kdo so zlati ljudje? Kdo srebrni? Smo pred menjavo paradigme in prihajajo bronasti? Četudi ne moremo sedanjega zgodovinskega trenutka enostavno ukalupiti v sosledje treh dob človeštva, nam mitska predstava ni tuja.

V povojnih elitah, delavstvu in kmetstvu lahko zaznamo zlato generacijo. Iz pepela je dvignila Evropo: postavila je stabilno in uspešno ekonomijo, uredila demokratične odnose, vzpostavila mednarodni mir. Lahko rečemo, da je ta generacija bila blizu starogrškemu idealu zmernosti (gr. σωφροσύνη, lat. temperantia). Ne moremo reči, da te generacije v Sloveniji kljub surovemu socializmu - podaljšku prejšnje bronaste dobe – ni bilo. Ljudje so radi delali, veliko delali, gradili nove hiše, kupili prve avtomobile, se žrtvovali za napredek in boljši jutri svojih otrok, pa tudi užitkom se niso odrekali. Katolištvo je svojo zlato dobo obeležilo z 2. vatikanskim koncilom, z njegovim humanizmom in optimizmom.

Na Zahodu v šestdesetih, pri nas kasneje, se že začne prikazovati družba blagostanja (it. società del benessere) in njena bolj radikalna inačica – porabniška družba (it. società del consumo). Smo na prehodu iz zlate v srebrno dobo. Eden prvih, ki je zaznal ta prehod in ga že v sredini šestdesetih teoretsko obdelal, je bil italijanski filozof in zgodovinar Augusto Del Noce, ki je bil prepričan, da pravi ateizem ne bo nastopil zaradi marksizma, pač pa vzporedno z utopijo blagostanja.

Samo po sebi blagostanje človeka ne popači. Obratno: človeku zaradi njegovega dostojanstva pritiče, da mu tudi v materialnem smislu dobro gre. Problem je, ko človek zaradi venomer polnega hladilnika začne popuščati v zahtevnosti do sebe. Problem je, ko materialno prevzame mesto, kjer naj bi kraljevalo duhovno; športni avto – zlato tele naših dni – mesto, ki je svoj čas šlo Bogu. Problem je, ko polni hladilnik narekuje umevanje morale (relativizem), vzgoje (permisivizem), duhovnosti (ateizem) pri posamezniku, v poslovnem svetu in pri državnih ideoloških instancah.

Odprava zmernosti odpira pot požrešnosti. Neizmernost zato avtomatično ustvarja socialno nepravičnost - tako lokalno (korupcija), kot globalno (mi se nažiramo, ko tam v Aziji nekdo dela za nas). Srebrna doba, doba pomehkuženih in razvajenih, zategadelj ne more trajati dolgo.

Bo obveljalo sosledje zmernost – neizmernost - surovost?

Danes smo v zaključku srebrne dobe. Na pedagoškem področju se to vidi po ponovno sprejetem in hvaljenem reku-aksiomu „otroku moramo postaviti meje“, kar ni nič drugega kot klic k zmernosti. Še okrog l. 2000 bi bil tak klic malodane heretičen in samo veliki - zdaj že pokojni - Bogdan Žorž je bil tisti, ki se takrat ni bal biti pedagoški heretik. Nadalje se želja, da bi se izmotali iz srebrnodobnega relativizma in permisivizma, na Slovenskem čuti tudi v splošnem prepričanju, da smo kot narod potrebni moralne prenove. Denimo, tako Miro Cerar kot Združena levica sta – resda s pomočjo „topniške podpore“ medijev - to željo spretno zajahala in na zadnjih volitvah požela uspeh.

A starogrški mit je tu, da opozarja. Ob koncu srebrne dobe se lahko zgodi nekaj temnega. Faza prehoda je lahko dekadentna. Eden izmed znakov srebrnodobne dekadence je privlačnost nasilja. Otroci, ki smo jim vse nudili, so se res pomehkužili in izgledajo „nesposobni za vojsko“ - kot jih ocenjuje kakšno slovensko obšankarsko oko. Res so prenekateri pri svojih zrelih letih „še nedoletni po duhu in rastejo v materini oskrbi“ - kot s presenetljivo ironijo in inteligenco ujame poanto skoraj tritisočletni mit. Toda mnogi v sebi akumulirajo agresijo. Ni zanemarljiv podatek, da je srebrna doba marsikje prinesla nekaj, kar je bilo v zlati dobi nepredstavljivo – uniformiranega varnostnika na šolskem hodniku.

Bo naslednji človeški rod surov in naslednja družbena oblika brutalna? Terorizem, vojna na Bližnjem vzhodu, nestabilnost v vzhodni Evropi in na Balkanu, politična in verska radikalizacija mladih, agresivna retorika tudi med sredinskimi politiki, sovražni govor tudi v vrstah kulturne elite, frustrirana pravicoljubnost, nenadzorovani vznik želje po identiteti in (revolucionarni) moči, več splošne nestrpnosti, pornografizacija spolnosti, ... Skratka, gornje vprašanje ni odveč.

Za začetek ukinimo „sovražnika“

Starogrški mit o sosledju treh dob ima temeljno pomanjkljivost. Je antropološko pesimističen. Izhaja iz vizije človeka, s katerim se bogovi (Usoda) poigravajo. Testirajo ga zdaj v tem zdaj v onem okolju, zdaj s temi zdaj z onimi lastnostmi. Judovsko-krščanska korenina evropske civilizacije uči drugače. Zgodovina ni ponavljajoči se krog, temveč premica, vektor. Človek ni igrača bogov, temveč bitje ustvarjeno „po podobi in sličnosti“ Edinega ter obdarjeno s svobodno voljo. Človek zato zmore in mora vplivati na zgodovino. Bronasta doba surovosti in nasilja se pred nami morda res vse bolj riše, vendar nam ni „usojena“. Imamo sredstva in moč, da jo preprečimo.

Papež Frančišek uči, da je delo za mir „ročno delo“ (ang. peace is crafted). To pomeni, da ga ustvarjamo s svojimi rokami, potrpežljivo in vsak dan. Ne pričakujmo od mednarodne in državne politike, kot da se le ona mora potruditi za pravičnost in mir ter kot da bo ona opravila delo namesto nas.

V redu, ampak kje začeti? Asiški frančiškan GianMaria Polidoro, dolgoletni preučevalec vprašanj povezanih z mirom, v svoji knjigi Civiltà di pace (sl. Civilizacija miru, 2009) predlaga metodologijo, da ohranimo in krepimo mir. Mislim, da bi ta hip Slovenci morali nujno zares vzeti zapoved, ki jo Polidoro sicer obravnava pod šesto točko metode: to je, „preseganje kategorije sovražnika“ (it. superamento della categoria di nemico). Pri nas se rado dogaja, da tvojo identiteto vzpostavlja tvoj sovražnik. Ti si nekdo, ki nisi tak, kot je on, ki te kar naprej ogroža in je tvoj sovražnik. Si levičar in sovražiš Janeza Janšo; si kristjan in sovražiš komuniste… Čemur sčasoma sledi: si levičar, ker sovražiš Janeza Janšo; si kristjan, ker sovražiš komuniste…

Velika zmaga miru bo, ko bomo Slovenci „s svojimi rokami“, vsak pri sebi, v svojih glavah, ukinili „sovražnika“. In ko se bomo v javnem diskurzu odpovedali tehniki, ki jo Umberto Eco imenuje „konstrukcija sovražnika“ (slednja je žal zelo priljubljena tehnika boja za oblast). Naj bodo ljudje, ki drugače mislijo in imajo drugačne interese, naši „idejni nasprotniki“, naši „politični tekmeci“, ne pa naši „sovražniki“.

Contreras: Pot do logike »širitve pravic« (prepis)

Iz knjige Nova levica in krščanstvo (Družina, 2015), ki sta jo spisala španska avtorja Francisco José Contreras in Diego Poole, podajam prepis izseka iz poglavja OZN in Evropska Unija na razpolago za  »širitve pravic«. Avtor poglavja F. J. Contreras, sicer profesor filozofije prava, razlaga, kako smo prišli od deklaracije o človekovih pravicah do današnjega pojmovanja »novih in novih« oz. »razširjenih« pravic. Osrednja misel je, da je težko imeti stabilen nauk o človekovih pravicah, če ne vemo, kaj človek (človekova narava) je. 

Ta prepis ne vsebuje bogatih opomb iz originala. Vabim vas, da knjigo kupite in v celoti preberete. Ne boste več isti ... ;)

Branko Cestnik

------------

Francisco José Contreras v Nova levica in krščanstvo (Družina, 2015):

Treba je upoštevati nov dejavnik: progresistični tabor se je polastil izrazoslovja človekovih pravic in tako v pomembnih mednarodnih organizacijah, kot so Evropska unija ali specializirane agencije Združenih narodov, uveljavil ideologijo »širitve pravic«.

Pojem človekovih pravic je doživel razcvet po drugi svetovni vojni, kot naravnopravni odziv na državne zločine nacistične Nemčije. Šlo je za mednarodno priznanje nadkulturnega »etičnega minimuma«, ki bi lahko deloval kot objektivna meja legitimnega delovanja državnih oblasti: človekove pravice kot »nadzakonsko pravo«, ki bi omogočilo kritiko in odpor proti »zakonskemu nepravu« [gesetzliches Unrecht] (Gustav Radbruch). Modri posibilizem komisije pravnikov in filozofov, ki je leta 1948 pripravila Splošno deklaracijo človekovih pravic, se je velikokrat znašel v središču razmišljanj: sklenili so pragmatičen dogovor o vsebini pravic in se pri tem zavedali, da je nemogoče priti do sporazuma o razlogih zanje (od tod znamenita izjava enega od članov komisije, Jacquesa Maritaina: »sporazumeli smo se o teh pravicah ... pod pogojem, da nas nihče ne vpraša po vzrokih zanje«). Ta antifundacionalistični pristop - kaj potem, če ne soglašamo o tem, zakaj je treba spoštovati človekove pravice, če pa se strinjamo, da jih moramo zaščititi? - se je na začetku zdel učinkovit in je postal zgled in navdih bitk za človeško dostojanstvo v zelo različnih politično-kulturnih kontekstih. Vendar pa je Richard McKeon že leta 1948 opozoril, da bo deklaracija zelo ranljiva, če bodo pomanjkljivi njeni temelji: če ne bo jasne zavesti o tem, zakaj te pravice obstajajo.

Mary Ann Glendon meni, da se je preroško opozorilo Richarda McKeona izkazalo za resnično. Na prvi pogled se zdi, da zamisel o človekovih pravicah uživa večjo veljavnost kot kdajkoli: nikoli se niso tolikokrat sklicevali nanje in toliko posegali po njih; Evropa in Združene države Amerike so na tem področju do drugih držav zelo stroge in zahtevajo zadovoljivo raven spoštovanja človekovih pravic (»načelo največjih ugodnosti«) kot pogoj za poglabljanje trgovinskih odnosov, za vstop v Evropsko unijo, NATO, itd. Zagotovijo jih celo manu militari (s »humanitarno intervencijo«: Bosna, Kosovo, Libija, itd.). Vseeno je vseprisotnost človekovih pravic v mednarodni politiki paradoksalno združljiva z naraščajočo zameglitvijo njihovega pojmovanja in nenehno spreminjajočo se opredelitvijo njihove vsebine. Pojem človekovih pravic je smiseln samo, če sprejmemo zamisel o »človeški naravi«: ideologija človekovih pravic v osnovi preprečuje, da bi z osebami ravnali na način, ki ni skladen z njihovim dostojanstvom ali ki ovira ustrezen razvoj njihovih naravnih zmožnosti. Toda pojem »človeška narava« - tako kot »moralna resnica« - postaja za relativistično mentaliteto postmodernega zahodnega sveta vedno manj sprejemljiv: kdor ga omenja, bo avtomatično osumljen »fundamentalizma«. Neofeminizem, ideologija spolov, multikulturalizem itn., se nagibajo k mnenju, da nič ni naravno, da je vse »kulturno« (in se lahko tako na novo opredeli). V trenutku, ko se naš »misijonarski« aktivizem v bran človekovim pravicam razširi po vsem svetu, dekonstruiramo pojem človeške narave, ki je bil vedno v njihovih temeljih. Ob tem seveda zbledi verodostojnost našega proselitizma: zakaj bi nezahodna ljudstva resno jemala naše zahodnjaške pridige v bran pravicam, ko pa vidijo, da si pridržujemo pravico dvomiti o njihovih antropoloških temeljih in relativizirati njihovo vsebino (predvsem z neprestanim izmišljanjem »novih pravic«)? Sedanji »relativistični proselitizem« zahodnega sveta se zdi velikanski contradictio in adjecto.

Ko nehamo verjeti v objektivno človeško naravo, iz katere bi izhajali določeni moralni imperativi, pustimo vrata odprta za polaščanje in izrabljanje zamisli o človekovih pravicah s strani enega ali drugega političnega gibanja in političnega motiva. Strokovnjak za mednarodno pravo David Kennedy je opozoril, da je »gibanje za človekove pravice posebej dovzetno za to, da se ga polastijo drugi politični akterji ali ideološki projekti«; na drugi strani Janne Haaland Matlary ugotavlja, da je »izraz “človekova pravica” preprosto postal najučinkovitejši slogan za promoviranje kakršnegakoli motiva v politični razpravi«. Najpogosteje izbrana strategija je dodajanje »novih pravic« tradicionalnemu katalogu. Skupine, kot so gibanje gay liberationist ali lobi za pravico do splava, vedo, da njihovih zahtev ne bo mogoče zaustaviti, če jim bo uspelo, da jim bodo nadele čarobni videz človekovih pravic (kdor si bo še vedno drznil ugovarjati, bo videti kot obsedenec, sovražnik napredka in človeškega dostojanstva).

»Širitev pravic« je torej eno izmed najbolj priljubljenih sloganov progresističnega tabora v kulturni vojni. Ko enkrat odpravimo prepoved dodajanja »novih pravic«, katalog človekovih pravic - katerega moralna moč je bila povezana prav z njegovo zgoščenostjo, zaprtostjo, taksativnostjo - postane neskončno prilagodljiv kup skupaj nametanih reči, ki mu levičarska gibanja dodajajo najraznovrstnejše zahteve.

foto B.C.

Liturgija: po bežanju naprej, zdaj bežanje nazaj?

Spet dovoljeno „maševanje po starem“ s seboj prinaša nevarnost umevanja Cerkve po starem, a bolj kot to nas poziva k poglobitvi liturgične reforme

Gora Tabor (Izrael), mehiški romarji pri sv. maši (foto B.C.)

Kaj je sprožil Summorum Pontificum?

Povejmo naravnost, papeški dokument Summorum Pontificum iz l. 2007, s katerim je spet dovoljeno maševati „po starem“, se pravi po latinsko, z duhovnikom obrnjenim vstran od ljudstva, je sprožil, da je tudi v Sloveniji vse pogosteje osrednji simbol koncilske liturgične reforme, se pravi, proti ljudstvu obrnjena oltarna miza, ignoriran, celo odnešen, da lahko mašnik nemoteno mašuje na nekoč „glavnem oltarju“ kazaje ljudem hrbet. Ker je dokument papeški, ugotavlja teolog Andrea Grillo (njegov blog), je sprožil še zagato krajevnih škofov, ki si ali ne upajo ali ne vedo, kako se opredeliti do tovrstnih liturgičnih dogodkov, saj nočejo biti „proti papežu“.

Papeški dokument Summorum Pontificum iz l. 2007 je sprožil močno teološko debato ali kar polemiko na več frontah in v več deželah. Tudi v Sloveniji, vendar pri nas na „slovenski način“, se pravi, šepetaje, v anonimnih spletnih zapisih, v posvečenih krogih, opravljivo preštevajoč „one, ki hodijo na latinske maše“ in „moderniste, ki so nori na koncil“, ne pa na odprtem prostoru javne besede.

Poskušajmo v tem kratkem članku zaobjeti vsaj nekaj dilem, ki so se odprle, v upanju, da bo v prihodnje tudi na Slovenskem debata bolj jasna in frontalna. Naš izhodiščni stav je, da zadeve z „mašo po starem“ po milimetrih uhajajo iz vajeti, da torej na dolgi rok škodijo koncilski prenovi v celoti. Zato ne bomo posegali po teologih iz okolice kardinala Raymonda Burkea, pač pa bomo „tendenciozno“ povzeli dva avtorja, ki sta okvirno podobnega mnenja. Enega polemičnega, kar pristoji duhovniku iz delavskega in pristaniškega mesta, kot je Genova, drugega umirjenega in spravljivega, kar pristoji upokojenemu rimskemu profesorju.

Farinella: nevarnost dveh liturgij in dveh ekleziologij

Paolo Farinella, ligurijski duhovnik in publicist (njegov blog), je bil nemara najbolj odločen in glasen kritik papeža Benedikta XVI. zaradi objave Moto propria Summorum Pontificum. Njegov osnovni argument, ki ga razloži v knjigi Ritorno all'antica messa: nuovi problemi e interrogativi (sl. Vrnitev k maševanju po starem: novi problemi in vprašanja), je, da smo se znašli v protislovni situaciji, saj imamo zdaj dvoje bogoslužij. Farinella namreč meni, da je uradna „izrednost“ latinske maše boljkone fasada, v bistvu pa se vzpostavlja izredna forma ob bok redni kot njej enakovredna.

Če bi šlo le za dva načina obhajanja istega bogoslužja (npr. meniška in skavtska maša znata biti precej različni po pristopih in izvedbi, a obe ste še vedno v isti temeljni koncilski obliki), bi to še šlo. Zdaj pa smo priča dvema liturgičnima konceptoma, ki sta globoko vsak sebi. Izraz liturgija je v koncilskih dokumentih razumljen kot „nadaljevanje velikonočne skrivnosti“, v predkoncilski miselnosti pa bolj kot obred ter njega mistika in estetika. Skratka, Farinella meni, da je predkoncilska latinska maša tako drugačna od pokoncilske, da obe sobivati ne moreta. Cerkev je zato v nelogičnem stanju, ko poskuša imeti eno liturgijo - ima pa dva misala.

To seveda ni vse. Na dolgi rok se s povratkom v staro formo igramo s celotnim 2. vatikanskim koncilom. Z dvema misaloma nastaneta dve liturgiji, z dvema liturgijam pa dve ekleziologiji. Predkoncilska liturgija bo nujno za seboj potegnila predkoncilsko ekleziologijo. S tem pa: zbogom koncil, in dober dan, „Introversa Ecclesia“ (sl. introvertirana oz. vase obrnjena Cerkev) - kot je je označil Andrea Grillo, laiški teolog in profesor zakramentalke pri Sv. Anselmu v Rimu, sicer odločen kritik vračanja k maševanju po starem.

Augé: nadaljevati koncilske smernice

Matias Augé, Katalonec in klaretinec ter upokojeni profesor liturgike (njega učenec je bil tudi celjski škof S. Lipovšek), ki pri svojih letih še vedno redno piše blog Liturgia Opus Trinitatis (link na blog), je za lansko februarsko številko revije Vita pastorale v članku Tra fuge e ritorni (sl. Med bežanjem in vračanjem) zapisal: “Zavedamo se, da 2. vatikanski koncil, zlasti njegova liturgična reforma, četudi je obogatil življenje Cerkve, ni imel časa, da dozori in pokaže vse svoje sadove. To je petdeset let bežanja naprej in vračanja nazaj, pravilnih in zgrešenih pospeškov ter včasih tudi potrebnega zaviranja.“

Vendar se Augé ne vda. Koncilske smernice je treba nadaljevati. Namesto vročega polemiziranja na eni in vračanja nazaj na drugi strani Augé vidi štiri „senčna polja“, kjer koncilska liturgična reforma mora še dodatno dozoreti:

1. Dejavna udeležba vseh. Dejavna udeležba vseh navzočih je veliki ideal koncilske reforme, vendar je po eni strani kje komaj prodrl, drugje pa so ta ideal banalizirali s spreminjanem sv. maše v festival in happening. Liturgija je po svoji naravi dejanje (akcija), zato mora vse ljudstvo biti dejavno (aktivno), ne samo v smislu kontemplativnega zrenja, pač pa tudi v gestah in besedah.

2. Ne vtekati v polja drugih. Prevečkrat duhovnik dela, kar je laikovega, in laik, kar je duhovnikovega. Augé na tej točki predlaga, da se držimo navodila Ecclesiae de Mysterio, ki ga je izdala Kongregacija za duhovščino l. 1997. V navodilu je med drugim rečeno, da naloga duhovnika ni, da nadomešča krstno duhovništvo vsega božjega ljudstva, pač pa da pomaga, da to duhovništvo tudi v liturgiji pride do polnega izraza. „V nasprotju z duhovniško identiteto je, če poskušamo vzpostaviti sami sebe kot protagoniste liturgičnega dejanja,“ nenazadnje uči sam Benedikt XVI..

3. Najti smisel in vlogo obreda. Po neki raziskavi je zanimanje mladih Italijanov za obred (ritualnost) v zadnjih letih padlo za 43 %. Augé to pripisuje tudi preveliki ležernosti v obhajanju pokoncilskega bogoslužja in preveliki personalizaciji (prilagoditvi) obreda željam posameznikov in skupin. Obred je občestven, to pa tudi pomeni, da se drži splošnih predpisov.

4. Smisel za sveto. Summorum Pontificum iz l. 2007 poudarja svetost (it. sacralità) obhajanja sv. maše. Kaj je ta svetost, se vpraša Augé. Odgovor najde v tradiciji, kjer svetost obreda pomeni „spoštljivost do Boga“. Površno, hitro, tehnično maševanje duhovnika, pa tudi preveč banalna udeležba ljudstva poškoduje to svetost. Na nas je, da spet najdemo svetost obreda.

Kot vidimo, častitljivi liturgist Matias Augé, v zadnjih dveh točkah implicitno pove, da je razumljivo, da se nekateri hočejo vrniti k tridentinski maši, saj se predstavlja kot maša, v kateri je obred še obred, sveto še sveto. Četudi se ne strinjamo za vse večjo popularnostjo, menda „izredne“, maše po starem, lahko iz želje po njej razberemo smernice za poglobitev liturgične reforme 2. vatikanskega koncila.

* Ta članek je bil najprej objavljen v reviji Cerkev danes (5/2015), katere tema je imela naslov Liturgia semper reformanda (ves čas prenavljajoče se bogoslužje).

Kakšna vojna proti Islamski državi?

Če nasilje, premoč ali zanemarjanje čuta za skupnost izvirajo iz kraljeve oblasti, gre to imeti za nepravičnost in zločin, to obsoja tako verski zakon kakor tudi politična modrost.

Ibn Haldūn, arabski mislec, XIV. stoletje, v delu Mukadima. Uvod v knjigo primerov

Zdi se skoraj nemogoče misliti, da bi v atomskem veku bila vojna uporabljena kot sredstvo za doseganje pravičnosti.

Janez XXIII., leta 1963, v okrožnici Pacem in terris (Mir na zemlji)

Iz obrambe v napad?

Še smo pretreseni zaradi krvavih pariških dogodkov. Islamska država tokrat ni udarila po razvidnem političnem cilju, kot je bilo v primeru napada na uredništvo Charlie Hebdo, kar smo razlagali kot napad na svobodo govora. Pač pa se je v Parizu zgodil – kot sem tvitnil dan potem - napad na rock'n'roll, na šport, na večer ob fast foodu in vinu, na prosti čas, skratka, napad na nas, ker smo, kakršni smo. Po 13. novembru smo tarče Islamske države vsi, ki živimo na nam lasten evropski način. Bolni islamistični umi nas imajo na muhi že zato, ker smo kristjani, ker smo ateisti, ker smo humanisti, ker pijemo alkohol, ker plešemo na veselicah, ker se valjamo po blatu na rock festivalih, ker se sončimo na plaži. Niti to, da smo muslimanskim beguncem odprli meje in dokazali evropsko človekoljubje, nas ne reši. Za fanatike smo vsi le Alahovi kazni zapisani “neverni psi”, t.j. nižja bitja, ki jih je dovoljeno pobiti.

Vsako napadeno bitje se brani. Po pariškem pokolu se bo zato gotovo okrepila naša obrambna drža glede tega, kar prihaja z Jutrovega. Tudi glede beguncev. Če smo do zdaj tehtali gostoljubje do beguncev in lastno varnost ter se odločali najprej za gostoljubje nato za varnost - kar je vsekakor znak, da smo Evropejci še Kristusovo potomstvo - bomo poslej na prvo mesto postavljali varnost. Ta zasuk je naraven in če ga bomo modro zastavili, ne bo na škodo beguncev, ki so med nami.

Veliko bolj težek in dolgoročno tvegan je naslednji korak - korak iz obrambe v napad. Islamska država mora pasti, kot je padla nacistična Nemčija. To je zdaj že jasno. Dan potem zahodni politiki govorijo o nujnih “silovitih in neusmiljenih dejanjih” za zaščito Francije (F. Hollande) ter da Islamske države ni dovolj “zamejiti, temveč jo je treba poraziti” (H. Clinton). V. Putin v tej smeri vojaško že deluje in zato žanje simpatije - ne samo tistih iz obvezne kvote rusofilov, ki jih najdeš v vsaki naciji – pač pa tudi mnogih drugih levičarjev in desničarjev iz širnega sveta.

Norberto Proietti, Frančišek se vrača iz vojne, Assisi (foto B.C.)

“Križarji vs. Saraceni”?

Historia magistra vitae est. Da je zgodovina učiteljica življenja, so rekli Latinci. Zdi se, da se bolj slabo učimo. Kajti, kot se najavlja, je pred nami še eno večje vojaško posredovanje Zahoda na Bližnjem vzhodu. Večno vračanje istega? Sama po sebi se namreč vsiljuje podoba tako “saracenskih” vdorov v Evropo kot “križarskih” vdorov v srce Levanta. Kot da sta ti dve civilizaciji igrači v areni ciničnih bogov in se morata zaradi njih zabave in po samo njim znanih urnikih vsake toliko stepsti.

Papež Janez Pavel II. je bil odločno tako proti prvemu (1991) kot proti drugemu (2003) posredovanju zahodnih sil v Iraku. Za razliko od politikov, ki so voljeni vsake štiri leta, papež stvar vidi drugače in dolgoročneje. Vojne zahodnjakov na Bližnjem vzhodu namreč resda rešijo kak sprotni problem, a obenem ustvarjajo konfliktna stanja na zalogo. Na ulicah naredijo navidezni mir, po kleteh se istočasno krepi zver.

Je pa 13. januarja 2003, v času priprav na posredovanje v Iraku, papež Janez Pavel II. v nagovoru diplomatskemu zboru dejal: “Ne smemo si pomagati z vojno, četudi bi slednja zagotovila neko skupno dobro. Vojna pride v poštev le kot skrajna možnost (estrema possiblità) ob spoštovanju precej strogih pogojev (ben rigorose condizioni).” Torej papež, ki je bil proti vojnama v Iraku, se na načelni ravni vendarle ni odrekel starodavni doktrini o pravični vojni, ki jo povzema tudi Katekizem katoliške Cerkve (prim. KKC 2263 in 2309).

Pogoji, da je vojaško posredovanje upravičeno

Kateri so ti “precej strogi pogoji”? Jih bo morebitno odločnejše vojaško posredovanje proti Islamski državi upoštevalo? Na podlagi tradicionalnega katoliškega nauka o pravični vojni, si zastavimo sedem vprašanj. Le če na vseh sedem odgovorimo pritrdilno, je vojaško posredovanje upravičeno (pravično). Dovolj je, da pri enem izmed njih dvomimo ali nanj celo odgovorimo nikalno, vojaško posredovanje ni upravičeno.*

1. Ali bo vojaški poseg odobrila legitimna avtoriteta?

Avtoriteta, ki naj bi odobrila to vojno, bi moral biti Varnosti svet ZN. Izjemno pomemben je pristanek regionalnih sil kot Iran, Turčija, Saudska Arabija. Avtoriteta in sodelovanje islamskih držav je potrebna tudi v izogib v naši kolektivni (pod)zavesti čemečega vzorca “križarji vs. Saraceni”.

2. Ali je razlog za vojaški poseg tehten in pravičen?

Razlog je nezaslišano nasilje Islamske države do civilnega prebivalstva na svojem območju, nasilje ki dobiva razsežnosti genocida, ter njena teroristična dejavnost drugod po svetu. Vojno posredovanje se bo lahko naslonilo zgolj na ta razlog. Še najmanj primeren razlog je maščevanje.

3. Ali je namen posredovanja iskren in pravičen?

Končni namen mora biti zaustavitev nasilja, zaščita ubogih ter vzpostavitev miru v regiji. Če bodo napadalci (Zahod in regionalni zavezniki) pri tem potihoma zasledovali druge ekonomske in politične cilje, posredovanje ni upravičeno.

4. Ali je uporaba sile zadnje sredstvo?

Dokler obstajajo kakršnekoli možnosti za diplomatsko in politično rešitev sovražnosti z Islamsko državo, ne smemo uporabiti sile. Takih možnosti, kot je trenutno videti, žal ni na vidiku.

5. Si lahko z gotovostjo obetamo, da bo vojaško posredovanje uspešno?

Je Islamsko državo sploh moč vojaško poraziti? Ali je zagotovljeno, da bo vojaški poseg hiter in učinkovit? Se bo grožnja terorizma po vojaškem porazu Islamske države res zmanjšana?

6. Ali bo pridobljena dobrina odtehtala povzročeno škodo?

Kljub uspešnemu posegu lahko nastopi veliko beguncev, civilnih žrtev, ogromno je lahko materialne in okoljske škode. Smo prepričani, da bo več koristi kot škode?

7. Ali bodo uporabljena pravična sredstva?

Ali bo vojna potekala s takšnim orožjem in po takih postopkih, da bo čim manj žrtev, uničenja, stranske škode?

* Naslanjam se na moj članek o vprašanju pravične vojne, ki sem ga objavil v Družini l. 2003 pred vojaškim posredovanjem v Iraku. Takrat sem na podlagi sedmih vprašanj zaključil, da nameravano posredovanje v Iraku ne odgovarja doktrini pravične vojne in da torej ni upravičeno. 

Humanitarna, invazivna in gostoljubna interpretacija migracijskega vala

Prvikrat čujemo o gibanju med kmeti l. 1469, ko so se zbrali podložniki iz Gornjega Štajerskega pri Knittelfeldu, in izdali poziv na deželne stanove, naj branijo deželo pred Turki, sicer se jim bodo sami nasproti postavili.

Josip Gruden v Zgodovini slovenskega naroda o vzrokih za kmečke upore

Tudi sama iluzija ima kulturno funkcijo, saj predpostavlja, da javni pomeni naše zavesti zakrivajo realne pomene, do katerih lahko pristopi samo nezaupljiv pogled kritike, sumničav pogled.

Paul Ricoeur v Konfliktu interpretacij o hermenevtiki sumničavosti

Konflikt interpretacij

Med Slovenci sta se oblikovala dva velika interpretativna vzorca glede beguncev in migrantov. Prvi je uradni, televizijski in časopisni, šik-urbani, tudi frančiškovski (po rimskem papežu); drugi je ljudski, šankarski, podeželski, facebookovski, vukovski (po završkem županu). Obstaja še tretji, ki je sicer glasen, nergaški, skrajnolevičarski, a manjšinski in zaradi svoje no-borders zaletavosti obče prepoznan kot utopičen. Zaradi njegovega pričakovanega poraza v zdajšnjem spopadu interpretacij ga tukaj skoraj ne bi postavljali ob bok prvima dvema. Vendar ga bomo, saj se zna preriniti v ospredje (antimilitaristična pobuda Radia Študent npr.) in ima vpliv na porajajočo se izobražensko populacijo.

Vzorce lahko definiramo kot:

• HUMANITARNI (URADNI) INTERPRETATIVNI VZOREC: Smo pred migracijo bibličnih razsežnosti, ki nastopa kot humanitarna katastrofa in kliče k humanitarnemu odgovoru; v drugem koraku razmislimo tudi o integraciji in varnostnih vidikih.
• INVAZIVNI (LJUDSKI) INTERPRETATIVNI VZOREC: Smo pred invazijo mladih tujcev, večinoma moških, tuje vere in kulture, ki jih ne bo mogoče integrirati; ogrožen je naš način življenja, zato smo poklicani k obrambni drži; varnostni vidiki bi morali prednjačiti pred humanitarnimi; strogo bi morali ločevati med beguncem iz vojnega območja in ekonomskim migrantom.
• GOSTOLJUBNI (REVOLUCIONARNI) INTERPRETATIVNI VZOREC: Z migracijami smo pred veliko družbeno spremembo, pravzaprav revolucionarno spremembo; nosilec spremembe je delavsko-kmečki razred Tretjega sveta, sicer prva žrtev svetovne kapitalistične ureditve; begunca iz vojnega območja ne ločujemo od ekonomskega migranta, oba sta nadvse dobrodošla.

Berač v Jeruzalemu (foto B.C.)

I. Dogma humanitarnosti in nje nerodnosti z obveščanjem

Oblast, službe, občine, mediji, organizacije, vključno cerkvene, ki begunski val interpretirajo predvsem „humanitarno“, delajo, da bi obvladali situacijo in da ne bilo panike. Ne moremo reči, da se ne trudijo in da so doslej svojo nalogo opravili zanič. Če mi je dovoljeno dati oceno, bom dal „dobro (3)“. Konkretna terenska armada prostovoljcev, gasilcev, občinarjev, policije, vojske, medicinskega osebja pa si zagotovo zasluži oceno med „prav dobro (4)“ in  „odlično (5)“.

Vendar se ti „uradni“ (narekovaji so na mestu) interpretativni vzorec skoraj smili, ko vidiš, kako mu ne uspe prepričati večine ljudstva. Kljub številnim razpoložljivim kanalom in sredstvom ter kljub temu, da je redno vpoklican in postavljen pred mikrofon ta ali oni opinion maker, dobiš občutek, da vztrajanje v tem vzorcu bolj kot obveščanju in osveščanju drugih služi avtosugestivnemu treningu za novinarje in politike. Kakor da bi se sami sebi skozi megafon drli, kako prav mislijo in delajo.

Čeprav se tudi sam nagibam k „humanitarni“ interpretaciji begunskega vala, me tekoči interpretativno-propagandni postopki dražijo in odbijajo. Zakaj?

Ker bi oblast in mediji morali s strahom ljudstva bolje ravnati. Strah se odpravlja z informacijami, ne s cenzuro, spini ali celo z blokado informacij. Zelo preproste informacije kot: večina beguncev ni beguncev iz mučene Sirije; večina beguncev je mladih moških, ki iščejo možnost za zaslužek; njihovi vrednostni sistemi v glavnem ne predvidevajo enakopravnosti žensk; za njimi ostajajo kupi smeti in nesnage;... so v prvih dneh do povprečnega Slovenca prišle po z mnogimi šumi motenih alternativnih info-kanalih, ne preko dominantnih in uradnih, kot bi bilo za pričakovati.

V kriznih razmerah se je tudi po krivdi „sočutnih“ dominantnih medijev pojavil alternativni backpack journalism žanr, ki ga lahko imenujemo „povemo-kar-mediji-zamolčijo“. Kot da je na koncu verodostojna le tista informacija, ki je ni „okužila“ obdelava kakšnega od glavnih medijev! Denimo, nemškemu protimigrantskemu gibanju PEGIDA je zaradi dvoumnega obnašanja dominantnih medijev glede migracij uspelo uveljaviti izraz Lügenpresse – lažitisk.

Pozor! Če ne bodo profesionalni mediji opravili svoje naloge, jo bodo neprofesionalni kvazi-mediji, ki bodo na tipko strahu direktno pritiskali! Seveda je razumljiva varnostna naravnost oblasti in medijev, ko ti tudi s priložnostnim ne-informiranjem preprečujejo širjenje panike. Toda občutek, da oblast in mediji nekaj prikrivajo, je tokrat strah samo povečal.

„Strah je gospod,“ pravimo. Strah, četudi ni realno opravičen, je realno čustveno stanje, ki ga je treba spoštovati in z njim oprezno ravnati.

II. Begunski in migrantski val kot invazivni pojav

Posvetimo se zdaj „ljudski“ (tudi tukaj narekovaji na mestu) interpretaciji: begunski val bodisi kot malodane apokaliptični invazivni pojav in načrtna islamizacija bodisi kot morebitno nenadzorovano razlitje na tisoče tujih mladih moških po naših deželah. Kot podeželski župnik lahko rečem, da je vsaj tukaj, med pisanimi hribčki in dolinami, ta interpretacija „zapopadla“ veliko večino ne glede na spol, starost, stopnjo vernosti in tudi politično usmerjenost. Ne moremo reči, da predstavniki „invazivnega“ interpretativnega vzorca beguncem ne bodo dali kruha in odeje, če bodo naprošeni, toda o neki splošni mavrični Willkommenskultur tu ni govora.

Mošeja v palestinskem naselju Bet Jala
(foto B.C.)

Zakaj ima invazivni interpretativni vzorec več pristašev na desni in med kristjani kot pa na nereligiozni levici? Zato ker ima desničar večji čut za tradicionalno evropsko identiteto od (po marksistično internacionaliziranega) levičarja, religiozni človek pa se za razliko od nereligioznega bolj zaveda moči verskih sistemov. Begunci in migranti SO iz drugačne civilizacije od naše ter SO v veliki večini muslimani in sicer muslimani po kanonih azijske variante te religije. Desničar in kristjan ta podatek vidita takoj, levičar in ateist (zlasti če sta impregnirana z idejo religija=opij) ga ne vidita takoj oziroma ga podcenjujeta. Če obe drži potenciramo, dobimo na desni (ljudski) strani nestrpnost, na levi pa naivnost. Nestrpnost vodi v nasilje, naivnost pa lahko prav tako usodno pripomore h kaosu.

Invazivni interpretativni vzorec se je ustoličil ne toliko zaradi rasističnega predsodka pred prišleki z Jutrovega, še manj zaradi kobajagi fašistoidnih tendenc podeželskih stricev in tet, temveč zaradi primarnega strahu navadnega človeka pred kaosom. Ponavljam: večino ljudi je migrantskih kolon - televizijsko za povrh vztrajno prikazanih kot kolon povsod prodirajočih pešcev, četudi se begunci skoraj vso balkansko pot vozijo - enostavno strah. Strah je razumljivo večji na podeželju, saj je tam zaradi odprtega prostora in skrivališč v gozdovih možnost nenadzorovanega gibanja tujcev večja.

Ljudski spomin je spomin slona - dolgoročen. Tako v času turških vpadov kot v času bratomorne vojne je podeželje precej bolj trpelo kot mesto. Pomnimo: prvi slovenski kmečki upor (Koroška, l. 1478) se je sprožil tudi zato, ker grajska gosposka ni znala zaščititi kmeta z odprtega polja pred Turki, ki so prodirali z Jutrovega.

III. Popolno gostoljubje in revolucionarne sanje

Množica beguncev, ki je ne ustavijo meje, po svoje navdušuje, saj kaže surovo moč človeštva, ki hoče preživeti, živeti in živeti bolje. Navdušuje zlasti skrajne levičarje in anarhiste, ki v begunskih kolonah vidijo nekak mega spermij, nekak plodnostni komet, ki bo treščil v sredo dekadentne kapitalistične Evrope in ji dal novo življenje. Ta „revolucionarni“ vzgib je podlaga za izredno odprt in gostoljuben interpretativni vzorec zdajšnjih begunskih dogajanj.

Kot je v tem konceptu običajno, je obenem s promocijo revolucionarnega razreda treba počistiti z „reakcionarnimi elementi“. Od tod poleg pomoči beguncem - tudi takšne, da se skupaj z njimi, četudi si tega morda niti ne želijo, zaletavaš v policijski kordon - takojšnji fokus na domače „fašiste“. Od tod maoistične kulturkampferske metode, s katerimi so se pri projektu Zlovenija spravili na prave in domnevne šentflorjanske ksenofobe. Projekt Zlovenija je bil dober le, v kolikor je s svojo maoistično ihto in subtilno hudobijo pokazal na krizo sodobnega antirasizma. Za slednjega je zgodovinar René Gallisot, specialist za arabsko-francoske odnose, že nekoč dejal, da je prav tako žrtev „psihoze drugega“ kot rasizem.

Marsikateremu levičarju je treba čestitati, v kolikor se te dni nesebično žrtvuje na begunski humanitarni fronti. Kljub temu je skrajni levici v zdajšnji situaciji treba izreči strateško nezaupnico. Njeno popolno gostoljubje do migrantov ni samo utopično, je tudi sumljivo. Skrajna levica je namreč vse prej kot 100 % mirovniška in strpna. Ko istočasno na pranger obeša izjave in fotografije ksenofobnih (torej potencialno nasilnih) sodržavljanov, mirno dopušča nasilje, katerega namen je revolucionarna sprememba (prim. izjava poslanca Mihe Kordiša). Njena mržnja do zahodnega liberalno-kapitalističnega ustroja je tolikšna, da se zmore tiho veseliti vsakega, ki bo ta ustroj sesul – četudi bo to tujerodni bradati verski fanatik. Pisatelj Salman Rushdie nas ne opozarja zaman na „čudno zavezništvo med deli evropske levice in islamizmom“ (prim. Rushdiejev govor na zadnjem knjižnem sejmu v Frankfurtu).

Temni bog s severa (2011)

Spomin na 69 mladih žrtev Breivikovega terorističnega napada na otoku Utøya (s spleta)

Že pred leti - tudi na straneh Družine - smo pokazali na nekatere poteze skandinavske mladinske kulture, v katerih se pojavljajo religiozne tematike in krščanski simboli. Zanimivo in paradoksno se nam je zdelo, da je ravno v najbolj sekulariziranih evropskih družbah (tam, kjer še komaj kdo v nedeljo zaide v cerkev) med mladimi zelo razširjena glasbena zvrst heavy metala, ki redno posega v krščanski spomin. Pa ne zato, da bi iz pozabe izkopala Kristusa, kot to počenja C.S. Lewis v pravljični Narniji, temveč da bi se naslajala v teoloških provokacijah in dražila temne sloje podzavesti. Od tod že na naslovnicah metalarskih zgoščenk pokopališča, tako ali drugače obrnjeni križi, srhljive silhuete menihov, mračni vitezi, kakor tudi četa Kristusovih nasprotnikov od hudiča do temotnih predkrščanskih bogov, med katerim se rad razkazuje severni bog groma Thor.

Od 22. julija 2011 bomo sekularizirane skandinavske dežele pomnili še po eni izpeljanki krščanstva oz. predelavi slednjega v mračno ideologijo. Ko je tega dne na lepem otoku Utøya dobrih dvajset kilometrov zahodno od Osla Anders Behring Breivik ubijal mlade Norvežane, naj bi to delal v imenu obrambe judovsko-krščanske civilizacije. Ubijal naj bi zanj domače izdajalce - levičarje in multikulturaliste, ki da razprodajajo evropsko kulturno in duhovno dediščino tisočletnemu tekmecu z vzhodne strani – islamu.

Svetovno javno mnenje je v klavcu iz Osla prepoznalo krščanskega fundamentalista. Poimenovanje je lahko sporno, saj so izvirni ameriški krščanski fundamentalisti izpred sto let bili pobožna in miroljubna skupina, čeprav do moderne države zelo kritična. Drugi naziv za Breivika je krščanski terorist. Naziv je nekaj novega, četudi ne povsem novega. Pomnimo nasilne napade nekaterih ameriških kristjanov na klinike, ki izvajajo splav, pa tudi na bojevnike zloglasne LRA (Gospodova uporniška vojska) iz Ugande.

Če se bo izkazalo, da bolna glava norveškega črnosrajčnika ni edina, pač pa da v Evropi nastaja teroristično gibanje religioznega navdiha, bomo znova doživeli potrditev starega pravila: Kadar religijo brcaš iz hiše skozi vrata, ti skozi okno v hišo že leze njen nadomestek – največkrat ideološka spaka, ki po nemarnem izgovarja božje ime. Bodo nordijske družbe, ki so na mehak način skorajda odpravile Boga iz svoje srede, zdaj prve, ki bodo v srce stare Evrope pripeljale nekega drugega boga - maščevalnega in žejnega človeške krvi? Se je na Norveškem že rodil brat dvojček onemu bogu, h kateremu kličejo islamski napadalci sekundo pred sprožitvijo na njih navešenega razstreliva?

Kristjani, ki srčno verujemo v Jezusa Kristusa, smo pozvani k sočutju in revoltu. Najprej sočutje do žrtev in njihovih svojcev, nato revolt proti zlorabi vere. Krščanstvo v fašistoidnih predelavah je kakor zasmrajen ribnik na robu našega polisa. V ribniku so potopljene nevarne pošasti, nevarni mikrobi, ki so skupek neizrekljivih vprašanj in strahov, groze in misterija, sovraštva in volje po moči. To ni krščanstvo govora na gori, prilik o žitu in izgubljenih sinovih, krščanstvo zadnje večerje, umivanja nog, nenasilja in darovanja na križu. Tu ni Kristusove luči. Tu je kvečjemu temni bog severa Thor, ki je - to moramo povedati - nekoč že navdihoval v črno odete ter z mrtvaško glavo in thorovimi puščicami okičanjene esesovce. Zato revolt! Nobene kripto-simpatije, nobenega taktiziranja in nobenega spoštovanja do takega krščanstva – pošastnega, popačenega na zunaj in zlovešče votlega od znotraj!

Votlega? Na strani 1309 svojega manifesta („2083 – Evropska deklaracija neodvisnosti“) Breivik zapiše: 

Jaz in še veliko drugih, kot sem jaz, nimamo nujno osebnega odnosa z Jezusom Kristusom in Bogom. Mi namreč verjamemo v krščanstvo kot kulturno, družbeno, identitetno in moralno platformo. To nas dela kristjane.

Krščanstvo, ki izžene Kristusa, da ostane od njega le uporabni politično socialni model, moralno vezivo družbe, šop častitljivih tradicij ali pa, v primeru heavy metala, peskovnik za morbidno igračkanje s simboli, je votlo krščanstvo.

Ampak spake že vedo, zakaj ne sme biti osebnega odnosa z Jezusom Kristusom. Ob Kristusovem obličju bi se spake stopile kakor tiste meduze, ki jih kopalci te dni vržejo na pomol pod sonce.

* Pričujoči zapis je bil napisan konec julija 2011 in objavljen v tedniku Družina.

„Multi-Kulti“ v krizi (2010)

Alhambra, Granada, Španija (foto B.C.)

Ko je oktobra 2010 nemška kanclerka Angela Merkel samozavestno in odločno dejala: „Multi-Kulti se je absolutno izjalovila“ (link), je svetovna javnost napeto prisluhnila. Nemška kanclerka je pač nemška. Nemci so se v povojnem času posebej odlikovali s sprejemanjem tujcev v svojo deželo. Gnala jih je zgodovinska krivda, potreba, da se dokažejo kot odprti za vse narode sveta. Gnala jih je tudi gospodarska potreba po delovni sili. Poleg tega so Nemci v sodbah natančni in disciplinirani. Če torej Merklova trdi, da je strateški politični projekt multikulturne družbe nasedel, mora situacija biti zelo resna in vredna premisleka.

V tem prispevku bomo najprej pogledali v zgodovino. Kajti v zgodovini je prisotno oboje. Imamo linijo, ki ima težave z multikulturnostjo in večrasno družbo, in linijo, ki se trudi vzpostavljati do tujca in manjšin prijazno okolje.

Večni trud za strpnost med narodi

Ko poslušamo kakšnega mladega aktivista, ki se zavzema za sožitje s tujci, dobimo občutek, da je multikulturnost izum moderne dobe. Kot da so vsa stoletja in tisočletja do zdaj bila zavožena in kot da je šele sedaj nastopil čas blaženega sobivanja. Velikokrat je tovrstna poenostavitev v sorodu z mnenjem, da je v preteklosti poglavitni vir nestrpnosti med narodi bila prav religija.

Stvari stojijo drugače. Enako kot rasistična skušnjava se skozi zgodovino pojavlja želja in zmožnost živeti s tujcem.

Veliki antični in srednjeveški imperiji so do maksimalnega razcveta prišli le, če so znali biti multietnični in multikulturni (četudi so istočasno vzdrževali sužnjelastniško in fevdalno notranjo ureditev). Grčija Aleksandra Velikega in Rim v času največje ekspanzije sta na osvojenih ozemljih uvajala svoj red in trgovino, spoštovala pa tamkajšnjo kulturo in religijo. „Krščanski imperij“ Karla Velikega sledi grško-rimski formuli ter je dodatno oplemeniten z novozaveznim idealom bratstva med narodi, ki ga Jezus ubesedi v stavek: „Tujec sem bil in ste me sprejeli“ (Mt 25,35). Tudi islamsko zavzetje Španije je pospremljeno z uvajanjem pravne in politične zaščite za podjarmljene kristjane. Islam pokaže zmožnost za strpnost, ki je sploh značilna za velike svetovne religije.

Še med večstoletnima nasprotnikoma Evropo in Turčijo zasledimo obdobja miru, sodelovanja in pozitivne radovednosti. Šlo je tako daleč, da je nekaj časa med srednjeevropskimi plemiči obstajala moda oblačiti se po turško, o čemer pričajo t.i. turkerije v ptujskem pokrajinskem muzeju.

Med krščanskimi voditelji še spomnimo na madžarskega kralja Štefana, ki svoje ropati vajene podložnike vzgaja k sprejemanju popotnika in tujca, kar je pravzaprav pomenilo vstop Madžarov v evropski kulturni krog, ter na špansko kraljico Izabelo Kastiljsko, ki razglasi Indijance v novih deželah za španske podložnike (državljane), kar je odprlo pot mešanim zakonom in zamejilo zlorabe.

Ko govorimo o zgodovini slovenskega naroda, radi pozabljamo, da Slovenci nismo preživeli le zaradi naše ljubezni do jezika. Preživetje nam je omogočala tudi tisočletna vpetost naših dežel v Sveto rimsko cesarstvo. Če ta državna tvorba ne bi bila multikulturna in multietnična, bi Slovenci nekje na poti skozi srednji vek verjetno izginili.

Večna skušnjava rasizma in kulturnega monizma

Morda najstarejši rasistični zapis izhaja iz starega Egipta. 1900 let pred Kristusom je faraon Sestor III. prepovedal „vsakemu črncu“ vstop v Egipt. Rasizem je prisoten v veliki antičnih civilizacijah in ekonomijah. Tako Grčija kot Rim sta svoje sužnje v veliki večini dobivala iz podjarmljenih tujih ras in za tujce na sploh uporabljala slabšalne izraze. Zgodovinar Henri Lévy-Bruhl meni, da je v Rimu tujec pomenil sužnja, suženj pa je lahko bil le nekdo, ki je tudi tujec.

Posebna zgodba je antisemitizem. Tudi ta ima zasnovo v grškem in rimskem obdobju. Grki so za časa Ptolomejcev tudi s krutimi metodami poskušali helenizirati Jude, Rimljani so jim l. 70 porušili tempelj. Antisemitizem se je nadaljeval skozi krščansko ero vse v današnji čas, ko more ideja o „hudobnem Judu“ združiti skrajno desnico, skrajno levico (ki je tradicionalno protiizraelska) in povprečnega Arabca. Med mnogimi razlogi za antisemitizem izvzemimo teološkega, ki ga je razdelal nekoč ateist nato pa katoliški filozof in prijatelj Janeza Pavla II. André Frossard. Frossard je mnenja, da Judje „gredo na živce" tudi zato, globinsko pa predvsem zato, ker so prva priča enega in edinega živega Boga. Nacistični načrt, po katerem bi Judje morali popolnoma izginiti iz obličja zemlje, je načrt odstranitve prvih monoteistov za pričetek poganskega imperija.

Novoveški rasizem, ki se je v XX. stoletju razrasel v kompaktne in politično močne rasistične ideologije, je dobil zagon ob odkritju Amerike, ko so evropski osvajalci razpravljali, če tamkaj odkrito prebivalstvo ima dušo, torej, če so Indijanci sploh ljudje. Poleg osvajanja zgodovinar François de Fontette vidi še drugi impulz. Prav tako v XVI. stoletju se je namreč začel proces razgraditve krščanske Evrope. Ljudi je vse manj označevala pripadnost veri in fevdalnemu gospodu (ki je velikokrat bil vodja, danes bi rekli, multinacionalnega podjetja) ter vse bolj pripadnost narodu. Nacionalna prebuja je prinesla veliko dobrega (Slovencem prvo knjigo), a se je kmalu začela kazati tudi kot novi vir nestrpnosti.

Ob tem ne smemo pozabiti na dogajanje, ki je usodno zaznamovalo rasizem novega veka. To je trgovina z afriškimi sužnji. Združene države Amerike so v XVIII. stoletju svojo demokracijo začele tam, kjer jo je zaključila antična Grčija: s sužnjelastništvom. Ekonomski razlogi so narekovali rasistični pogled na svet, ki so ga (bolj potihoma sicer) prevzele tudi evropske kolonialne sile. Črna koža je postala sinonim za manjvredno raso. Da so črnci uporabni zgolj kot brezpravna delovna sila, se je v fundamentalističnih krogih poskušalo utemeljevati celo s Svetim pismom. Ameriško državljanstvo bivši sužnji dosežejo l. 1868, severnoameriški Indijanci pa šele l. 1924.

Z nacizmom in tovarnami smrti za Jude, Cigane pa tudi Slovane je novoveški rasizem prišel do vrhunca. Komunizem je izvajal represijo na idejni osnovi, vendar tudi na etničnem področju ni bistveno zaostajal za nacizmom. V Rusiji so za časa Stalina poniknile cele etnije in narodi, Ukrajinci so bili posebna tarča sovjetske tiranije, baltske republike so bile podvržene rusifikaciji.

Neuspešna „Multi-Kulti“ in vzpon islama

Posledica nacističnega holokavsta in vzhodnoevropske komunistične strahovlade je bila, da smo po vojni v politiko in v šolo začeli načrtno uvajati multikulturno vzgojo. Multikulturnost je skupaj s človekovimi pravicami postala politična dogma in plemeniti nagib, na katerem je grajena Evropska Unija. Zdaj (l. 2010) Merklova pravi, da je „Multi-Kulti“ nasedla. Kaj je narobe z integracijo tujcev v evropski prostor? Ali nazadujemo v smer nestrpne in monokulturne družbe?

Nemška kanclerka je (l. 2010) pojasnila: „Integracija ne pomeni živeti drug ob drugem pač pa drug z drugim ter živeti na skupnem temelju naših vodilnih vrednot in nemške krovne kulture (Leitkultur), ki izhaja iz judovsko-krščanskih korenin ter je skovana iz krščanstva, humanizma in razsvetljenstva.“ Povedano drugače: tujci so se v Evropi začeli vse boj getoizirati. Vse manj sprejemajo vrednostno lestvico in krovno kulturo demokratičnega Zahoda. Kdo je torej problem? Staroselci ali priseljenci? Kakorkoli že, četudi bodo eni krivi več, drugi pa manj, morajo za sanacijo razmerja na terapijo oboji.

V zgodbi gre posebno mesto islamu. Italijanska pisateljica Oriana Fallaci je v knjigi Bes in ponos v predvidevanjih o nevarnosti islama za Evropo presenetila ves svet. Papeža in zahodne politike je obtožila naivnosti in razprodaje svetinj muslimanom, ki so po njenem na evropskih tleh le gostje. Naše mnenje je, da je islam le toliko „nevaren“, kolikor negotova je v svoji identiteti Evropa. Islam zgolj vstopa v prazen prostor. Tako v fizičnem (velika delavska naselja v Porurju npr.) kot v duhovnem smislu (nihilizem in izvotljeno porabništvo). Vrh vsega ima islam pravico sanjati o islamizirani Evropi, kakor imajo kristjani pravico sanjati o evangelizaciji vsega sveta.

Islamski dejavnik je v debati še kako dobrodošel. Gre za veliko svetovno religijo, ki je že s samo navzočnostjo razgalila politično nezadostnost Evrope. Islam vznemirja in čas je, da izprašamo Evropo, njeno politično in intelektualno elito, kam je zapravila kapital multikulturnosti? Kje se je zmotila? Kaj je ostalo od ideala večrasne družbe?

Strateške napake - strateške priložnosti

Postavimo nekaj tez o šibkih točkah evropskega ideala multikulturnosti in multietničnosti. Teze niso dokončne, so bolj podlaga za nadaljnjo razpravo.

1. Klasični antirasizem je v krizi. René Gallisot, strokovnjak za dotične teme, je že pred dvajsetimi leti zapisal, da je klasični antirasizem prav tako žrtev „psihoze drugega“ kot rasizem. Oba izhajata iz napihnjene podobe drugega, tujega, drugačnega. V Sloveniji lahko to tezo potrdimo v primeru polemike o t.i. izbrisanih.

2. Iz gospodarskih razlogov smo vsi vpleteni v globalni rasizem. Multikulturnost je sicer politični in vzgojni hit, vendar na koncu imamo vsi radi poceni izdelke iz daljnih dežel s „poceni“ (izraz, za katerim se skriva marsikaj zlega) delovno silo. Tudi v Sloveniji je povsem razumljivo, da nižja in slabo plačana dela opravljajo tujci. Do pred nekaj meseci tuji delavci sploh niso bili medijsko in politično zanimivi. Bili so nikomur pomenljive sive sence na gradbiščih. Multikulturnost, ki ni iskrena in dosledna, tudi ne more biti uspešna.

3. Kulturni in moralni relativizem je smrt multikulturnosti. Zahodnjak, ki mu je vseeno, če Bog je ali če ga ni, in ki podobno vseenost vnaša v moralno sfero, ne more biti verodostojen sogovornik tujcu s trdnimi verskimi in moralnimi načeli. Za uspešen dialog sta potrebna dva s stališči, ne pa nekdo, ki nima stališč, ki relativizira družinsko in spolno moralo, ki zanika svoje korenine in je iz tega naredil celo nekakšno modno muho. Tak sogovornik postane zlasti za pravovernega musliman zlahka odveč.

4. Politična zloraba imigrantov. Dogajala se je po vsej Evropi. Desnica je nastopila kot računalnik, katerega najpomembnejši program je antivirusna zaščita, levica pa kot računalnik brez kakršnekoli zaščite. Desnim so tujci koristili za vzbujanje strahu in želje po varnosti, levi so se brž postavili za njihove odvetnike, računajoč seveda na njihove glasove. Družbenega problema, ki se ga lotiš manipulativno, pa ne moreš nikoli rešiti. Je kot boomerang, ki se vedno znova vrača. Če je torej desnica do tujca zadržana, levica tujca ne prepriča. V obeh primerih nastane usoden komunikacijski šum. Migranti se začnejo politično organizirati po svoje brez navezav na tradicionalne evropske stranke. V velikih mestnih četrtih se pojavijo enklave šeriatskega prava.

5. Podcenjevanje verskega dejavnika. Razvpita Huntingtonova teza o „spopadu civilizacij“ med drugim na novo ovrednoti družbeno moč religije. Razsvetljenstvo (in marksizem) je podcenjevalo religijo in ponujala „racionalno“ vizijo sveta. Religiji je dodelil mesto v privatni sferi v pričakovanju, da bo slednja nekega dne ugasnila sama od sebe. Danes so dediči razsvetljenstva povsem nepripravljeni na soočenje z dejstvom religioznosti, zlasti z dejstvom islama, ki je za razliko od krščanstva manj kooperativen, bolj teokratski in bolj radikalen v kritiki zahodnega modela življenja. V nogometu je podcenjevanje najpogostejši razlog za poraz velikih moštev s strani manjših.

Vse našteto lahko razumemo kot strateške napake v projektu multikulturnosti. Bolje pa bo, če jih prekucnemo v pozitivno govorico in namesto napak vidimo priložnosti za prihodnost.

* Pričujoči članek je bil napisan decembra 2010 in objavljen v reviji Božje okolje. Naj bralcem tega bloga še povem, da je moja zaključna naloga (nekakšna pol-diploma) na pedagoški fakulteti salezijanske univerze v Rimu (pisalo se je l. 1996) šla na temo Vzgoja za mir v multietnični družbi.