K ženskemu vprašanju

Oktobra 2012 sem se na madridski univerzi Comillas udeležil simpozija o zakonu in družini. Tam me je zadel stavek, ki ga je izrekel jezuit Pablo Guerrero, eden izmed predavateljev: „Odnos med moškim in žensko je večji vir zla kot nepravična delitev dobrin med Severom in Jugom.“ Po simpoziju sem razvil osem zapisov o t. i. „ženskem vprašanju“ in jih v poletnih mesecih 2013 objavil na iskreni.net. Skupaj dane jih zdaj, v počastitev 8. marca, objavljam še na svojem blogu. B.C.

Dekliška skavtska skupina iz Madrida v slovenskih gorah.
Foto: B. C.

BOG JE NAŠA MATI

K ŽENSKEMU VPRAŠANJU 1/8.

Materinskost Boga ni izum feministk zadnjih desetletij. Zaznati jo je moč že v prvem poglavju Svetega pisma.

Dolgo smo zoreli zanjo in plašno jo izrekamo – namreč, trditev: Bog je naša Mati. Čudna plašnost je ta. Skoraj tabu. Tisočletja smo vzgajani v duhu Božje moškosti. Ampak materinskost Boga ni izum feministk zadnjih desetletij. Zaznati jo je moč že v prvem poglavju Svetega pisma (prim. 1 Mz 1,1-27).

Zemlja pa je bila pusta in prazna, tema se je razprostirala nad globinami in Duh božji je vel nad vodami.

Tema, voda, globina. To je stanje zarodka.

Bog je rekel: „Bodi svetloba!“ In nastala je svetloba. Bog je videl, da je svetloba dobra.

To je rojstvo. Iz maternice skozi ožino v luč. Luč je dobra. Življenje je lepo. Luč prekriva bivanje. Ko luči ni, gremo spat. Ležemo. Postelja je mehka in topla. Včasih se v njej zvijemo kot zarodek in tako ostanemo do jutra, do nove luči.

Bog je rekel: „Zemlja naj požene zelenje, rastlinje, ki daje seme, in drevje, ki na zemlji rodi sadje s semenom po svoji vrsti!“ Bog je rekel: „Živa bitja naj mrgolijo v vodah in ptice naj letajo nad zemljo pod nebesnim obokom!“

Odpiramo se oblikam in zvokom sveta. Prvi tedni so to. Oči so velike, usta zahtevajo mleka. „Materija, vstopi vame!“ pravijo. „Vse življenje te bom srkal vase, materija. Ker si tudi ti svetla in dobra.“

Bog je ustvaril človeka po svoji podobi, po Božji podobi ga je ustvaril, moškega in žensko je ustvaril.

Po nekaj tednih se zavemo, da z mamo nismo isti kos mesa. Jaz sem „jaz“, ona je „ti“. Zraven nje je še en „ti“. Drugačen. Skrivnosten. Iz njegovega ogromnega telesa ne priteče hrana. To je oče. S „stvaritvijo“ očeta in matere vstopimo v prostor razodevanja obličij, bi rekel judovski zdravnik in filozof Emmanuel Lévinas.

Smo v katedrali medčloveških odnosov. Tu bomo ostali, tu bomo zdaj prešerno plesali zdaj krčevito jokali do konca svojih dni.

In Bog? Kdaj pride na vrsto Bog? Bog parkljev, angelov in Miklavža pride na obzorje s tretjim ali četrtim letom. Bog duhovnikov in zapovedanih praznikov nastopi z vpisom v verouk v šestem letu starosti. Bog mističnih radosti morda nikoli. A živi Bog, Duh življenja, je tu od začetka. Plaval je nad prvo vodo, bil Luč luči in Obličje obličja. Bog je znotraj misterija rojstva. On bruha željo po življenju in luči. On je „Ti“, na katerega trčimo v podaljšku odnosa z vsakim „ti“, razlaga še en Jud – Martin Buber.

Torontski teolog Herbert W. Richardson poroča, da so ga kot otroka naučili naslednjo večerno molitev: „Oče-Mati Bog, imej me rad, varuj me med spanjem, vodi moje korake Tebi naproti.“ Koncept Oče-Mati, pravi Richardson, ga je že kot otroka navadil misliti Boga kot nekoga, ki ni podoben nikomur na zemlji. Njegovo teologijo je rešil mačističnih pasti.

Če je eno najbolj kočljivih vprašanj človeštva žensko vprašanje, ga bomo kristjani začeli reševati s premišljevanjem o Bogu, Očetu-Materi.

MIDVA ALI O ODLIČNOSTI SLOVENSKEGA JEZIKA

K ŽENSKEMU VPRAŠANJU 2/8.

Ali veste, da bi Slovenci lahko kandidirali za vodilno vlogo v svetu v zaščiti žensk? Boste rekli: „Zakaj mi?“

Pri nas pijani moški tepejo ženske kot drugod. Če kakšna od njih tik pred nami vozi avto, smo enako živčni in pripravljeni na psovko kot drugod. V politiki jih držimo na varni razdalji, kvote gor ali dol.

Zakaj smo torej Slovenci možni prvaki v reševanju ženskega vprašanja? Zaradi jezika. Zato ker ima slovenščina dvojino in ker je eden tistih jezikov, ki je sedemindvajseto vrstico prvega poglavja Geneze smel, mogel in moral prevesti:

Bog je ustvaril človeka po svoji podobi, (…) moškega in žensko je ustvaril.

Vemo, da bi dobesedni prevod lahko bil nekoliko bolj „grob“, saj sta izvorni hebrejski besedi uporabljani tudi za živali. Glasilo bi se lahko:

...samca in samico je ustvaril.

A naši prevajalci preskočijo možno „živalsko“ izpeljanko in se odločijo za čudoviti stavek. Še lepši, čeprav prevajalsko nedopusten, bi bil, če bi se končal, kot se je nekoč glasil eden izmed katoliških programov priprave na zakon:

....za moža in ženo ju je ustvaril.

Če je ženska podrejena moškemu, je tudi zato, ker je v objemu moškega gospodovanja nad jezikom. Moška oblast nad jezikom je tako močna, da precej evropskih jezikov uporablja eno besedo za človeka in za človeka moškega spola. Ko hoče povedati, da obstaja tudi človek ne-moškega spola, neha uporabljati besedo človek in uporabi besedo ženska.

Če bi slovenščina imela podobno moško nadoblast, bi sedemindvajseta vrstica izpadla takole:

Bog je ustvaril človeka po svoji podobi, človeka in žensko je ustvaril.

Ni jih malo, ki to edinstveno vrstico (mimogrede: razen v Svetem pismu ni govora o stvarjenju ženske v nobeni od starih bližnjevzhodnih pripovedi o nastanku sveta) težko prevedejo drugače, kot da za človeka in moškega uporabijo isto besedo. Srbi: Čovek i žena. Italijani: Uomo e donna. Francozi: Homme et femme. V Španiji so s tem v zvezi teologi in prevajalci svoj čas imeli resno debato, da bi v sedemindvajseti vrstici prevedli varón y varona namesto hombre y mujer. Razlog? S pomočjo prevoda vzpostaviti enakost med spoloma. Predlog je propadel.

Medtem ko slovenščina vztraja na dveh tudi etimološko različnih besedah. Človek za vsako človeško bitje, moški za človeško bitje moškega spola. V slovenščini je moški v hierarhiji pojmov na nižji stopnji, če smemo tako reči, od človeka. Na isti stopnji kot ženska. V slovenskem prevodu 1 Mz 1,27 moški ne podeljuje človečnosti ženi, temveč sta je oba skupaj enako deležna.

Ne drugi, temveč prvi čudež našega jezika, pa je dvojina. Pred leti so pesniki okrog Nove revije priredili lepotno tekmovanje slovenskih besed. „Miss besed“, se pravi najlepša med najlepšimi, je postala beseda midva. Dvojina, ki je v drugih modernih jezikih ni, je naše izvrstno in premalo uporabljano orožje mentalnega in socialnega napredka. In grozno je, ko slišiš, da se med mladimi to odlično jezikovno in mentalno orodje izginja.

Tudi jezik, po Heideggerju „hiša bivanja“, bo polje ženske odrešitve. Slovenci imamo v jeziku kaj več kot drugi narodi. S pozabo dvojine razbijamo „hišo svojega bivanja“.

GREH PRED IZVIRNIM GREHOM?

K ŽENSKEMU VPRAŠANJU 3/8.

Odnos med spoloma je velikanski vir zla. Večji kot nepravična delitev dobrin med Severom in Jugom.

V Svetem pismu se najprej v odnosu moški - ženska razodene gospodovanje človeka nad človekom. Kakšni teologi, med njimi Elisa Estévez iz madridske univerze Comillas, s tem v zvezi provokativno govorijo o „izvirnem grehu pred izvirnim grehom“. Na podlagi česa?

Če v prvi pripovedi o stvarjenju sveta (1 Mz 1,1-2,4a, t. i. duhovniški vir) tudi z „dodatno“ pomočjo slovenskega prevoda lahko ugledamo enakost med spoloma, se v drugi pripovedi (1 Mz 2,4b-25, t. i. jahvistični vir) že nabirajo oblaki. Pri tem upoštevajmo, da je druga pripoved (jahvistična) bila zapisana okrog l. 950 pred Kristusom, medtem ko je prva (duhovniška) prešla v pisno obliko okrog l. 530 pred Kristusom. Drugo in tretje poglavje Geneze sta torej 400 let starejši od prvega. Bosta zato tudi bolj trdi do ženske?

Za razliko od prve pripovedi o stvarjenju človeka, kjer Bog sočasno ustvari moškega in žensko po svoji podobi, v drugi pripovedi ženska ni ustvarjena istočasno z moškim, temveč je ustvarjena šele potem, ko Bog moškemu med vsemi živalmi ne najde „njemu primerne pomoči“. Žensko pa ustvari iz Adamovega rebra. Je to neke vrste „pred-izvirni greh“? Razkriva ta greh deklaracija prvega človeka, prvega moškega, o prvi ženi?

To je končno kost iz mojih kosti in meso iz mojega mesa; ta se bo imenovala móžinja, kajti ta je vzeta iz moža. (v. 23)

Slednji stavek je predmet mnogih razlag. Biblicistka Mercedes Navarro, ki je jahvistično pripoved stvarjenja preučevala s filigransko natančnostjo, dopušča dvoje razlag. 1. človek-moški opaža podobnost med seboj in novim bitjem v strukturi (kost), v materiji (meso) in v zametku spolnosti (móžinja); 2. človek-moški se razglasi za normativ človeškega in temu normativu v nadaljnjem koraku odgovarja tudi ženska. Prva razlaga napeljuje na enakost med spoloma, druga na mehko varianto ženske manjvrednosti. Sama Navarrova se nagiba k prvi razlagi, saj pravi, da je vso zgodbo treba brati kot odgovor na prvotno moško samoto oz. samskost (prim. v. 18). Moška samota ima s stvarjenjem ženske neke vrste happy end. Predvsem pa je v okviru progresivnega Božjega stvariteljstva človeško bitje s stvarjenjem móžinje izpopolnjeno in obenem diferencirano.

Če prevzamemo drugo razlago 23. vrstice in to razlago malce radikaliziramo, vidimo, kako moški prevzame oblast nad jezikom. Ne potrudi se, da bi žensko imenoval drugače, kot da nekoliko „raztegne“ svoje ime (in to „moško“ igro z imeni prizna tudi Navarrova): če je on po hebrejsko´iš (mož), je ona´iššáh (móžinja). Ženska je narejena iz delov moškega, njeno ime je podaljšek moškega imena in moški se z vsem tem hvali. Gospodovanje moškega nad žensko, v jeziku, interpretaciji in stvarnosti, je zdaj začrtano. To je predpriprava za izvirni greh.

Morda ne vemo, h kateri interpretaciji se zateči. Vemo pa, kaj pravi moški potem, ko se izvirni greh zgodi in se mora zagovarjati pred Stvarnikom. Tole (1 Mz 3,12):

Žena, ki si mi jo dal, mi je dala z drevesa in sem jedel.

Kot da ženska več ni nekdo, ki je prišel iz moškega, temveč nekdo, ki mu jo je Bog „podtaknil“. Moški zdaj poudari prvenstvo Boga v stvarjenju ženske, a zato, da lahko Boga okrivi za „slabo“ stvaritev. Podobno kot naši vinogradniki. Če je vino dobro, pravijo: „Glejte, kakšno vino sem pridelal!“ Če je slabo, pa: „Kaj moremo. Takšnega je Bog dal.“

Človek je imenoval svojo ženo Eva, ker je postala mati vseh živih. (1 Mz 3,20)

Nekatere feministke tudi v poimenovanju prve ženske z Eva (hawâh iz heb. korena whw = živeti, življenjskost, dati življenje) vidijo degradacijo. Če je pred izvirnim grehom ženska še bila kost iz mojih kosti, je po padcu s preimenovanjem v mater živih razumljena predvsem v funkciji rodnosti, pravijo. Biblicistka Navarrova (ki je pred študijem Svetega pisma doktorirala še iz psihologije) meni drugače: da je moški svoji ženski zdaj dal ime Eva, pomeni najprej, da je kognitivno zrasel v sposobnosti opazovanja (dati ime) in razlaganja stvarnosti (obrazložiti, zakaj takšno ime); nato pa, da je v ženski prepoznal neko njeno temeljno lastnost - lastnost, ki jo dela podobno Bogu, stvarniku življenja.

HREPENENJE IN GOSPODOVANJE

K ŽENSKEMU VPRAŠANJU 4/8.*

Moški, ki začuti njen strah, njene sanje po varnosti, bo te sanje spremenil v njeno kletko, če je treba. Ko bo hotela iz kletke, tudi kakšna klofuta ni izključena, spada v meni, je davek za njegovo „zaščito“.

Vročinski val avgusta 2012. Sreda popoldan. Tri ure preživim ob Dravi nekje med Ptujem in Vurbergom. Družbo mi delata plastenka vode in knjiga. Na nasprotni strani se v reki namakajo trije fantje in tri dekleta, stari nekaj nad dvajset. Očitno poparčkani.

Fantje sedijo v plitvi vodi, punce bolj-ko-ne stojijo ob fantih in občasno stopijo na obalo.

Fantje pijejo žgane pijače, punce pijačo prinašajo iz grmovja v plastičnih kozarcih.

Fantje se hahljajo v svojih pogovorih, punce jim blago sipajo vodo na ramena, jih umivajo in čehljajo.

Fantje so zadeti in začnejo prepevati trivialne napeve iz hrvaških popevk, punce so trezne, stopijo iz vode, imajo kratko debatico, nato fantom prinesejo borovničevca.

Fantje kričijo: „Borovničke, borovničke,“ punce se malo smejijo, malo zgražajo nad svojimi pijanimi dedci.

Na moji strani reke od nekod prikoraka nudist, moški srednjih let, vrže se v vodo in s tokom, z minimalnimi zamahi, po sredi mogočne Drave odplava v smeri Ptuja. Fantje na oni strani ga žalijo in psujejo, se krohotajo, punce se pridušajo ob menda pogumnih vzklikih svojih fantov onemu „nagemu pedru“ sredi reke.

Fantje krulijo kot krulijo pijanci v vaškem bifeju ob desetih zvečer, punce pravijo, da je treba domov.

Fantje se kobacajo iz plitvine, punce jim prinašajo brisače.

Eden izmed fantov, črnolas in dolg, se obrne proti sredini reke, zagazi do nekoliko bolj deroče cone, ne zaplava, počepne, zakriči svoji punci na obalo: „Sliki, sliki za fejsa!“

„Še boste tepene,“ sem si rekel skoraj na glas, ko sem gledal za dekleti, ki so s svojimi frajerji odhajale skozi grmovje onstran najširše slovenske reke. „Še boste tepene,“ sem rekel takrat ob Dravi, ker sem na drugi strani reke videl sejati in gojiti prihodnji tepež.

Ženska, ki stoji ob pijanem moškem; stoji, ker je v štartni poziciji. Pijani moški, ki sedi in mu je postreženo.

Ženska, ki ne dvomi vanj, tudi ko psuje „pedre“ ali „cigane“ ali kogar-si-bodi, ker je vesela, da ga sploh ima - njega, moškega. Moški, ki to ve in zato zahteva več borovničk in dodatno masažo ramen.

Ženska, ki ga ima za močnega in pogumnega, ker se ob njem hoče počutiti varnega. Moški, ki zmore le navijaško, se pravi, čredno bevskanje na naključnega nudista, a zaplavati po reki, to je preveč.

Ženska, ki čuti, da tu nekaj ni v redu, da je to bitje ob njej le napol moški, a je tiho in sodeluje v neke vrste foto-montaži, da bo na zunaj, v okolju, v službi ... zgledalo, da je njen izbranec pravi ded, malodane akcijski heroj iz srede deroče reke. Moški, ki začuti njen strah, njene sanje, bo te sanje spremenil v njeno kletko, če je treba. Ko bo hotela iz kletke, tudi kakšna klofuta ni izključena, spada v meni, je davek za njegovo „zaščito“.

Vse tako, kot napove Geneza:

Po možu boš hrepenela, on pa bo gospodoval nad teboj. (1 Mz 3,16)

Bog po prvem grehu prekolne kačo (v. 15) pa tudi zemljo (v. 17), medtem ko človek ni preklet, temveč kaznovan. Kakšna je kazen za ženo? 1. bolečine ob rojevanju otrok; 2. hrepenenje po moškem, ki bo vračal z gospodovanjem. Izvorna hebrejska beseda za hrepenenje je tešukah. Ta se pojavi v Stari zavezi samo še dvakrat:

- ko Bog nagovori Kajna in ga opozori o moči greha: „...njegovo poželenje /tešukah/ se obrača proti tebi“ (1 Mz 4,7);

- ter v Visoki pesmi, ko ženska pravi: „Jaz sem svojega ljubega in on hrepeni /tešukah/ po meni“ (Vp 7,11).

Luteranska teologinja Christfried Böttrich razlaga, da tešukah govori o „želji po globoki medsebojni pripadnosti dveh ljudi“. In da čeravno je v. 16 povedano, da bo moški pogosto vladal nad žensko, „je ob tem vzpostavljena določena hierarhija med moškim in žensko, ki seveda vključuje tudi moško odgovornost v odnosu do ženske.“ Žensko hrepenenje torej poziva moškega k odgovornosti in k odpovedi skušnjavi gospodovanja. Ko pa v Visoki pesmi tudi moškega prevzame tešukah po ženski, smo na pragu odrešenja.

* Prvi del tega zapisa je bil objavljen že novembra 2012 na Branko Cestnik Blog.

ROJEVANJE V BOLEČINAH

K ŽENSKEMU VPRAŠANJU 5/8.

Kaj imata skupnega ženska slovenske kmečke družbe izpred sto let in tabujev menda razvezana hči spolne revolucije izpred deset let? Obe se sramujeta nosečnosti.

Kmečka ženska izpred sto let je skrivala nosečnost in do zadnjega delala na njivi. Dogajalo se je, da niti sorodniki niso hodili z njo po cesti, ko je njen trebuh porasel v bučo. Ko so jo mlajša dekleta vprašala, zakaj ima tako velik trebuh, jih je odpodila. Ta male pa so jo klicale: „Debelinka! Debelinka!“ Potem je prišel porod. Odpeljali so jo z njive ali iz hleva, poklicali izvedenko z vasi, njeno dete je zajokalo. Še isti ali pa drugi dan so ga nesli h krstu. Nje ni bilo zraven, ker je bila preslabotna. Pri krstu je otroka držala botra, kar je prišlo v navado, da je ponekod še danes v trenutku krsta glavna botra, ne mati. Koj ko je prišla k sebi, je šla nazaj na njivo ali v hlev. Včasih je kar mož zaklical v spalnico: „Pridi delat! Vidiš, da ne morem vsega sam!“ O tem poroča Irena Destovnik v knjigi Moči šibkih - ženske v času kmečkega gospodarstva (Drava, Celovec 2011).

Šele tik pred prvo svetovno vojno in svojim bridkim razpadom je rajnka Avstro-Ogrska izdala določbe, ki so predvidevale čas za poporodni počitek.

Slovenska ženska poznega komunizma in tranzicijske dobe rojeva vse manj. Nosečnost se ji bolj-ko-ne zgodi. Ko trebuh poraste v žogo - ker ta ženska, kaj je to buča, več ne ve - ne hodi iz hiše. Gleda televizijsko mehiško sluz, gricka kekse, kliče najožje prijateljice na kavo. Na ulici bi se ozirali za njo. Res ni več postavna. Kot da se je nek hudobni genij poigral ravno z njo, ki je vendarle od prve menstruacije naprej sanjala, da bo vse življenje imela ploski trebuh in visoke ritnice. Zdaj pa taka deformacija!

Za enega bo potrpela. Za dva več ne. Ker potem je strošek prevelik. Pa lajf imaš uničen. Z otroki je konec rajanja po klubih in potovanj v neznano. Nič manj kot konec mladosti! Zakaj sploh živimo, če ne zato, da bomo večno mladi? O tem se vsi strinjajo. Celo farmacevtska industrija je na naši strani, na strani sodobne filozofije življenja. Očitno je v svojih laboratorij prišla do globokih dognanj, kar lahko tranzicijska ženska razbere in večernih reklam na komercialnih televizijah. Že so tu ustrezni pripravki, anti-age imenovani. Filmska industrija ne zaostaja v anti-age pridiganju. Že so tu neskončne serije o nesmrtnih in vedno enako mladih vampirjih.

Družbo brez Duha, družbo, ki gre proti Duhu, prepoznamo po njenem odnosu do rodnosti. Kot da je maternica najnevarnejša zarotniška sobica v deželi. Življenje, ki se v maternici zasnuje, mora biti pod kontrolo sistema. Maternico nadzirajo vse velike družbene ideologije in vse religije, vključno z postmodernim porabništvom. Nosečnost in rojevanje skoraj kot družbeni problem. Spet se spomnimo tretjega poglavja Geneze:

Zares, mnogo boš trpela v svoji nosečnosti in v bolečinah boš rojevala otroke. (v. 16)

Eksegeti nam bodo to vrstico razložili kot omejevanje ženske „bogopodobne“ zmožnosti plasiranja novega življenja; kot spomin na umiranje, ki je znotraj vsakega rojstva. Nam pa nič ne brani, da ne bi te vrstice brali tudi socialno in politično.

POROKA: OD POGODBE DO ZAKRAMENTA

K ŽENSKEMU VPRAŠANJU 6/8.

Krščanstvo se je hitro poduhovilo, tisočletje ali celo dve pa je potrebovalo, da se je umesenilo oz. udružinilo.

Okrog leta 950 pred Kristusom je prvi redaktor Geneze zapisal te Božje besede (1 Mz 2,24):

Zaradi tega bo mož zapustil očeta in mater in se pridružil svoji ženi in bosta eno meso.

Okrog l. 530 pred Kr. pa nadaljnji redaktor te (1 Mz 1,28):

Bog ju je blagoslovil in Bog jima je rekel: „Bodita rodovitna in množita se, napolnita zemljo in si jo podvrzita.“

Pa vendar do srednjega veka katoliška Cerkev ni imela poročnega obreda. Moški in ženske prvega tisočletja so sicer iskali in našli drug drugega, ustanavljali družine, vzgajali otroke, a kakšne posebne zgodbe iz tega niso delali. „Kako to?“ boste rekli. „A ni danes Cerkev tista, ki goreče oznanja ljudem, naj se poročijo in naj imajo čim več otrok? Ali nima edini slovenski katoliški tednik imena, ki je prerokba in progam - Družina?“ In, seveda: „Ali ni poroka zakrament? Zakramente pa je postavil sam Božji sin! Ali niso očetje na tridentinskem koncilu rekli, da če ne veruješ v zakrament svetega zakona, si izobčen?“

Kratka je bila pot duha in dolga je bila pot mesa. Krščanstvo se je hitro poduhovilo, tisočletje ali celo dve pa je potrebovalo, da se je umesenilo oz. udružinilo.

Ljubezen med moškim, žensko ter, bognedaj, njuno meseno združenje, se je mnogim teologom prvega tisočletja zdela premalo pomembna tema, da bi zanjo porabili diamantno konico svoje misli. Drugim se je zadeva kar naravnost priskutila. Češ, človek je duhovno bitje, materija in materialna čustva, kar erotična čustva so, niso drugega kot klic zemlje, od Boga zavržene zemlje, če smo natančni. Kdor sledi temu klicu, gre hudiču v žrelo.

Ko v srednjem veku nastane teologija zakramentov in z njo razmislek o poročenem stanu kot zakramentu, ni manjkalo ugovorov:
- Da, Pavel je res zapisal, da je združitev moškega in ženske v zakonski stan „velika skrivnost“, ampak le kot prispodoba edine velike skrivnosti, ki je ljubezen Kristusa do Cerkve. Zgolj senca torej nečesa mogočnejšega.
- Potem, kako naj bo zakrament nekaj, kar vključuje seks? Ne more taka nizka materija, materija z roba pekla, če smo natančni, poseči po zakramentalni milosti.
- Nadaljnji ugovor: Ne more biti zakrament nekaj, kar je le dogovor dveh subjektov o podelitvi dolžnosti, pravic, dote, denarja. Moški in ženska gresta skupaj zaradi pogodbe, a ne? Kakšna ljubezen neki!

Ugovorov proti zakramentalnosti poroke še s tem ni konec. Denimo, kaj naj bi bila materija zakramenta pri poroki? Pri krstu je voda, pri birmi olje, pri evharistiji kruh, kaj pa pri poroki? Menda ja ne spolna združitev? In še: Kdo sploh podeljuje zakrament? Ne reči, da zakonca drug drugemu! Ne more, namreč, nekdo, ki nima posvetitve in milosti, milosti dati …

Po srednjeveških razpravah nastopi luteranski in kalvinistični vihar. Tako Luter kot Kalvin ne priznata poroke kot zakramenta. Na Tridentinskem zboru (1545-1563) je katolicizem dokončno dozorel, da je poroko priznal za zakrament. Če Luter in Kalvin pravita „ne“, potem je že po logiki nasprotovanja jasno, da mi moramo reči „da“. Če pa kdo še misli, da cerkvena poroka ni zakrament, potem pa naj bo kakor Luter in Kalvin - izobčen iz občestva.

Toda moti se, kdor misli, da je s tem zgodbe konec. Še dandanašnji v klerikalnih krogih slišiš argument, da prikazovanje Device Marije v Međugorju ni resnično, kajti če bi bilo, bi vidci šli v samostan, na pa da so se poročili, legli z bitjem nasprotnega spola v posteljo in rodili otroke. Poroka je v hierarhiji zakramentov za marsikoga manj zakrament kot mašniško posvečenje. Za nekatere celo manj kot redovniške obljuba, ki je niti ne štejemo med zakramente.

JEZUSOVE ŽENSKE

K ŽENSKEMU VPRAŠANJU 7/8.

Ali je Jezus začrtal žensko emancipacijo? Odgovor je: da! Iz vloge žensk v prvih krščanskih skupnostih vidimo, da je od njega začrtana emancipacija hitro imela tudi konkretne sociološke posledice.

Usedimo se v časovni stroj in se odpeljimo v l. 60 po Kristusu. Pristanimo nekje v Mali Aziji. Obiščimo majhne, a čile krščanske skupnosti.

Nekatere izmed njih je v prejšnjih letih obiskoval tudi znameniti „apostol narodov“ Pavel iz Tarza. Poglejmo, kaj v njih delajo ženske. Vidimo, da so lahko voditeljice občestva, prerokinje, diakonise, potujoče misijonarke, organizatorke, mecenke … Ni da ni!

Dvignimo se spet z našim časovnim strojem ter se prestavimo za 100 let naprej, v l. 160. Ponovimo vajo. Obiščimo iste krščanske skupnosti in poglejmo, kaj v njih delajo ženske. Ups! Ali smo se zmotili? Žensk je seveda polno, a nimajo nobene vodilne vloge. Njihovo mesto je biti doma in vzgajati otroke. Na bogoslužnih srečanjih so bolj-ko-ne tiho, bolj zadaj, bolj na robu. Spredaj, pri mizi in pri besedi, so moški.

Kaj se je zgodilo vmes? To vprašanje muči tudi španskega duhovnika in zgodovinarja Fernanda Rivasa. Nanj odgovarja v knjigi Izgnane Evine hčere (2008). Ko sem na to knjigo naletel, se nisem mogel upreti skušnjavi, da ne bi prevedel prvega poglavja in ga dal na razpolago slovenskemu bralcu (prevod najdete na tej Scribdovi strani). Rivas v poglavju obrazloži notranje (cerkvene razmere) ter zunanje razloge (družbene pogoje) tako za protagonizem žensk v prvih desetletjih krščanske ere kot za velik upad ženskega protagonizma v 2. stoletju, ko ženska „ni bila le odrinjena v gospodinjski prostor, temveč tudi utišana“.

Razlog vseh razlogov, da je ženska v nekaterih primitivnih krščanskih skupnostih imela za tisti (in tudi današnji) čas izjemno vlogo, je seveda v Jezusovem odnosu do žensk. Da je Jezus imel drugačen odnos do ženske, nekaj prispeva tudi „liberalno“ galilejsko okolje (mejna provinca z več stika z drugimi kulturami), kjer se zdi, da pritisk na judovsko ženo ni bil tako močan kot v Jeruzalemu in Judeji. Daleč od tega, da bi Jezusa zapakirali v modernistično kategorijo liberalnega. Pri njem ne gre za neko odstopanje od norm zaradi odstopanja, za neko čislanje „vstajniškega“ elementa. Jezus je imel enostavno drugačen, globlji in osvobajajoči pogled na žensko. Če smo vsi enako otroci nebeškega Očeta, potem naj ne bo med nami nasilja ter odnosov izkoriščanja in gospodovanja, kakršnega koli gospodovanja – tudi moškega nad žensko.

Ali je Jezus začrtal žensko emancipacijo? Odgovor je: da! Iz vloge žensk v prvih krščanskih skupnostih vidimo, da je od njega začrtana emancipacija hitro imela tudi konkretne sociološke posledice. Če je Jezus bil tako „napreden“, zakaj potem ni postavil žensk za apostole? Odgovor je: Kdo pravi, da jih ni? Če so Dvanajsteri bili samo moški, to še ne pomeni, da apostolske službe v širšem pomenu te besede niso vršile tudi drugi, tudi ženske. Ali ne imenujemo Marije Magdalene apostola apostolorum (apostolka apostolov), ker je prva prinesla novico o praznem grobu? Ali nas strokovnjaki za Novo zavezo ne opozarjajo, da je poleg Dvanajsterih takrat delovalo še več močnih oznanjevalnih skupnosti (antiohijska, galilejska, skupnost „ljubljenega učenca“ ...) in da je možno, da so v kateri izmed njih ženske imele vodilno vlogo?

Zlasti primer Marije Magdalene je poučen. Biblična stroka ga v zadnjih letih pogumno razvozlava in nekaj stvari je jasnih: Marija Magdalena ni bivša prostitutka in je ne gre enačiti z grešnico iz Lk 7,36-50; gotovo je imela težko preteklost (sedem hudih duhov), a Jezus jo je osvobodil; postala je njegova odlična učenka, prva „v razredu“ (trenutno najbolj brani španski teolog J. A. Pagola, katerega knjiga o Jezusu je že pri 10. ponatisu, jo imenuje „njegova najboljša prijateljica“); bila je neomajna in pogumna ob dramatičnih velikonočnih dogodkih; v prvih skupnostih je uživala velik ugled, primerljiv z ugledom Dvanajsterih. Skratka, Marija Magdalena je vzorec „Jezusovih žensk“, se pravi, žena, ki so se ob Njem prerodile, osvobodile in hote ali nehote v takratno versko-družbeno teorijo o podrejenosti ženske vnesle dvom.

A Marija Magdalena je tudi vzorec „izgnanih Evinih hčera“ antičnega krščanstva. K temu so nemalo prispevale sekte krščanskih gnostikov, ki so Marijo Magdaleno vzele za svoj prapor in jo razglasile za vir skrivnih Jezusovih naukov, ki jih naj ne bi niti apostoli poznali. Na drugem mestu je strah, da bi prevelika Magdalenina bližina „ogrozila“ Jezusovo posvečeno samskost. Na tretjem pa seveda splošen trend zmanjševanja vloge žensk. Rezultat vsega trojega? V 5. stoletju je Marija Magdalena že „spoznana“ za bivšo prostitutko in njena poglavitna duhovna drža poslej bo spokorništvo.

Kakšno bo poslej želeno mesto za samostojne, lepe in pametne ženske? Priporočal se jim bo kakšen temen kot, v katerem naj premišljujejo in se kesajo za grehe svoje mladosti.

ŽENSKE IN MOŠKE SOLZE

K ŽENSKEMU VPRAŠANJU 8/8.

Ko je ves svet videl solze na obrazu Vladimirja Putina, je on dejal, da so od vetra.

Zakaj je feministična teologija pomembna? Dolgo sem zavijal z očmi, ko sem slišal, da ženske nekaj po svoje razlagajo Boga in razodetje. Da silijo nekam preveč blizu oltarja, se je reklo. Ženske bi rade bile duhovnice, se je opozorilo. Nič hujšega! Ali ni po prastarem izročilu ženska v permanentnem stanju obredne nečistosti? Ali niso vsi trije veliki monoteizmi enotni, da ženska ne more voditi verskih opravil? Ali ni l. 1994 bl. papež Janez Pavel II. v apostolskem pismu Ordinatio sacerdotalis vprašanje ženskega duhovništva dokončno in uradno zaključil?

Toda žensko vprašanje je eno izmed znamenj časa. In ne gre toliko za vprašanje tekme med spoloma ter za pod-vprašanje, kdo je lahko in kdo ne za oltarjem, kot:
- za vprašanje dobrega in zla; največji vir trpljenja na svetu ni nepravična delitev dobrin med bogatimi in revnimi narodi, temveč zatiranje ženske s strani moškega sveta;
- za vprašanje alternative in iskanja nove paradigme za družbeno, gospodarsko in politično življenje; paradigme, ki bi občutno več, v kakšnih ozirih pa pretežno, črpala iz ženskega čutenja in pogleda na svet.

In kakšna je ženska alternativa? Pustimo abstrakcijo in pojdimo k zgodbi – resnični zgodbi o dvojih solzah. Na koncu presodite sami.

V zimi 2011/2012 smo v razmahu nekaj mesecev videli dvojne solze. Najprej je jokala ženska, ki je v italijanski državi skrbela za družino in socialne zadeve. Nato je potočil solze moški, ki vlada četrtini kopnega, na ostale tri četrtine pa ima nemalo vpliva.

Jokala sta. Ves svet ju je videl.

Ministrica Elza Fornero je zajokala na novinarski konferenci, ko je sedela je ob svojem šefu Mariu Montiju, predsedniku vlade. Napovedala je hude reze v socialo, kri, solze in žrtve. Pri besedi „žrtve“ več ni zmogla naprej ... Jok. Monti jo tolaži, kamere beležijo.

Vladimir Putin je zmagal v prvem krogu zadnjih ruskih predsedniških volitev. Zmagal je s preko 60 odstotki glasov. Spet je postal predsednik Ruske Federacije. Ko je na širokem trgu stopil pred večtisočglavo množico privržencev in razglasil zmago, mu je po licih spolzelo nekaj drobnega in svetlega. Solze. Moški, ki vlada četrtini kopnega, na ostale tri četrtine pa ima nemalo vpliva, in se zato zelo upravičeno imenuje Vladi-mir, saj mir po rusko pomeni svet, ni tajil solza. „Bile so prave,“ je dejal naslednji dan. „Ampak zaradi vetra.“

Ženska, članica razvpite Montijeve tehnične vlade, tudi ni tajila solz. Bile so še kako prave. V dvorani za novinarske konference ni bilo vetra, pa tudi na njeni levi sedeči gospod ni lupil čebule. Elza Fornero nima izgovora. V času, ko Italija potrebuje močno oblast, ko mora biti oblast karseda hladnokrvna, dobesedno tehnična, se je obnašala po žensko. „Natopila je šibko,“ bi rekel nekdo. „Vladala je iz šibkosti,“ bo dodal drug.

Moški ne jočejo. Cmera ne more biti voditelj. Vladimirja, kot milijone drugi dečkov, so v tem duhu vzgajali od malega. Kot zrel moški je nato delal v strašnih sovjetskih tajnih službah. Moral je biti dober, da so mu zaupali dolžnosti v Nemški demokratični republiki. V deželi, ki jo je pred Zahodom varoval „antifašistični obrambni zid“, kot so Berlinski zid imenovali domači komunisti, je Vladimir dokončno uvidel, zakaj dečki ne smejo jokati. Zadeve tega sveta so grobe, pošastne. Samo kamniti ljudje so jim kos.

Pa vendar. Solze Elze Fornero je svetovna javnost spoštovala. Celo poklonila se jim je. Za napredek lahko štejemo, da so komentatorji v njih prepoznali iskrenost in človečnost, nekaj, kar daje upanje, da tudi stroga politika, ki bo varčevala na plečih vseh, ne bo gazila človeka. Tehnika vladanja bo ohranila srce. Montijeva vlada je z ministričinimi solzami pridobila. Putinove solze so polzele v drugo smer. Že drugi dan se je dvajset tisoč demonstrantov iz njih norčevalo. Zahodni mediji - že res, da Putin njihov ljubljenec nikoli ni bil - so privoščljivo pisali o krokodiljih solzah. Krokodil namreč, ko požre lastne mladiče, zajoče. Že zato je Vladimir moral vztrajati: „Bil je veter.“

Naj ne prvači homofob, radikalec in plitvež

Foto B.C.

Ni v stilu hudiča, da bi bil tam, kjer ga najprej vidimo

Hudič ni nikoli tam, kjer se nam najprej in najbolj dozdeva, da je. To ni v stilu njega, ki je „oče laži“. Te dni hudič ni z ramo ob rami s homoseksualci in novokomunisti, ki v moči parlamentarne večine gazijo preko Geneze in preko Nature kot tank preko gredice. 

Ja, res, nekaj žveplenega je moč zaznati v zraku tudi v tej epizodi „mednarodne zarote proti življenju“ - kot je protidružinsko kulturo imenoval Janez Pavel II. (okrožnica Evangelium Vitae, 1995). Grdo so izvedli redefinicijo družine. Grdo do mere, da bodo morali grde metode vzdrževati do konca in jih ne glede na izid morebitnega referenduma potencirati, če bodo hoteli, da bo ta grdo vsajena roža „enakosti“ vsaj malo zrasla.

Ampak hudič ni nikoli tam, kjer se nam najprej in najbolj dozdeva, da je. Raje je kje tu. Bliže. Tu, postopajoč med finimi kristjani, zapeljivih in bleščečih oči, bo našemu občestvu naredil največ škode. Zato, preden se podamo v boj za referendum o ZZZDR, uprimo pogled vase. Trdno verjamem v teh nekaj kategoričnih stavov:

• NE homofobiji;
• NE radikalizaciji;
• NE brez poglobitve.

To, da je označba „homofob“ skrajno spolitizirana, še ne pomeni, da homofobije ni

Če bi bil homoseksualec, bi mi bilo v Sloveniji težko živeti. Morda bi nekje v Ljubljani še nekako dihal, živeti na podeželju obšankovskega mačizma pa bi me bilo groza. Norčevanje, posmeh, žaljenje „fegičev“ je na dnevnem redu. Vem za starša, ki je v navalu jeze otroku rekel: „Če ne boš priden, te bomo homičem dali!“ Včasih so žlehtne otroke „dajali“ Ciganom, danes homoseksualcem!

Pred kratkim so v Italiji objavili rezultate raziskave, v kateri jih je zanimalo, kje znotraj Italije je na tviterju največ sovražnih besed. Presenetilo me je dvoje: največ tviteraške sovražnosti je v industrijsko razviti Padski nižini in največ na račun homoseksualcev. Na prvem mestu sem pričakoval tujce, priseljence - toda ne; prvi na udaru so homoseksualci.

Beseda „homofobija“ je zaradi zainteresiranega levičarskega aktivizma resda postala politkomisarska floskula, ki je vse bolj votla in ji več ne verjamemo. A to ne pomeni, da homofobije ni. Je in uničuje družbeno tkivo.

Hudiču je vseeno, kakšen bo rezultat morebitnega referenduma o ZZZDR. On hoče od Slovencev nekaj drugega: razdor in sovraštvo za naslednje desetletje. Zato, četudi katoličani skupaj z zavezniki bitko proti redefiniciji družine in za pravico otroka do očeta in matere dobimo, a jo dobimo s peno na ustih, se pravi, na način, da se norčujemo in žalimo istospolne ter njih politične zagovornike, hočem reči, da homofobstvo postane krščanska veščina in vrlina, nismo zmagali.

Radikalizirano krščansko občestvo postane hromo za oznanjevanje evangelija

Naslednje, česar se nadeja hudič v dani situaciji, je, da bi se Kristusovi učenci kulturkampfersko radikalizirali. Da bi izbuljenih oči ter mesijansko navdahnjeni jurišali v objem apokaliptičnih bitk med dobrim in zlim.

Danes je često slišati o radikalizaciji. Islam da se radikalizira, pravijo. Desnica da se radikalizira, dodajajo. Radikalizira se kakopak tudi levica, četudi si pri nas o tem dokaj očitnem procesu pro-režimski mediji prepovedujejo pisati. Vprašanje, ki nas zanima, se glasi: Se bo v skladu s trenutno splošno aktivistično „modo“ in v čustvenem naletu ob zadnjih dogodkih radikaliziralo tudi slovensko katolištvo?

John L. Allen v knjigi The Future Church (2009) razlaga 10 trendov, ki bodo v naslednjem stoletju oblikovali podobo katoliške Cerkve. Eden izmed njih je t.i. „evangelikalsko katolištvo“. Gre za katolištvo, ki poudarja militantno izbiro. Katolištvo, ki v odnosu do sedanjega sveta za razliko od optimizma 2. vatikanskega koncila vzpostavlja pesimizem, namesto dialoga boj. A to še ni radikalizirano katolištvo.

Radikalizacija je, ko ti jeza na svet in bojevito jurišanje prevzameta celotno versko bit. Radikalizacija je, ko ti ena samcata strast ali bitka opredelita celotno identiteto oz. ko izven točno določene borbe za točno določen cilj (včasih tudi izven točno določene dnevno politične opredelitve) sploh ne vidiš možnosti, da bi lahko ti bil dober katoličan. Radikalizacija je grobo oženje simfonične resnice na nekaj pogonsko koristnih gesel.

Poleg „subjektivne“ duhovne škode, ki jo utrpijo duše radikaliziranih posameznikov (na koncu se jim Bog sam skrije), je tu še „objektivna“ škoda evangeliju: radikalizirani smo ohromljeni za oznanjevanje, za izvorno in bistveno kerigmo. Bom povedal naravnost: kulturkampferskemu fanatiku je težko verjeti, ko govori o Jezusu.

Resnica ne zmaguje po megafonu pač pa iz globine naše vere

Ko smo sprevideli to dvoje hudičevih nakan (da bi sovražili in da bi se fanatizirali), naj nam bo prosta pot za boj proti „antropološki hereziji totalitarnega gendra“, kot je ideologijo, ki redefinira družino, imenoval pariški psihoanalitik in duhovnik Tony Anatrella.

Ja, boj. To, da bi se po brutalni redefiniciji zakonske zveze, ki jo je opravil parlament 3. marca, irenistično smehljali ter v imenu dialoga pohlevno uklonili načrtovalcem genderizacije mladih rodov, je v resnici tretja hudičeva nakana. 3. marca se namreč niso toliko uveljavljale pravice ene od manjšin (oh, ko bi le šlo zgolj za pravice!), kot se je z nekakšnim filozofskim saltom mortale zarisal obris nove državne ideologije z povsem prekucnjeno in silno nevarno vizijo človeškega bitja.

Ni drugega, kot da izpolnimo naročilo našega nadpastirja Stanislava Zoreta, ki ga je izrekel oni dan v uršulinski cerkvi: „Bodimo dejavni – na vso moč, ampak hkrati zajemajmo iz globine.“ Skratka, ne stavimo toliko na megafon in na dobro izpeljano kampanjo, kot stavimo na resnico, ki biva v globini človeka. Ona sama sili proti površju. Pomagajmo ji! 

Krščanski paradoks je osupljiv: resnica lahko zmaga, četudi po političnih parametrih obvelja za patetično luzerko.

Eros, rodnost, ljubezen

Vasilij Četković, Ženska na konju.
Kip stoji na Mestnem trgu v Slovenskih Konjicah. (Foto B.C.)

Spolna sla kot duhovna motnja

Od (menda*) Avguštinovega nasveta, naj se spolni odnos med kristjani opravi „na hitro, stoje in z odporom“, do II. vatikanskega koncila, ki je kot namen spolnosti označil tudi medsebojno bogatenje "v veselju in hvaležnosti“ (GS 49), je minilo dobro poldrugo tisočletje. Je ves ta čas vladalo mračnjaško prostispolno vzdušje? So milijoni kristjanov v srednjem in novem veku bili prisiljeni v mučno samo-kastracijo, ali, kot se reče danes, v gledanje čokolade skozi debelo akvarijsko steklo? Seveda ne. Ljudje so se imeli radi, ljubezen so umesenili, rojevali otroke, užitka, ki je ob tem nastajal in jih k temu poganjal, pa ne pretirano sovražili. Je pa „uradno“ krščansko prepričanje vendarle učilo, da spolni užitek moti dušo na poti k Bogu. Zato je „božji“ lahko nekdo, ki je čimbolj deseksualiziran. Tako imamo še danes na oltarjih v glavnem kipe neporočenih ljudi. Tako še dandanašnji srečaš mnenje, da so Marijina prikazovanja v Međugorju lažna, saj vidci po srečanju z Nebeško Gospo niso šli v samostan, kot je bilo v primeru Lurda in Fatime (beri: niso se deseksualizirali), temveč so se poročili in rodili otroke.

A protispolnega vzdušja ni najti v Jezusovih evangelijih, niti širše po Bibliji ne. V krščanstvo se je priplazilo preko gnoze, nekontrolirane apokaliptike in neoplatonizma. Zanimivo pri tem je, da se je protispolno razpoloženje stopnjevalo v novem veku. Srednji vek je bil bolj fokusiran na sedmo zapoved (Ne kradi!), z novim vekom pa se je včasih zdelo, kakor da ni druge zapovedi kot šeste (Ne nečistuj!). Zanimivo je še, da do najbolj ekstremnih oblik protispolnega razpoloženja (na morebitno žalost slovenskih antiklerikalcev) ni prišlo znotraj katolištva, temveč znotraj široke pahljače protestantskih gibanj in skupnosti.

Spoznanje o erosu, ki je moralo priti

Zategadelj je bilo potrebno osvoboditi eros. Po krivici se ga je kot Cefizlja držalo vklenjenega v verige nekje v kleti, češ da je hudičeva stvaritev. Eros je Božja stvaritev. Je ena izmed redkih rajskih zadevščin, ki so preživele katastrofo izvirnega greha in izgona iz raja. Ustvarjen je namreč bil pred izvirnim grehom, ustvarjen sočasno z moškim in žensko ter takoj aktiviran („Eno telo sta. Množita se!“ pravi Geneza). Tudi ni res, da je izvirni greh prvenstveno povezan z erotiko (neki sumljivi kačon zapelje Evo, mična Eva zapelje Adama). Izvirni greh je povezan z nezaupanjem, nepremišljenostjo, častihlepjem.

Ne boste mi verjeli, če vam povem, da se je osvoboditev erosa lahko da začela z mistiko. Pravo katoliško mistiko. Z ženitno mistiko Terezije Velike, katere petsto letnico rojstva praznujemo letos. Ko je španska Inkvizicija pregledovala njene spise, ni manjkalo veliko, da bi jih zadržala in izročila ognju, avtorico pa konfinirala nekam tja v neprijazno kastiljsko zakotje. Ker so terezijanski spisi nepoškodovani šli skozi sito Inkvizicije in ker je v spisih odnos do Boga obravnavan v ženitnem jeziku (mistična poroka, popolna predaja Ženinu, Božji poljub, meditacija o Visoki pesmi,...), je bilo samo še vprašanje časa, kdaj bo iskra spoznanja preskočila iz mistike na zakonsko življenje. „Če danes zakonsko zvezo obravnavamo prvenstveno kot ljubezensko zvezo in ne kot pogodbo in dolžnost, je to tako tudi zaradi vpliva Terezije Velike,“ je na terezijanskih predavanjih, ki sem jih predlani poslušal v Madridu, dejal avilski karmeličan Secundino Sánchez Castro.

Po II. vatikanskem koncilu je eros dokončno osvoboditev oz. pravično umestitev v red stvari dočakal s teologijo telesa Janeza Pavla II.. Ta „teološka tempirana bomba“ (George Weigel), v kolikor je že počila, še nima izmerjenega učinka na nove generacije katoličanov. Bo pa velik. Nove generacije se spolnosti več ne bodo bale, o njej bodo lažje govorile, bolj jo bodo znale umestiti v svojo duhovno in moralno rast, o erosu jim bo omogočena globoka teološki uvid,... Če bo teologija telesa, kot jo je kontempliral veliki poljski papež, postala kultura (se pravi: nekaj normalnega; nekaj, kar dihaš v zraku), bo tudi nebrzdana spolna revolucija hipijevskega in anarholiberalnega tipa izgubila naboj.

Zbezljana spolna revolucija

Kakor je treba zajeziti in usmeriti mogočen tok reke, če hočeš nje silo uporabiti za svoj mlin, žago ali elektrarno, tudi erosu ne moreš pustiti, da se kjersibodi samopašno potika. Eros je sicer preživel katastrofo izvirnega greha, a ne nepoškodovan. Tu tiči velika razlika med osvoboditvijo erosa iz neoplatonskih vezi, kot jo je opravilo katolištvo v prejšnjem stoletju, in precejšnjo zbezljanostjo spolne revolucije. Tisti, ki ste s kmetov, dobro veste, kako je, ko pobezljajo krave; ali ko teliček prvič raziskuje vesoljno prostorje izven hleva... Tako nekako je zadnja desetletja s spolno revolucijo. Ampak če bi šlo le za telečje bezljanje! Gre za več – zdaj gre za doktrino, politiko, agendo, interes.

Prva zmota posvetne spolne revolucije je tudi njena najbolj očitna ter nenehoma ponavljajoča se zmota: to je ideja spolnosti brez rodnosti. Ni bila prva zmota ta, da bi ločili spolnost od ljubezni (ljubezen so spolni revolucionarji celo povzdignili); ponavljam, prva in najbolj usodna zmota je ta, da ločijo spolnost od prokreacije. Od tod izvira vse ostalo. Če povem v jeziku neke druge geneze, tiste, ki se piše z malo začetnico, se pravi, evolucije: dobre pol milijarde let biološkega naprezanja je vrženo proč, ko si zabijemo v glavo, da spolnost ni za „delanje otrok“. Pred pol milijarde leti so si celice začele izmenjevati genski material z namenom razmnoževanja – tu nastane spolnost. Z gender ideologijo je poseg v naravo sila grob (in še kako butast, a to bodo politkomisarji spoznali čez nekaj desetletij). Gender teorija je pravcati slon v trgovini s porcelanom. Spolnost namreč iz področja biologije preseli v področje mentalnih vzorcev. Ni več biološkega moškega in ženske, pač pa samo mentalni vzorec moškega in ženske. Temu vzorcu potem kakopak ni težko kot njemu enakih dodajati drugih mentalnih vzorcev: homo-, trans-, bi-seksualec,... (Vzroci in poigravanje z njimi, občutek, da si bog.... tema za drugič.)

Kaj se zgodi v nadaljnji fazi? Ker zavrnejo rodovitnost, kot sta jo zastavili svetopisemska Geneza in evolucijska geneza, zelo zelo tvegajo, da tudi ljubezni ne bodo poznali več. Eros postane sam sebi namen, ljubezen pa vse bolj motnja njegovim telečje-imperialističnim težnjam. Ni slučajno, da znamenito geslo „Sex & Drugs & Rock & Roll“ iz časa, ko je bila spolna revolucija še mlada, nekako, rekel bi, da začuda, preskoči „Love“ - ljubezen.

* Vnašam „menda“, ker se dobro spomnim, da nam je nekoč to misel citiral nek profesor v Rimu. Vendar kasneje mi ni nikjer uspelo najti dokumentalne potrditve, da je ta stavek res Avguštinov. Patristi, help!

HADJADJ: Džihadisti, 11. januar in Evropa praznine (prevod)

Objavljam moj prevod predavanja, ki ga je imel francoski filozof Fabrice Hadjadj pred kratkim na sedežu Fundacije Alcide de Gasperi v Rimu. Zaradi lažjega branja sem dodal mednaslove.

Branko Cestnik

------------

Džihadisti, 11. januar in Evropa praznine

Fabrice Hadjadj

Hadjadj l. 2011 v Riminiju na srečanju
katoliškega gibanja Comunione e Liberazione.

Francija, ki se ne vpraša

„Dragi džihadisti“ se glasi naslov odprtega pisma, ki ga je spisal Philippe Muray – eden največjih francoskih polemikov – po napadih 11. septembra 2001. Pismo se zaključuje z vrsto opozoril islamističnim teroristom, toda avtor v resnici skozi primerjavo in ironijo cilja na zahodnjake in na njih fanatično pripadnost udobju in veleblagovnicam. Citiram delček, v katerem z lahkoto opazite zbadljivost in sarkazem. „Dragi džihadisti, bojte se jeze potrošnika, turista, počitnikarja, ki sestopa s svoje počitniške prikolice! Si nas predstavljate, kako se valjamo v užitkih in brezdelju, ki so nas pomehkužili? Pazite, mi se bomo borili kot levi, da ubranimo našo pomehkuženost. Borili se bomo za vsako stvar, za besede brez smisla in za življenje, ki ga te besede prinašajo s seboj.“

Danes lahko dodamo: zlasti se bomo borili za Charlie Hebdo, še včeraj umirajoči list brez kakšnega koli kritičnega duha – kajti kritika pomeni razločevanje, Charlie pa je v isti koš metal džihadiste, rabine, policaje, katoličane in povprečne Francoze – toda prav zato ga bomo postavili za simbol zmešnjave in niča, ki ju ljubimo!

To je stanje francoske države. Namesto da bi nam dopuščala, da se vprašamo o dogodkih, govori in govori, se trudi v umivanju lastne vesti, se trudi za pridobitev točk v raziskavah javnega mnenja, v pojavljanju ob nedolžnih žrtvah, ob zasmehovani svobodi, ob skrunjeni moralnosti. Vse to, le da si ne bi priznala človeške praznine, ki je sad desetletij določene politike. Pa tudi da si ne bi priznala zmote evrocentričnega modela, po katerem naj bi se svet razvijal v smeri sekularizacije, medtem ko smo drugod - skoraj povsod vsaj od l. 1979 naprej /leto iranske revolucije, op. prev./ – priča vračanju religije v politično sfero. Toda glej: ta previsoka samozavest in ta ideološka slepota pripravljata v kratkem, če ne državljanske vojne, pa samomor Evrope.

Sveta Sofija v Carigradu. Katedrala carigrajskega patriarhata do l 1453.
Potem mošeja. Od l. 1935 je muzej.
(Shutterstock)

Teroristi so bili Francozi

Prvo, kar moramo poudariti, je, da so teroristi iz zadnjih pariških napadov Francozi. Rasli so v Franciji in niso napaka, ki se zgodi, niti niso pošasti. So izdelek integracije po francosko, pravi otroci sedanje Republike – skupaj z uporom, do katerega tovrstna dediščina lahko pripelje.

L. 2009 je Amedy Coulibaly, avtor napadov pri kraju Montrouge in v košer trgovini v Saint-Mandé, bil sprejet v Elizeju s strani Nicolasa Sarkozyja. Sprejet je bil skupaj z drugimi devetimi mladimi, ki so jih izbrali njihovi delodajalci, da bi pokazali dobre rezultate programa študij-delo. Coulibaly je takrat delal kot štipendist-delavec v tovarni Coca-Cola v njegovem rojstnem mestu Grigny.

Brata Kouachi, siroti, otroka priseljencev, sta od 1994 do 2000 bivala v vzgojnem centru Corrèze, centru, ki pripada fundaciji Claude-Pompidou. Dan po streljanju na Charlie Hebdo se je direktor tega vzgojnega centra čudil: „Vsi smo šokirani zaradi te zgodbe. Kajti poznamo ta dva mladeniča. Težko si predstavljamo, da sta mladeniča, ki sta bila popolnoma integrirana (v lokalnem moštvu sta igrala nogomet), lahko premišljeno ubijala. Težko je verjeti. Med njunim bivanjem pri nas ni bilo nobenih problemov zaradi vedenja. Saïd Kouachi je bil povsem pripravljen za družbeno in poklicno življenje.“

Te besede spominjajo na besede župana iz Lunela – mesteca z juga Francije – ki je bil začuden ob dejstvu, da je deset mladih iz njegove občine odšlo med džihadiste v Sirijo ravno zdaj, ko je v njihovi četrti občina uredila čudovito skejtbording stezo.

Islamizem ni le reakcija na praznino, temveč je podaljšek le-te

Nehvaležnost pa taka! Kako je mogoče, da vsi ti mladi niso svojih najglobljih hrepenenj uresničili v tovarni Coca-Cole ali s skejtbordingom ali v lokalnem nogometnem moštvu? Kako to, da se njihova želja po junaštvu, po kontemplaciji, po svobodi ni mogla zadovoljiti z izbiro med dvema vrstama zamrznjene hrane, s sledenjem ameriški nadaljevanki, z neudeležbo na volitvah? Kako to, da se njihovi upi glede idej in ljubezni niso uresničili, ko so gledali vsakovrstni napredek ekonomske krize, napredek porok za istospolne in legalizacije evtanazije. To zadnje je namreč tvorilo glavno temo francoske vlade pred napadi. Republika se je stegovala proti naslednji veliki človeški pridobitvi, brez dvoma zadnji, se pravi, k pravici do asistiranega samomora oz. k pravici, da te pokonča usmrtitelj, katerega veščino potrjuje naslov iz medicinskih študijev.

Naj razložim: Coulibaly in brata Kouachi so bili „popolnoma integrirani“, a integrirani z ničem, integrirani z zanikanjem zgodovinskega in duhovnega poleta. Zato so se na koncu podredili islamizmu, ki ni bil samo reakcija na to praznino, pač pa tudi podaljšek te praznine. Podaljšek po logistiki svetovnega izkoreninjenja, po izgubi družinskega izročila, po tehnično izboljšanih telesih, ki jih je moč kot super-orodja povezati v stroj brez duše.

Povezava med mučeništvom in materinstvom

Mladenič ne išče samo razloga za življenje. Išče tudi in predvsem – saj ne živimo v nedogled – razloge za žrtvovanje svojega življenja. Še imamo v Evropi kje kakšne razloge, da bi dali svoja življenja? Je to svoboda govora? Dobro! Ampak kaj imamo tako pomembnega za povedati? Kakšno Blagovest bi radi oznanili svetu? Ali je Evropa še zmožna podati transcendenco, ki bi osmislila naša dejana - to, pravim, je najbolj duhovno vprašanje in zato tudi najbolj meseno vprašanje. Ne gre samo za to, da damo svoja življenja, pač pa da damo /podarimo/ življenje.

Zanimivo ali po Previdnosti, je, da je papež Frančišek na avdienci 7. januarja, na sam dan prvih napadov, citirajoč pridigo Oscarja Romera govoril o povezavi med mučeništvom in materinstvom; o povezavi med biti pripravljeni dati lastno življenje in biti pripravljeni dati življenje. Neizpodbitno je, da se naša duhovna šibkost odraža v demografiji. Hočete ali ne, biološka plodnost je vedno znamenje živega upanja (četudi je to upanje včasih neurejeno kot v primeru nacionalističnega in imperialističnega natalizma).

De Gaulleov nauk o moči demografije ter strateška napaka teroristov

Če prevzamemo totalno darvinistično stališče, moramo priznati, da darvinizem sam ne daje prednosti v procesu naravne selekcije. Verjeti, da je človek usodni rezultat slučajnega in površnega delovanja evolucije, ne opogumlja kaj veliko, da bi delali otroke. Bolje je imeti mačka ali psička. Morda dva majhna sapiens sapiens, zaradi teka stvari, zaradi družbene primernosti. Niti ne toliko kot otroka, temveč kot igrači, ki ustrezata našemu despotizmu in naši potrebi, da ne mislimo na tesnobo (preden se le-ta hudo ne poslabša). Teoretični uspeh darvinizma nujno pelje k praktični zmagi fundamentalistov, ki sicer zanikajo darvinizem, imajo pa veliko otrok. Prijateljica, islamologinja, Annie Laurent je glede tega povedala pomenljiv stavek: „Rojevati - to je ženski džihad.“

Kar je svoj čas prisililo generala De Gaullea, da je Alžiriji podelil neodvisnost, je bilo demografsko vprašanje. Če bi hotel francosko Alžirijo ohranjati po pravici, bi moral v vsem uskladiti pravice državljanov. Ker pa je francoska demokracija podvržena zakonitosti večine, torej zakonitosti demografije, bi ta ista demokracija končala podrejena zakonom Korana. 5. marca 1959 je De Gaulle zaupal Alainu Peyrefitteju naslednje: „Vi mislite, da lahko francosko telo absorbira 10 milijonov muslimanov, ki jih bo jutri 20 milijonov, pojutrišnjem pa 40? Če bi opravili integracijo, če bi bili vsi alžirski Arabci in Berberi obravnavani kot Francozi, kako bi jim preprečili, da pridejo živeti v metropolitansko Francijo, kjer je višja kakovost življenja? Moja rojstna vasica se ne bi več imenovala Colombey-les-Deux-Églises /Colombey dveh cerkva, op. prev./, temveč Colombey-les-Deux-Mosquées /Colombey dveh mošej, op. prev./!“

Zagotovo. Obstaja osvoboditev ženske, na katero smo lahko ponosni. Če pa se ta osvoboditev prelevi v kontracepcijsko in abortistično militanco, in če je očetovstvo in materinstvo razumljeno kot neznosno breme za posameznike, ki so pozabili, da so tudi oni sinovi in hčere, potem taka osvoboditev po nekaj rodovih ne more ne dati prostora številčni premoči žena v burki. Kajti žene v mini krilu se množijo precej manj. Z lahkoto protestiramo: „Burka – to je barbarska navada!“ Toda te barbarske navade v kombinaciji s priseljevanjem, ki maši luknje zaradi evropske denatalitete, bodo jutri na glavo postavile našo civilizacijo, se pravi, naš jutri brez potomstva.

V bistvu džihadisti delajo strateško napako. Ker povzročajo jezne reakcije, upočasnjujejo mehko islamizacijo Evrope. Tisto islamizacijo, ki jo je v svojem zadnjem romanu predstavil Michel Houellebecq in ki se uresničuje zaradi naše dvojne šibkosti: religiozne in spolne.

Bo islamski monoteizem tisto naslednje?

V vsakem primeru se moramo otresti nadutosti, zaradi katere verujemo, da so islamistična gibanja pred-razsvetjenska, barbarska – kot smo prej rekli, ter da bodo ta gibanja postala zmerna takoj, ko bodo odkrila blišč porabništva. V resnici gre za post-razsvetljenska gibanja, ki dobro vedo, da so se humanistične ideologije, ki so zamenjale verska prepričanja, sesule. Povsem na mestu se je torej vprašati, če ni islam v dialektičnem razmerju z tehno-liberalno Evropo, ki je zavrnila svoje grško-latinske korenine in svoja judovsko-krščanska krila. Evropa ne more preživeti brez Boga in mater. Ker pa se kot razvajeni otrok noče vrniti k svoji materi Cerkvi, bo na koncu privolila v lahkotni monoteizem, v katerem je odnos do bogastva manj dramatičen, spolna morala bolj sproščena in v katerem hi-tech postmoderna gradi čudovita mesta, kot so tista v Katarju. Bog in kapitalizem, mlada dekleta v haremu in računalniška miška,... zakaj bi to ne bil zadnji kompromis, resnični konec zgodovine?

Eno se mi zdi, da drži: kar je bilo dobro v vekih luči /siècle des Lumières, vek luči – drugo ime za razsvetljenstvo, op. prev./, ne more obstati brez Luči vekov. Toda ali bomo priznali, da je ta Luč pravzaprav Luč Besede, ki je postala meso, Luč Boga, ki je postal človek? Se pravi, Luč Božanstva, ki ne pohodi človeškega, temveč ga sprejme v njegovi svobodi in šibkosti?

Ste prepričani, da Svetega Petra ne bo doletela usoda Svete Sofije?

To je vprašanje, ki ga postavljam vam. Rimljani ste, toda ali ste zares prepričani, da bazilike Svetega Petra ne bo doletela usoda carigrajske Svete Sofije? Italijani ste, toda ali ste se pripravljeni boriti za Božansko komedijo, ali pa se je boste sramovali, ker si je v njej pač Dante v 28. spevu Pekla drznil Mohameda postaviti v deveto jamo osmega kroga? Konec koncev smo Evropejci, toda ali smo ponosni na našo zastavo z dvanajstimi zvezdami? Še pomnimo, kakšen je pomen dvanajsterih zvezd, ki napeljujejo na Janezovo Razodetje ter na Schumanovo in De Gasperijevo vero? Potrebno je odgovoriti, ali pa bomo izumrli: za kakšno Evropo smo pripravljeni dati življenje?

* Italijanski prevod predavanja je objavila revija Tempi: http://www.tempi.it/hadjadj-abbiamo-ragioni-forti-affinche-san-pietro-non-conosca-la-stessa-sorte-di-santa-sofia

Španski prevod je objavila revija Alfa&Omega: http://alfayomega.es/?p=11729

Mesto in »proti-mesto«

Moderna cerkev ob palači Organizacije združenih narodov na Dunaju.
(wikimedia.org)

V pozni antiki in po padcu rimskega cesarstva je bilo krščanstvo tudi na našem prostoru mestna religija. Danes bi rekli, de je bilo »urbani fenomen«. Zadnje poganske skupnosti so se ohranjale po alpskih dolinah. Čim bolj so se zbližale z mestnim življenjem, tem več je bilo možnosti, da slišijo za Kristusa.

Na začetku tretjega tisočletja je slika obrnjena. Mesta kažejo ateizem, podeželje ostaja verno. Čim bolj se zbližaš z mestnim življenjem, tem več je možnosti, da pozabiš na Kristusa. In kjer so nekoč najdlje vztrajali pogani, se danes skrivajo zadnje močne skupnosti kristjanov. Ko greš npr. v Zgornjo Savinjsko dolino, si od Mozirja naprej kot bi vstopil v nekakšno katoliško enklavo.

Toda o prihodnosti krščanstva se ne bo odločalo na podeželju.

Papež Frančišek je pred kratkim (7. februarja) spregovoril o mestih. Dejal je: »Na našem planetu več kot polovica ljudi živi v mestih. Mestno življenje ima velik vpliv na miselnost, kulturo, življenjski slog, na medosebne odnose in na versko doživljanje.« Cerkev je v mestih kot na tržnici: smisel, praznovanja, etiko bivanja pa tudi duhovnost v mestih ponujajo mnogi. Kaj torej? Bo treba na tej tržnici biti bolj glasen? Bo treba iti v popuste? 

Papež kaže drugačno pot – pot v »proti-mesta«, pot k »ne-meščanom«. Mesta so lahko po papežu »sijajni kraji svobode in človeške uresničitve, a tudi strašni prostori razčlovečenja in nesreče«. Vsako mesto se zdi, da ima »sposobnost poroditi znotraj sebe temno 'proti-mesto'«, ki je naseljeno z 'ne-meščani' – s samotarji, izrinjenimi, revnimi, pozabljenimi, medijsko nezanimivimi.

Bog teh ljudi ni pozabil, tudi Cerkev ne sme iti mimo njih.

Seveda bi katoličanom po človeško najbolj ugajalo, če bi mesta spet postala krščanska od zgoraj navzdol. Da bi se torej velike mestne ustanove (opera, parlament, umetniška galerija, vojašnica, uredništvo medija, ...) spet vsaj malce priklonile Kristusu. Ampak božji pristop je drugačen. Mesta bodo spet Kristusova od spodaj navzgor: od »proti-mesta« pride Luč. Tako kot v prvih stoletjih krščanstva.


* Besedilo je bilo najprej objavljeno kot uvodnik v tedniku Družina.

Zmagali smo po besedi, pesmi, knjigi

Brižinski spomeniki (okrog l. 1000) in Dalmatinova Biblija (l. 1584).
Slovenska pisana beseda - eden izmed temeljev narodnega obstoja. (foto: B.C.)

Spoštovane gospe in cenjeni gospodje!

Slovenci ne praznujemo starodavnih bitk, kot jih praznujejo Španci in Srbi. Slovenci tudi nimamo prazničnega spomina na velike popotnike in pomorščake, kot ga imajo Portugalci. Slovenci nimamo svojih kraljev, ki bi jih lahko slavili kot ustanovitelje nacije, na način kot Madžari slavijo svojega kralja Štefana. Slovenci nimamo nikjer kakšne aleje slavnih in pomembnih prednikov, kjer bi se na enem mestu sprehodili mimo njih kipov in se tudi mi počutili zgodovinsko pomembne. Pravzaprav se glede naše preteklosti, glede naših minulih bitk ter glede naših vojskovodij in političnih voditeljev še najraje prepiramo. Imamo tako rekoč dar za prepiranje za nazaj.

Poskušajmo s celjskimi grofi. Morda nas od starodavnih politikov in bojevnikov še najbolj združujejo prav oni, katerih tri zvezdice na modri podlagi imamo v državnem grbu.

A že kar spočetka ni povsem jasno, zakaj točno imamo te srednjeveške plemiče tako visoko postavljene. Ker v njihovih posestih vidimo zametke slovenske državnosti? Ampak takrat je šlo za fevdalno posest, ne za državo - lahko ugovarjamo.

Ker smo očarani nad njimi, saj so kot spretni politiki obvladali prostor od avstrijskih Alp do Beograda? Tolike moči namreč ni imela ne prej ne pozneje nobena slovenska politika. Ob njih se tudi Slovenci počutimo malo imperialiste.

Ker so morda poskušali združevati Slovence v eno deželo? Ampak takrat slovenske nacionalne zavesti, kot jo razumemo danes, ni bilo - se glasi ugovor.

Zapovrh si tudi zgodovinarji niso niti povsem enotni, če Žovneško gospodo sploh lahko imamo za potomce Karantancev, torej za Slovence.

Skratka, tudi s celjskimi grofi se lahko znajdemo v slepi ulici, če v želji po povečanju narodnega ponosa in iz potrebe po utrjevanju politične zgodovine preveč stavimo na njih.

***

Pri politikih in bojevnikih nam ne gre.

Nekaj pa vendarle je, na kar smo Slovenci ponosni. Nekaj kar kot Celjani in Ljubljančani, kot levi in desni, kot verni in neverni vendarle praznujemo enotno in zares. To je naša kulturna tradicija; to so prazniki povezani z besedo, pesmijo, knjigo. Imamo jih kar tri. 8. februarja se spominjamo našega največjega pesnika Franceta Prešerna. Nato imamo 8. junija Dan Primoža Trubarja, spomin na moža, ki nam je dal prvo knjigo v domačem jeziku. Na kulturo, jezik in knjige se veže tudi Dan reformacije, ki ga praznujemo 31. oktobra.

Splošno je namreč sprejeto, da smo Slovenci skozi zgodovino preživeli:
- ne zaradi močne vojske – kot vojaki smo služili mnogim tujim gospodom;

- ne zaradi močnega gospodarstva in trgovine – ki ju nismo imeli, saj smo bili v večini kmetje;

- ne zaradi izjemnih znanstvenih in umetniških presežkov – te je ustvarjala soseščina z Benetkami in Dunajem na čelu;

- temveč smo preživeli zaradi ljubezni do jezika – zaradi kulture.

Slovenci smo se izkazali za zmagovit narod, je zapisal zgodovinar Jože Dežman. In zato je zelo napačno, kadar sami sebe dojemamo kot malo sivo miš sredi velike Evrope. Mi nismo mala siva miš, mi smo kolektiv zmagovalcev. Ohranili smo se in iz obrobnega naroda smo postali narod s svojo državo, ki je danes enakopravna članica zveze evropskih držav. Gre za veliko kulturno in politično zmago. Zlasti če pomislimo, da naša zmagovita bitka ni bila toliko v orožju, s katerim smo odgnali zdaj te zdaj one sovrage, kot v besedi, ki smo jo hranili v srcu in spočeli na ustnicah.

Ko torej Slovenci praznujemo besedo, knjigo in kulturo, praznujemo svojo najmočnejšo in najbolj imenitno silo. Silo, ki nas gor drži. Ta sila ni služila le za golo ohranitev jezika, temveč se je na dolgi rok pokazala kot izrazita politična in državotvorna sila. Slovenci smo ljudstvo knjige in v tem je naša moč preživetja.

***

Poglejmo v prihodnost.

Družboslovci pravijo, da bo XXI. stoletje stoletje globalizacije. Kulture, rase, življenjski slogi se bodo še bolj mešali in združevali kot doslej. Kaj pomeni globalizacija? Predstavljajte si: neko popoldne se trije fantje iz Celja, trije fantje iz Johannesburga v južni Afriki in trije fantje iz Tokia vsak na Japonskem tam, kjer so doma, odpravijo v kino. Kaj bodo šli gledat? Trenutno je velika možnost da zadnjega Hobita. Kako bodo oblečeni? Verjetno v teniske in kavboje ter kakšna jakna čez? Kaj bodo kupili pred vstopom v kinodvorano? Pokovko in Coca-Colo. Kaj bodo držali v levi roki? Svoj pametni telefon, po katerem bodo občasno brskali in brali sporočila.

To je globalizacija! Pred sto leti bi fantje v Celju, Johannesburgu in v Tokiu povsem drugače preživljali svoj prosti čas in bili oblečeni zelo različno, danes so si v tem osupljivo podobni. Samo še barva kože in oblika oči je ostala kot izpred sto let, njihov vzorec obnašanja in kulture pa je tako rekoč isti. Nekoč ločene in daljne kulture so danes vržene v isti lonec, v katerem nastaja neka nova vrsta juhe. Temu se ne da ubežati.

Globalizacija je dobra, ker povezuje svet. Nikoli človeštvo ni bilo tako, lahko rečemo, družinsko združeno, kot je danes. Globalizacija je slaba, ker z lahkoto briše lokalno kulturo in vzpostavlja eno in edino kulturo, ki je večinoma izhaja iz severnoameriškega potrošništva.

Vprašanje je na mestu. Bomo mali narodi, ki ne moremo tekmovati z ameriško globalno kulturo, sploh preživeli v času globalizacije? Slovenci smo šli skozi hude zgodovinske pretrese in ostali na svoji zemlji. Bodo zdaj kino, pokovka, Coca-Cola in kavbojke dosegle, kar niso dosegli naši sovragi – namreč, da nas odstranijo s prizorišča? Sliši se grozno.

Recept je tisti od zmeraj: nič te ne more vreči s tečaja, niti globalizacija ne, če boš imel rad svoj jezik in kulturo. Če hočemo obdržati svojo zmagovito linijo in ostati med narodi zmagovalci, ni druge kot spet vzeti v roke slovensko knjigo, zapeti slovensko pesem, držati se slovenskih ljudskih običajev. Negovanje domače besede je sila, ki je niti pekel ne premaga, kaj šele, da bi to zmogla globalizacija.

Hvala in čestitke vsem ob Prešernovem dnevu, slovenskem kulturnem prazniku!

* Branko Cestnik, Govor na osrednji proslavi občine Vojnik ob Prešernovem dnevu, 5.2.2015, v Novi Cerkvi.

Trebolle: Biblija iz Evrope, Koran v Evropo

Za tiste, ki ste se naveličali domačijskih marksističnih razlag o islamskem terorizmu ter o bližnjevzhodnem političnem in civilizacijskem vozlu; za tiste, ki ste siti gostilniških namigovanj, da so muslimani pač zahrbtni in nagnjeni k terorizmu, sem prevedel razmišljanje španske akademske avtoritete za ta področja. Julio Trebolle Barrera je upokojeni profesor Oddelka hebrejskih in aramejski študijev Univerze Complutense iz Madrida; bivši direktor Instituta religijskih znanosti na isti univerzi; član mednarodne komisije za izdajo Kumranskih rokopisov; .... Spodaj prevedeno razmišljanje je madridski profesor spisal vsled zadnjih pariških dogodkov in objavil na portalu Religión Digital; portalu, ki sicer beleži 3.000.000 obiskov mesečno.

Zaradi lažje orientacije sem „po uredniško“ dodal mednaslove.

-----------------------------------------------

Izvirnik La Biblia emigra de Europa. El Corán se asienta en ella http://www.periodistadigital.com/religion/opinion/2015/02/02/la-biblia-emigra-de-europa-el-coran-se-asienta-en-ella-iglesia-religion-dios-jesus-papa-obispo-sacerdote.shtml

Biblija iz Evrope, Koran v Evropo

Julio Trebolle Barrera

Evropa brez biblične in judovske korenine

Sveto pismo je nehalo biti evropsko in več ne predstavlja evropskega Zahoda. Bilo je zelo nemško v Lutrovem prevodu, zelo angleško v prevodu kralja Jakoba, zelo latinsko v katoliški Vulgati, zelo grško preko Bizanca, zelo slovansko v cirilici. Najprej se je selilo v Ameriko, kamor ga je Evropejec ponesel kot veliko knjigo kolonizacije. Ampak afroameriška populacija ga je sprejela kot veliko knjigo osvoboditve, v imenu katere je zahtevala svobodo zase. Podobno se je zgodilo tudi v apartheidski Južni Afriki.

Julio Trebolle Barrera

Sveto pismo se je preselilo na južno poloblo; v Južno Ameriko, Afriko in Azijo. Za razliko od sekularizirane Evrope ima ondi nesporno veljavo. Proces sekularizacije je po Diltheyu startal z verskimi vojnami v XVI. in XVII. stoletju. Nazadnje se je sekularizacija pretvorila v napredujoče razkristjanjanje, ki pa je – tako zgodovinar religij Guy Stroumsa – bilo pospremljeno oz. je sledilo de-judaizaciji Evrope.

Vzroke /za de-judaizacijo/ gre iskati v rasizmu, četudi ne zgolj v njem. Rasizem je nezakonsko dete modernosti, ki se sicer razglaša za univerzalno, a za zaprtimi vrati hoče reševati svojo identiteto in privilegije pred vdorom neciviliziranega tujca.

Podcenjevani islam

Vrnimo se sto let nazaj in poglejmo, kako smo prispeli do sem. Nastopila je Velika vojna, ki je bila bolj evropska kot svetovna. Prišlo je do sesutja turškega cesarstva in s tem tudi do sesutja arabskega sveta. Sionistični judovstvo je sanjalo o vzpostavitvi „judovskega ognjišča“ v Palestini - zasnova bodoče države Izrael. Mislili so, da bosta edini oviri judovska in muslimanska religija. Judovska, ker so se pravoverni Judje upirali ideji, da bi laiki ustvarili izraelsko državo in bi s tem prevzeli poslanstvo, ki pripada prihodnjemu od Boga poslanemu Mesiji. Muslimanska, ker bo islam nasprotoval judovski državi na islamskem ozemlju.

Zanimivo je, da so ti sionisti, podobno kot mnogi razsvetljenci tiste dobe, mislili, da bosta obe religiji zaradi močnih vetrov neustavljive modernosti kmalu zamrli. Evropski intelektualci, zlasti v protestantskih deželah, so verjeli, da se bo obdržalo in iz Evrope izžarevalo edinole krščanstvo v obliki visoke etike praktičnega uma.

A v brk tem pričakovanjem je že sam obstoj islama trčil ob evolucionistično pojmovanje zgodovine in religije, ki je inherentno historičnemu pozitivizmu. Za enciklopediste in Hegla je bil islam obrobni in zapozneli produkt, ki je nastopil ob nepravem času za krščanstvom; slednje je namreč pomenilo pomemben korak zgodovine na poti k razsvetljeni modernosti.

Kakor koli, dejstvo je, da islam ni nič manj kot krščanstvo zakoreninjen v abrahamski veri, v stari semitski kulturi in v grško-bizantinski kulturi. Je pa islam sledil svojo razvojno linijo, vzporedno Zahodu. Vse to postavlja pod vprašaj ekskluzivnost zahodnega modela, kot edinega dediča klasične pa tudi judovsko-krščanske tradicije.

Abrahamske religije: protagonizem namesto napovedanega izginotja

Zdelo se je, da bo presenetljivo širjenje marksizma iz Evrope na druge celine dalo prav tistim, ki so napovedovali izginotje religij. Zaradi tega prepričanja smo Evropejci doživeli padec berlinskega zidu kot najbolj nepričakovan in najbolj odločilen dogodek naše novejše zgodovine. Ena izmed posledic tega padca je bila, majčkena a pomenljiva, da je UNESCO začel uporabljati izraz „religija“, katerega rabo /v UNESCO-vih dokumentih/ je poprej sovjetska velesila preprečevala z vetom.

Vendar se je v islamskem svetu, pa tudi iz globalne perspektive, najbolj pomenljiva sprememba zgodila z iransko revolucijo. Slednja je pomenila vrnitev religioznega v njegovi najbolj fundamentalistični inačici. Iranska revolucija je pomenila, da je razredni boj zdaj zamenjal spopad religij in kultur na svetovni ravni. Dejstvo in sarkazem zgodovine je, da sta obe religiji, ki bi morali izginiti, danes v glavnih vlogah v bližnjevzhodnem konfliktu. To je najbolj divji in najbolj kronični konflikt, vpričo katerega je Evropa, stara kolonialna sila, potisnjena na rob, ameriška velesila pa v stanju nezaslišane zmedenosti.

Šiitska teologija: od mistike do politične akcije

Mnogi razumejo teologijo kot nekaj, kar razpravlja o spolu angelov. Vendar politična teologija včasih pripravi spremembe politične oblasti. Iranska revolucija iz l. 1979 se je poprej kovala v šiitskem teološkem preporodu, ki se je dogajal v mestu Nadžaf ob grobu Imana Alija, romarskem središču iraških šiitov. L. 1963 je ajatola Teleqani na novo interpretiral enega izmed temeljnih pojmov sufizma – pojem „fana“. „Izničenje jaza v Bogu“ je pretvoril v dejanje mučeništva v boju proti iranskemu šahovemu režimu. Islamska mistika je bila tako postavljena v službo boja za islamski družbeni red.

Bitka za Nadžaf med vojno v Iraku l. 2003.
V ospredju ameriški vojak, v ozadju  mošeja Imama Alija - glavno šiitsko svetišče.
(vir: nytimes.com) 

Stoletja mističnega kvietizma /počivanja v Bogu oz. duhovne pasivnosti/ in samobičanja na občasnih spokornih procesijah so v nekaj letih dala prostor političnemu aktivizmu, ki ni imel zadržkov do zatekanja k nasilju. Religijski pojavi so običajno daljnosežni in se izražajo v simboličnem jeziku, ki ga profani ljudje niti ne razumejo niti cenijo. Zato se zgodi, da so včasih tajne službe, novinarji pa tudi zgodovinarji med tistimi, ki zadnji sprevidijo. To danes na žalosten način dokazuje nenaden nastop Islamske države, ki pa je le vrh ledene gore.

Radikalizacija islama in odziv Evrope

Prva generacija muslimanski priseljencev je prišla v Francijo in Veliko Britanijo iz njunih kolonij, v Nemčijo iz Turčije. Na začetku z integracijo ni bilo posebnih težav. Treba je priznati, da so se tudi naslednje generacije v glavnem dobro in učinkovito vklopile. Četudi je šlo samo za jezik in navade dežele, ki jih je sprejela. Preko jezika in navad so bili deležni svoboščin in napredka, ki jih v svojih izvornih deželah ne bi bili. Toda mlade muslimane iz predmestij evropskih velemest je udarila kriza in ni čudno, da se čutijo nagovorjene od slogana „islam je rešitev“. Kolikor bolj radikalno je sporočilo, toliko bolj privlači.

Vendar radikalni islam, ki bi se rad vrnil k čistosti začetne islamske države, podžiga spopade med različnimi islamskimi veroizpovedmi. Ti medsebojni spopadi so bolj nasilni od atentatov na vse, kar predstavlja Zahod. Kakor so nekoč nekaj podobnega povzročile verske vojne v Evropi, lahko tudi trenutna vojna med suniti in šiiti pripelje do razočaranja /nad religijo/ in do opuščanja islama med širokimi sektorji arabske populacije.

Ob vsem tem bi morala Evropa spoznati, da je zanjo v igri več tveganj in ne le ekonomsko kot prvo med njimi. Evropa ne more narediti koraka nazaj v svojih vrednotah (zlasti glede svobode izražanja), ki so vrednote Splošne deklaracije človekovih pravic. Ne more z zakoni omejevati svobode izražanja, četudi bi v pogojih planetarnega sobivanja bila potrebna večja zadržanost v norčevanju in blatenju oseb in simbolov. V tem smislu je karikatura preroka Mohameda bolj neposrečena kot nespoštljiva.

Čas za mir in neizogiben prispevek islama

Na manifestaciji v Parizu je v prvi vrsti hodil izraelski premier B. Netanjahu, saj so bili še enkrat Judje med glavnimi žrtvami terorističnega napada. Hodil pa je tudi palestinski predsednik M. Abbas. Izraelsko-palestinski konflikt je že sedemdeset let nekako povezan z vsem, kar se zgodi v arabskem svetu in na Zahodu. Prišel je čas, da ta konflikt zares ustavimo. Drugače bo veriga žalitev in maščevanj vse večja ter bo pripeljala do novih terorističnih napadov. Svoj čas je Arafat izgubil vse priložnosti za mir, vendar Izrael lahko danes opušča priložnosti, ki so boljše od onih, ki jih bo prinesla prihodnost.

Prišla je tudi ura, da zmerni muslimani, ki so ogromna večina v milijardnem muslimanskem svetu, odločno dvignejo glas proti popačenju islama. Ter da na učinkovit in prepričljiv način razgalijo in od sebe odrinejo skrajneže in tiste dobro poznane centre moči, ki jih usmerjajo in financirajo.

Iraške krščanske deklice
(vir: syrianfreepress.wordpress.com)

Na Bližnjem Vzhodu se izvaja čiščenje, ki bi ga lahko imenovali etnično, če ne bi bili kristjani v Iraku in Siriji enako Arabci kot so Arabci tamkajšnji muslimani. V nekaj mesecih bi lahko bila izbrisana dvatisočletna navzočnost milijonov kristjanov, ki so na teh koncih od vedno bogatili družbo. V zadnjih letih je UNESCO sponzoriral katalogizacijo knjižnic krščanskih samostanov in cerkva v Siriji in Iraku z namenom, da bi ohranil rokopise velike zgodovinske vrednosti. Verjetno so od vsega ostali le katalogi, če so jih le kristjani odnesli s seboj v izgnanstvo v bližnje države ali na Zahod.

Sveto pismo je od Galileja naprej doživljalo nenehno hermenevtično reinterpretacijo, preko katere je kljub nekaterim fudamentalističnim izpadom ohranilo živo moralno in versko sporočilo. Ob tem Sveto pismo ni izgubilo sposobnosti, da razlaga družbo, vključno moderno družbo.

Interpretacija Korana in islama bi prav tako morala sprejeti izziv zgodovinske kritike in izziv soočenja z vrednotami modernosti ter splošnih človekovih pravic. Dejstvo je, da so krize, ki jih živimo danes, tako velike in osupljive, da bi morala enotnost, ki jo je priklicala pariška manifestacija, postati enotnost celotne družbe brez izjem. Združiti se morajo neverni in verni, judje, kristjani in muslimani.