Hadjadj: Če gre le za ljubezen, zadostujejo sirotišnice

Fabrice Hadjadj (rojen l. 1971), francoski katoliški filozof judovskih korenin in arabsko zvenečega priimka, je pred dvema mesecema na svetlo dal novo knjigo – refleksijo o družini: Qu’est-ce qu’une famille?* Hadjadj v njej definira družino kot „naturo pred kulturo“, kot nekaj divjega in anarhičnega. Opozori še, da pri družini ne gre le za ljubezen pač pa za ohranitev človeka kot človeka, ter razkrinka tri sodobne sovražnike družine: 1. zadnje elektronske tehnologije; 2. biotehnologije za reprodukcijo človeka; 3. falocentrični feminizem.

V slovenščini že imamo avtorjev filozofski bestseller Vera demonov ali preseženi ateizem,** želeno bi bilo, da bi v Trubarjev jezik dobili še razpravo o družini. Zaenkrat podajam prevod še svežega Hadjadjovega intervjuja za italijansko revijo Tempi, v imenu katere se je pogovarjal Rodolfo Casadei.***

Fabrice Hadjadj (foto: Wikimedia)

Tempi: Vaša knjiga (o družini) je izšla na predvečer škofovske sinode o družini. Se vam zdi, da potek in zaključni dokument Sinode odražajo kakšno od vaših skrbi?

Fabrice Hadjadj: Težava Sinode je, da mora nagovarjati vesoljno Cerkev, medtem ko so družinske situacije lahko od dežele do dežele zelo različne, celo radikalno nasprotne. Kar se mene tiče, razmišljam o tem, kar se dogaja z družino v post-industrijskih družbah, zaznamovanih z liberalno ekonomijo. Relatio Synodi se v svoji diagnozi zadovolji še enkrat priklicati „individualizem“ in „hedonizem“, same razprave pa so se izčiščevale okrog vprašanja „ločenih in ponovno poročenih“ ter okrog blagoslova homoseksualnih oseb. Na ta način, se mi zdi, je popolnoma umanjkalo, kar je zelo lastno naši dobi, se pravi, antropološka revolucija, ki je v teku: prehod od družine na podjetje, prehod od rojstva na izdelavo, oz. če hočete, od zatemnjenega spočetja (it. concepimento oscuro) v telesu matere do razvidnega spočetja (it. concepimento trasparente) v inženirjevem duhu.

Na ideološki osnovi je družina napadana vse od začetka krščanstva. S strani gnostikov, denimo. Vendar je danes napad bolj radikalen: ne prihaja toliko s strani ideologije kot s strani tehnoloških možnosti. Ni več vprašanje teorije, ampak je vprašanje prakse in učinkovitih sredstev za produkcijo brez spolnih odnosov - produkcijo čim bolj ustreznega in delujočega posameznika.

Tempi: Izpostavljate nasprotje med leseno mizo (an. table), ki združuje družino, in tabličnim računalnikom (an. tablet), ki člane ločuje in izolira. Poudarjate, da je tehnologija zrušila družino in da smo priče „tehnološkemu uničenju“ družine. Smo pred največjim sovražnikom družine?

Fabrice Hadjadj: Kje je kraj, kjer se tke družinska povezanost? Kje je kraj, kjer se srečajo generacije, se pogovarjajo, včasih prepirajo, a na koncu se kljub vsemu srečajo preko primitivnega dejanja skupnega obeda in so združeni v skupnost? Tradicionalno je ta kraj miza. Danes pa vse bolj jemo pred vrati hladilnika, da bi se vsak čimprej vrnil k svojemu lastnemu ekranu. Tu niti ni več „individualizem“, temveč je „dividualizem“****, kajti vsak na svojem ekranu odpre več oken in se deli (it. si divide), se fragmentira, se razgubi; izgubi svoje obličje, da postane množica „profilov“; izgubi svoje posinovljenje, da bi imel svojo „klicno številko“ (it. prefisso).

Miza pomeni združevati se na podlagi genealoškega in telesnega izročila. Tablet pomeni razkropitev na podlagi tehnološke in breztelesne zabave. Poleg tega tehnološka inovacija spodbuja, da je to, kar je novejše, boljše kot to, kar je starejše. Tako je uničena častitljivost starega in častitljivost izkušnje. Če lesena miza izginja, je to zato, ker je adolescent postal glava družine. On je tisti, ki obvlada zadnje elektronske pridobitve. Ne dedek ne oče ga nimata česa učiti.

Tempi: Zelo provokativno pišete, češ če zares mislimo, da sta vse, kar otroci potrebujejo, ljubezen in vzgoja, potem to potrebo lahko zadovoljuje ne samo homoseksualni par pač pa tudi kakovostna sirotišnica. Če gre samo za ljubezen in vzgojo, ni rečeno, da je ravno družina najboljši kraj za otroka. Zakaj je potemtakem potrebno privilegirati družino z očetom in materjo?

Fabrice Hadjadj: Vprašanje je zastavljeno v Krasnem novem svetu Adousa Huxleya. Če ste dobili otroka po poti spolnosti, je to zato, ker ste preprosto bili v postelji z neko žensko. Slednje ne podaja nobene garancije o vaši reproduktivni kakovosti in o vaši vzgojni kompetenci. Zato bi bilo bolje, da bi v dobro novega ustvarjenega bitja to bitje bilo narejeno v inkubatorju in vzgojeno s strani specialistov. Ta argument je močan. In dokler bodo kristjani nadaljevali z definicijo družine kot kraja ljubezni in vzgoje, temu argumentu ne bodo oporekali, pač pa bodo nasprotnikom dajali orožje v roke. Nasprotniki bodo lahko prihajali do sklepa, da sta dva moška, čustveno na mestu in specializirana v pedagogiki, bolj primerna od očeta in matere.

Problem je, da je še vedno primat tehnologije nad genealogijo tisti, ki vodi to idejo in nas napeljuje, da bi mater zamenjali z matrico ter očeta z ekspertom. V ozadju je zmota, da iščemo dobrobit otroka, namesto da bi upoštevali njegovo bit. Kajti biti otrok je biti sin ali hči moškega in ženske preko njune spolne združitve. Preko te združitve pride otrok kot presežek ljubezni. Ni izdelek nekih fantazem in ni rezultat nekega projekta, temveč je druga oseba, ki vznikne edinstvena, nepreračunana, onstran naših načrtov.

Kar se tiče očeta, je ta že zaradi preprostega dejstva, ker je prenesel življenje, avtoriteta brez kompetenc. To je veliko bolje kot kakršnakoli profesionalna kompetenca. Kajti oče je tu predvsem, da otroku pokaže, da je bivati dobra stvar, medtem ko so eksperti tu, da pokažejo, da je dobra stvar imeti uspeh. Nadalje avtoriteta brez kompetenc sili očeta, da pred otrokom prizna, da on ni absolutni Oče, in da se skupaj s svojim otrokom obrača k temu Očetu, od katerega vsako očetovstvo dobi ime.

Tempi: Drugi vzrok za uničenje družine, ki ga navajate, je zavračanje rojstva kot rojstva, se pravi, kot nečesa naravnega in nepredvidljivega. Tisti, ki zagovarjajo biotehnologizacijo rojstva, pravijo, da je sicer treba biti pozoren, da je uporaba biotehnologij koristna pričakovanemu otroku, vendar da pa so te tehnike vsekakor dobre. Kaj bi jim odgovorili?

Fabrice Hadjadj: Če so biotehnologije uporabljene, da spremljajo in vzpostavljajo naravno plodnost, jih sprejemam; to je pač smisel medicine. Če pa je njihov namen, da uvedejo umetno produkcijo, to ni več medicina; to je inženirstvo. Sledi, da otrok postane pravica, ki jo zahtevamo, in ne več dar, ob katerem se čutimo nevredne. Lahko si predstavljate, kakšne pritiske bo tak otrok prenašal.

Ampak še hujša stvar je v nečem drugem; imenoval bi jo pomešanost pojmov novost in inovacija. Če novorojenček prenavlja svet, je to zato, ker on na nek način pride kot predzgodovinski. Ni namreč globljih razlik med današnjim italijanskim novorojenčkom in novorojenčkom jamskega človeka. Novorojenček je vedno mali primitivec, mali divjak, ki pristane v družini in prinaša s seboj absolutni začetek, obnovljeno obljubo zore. Če pa se bo prihodnost rojevanja merila z metrom inovacije, če se bodo fabricirali transhumani novorojenčki, bodo ti že pred svojim rojstvom stari, saj bodo vsiljevali logiko napredka in s tem tudi logiko usodne postopne izgube učinkovitosti (an. obsolescence) tehničnih predmetov. Ustrezali bodo ciljem naročnikov in pričakovanjem družbe. Smo pred popačenjem formulacije iz Creda: ljudje bodo hoteli bitje, ki bo „rojeno iz veka pred vsemi očeti“ in ki bo „ustvarjeno, ne rojeno“.

Tempi: Pišete: „Zahvaljujoč tehnologiji je falična dominacija zagotovljena v glavnem histeričnim ženskam, ki so izdelek kastriranih moških.“ Kaj mislite s tem?

Fabrice Hadjadj: Lastno ženskosti, ko vstopa v materinstvo, je, da sprejme v sebi nek zatemnjen proces, proces življenja, ki se samo po sebi daruje. Ustvarjanje umetnih maternic deluje kot emancipacija ženske, v bistvu pa žensko oropa moči, ki so ji lastne. Po eni strani na ta način ženska, ki ni več mati, postane uslužbenka in gospodarica (kakor da gre za osvoboditev). Po drugi strani na ta način temoten življenjski proces postane pregleden tehnični postopek, zunanja in kontrolirana obdelava; nekaj, kar je v območju človeškega delovanja; nekaj, kar nima maternice in dela s svojimi rokami.

Na tej točki se znajdemo pred paradoksom večine feminizmov: niso drugega kot ženski mačizem. Zahtevajo enakost, ampak po moških merilih; hočejo napredovanje, ampak v skladu s falično podobo sveta. Kajti oplojevanje in nosečnost in vitro sta zelo blizu falični dominaciji nad plodnostjo: ženskost več ni potrebna, rojevanje vstopa v igro fabriciranja, preglednosti in konkurence. Kot sem že govoril o preobračanju Creda, bi lahko v tem primeru govoril o Proti-Oznanjenju. V evangelijskem Oznanjenju Marija sprejme nosečnost, ki jo dvakrat presega: po poti naravnega in po poti nadnaravnega. Pri tehnološkem Proti-Oznanjenju ženska zavrne kakršnokoli nosečnost in zahteva, da je rojevanje otrok integralno načrtovano, ki je več ne presega, ampak se vklopi v njen karierni načrt.

Tempi: Strinjate se s Chestertonom, da je družina „najbolj odlična anarhična ustanova“. Kaj to pomeni? Družina je namreč dandanašnji obtoževana, da je avtoritarna in da je ostanek patriarhalne nadvlade.

Fabrice Hadjadj: Družina je anarhična ustanova v smislu, da je bila pred državo, pravom in trgom. Odvisna je od nature, preden jo je uredila kultura, kajti človek se rodi po naravni poti iz združitve moškega in ženske. Nekaj živalskega je to – samec in samica – a istočasno verjamemo, da je ta živalskost zelo duhovna, božansko duhovna, zapisana v meso: „Bog je ustvaril človeka po svoji podobi, moškega in žensko je ustvaril.“ To je nekaj darovanega, ne zgrajenega. Do mere da je tudi patriarh, kot vidimo v Svetem pismu, vedno znova presenečen in tudi obupan nad svojimi otroci. Pomislite na Jakobovo zgodbo. Pomislite na Jožefa, Jezusovega očeta. Gotovo ne moremo reči, da imata zadeve pod nadzorom. Avtoriteta očeta se preoblikuje v avtoritarizem, ko si oče domišlja, da ima vse pod nadzorom in da je popolnoma kompetenten. Toda, kot sem že dejal, njegova pristna in najgloblja avtoriteta je v tem, da prizna, da ni na nivoju in da se mora obrniti na večnega Očeta.

* Izvirna edicija: http://www.editions-salvator.com/A-23103-qu-est-ce-qu-une-famille.aspx

** Slovenski prevod Vere demonov: http://www.druzina.si/ICD/spletnastran.nsf/knjiga/vera-demonov-ali-presezeni-ateizem

*** Izvirnik intervjuja v italijanščini: http://www.tempi.it/elogio-della-famiglia-selvaggia-anarchica-e-preistorica-se-basta-l-amore-per-allevare-i-bambini-vanno-bene-gli-orfanotrofi

**** Hadjadj se tukaj nanaša na etimologijo besede individuum: in-dividuum = ne-deljen; dividuum = deljen.

SSKJ - Lenin je mrtev, Gramsci deluje

  1 Mz 1,27: "Moškega in žensko je ustvaril."
(Foto: B.C.)

Kristjani nismo po juhi priplavali.* Za seboj imamo 2000 let družbene in kulturne izkušnje. 2000 let izkušnje takorekoč tehnične rabe jezika in oblikovanja pojmov. Dobro vemo, da lahko ena besedica na dolgi rok premakne goro. L. 325 se je pod budnim očesom cesarja Konstantina odvil koncil v Niceji. Zavrtel se je okrog grške besede homooúsios, ki jo slovenimo enega bistva. Ali je Sin enega bistva z Očetom? Niceja je rekla, da je, in še danes vsako nedeljo po naših cerkvah tako recitiramo. Na efeškem koncilu, sto let pozneje, so škofje razpravljali, ali se sme Marijo imenovati Mati božja (gr. Theotókos). Bilo je vroče. Med razpravljavci je prišlo celo do klofutanja. A zmagalo je, da Marija sme biti imenovana Mati božja.

Nicejsko in efeško dogajanje se je verjetno že takrat komu zdelo črkarska pravda. Vendar brez umestitve teh dveh besed v krščanski kredo, bi ne bilo zahodne civilizacije, kot jo poznamo. Besedici homooúsios in Theotókos sta namreč povezali človeško in božje počelo v eno na način, kot ni storila nobena civilizacija prej ali potem.

V primeru polemike, ki se je dvignila ob definiciji družine v novem Slovarju slovenskega knjižnega jezika (SSKJ), zato ne bom nasedel tistim, ki pravijo, da gre za nepomembno črkarsko pravdo in za še en izbruh hipersenzibilnih klerikalcev. Že zato ne, ker tudi avtorji te definicije v SSKJ niso vpisali nepremišljeno in mimogrede. Definicija je preveč v skladu s teorijo spolov (an. gender theory), preveč je ideološko korektna, da bi lahko govorili o nenačrtnosti in nepremišljenosti.

Očitno se poleg nas kristjanov še kdo zaveda daljnosežnih posledic milimetrskih premikov v besedah in pojmih. Jezik je tudi zanj polje prihodnjih pravnih in političnih zmag. Ne nazadnje je jezik in kulturo kot strateško polje revolucije označil že Antonio Gramsci, italijanski marksistični teoretik in lingvistik izpred druge svetovne vojne. Zakaj bi družbeno spremembo ustvarjali z revolucionarnim nasiljem, če pa jo lahko dosežemo preko monopola nad jezikom, kulturo, mediji in humanistiko? Lenin je mrtev, Gramsci deluje. Moderna levica za svoj uspeh ne potrebuje nergaških sindikalistov, niti ne delavstva na svoji strani, njena udarna pest so služabniki besede tipa sociolog, učitelj, novinar, piarovec.

Antonio Gramsci (1891-1937), eden
najvplivnejših marksističnih mislecev.
(foto: Wikipedia)

Razumem in simpatiziram z akcijo pro-family aktivistov iz 24kul.si, ki promovirajo bojkot Slovarja slovenskega knjižnega jezika. A slednjega ne bom vrgel v smeti. Iz praktičnih razlogov: naročil sem ga, plačal in poštar ga je dostavil še pred naznanilom bojkota. Iz moralnih razlogov: zaradi enega madeža ne bom vstran vrgel cele obleke. Z umazano vodo, ne vrzi vstran tudi otroka, pravijo Italijani. Za Cankarjevo založbo si bom izmislil kakšno drugo kazen. Recimo, da jaz – ki sem eden izmed tistih izumirajočih, ki mesečno precej več evrov kot za telefon in internet potrošimo za nabavo novih knjig - naslednjih pet let ne bom kupil nobenega njenega produkta.

Razumem, čeprav idejno ne simpatiziram z njimi, homoseksualne aktiviste, ki hočejo tudi za svoje skupnosti uporabiti klasično besedo družina. Jezik je živ, besede v njem rastejo, umirajo, se debelijo in hujšajo. In še, če parafraziram papeža: Kdo sem jaz, da bi sodil homoseksualčevo rabo besed?! Ne razumem pa in se mi hudo upira dvoje: 1. zvijačnost v postopku; 2. ideološka likvidacija zakonske zveze kakor tudi očetovstva in materinstva.

Najprej zvijačnost. Ne morem se otresti občutka, da je nekdo zlorabil položaj. Ne govorim o političnem in formalnem položaju, temveč o profesionalnem in moralnem položaju. Nekdo je imel priložnost in moč vriniti svoje prepričanje v tako imeniten in merodajen dokument, kot je SSKJ, ter brez zadržkov to tudi storil. Tiho, tiho, da bi nihče ne opazil. Po gverilsko: vrzi bombo in se potuhni. Katoliški krogi, ki vendarle imamo veliko za povedati o družini, ki imamo več cerkva Svete Družine, ki se ponašamo z več družini posvečenimi civilnimi združenji in, nenazadnje, katerih osrednje glasilo se imenuje Družina, smo bili, jasno da, izključeni. Saj ne pričakujemo vključenosti v smislu, da bi moral kak katoličan po politkomisarsko bedeti nad sestavljanjem SSKJ. Pričakujemo pa vključenost v smislu uvidevnosti, spoštovanja ali vsaj faktografskega upoštevanja katoliške stvarnosti. 

In niso v prvi vrsti katoliška pričakovanja. Pomislimo na tisoče in tisoče vsakdanjih uporabnikov in sotvorcev slovenskega jezika, za katere je družina tudi čisto po lingvistični plati pač foter, mati, deca! Ekipa SSKJ je to večinsko rabo neprofesionalno in zvijačno pomendrala. Domnevam, da – kakor je ta leta v modi - v imenu pravic neke manjšine. Tolaži me, da ima zvijača, podobno kot njena sestrična laž, kratke noge.

Sigmund Freud (1856-1939): "Ne bi vedel
za kakšno otroško potrebo, ki bi bila  po moči
enaka tisti, ki jo imajo otroci po očetovi zaščiti."
 (Foto: Max Halberstadt - 1921, Wikipedia)

Najbolj zaskrbljujoč je izbris poprejšnje definicije, po kateri je bila družina zakonski par z otroki ali brez njih. S homooúsios in Theotókos smo ustvarili trdno podlago za zahodni humanizem, kaj pa dolgoročno ustvarjamo z eden ali oba starša ter z partner? Beseda Theotókos se je na efeškem koncilu nekaterim zdela bogokletna. Dandanašnji so za nekatere heretične in nevarne besede zakonca, oče in mati. Bosta izbris zakonske zveze ter pozaba očetovstva in materinstva - najprej v uradnem jeziku, nato v prakticiranem, nato pa ... - naznanila zarjo končno svobodnega in srečnega človeštva, ali pa smo na poti v dekadenco, kot je še ni bilo? Denimo hrepenenje po očetu. Če ne verjamete meni, verjemite vašemu Freudu: gre za silo, ki vzpostavlja civilizacijo. Ko se ležerno poigravamo s to silo, ko se norčujemo iz nje in jo podredimo naši trenutni politični kaprici, zgolj pripravljamo povratek očeta – ampak tistega temnega in nasilnega očeta. Evropski najstniki, ki v želji po smislu in potrditvi simpatizirajo z ultrapatriarhalno in tiransko Islamsko državo so znamenje.

* Gornje besedilo je bilo objavljeno kot pro et contra v Večeru 18. 10. 2014, str. 10., na temo definicije družine v novi izdaji SSKJ ter pobude 24kul.si, naj bojkotiramo slovar. Drugačna stališča od mojih je zagovarjal dr. Kozma Ahačič, jezikoslovec. Najina prispevka sta bila objavljena pod skupnim naslovom Slovenščina ideologizirana? Slikice in napisi pod njimi so dodani na tem blogu.

Zmaj in strelovod

Menda so v beli Ljubljani v tamkajšnjem najbolj odličnem hramu kulture te dni na oder postavili neko posmehljivo in zlobno reč o slovenski Cerkvi. Saj razumem. To jim je dovoljeno. Kaj drugega ne. Za to s plačani. Za kaj drugega ne. A naj ob tej priložnosti pristavim svoj blogerski piskrček in podam izsek iz nekega esejčka, ki sem ga objavil v Družini l. 2007.

(...)

Kakšne podobe Cerkve izrisuje proticerkveni laicizem? Da je Cerkev risana kot prvi problem sodobne družbe, torej kot hudobni zmaj. Da je Cerkev služi kot strelovod za sproščanje družbenih napetosti.

Cerkev kot zmaj

Kdor je gledal Trenja o problemu pedofilije (7.6.2007), ve, o čem govorimo. Stranka SNS je v problematiki pedofilije zaznala novo “tržno nišo”. Najprej diskurz pedofilije pojača do apokaliptičnih razsežnosti, s čimer vznemiri in prestraši vsakega starša. Nato ta isti strah staršev preusmeri proti Cerkvi, ki tudi drugod po svetu v neolaicističnih scenarijih pač igra vlogo hudobnega zmaja, ki žre majhne otroke. In končni cilj operacije: Prestrašena mamica bo na tem, da bo le v SNS videla tisto legijo svetih Jurijev, ki bo zaščitila slovensko milo otročad pred hudobnim zmajem.

Drugi, bolj usoden in intriganten cilj je v utišanju Cerkve. Zmaj namreč nima pravice do govora in zagovora. Vest moralno razrutih ljudi je tako na varnem pred Besedo, ki prihaja iz Cerkve. Ali vesti spolno sprevrženih ne godi novinarsko dokazovanje, da “je Cerkev polna pedofilov”? Ali lopovu, ki je ukradel podjetje ne godi spoznanje, da “se tudi Cerkvi gre samo za denar”? Ali politiku, katerega krvavoroki mentorji so od leta 1945 naprej z gestapovskimi metodami vladali Sloveniji, ni na kožo pisano historično-ideološko stališče, češ “Cerkev je zažgala na milijone evropskih žensk in pobila na milijone ameriških Indijancev”? Skratka, grešnikova vest je tista, ki “potrebuje”, “proizvaja” in potencira podobo grešne Cerkve - podobo vsakomur nevarnega zmaja.

Proticerkveni politik je po eni strani priložnostni izvajalec tega notranjega nareka, po drugi pa nevaren manipulator nezavednih (anti)religioznih vzgibov.

14. januar 2014, strela v Riu de Janeiru (corriere.it)

Cerkev kot strelovod

Bolj ko bo svet grd in frustriran v svoji grdoti, bolj se bo jezil na Cerkev. Več ko se bo nabralo temnih naelektrenih oblakov na nebu zahodne civilizacije, več strel bo udarilo v zvonik Petrove stavbe. Psihoanalitiki bi dejali, da gre pri tem za obračun z intrapsihično podobo Boga, ki ga ranjena vest vidi kot vrhovnega krivca za človeško nesrečo. Cerkev je tisti simbol, na katerega bodo ljudje stesali svojo jezo nad življenjem.

Ostanimo pri aktualnem primeru. “Pridobitev” spolne revolucije je, da je splošna spolna in zakonska morala v razsulu, kar ima strahotne posledice za mlajši rod, v naslednji fazi pa ogroža socialno in biološko stabilnost celotne civilizacije. Toda namesto ostre analize, ki bi jo morali opraviti verniki t.i. svobodne ljubezni o tem, kaj je šlo narobe, se pojavi proticerkveni refleks. Našli se bodo novinarji in zviti politiki ter razširili novico, da je največ gnusnega spolnega greha prav med cerkvenimi posvečenci. Da je celibat v svojem okolju leglo seksualnega zla, danes trdijo že nekateri akademiki.

Na ta način to, kar se hudega godi med moškim in žensko, po pravilu strelovoda pokasira katoliški celibater. Kar so zavozili razuzdani hipiji in pogrošni freudisti, mora danes boleti Cerkev! Ni važno, če podatki kažejo, da je največ pedofilije med domačimi stenami, in ni važno, če trume evropskih moških hodijo na seksualni turizem v ekzotične dežele, kjer za nekaj dolarjev dobiš desetletno deklico, važno je le, koliko je tega med duhovniki! Ponavlja se Kajfeževa prerokba, ki jo lahko prevedemo takole: Bolje da mučimo nekaj duhovnikov, kot da mučimo ves grešni narod (prim Jn 11,50).

To ni nič novega. Že iz časov starozaveznih prerokov vemo, da oblast in ljudstvo, ki ju prerok zasači v grehu in ju ostro kritizira, v lastno obrambo za edinega problematičnega, edinega, ki je vzrok družbene in celo kozmične nesreče, razglasita ravno božjega moža. "Si to ti, ki spravljaš Izraela v nesrečo?" je rekel pokvarjeni oblastnik Ahab preroku Eliju v času hude suše in lakote (prim. 1 Kr 18,17).

Sinoda: členi brez dvotretjinske večine

Utrinek iz minule sinode v Rimu
(montevideo.com.uy)

Podajam moj prevod treh členov iz Relatio Synodi, ki na te dni končani izredni sinodi o družini niso prejeli od papeža zahtevane dvotretjinske večine glasov škofov. To so obenem členi, ki se najbolj debatirajo po medijih in na spletu.

Obenem opozarjam, da sinode ne gre gledati z "Tunnelblick" (tunelski pogled), kot je včeraj za ORF medijsko ozko poročanje o sinodi imenoval dunajski kardinal Schönborn. Skratka, sinode ne gre ožiti zgolj na vprašanje ločencev in homoseksualcev. Sinoda je bila širna in bogata v razmisleku o družini. Kdor more, naj prebere celo Relatio. Ni dolga: le 62 členov.

Pojdimo k prevodu, ki je nekoliko okoren, saj sem hotel, da je čim bolj zvest italijanskemu izvirniku:

52. Razmišljali smo o možnosti, da bi ločeni in ponovno poročeni lahko pristopili k zakramentoma Pokore in Evharistije. Nekateri sinodalni očetje so vztrajali v prid sedanje prakse, v moči konstitutivnega razmerja med udeležbo pri Evharistiji in pri občestvu Cerkve ter njenim naukom o nerazvezljivosti zakonske zveze. Drugi so se izrekli za ne posplošen sprejem pri evharistični mizi, v nekaterih posebnih situacijah in pod točno določenimi pogoji; še posebej kadar gre za nepovratne primere vezane na moralno dolžnost do otrok, ki bi lahko bili deležni krivičnega trpljenja. Morebiten pristop k zakramentom bi moral biti uveden s predhodnim spokornim itinerarijem in pod nadzorom krajevnega škofa. Zadevo bo potrebno poglobiti na način, da bomo imeli jasno navzoče razlikovanje med objektivno grešno situacijo in olajševalnimi okoliščinami. Kajti „prištevnost in odgovornost za kako dejanje morejo zmanjšati ali celo odpraviti“ različni „psihični in družbeni dejavniki“ (Katekizem katoliške Cerkve, 1735).

GLASOVANJE SINODALNI OČETOV O ČLENU 52: 104 ZA, 74 PROTI.

53. Nekateri očetje so zatrdili, da se lahko ločeni in ponovno poročeni plodovito približajo duhovnemu obhajilu. Drugi očetje so se vprašali, zakaj potemtakem ne smejo k zakramentalnem obhajilu. Spodbujeni smo torej k poglobitvi tematike, da bodo na plan prišle posebnosti obeh oblik in njuna povezava s teologijo zakonske zveze.

GLASOVANJE SINODALNI OČETOV O ČLENU 53: 112 ZA, 64 PROTI.

55. Nekatere družine živijo izkušnjo, da imajo v svoji sredi istospolno usmerjene osebe. Glede tega smo se vprašali, kakšna naj bo ustrezna pastoralna skrb v tej situaciji upoštevajoč, kar uči Cerkev: „Nobenega razloga ni za vzporejanje homoseksualnih življenjskih skupnosti z Božjim načrtom o zakonu in družini, tudi ne v najširšem pomenu“. Obenem pa moški in ženske s homoseksualnimi nagnjenji morajo biti sprejeti s spoštovanjem in občutkom. „Varovati se je treba, da bi jih kakorkoli krivično zapostavljali.“ (Kongregacija za nauk vere, Premisleki k osnutkompravnega priznanja življenjskih skupnosti med homoseksualnimi osebami (2011), 4).

GLASOVANJE SINODALNI OČETOV O ČLENU 55: 118 ZA, 62 PROTI.

IZVIRNIK:
52. Si è riflettuto sulla possibilità che i divorziati e risposati accedano ai sacramenti della Penitenza e dell’Eucaristia. Diversi Padri sinodali hanno insistito a favore della disciplina attuale, in forza del rapporto costitutivo fra la partecipazione all’Eucaristia e la comunione con la Chiesa ed il suo insegnamento sul matrimonio indissolubile. Altri si sono espressi per un’accoglienza non generalizzata alla mensa eucaristica, in alcune situazioni particolari ed a condizioni ben precise, soprattutto quando si tratta di casi irreversibili e legati ad obblighi morali verso i figli che verrebbero a subire sofferenze ingiuste. L’eventuale accesso ai sacramenti dovrebbe essere preceduto da un cammino penitenziale sotto la responsabilità del Vescovo diocesano. Va ancora approfondita la questione, tenendo ben presente la distinzione tra situazione oggettiva di peccato e circostanze attenuanti, dato che «l’imputabilità e la responsabilità di un’azione possono essere sminuite o annullate» da diversi «fattori psichici oppure sociali» (Catechismo della Chiesa Cattolica, 1735).

53. Alcuni Padri hanno sostenuto che le persone divorziate e risposate o conviventi possono ricorrere fruttuosamente alla comunione spirituale. Altri Padri si sono domandati perché allora non possano accedere a quella sacramentale. Viene quindi sollecitato un approfondimento della tematica in grado di far emergere la peculiarità delle due forme e la loro connessione con la teologia del matrimonio.

55. Alcune famiglie vivono l’esperienza di avere al loro interno persone con orientamento omosessuale. Al riguardo ci si è interrogati su quale attenzione pastorale sia opportuna di fronte a questa situazione riferendosi a quanto insegna la Chiesa: «Non esiste fondamento alcuno per assimilare o stabilire analogie, neppure remote, tra le unioni omosessuali e il disegno di Dio sul matrimonio e la famiglia». Nondimeno, gli uomini e le donne con tendenze omosessuali devono essere accolti con rispetto e delicatezza. «A loro riguardo si eviterà ogni marchio di ingiusta discriminazione» (Congregazione per la Dottrina della Fede, Considerazioni circa i progetti di riconoscimento legale delle unioni tra persone omosessuali, 4).

Francoski pospešek v boju za družino

Stoječi stražniki

Minulo nedeljo (5. oktober 2014) je 10.000 Italijanov in Italijank na 70 različnih trgih stalo enega ali več metrov drug od drugega in bralo knjige. Imenovali so se SENTINELLE IN PIEDI (Stoječi stražniki). To so počeli v obrambo starševstva in družine. Ter v obrambo svobode govora. V Italiji namreč pripravljajo zakon o homofobiji, ki bo zaščitil homoseksualce do mere, da se o njih, če nekoliko karikiram, ne bo smelo niti v najbolj črnem kotu domače črne kuhinje sredi črne noči kritično razmišljati.

Sentinelle in Piedi 5. oktobra 2014 pred Panteonom v Rimu
(tempi.it)

Izpostavljamo Italijo, ker je naša soseda in ker je zato za pričakovati, da se bo prej ali slej „stoječe stražništvo“ pojavilo tudi pri nas. Slovensko pro-life gibanje se iz dvoran in cerkva namreč vse bolj seli na ulice. Prvi pohod za obrambo življenja in družine smo zabeležili minuli petek (3. oktober 2014). Gre za na videz majhen premik v metodi manifestiranja (doslej so manifestacije bile statične), a kar velik v miselnosti. Ulica je od vseh. Svoboda govora in izražanja je za vse. Tudi za kristjane in druge, ki branijo prvi in najbolj naravni koncept družine (ata-mama-otroci), mora biti na ulici prostor, če se tako odločijo.

Izpostavljamo Italijo še zato, ker so knjigoljubce in stražnike na več mestih napadali „napredni“ aktivisti iz okolja skrajne levice in pristašev teorije spolov (gender theory). Posebej grdo je bilo v Bologni, kjer je policija ešalone besnih levičarjev komaj zadrževala, da niso fizično obračunali z v branje zatopljenimi „sentinellami“.


Učiteljica družbenih sprememb spet na delu

Začeli smo z Italijo, naš cilj pa je Francija. Od tam prihaja protestniška metoda branja stoje. Še več: iz Francije prihaja aktivistična vzpodbuda in pro-family gibanje, kot ga še svet ni videl. Ni pretirano reči, da se v Franciji glede na udeležbo ljudi dogaja največje civilno-družbeno gibanje po znamenitem l. 1968. 26. maja lani, denimo, je bilo na ulicah milijon ljudi. Da zadeva ne izgublja zagona, vidimo po tem, da je tudi minulo nedeljo (5. oktober 2014) v prid družini v Franciji manifestiralo pol milijona ljudi. (Da naši mediji o teh množicah ne poročajo, je razumljivo. Žal. A o tem drugič.)

Manifestacija za vse
(huffingtonpost.fr)

Francija se je še enkrat izkazala za učiteljico družbenih novosti. Ime, ki si ga moramo zapomniti ter si ob tem za domačo nalogo zadati bolje poznavanje civilno-družbenega gibanja, ki se skriva za njim, je LA MANIF POUR TOUS (LMPT). V slovenščino se prevede kot „Manifestacija za vse“. Človek bi pomislil, da je ime tega mogočnega gibanja nekoliko trivialno. Vendar ni. V imenu je naznačen premik v miselnosti, o katerem sem pisal maloprej: svobode govora in javnega izražanja na ulici ti nihče ne bo serviral na pladnju, sam si ga boš moral vzeti. In: manifestacija na ulici ni samo za ene, tiste vedno iste, tiste vedno glasne, tiste skrajne; metoda manifestacije, kot metoda pritiska na oblast, je primerna tudi za sredinske in zmerne.


La Manif – pospešek v metodi boja za družino

Povzemimo nekaj metod, ki prihajajo na plan z LMPT. Metod, ki pomenijo pospešek v boju za družino.

LMPT - logotip

Ime in simbol. Homoseksualni aktivisti so svetu „ukradli“ mavrico. Mavrica je prastari simbol religij in sploh človeštva, a je danes nekateri ne upamo uporabljati, ker da je tipično LGBT. „O.K.! Če oni kradejo vsem, kradimo mi njim,“ so rekli pri La Manif. Ime gibanja je tako parafraza LGBT gesla „Mariage pour tous“ (sl. poroka za vse), barva za logotip pa je pink – roza, se pravi, barva, ki jo povečini povezujemo s homoseksualci. Roza, barva nežnosti, in mavrica, simbol povezanosti v različnosti, sta kot simbolna elementa čisto na mestu tudi za ponazarjanje vrednot družinskega življenja. Kot vidimo, ne samo spopad idej, v ozadju je tudi načrtni in tehtni spopad za simbole.

Miroljubna manifestacija. Za razliko od skorajda karnevalskih „parad ponosa“, La Manif organizira umirjene pohode, ki pa vseeno gojijo prazničnega duha. Čeprav kronike LMPT žal beležijo tudi prerivanja s policijo, kakšno odrivanje novinarjev, kakor tudi infiltracije skrajnih desničarjev, se zelo pazi, da ni nasilja. Prevrnjeni smetnjaki, razbite izložbe, okrvavljeni obrazi bi pravzaprav pomenili konec vsebine in opustitev vere v zmago.

23. april 2013 - rodijo se Les Veilleurs
(wikimedia.org)

Nove metode protesta. Npr. zdaj že v Italiji uporabljena metoda stoječe in beroče straže. V okviru LMPT so prvi s to metodo začeli v neformalnem gibanju imenovanem Les Veilleurs (sl. Čuječi, Bdeči). Sama ideja je nastala „slučajno“: po manifestaciji LMPT 23. aprila 2013 večja skupina mladih ni šla domov, pač pa je v tišini obsedela v bližini francoskega parlamenta. Če stojiš na trgu in bereš knjigo (ali moliš), ti nihče ne more reči, da si nevljuden. Če več ljudi na trgu hkrati bere knjige na način, da stojijo v določeni razdalji drug od drugega (v Franciji so uporabili razdaljo 5 m), jim nihče ne more reči, da se gredo neprijavljenega zbiranja ljudi. Pritisk mirno stoječih bralcev na uradništvo v vladni palači ter na njih šefe zna biti precej impozanten.

Francoske Antigone (antigones.fr)

Inteligentna provokacija. Ukrajinske plačanke, ki pol nage vdirajo v kongresne dvorane in cerkve in ki slišijo na ime Femen, so kar klicale k preprostemu in inteligentnemu odgovoru. V Franciji se odgovor imenuje Les Antigones. Dekleta se oblečejo v bela oblačila, ki spominjajo na antična. Takšne na javnem kraju izvedejo mirni in vpadljivi performans. Lahko rečemo, da oživljajo feministični aktivizem iz časov, ko ga še ni ugrabila (skrajna) levica in je še šel z roko v roki s krščanskimi vrednotami.


Zakaj La Manif ne pojenja

13. januar 2013 - eden izmed pohodov LMPT
(liberation.fr)

Minulo nedeljo spet pol milijona na ulicah! Zastavlja se vprašanje, zakaj gibanje ne pojenja. Zdi se, da bolj ko ga Hollandova vlada ignorira, močnejše je. Gotovo desne politične sile to gibanje podpirajo in izkoriščajo njegovo protisocialistično vzdušje, a to še daleč ni dovolj, da bi razumeli pojav. Bénédicte Drouin na pletnem portalu revije Famille Chrétienne v še svežem članku navaja šest „lekcij“, ki jih podaja La Manif pour tous in ki obenem razložijo moč tega gibanja. Povzemam:

1. Razprava o porokah med homoseksualci in o posvojitvi otrok za homoseksualne pare je kar naprej živahna. Tako v politiki, kot v civilni družbi in medijih. Vedimo, da je to vprašanje dalo povod za nastanek LMPT.

2. Razprava o izposoji maternice oz. o nadomestnem materinstvu, ki je nastopila letos, je v debato pritegnila dodatne kroge ljudi. Nekateri, ki bi še tolerirali poroko med homoseksualci, so zdaj odločno proti kupovanju otrok od nadomestnih mater. LMPT tako dobiva nove sile.

3. Kriza Hollandove družinske politike. Francija družinam namenja 700 milijonov  evrov manj pomoči.

4. LMPT zna vztrajati v odporu in pripravljati politično spremembo. Ni dovolj organizirati množične shode, potrebno je imeti dolgoročno vizijo. LMPT dela na teoretičnem poglabljanju in dolgoročni viziji zakona, družine in rojevanja otrok.

5. Razprava je medtem postala transverzalna in nad-strankarska. Tudi članstvo levih političnih strank se ob bioetičnih temah razdeli na pro et contra.

6. Čeprav jedro gibanja tvorijo katoličani in čeprav je kakšen škof in duhovnik sodeloval na pohodih, Francoska škofovska konferenca drži distanco do LMPT. To kakšnega aktivista žalosti, lahko pa ima ta distanca tudi dober učinek.


Povezave:
Sentinelle in Piedi: http://sentinelleinpiedi.it/
La Manif pour tous: http://www.lamanifpourtous.fr/en/
Besedila, ki jih na protestih stoje berejo Les Veilleurs: http://lestextesdesveilleurs.blogspot.com/
Les Antigones: http://antigones.fr/
Članek Bénédicte Drouin: http://www.famillechretienne.fr/societe/droit-de-la-famille/les-six-lecons-de-la-sixieme-manif-pour-tous-151620 (Španski prevod: http://www.religionenlibertad.com/articulo.asp?idarticulo=38044 )
Poročilo o prvem pohodu za življenje v Sloveniji: http://24kul.si/odlicen-prvi-pohod-za-zivljenje-v-sloveniji

Ob prejemu zlatega grba Občine Vojnik

Spoštovani soprejetniki občinskih priznanj in grbov!

Spoštovani občani in občanke Občine Vojnik!

Spoštovani g. župan, g. podžupan in g. celjski škof!

Da je "življenje ječa, čas v nji rabelj hudi", poje Prešeren. Za prvo, mislim, da ne velja. Življenje ni ječa. Če pa je ječa, je to čudne sorte ječa, saj se v njej hočemo vsi gnesti in v njej čim dalj časa drug ob drugem nagneteni ostati.

Bolj mi je blizu tisto drugo, kar zapiše pesnik: namreč, da je čas rabelj hudi. Malo se obrneš in že ni več mladosti, spet malo in že so tu sivi lasje. Čas je res rabelj, ki neusmiljeno opravi z vsakim enako. S tisto svojo težko sekiro vsakemu enako odseka minuto, uro in dan.

Kaj nam je potemtakem storiti? Nekdo se bo brž zaprl v svoj mali svet in se posvetil zgolj svojemu malemu in velikemu imetju in ugodju. Prepričan pač, da mu je tako najbolje porabiti čas. Vendar kmalu bo vstopil v začarani krog. Rabelj hudi mu bo odšteval minute, ure in dan, on pa bo kot v paniki hotel imeti več in več. Kajti tisto, kar bo imel, bo sproti izgubljajo vsebino in čar.

Boljša je druga pot. Časa je res malo, zato dvignimo glave in se potrudimo za skupno dobro. Naredimo v tem času čim več dobrega za čim več ljudi. To je pot odgovornosti za druge. In najlepše, kar se ti na tej poti more zgoditi, je, ko te prevzame spoznanje, da čas ni rabelj hudi; obratno: čas je dar. Minute, ure in dnevi se ne odštevajo, pač pa seštevajo v nekaj lepega, v veličastno zgodbo, ki je namesto tebe nihče drug ne bi mogel živeti. Postaneš hvaležen.

Trik je v odgovornosti. To, kar življenje naredi polno, je odgovornost za nekaj, odgovornost za nekoga. Kdor se izogiba odgovornosti, živi v prazno in je brezkrven. Kdor zagrabi odgovornost, bo tudi trpel zaradi nje, a njegovo življenje bo polnokrvno. Kako že v zgodbi o Malem princu pouči lisica glavnega junaka? "Ljudje so to resnico pozabili," reče. "Toda ti je ne smeš pozabiti. Za vedno si odgovoren za tisto, kar si udomačil. Odgovoren si za svojo vrtnico." Ker je Mali princ odgovoren za vrtnico, je njegovo življenje izpolnjeno, čeprav nima drugega kot le vrtnico. Trik odgovornosti.

"Zaradi časa, ki si ji ga žrtvoval, je tvoja vrtnica tako dragocena," še pouči lisica Malega princa. In te besede veljajo za vsakega nocojšnjega odlikovanca. Zaradi časa, ki si ji ga žrtvoval:

• je tvoja družina tako dragocena;
• je tvoja ulica in soseščina tako dragocena;
• je tvoje društvo tako dragoceno;
• je tvoje podjetje tako dragoceno;
• je tvoja župnija tako dragocena;
• je tvoja občina tako dragocena.

V imenu vseh letošnjih izbrancev se kot dobitnik zlatega grba zahvaljujem Občini Vojnik za prejeta priznanja in grbe ter želim, da bi odgovornih ljudi, ljudi za druge, skratka, dobrih ljudi v teh krajih nikoli ne zmanjkalo. Hvala.

Branko Cestnik

Vojnik, 3. oktober 2014

Antoine de Saint-Exupéry, Le Petit Prince (1943)

Poročilce z otoka Madeira

Pred 20 milijoni leti se je na dnu Atlantika zbudilo nekaj žarečega in črnega hkrati, vulkan, ki je nato milijone let rinil svojo drobovino proti vodni gladini ter jo končno izrinil preko nje vse do nadmorske višine 1800 metrov. Prisililo je ven, čemur danes pravimo Madeira. V sredini srednjega veka so sredozemski pomorščaki, ki so pluli ob zahodni obali Afrike, že vedeli zanjo, po letu 1420 so Portugalci ugotovili, da ima ta otok, na katerem kakor v raju na peti dan stvarjenja ni bilo ne kač ne ljudi, dobro klimo, veliko sladke vode in odlično prst, iz katere bi moglo pognati vse: od krompirja do banane, od jabolka do avokada. Prihajali so, gradili terase, zajemali prst ter kmalu zasadili tudi vinsko trto, po možnosti kar malvazijo. S pomočjo ruma so si omislili delati čudežno vino, o katerem je potlej veliki Shakespeare zapisal, da je zaradi kozarca vina iz Madeire zmožen mož na sam veliki petek hudiču dušo prodati.

... prihajali so, gradili terase, zajemali prst ...

Tisoč kilometrov jugozahodno od Lizbone leži torej ta za ljubljansko kotlino obširna flika rdeče in črne zemlje sredi neskončnega očeta Oceana. Mladih popotnikov tjakaj ni veliko, saj ni belih plaž, na katerih bi se valjali od sredine dneva naprej, le ostre skale in hudi valovi tvorijo obalo. Zato pa je tukaj veliko evropskih sivolasih gospodov in gospa, ki jih na morda edinem njihovem sanjskem potovanju v življenju še vedno zanima spoznavanje narave in družbe. V pristanišče Funchal, zmorejo hkrati pristati tudi tri križarke in spustiti cunami upokojenega uradništva in delavstva na kopno, da se uličice napolnijo z belimi hlačami in damskimi klobuki, z povzdignjenimi pametnimi telefoni ter zmernimi komentarji o tem in onem.

... sladke hišice, ki bi znova obnorele Janka in Metko ...

Joj, koliko bi lepega bilo povedati o Madeiri, kjer ti je videti sladke hišice, ki bi znova obnorele Janka in Metko, pa sto metrski slap, ki po disneyevsko pada iz gore naravnost v ocean, in kjer ti betonski hoteli iz navadne pipe v kopalnici natočijo tako čisto in fino vodo, kakršno sta pila Adam in Eva pred izvirnim grehom! A skočil bom ven od pričakovanega in za konec tega poročilca o rajskem otoku apoteoziral nekaj celinskega, urbanega in globalnega, nekaj kakor jazz.

Da, stali so tam ob pisani funchalski tržnici fantje in špilali dopadljivo ter k olikanemu gibanju drezajočo muziko. Ritmično sekcijo je tvorilo kar nekaj čudnih tolkal, med katerimi je kakor morska pošast, ki z rdečimi lovkami tipa proti tebi, izstopal instrument narejen iz različno dolgih cevi, ki jih koristimo, ko v novogradnjah polagamo kable v tla. Mladenič je po njih odprtinah tolkel z loparji za namizni tenis in ves cigu-migu, kot bi ga definirala moja stara mama, je zvenel precej dobro, da mi ni ostalo drugega, kot da sem rekel, kot so nekoč pri nas na vasi izklesani gasilci rekli nam golobradim gasilcem, če smo dobro opravili suho vajo z motorko in cevmi: "Bravo, pubeci!"