Neobjavljeno 2006

Oh, kako prekrasna in nadvse pravšnja reč je imeti blog. Med drugim zato, da lahko objaviš, kar ti nekje drugje objaviti niso hoteli. V svojem arhivu sem našel (rahlo protestni) zapis iz l. 2006, ki sem ga takrat poslal na Večer, da bi ga objavili v Pismih bralcev. Objavili ga niso. In zdaj se jim lahko po blogersko "maščujem"...

Za Pisma bralcev

Reggae in konoplja

V Članku “Glasba reggae ritmov (ne)silno zunaj obzidja” (Večer, 31.8.2006) Zdenko Kodrič poroča o reggae festivalu v Žički kartuziji. Poročilo bi dopolnil na dveh mestih.

Kot prvo, duhovniki in drugi nismo dvignili glasu proti reggae glasbi kot takšni temveč najbolj in predvsem proti večurni delavnici, ki jo je organizacija Konoplja.org imela namen izvajati v okviru festivala, se pravi, znotraj Žičke kartuzije. Učiti se pridelave droge in drogiranja ali vsaj delati javno propagando za drogo pač ni v skladu s samostanskim okoljem. Verniki bi kaj takega razumeli kot skrunjenje svetega kraja. Torej ne ritmi in kitare, pač pa droga, ki je članek ne omenja, je bila tisti glavni kamen spotike.

Kot drugo, pritisk, ki smo ga izvajali razni akterji civilne družbe in duhovniki je vse kaj drugega kot “strukturno nasilje”, ki ga omenja članek. Šlo je za povsem normalen protest in pritisk dela javnosti na lokalne oblasti in organizatorje koncerta, kar je eden izmed mehanizmov demokratične družbe. Morda ob drugih priložnostih podoben civilno politični pritisk vršijo tudi sami reggae muzikantje, pa jih zato še nimamo za strukturne nasilneže.

Če zaključim; mislim, da smo še enkrat bili priča nesporazumu in blokadi dialoga. Če alternativci, rockerji, eneskajevci, “travarji” ter reggae navdušenci svetosti nekega kraja ali simbola ne čutijo, naj se vsaj pozanimajo ali empatično vživijo, kako svetost tistega kraja ali simbola čutijo verniki. Drugač se bo veriga nesporazumov in nepotrebnih napetosti med slovenskim katoliškim izročilom in nekaterimi sodobnimi kulturnimi trendi nadaljevala v nedogled.

Branko Cestnik, župnik v Črešnjicah

Skavtska maša v Žički kartuziji 27.4.2005

Maske padajo

Carlos Ferreira de la Torre, Zapiranje z roko.
Skulptura med ulicama Velázquez in Joaquín Costa, Madrid.
foto: B.C.

Smo v Tednu za življenje (22. edicija). Najbolj prav ga je obhajati s poveličevanjem življenja in z molitvijo za življenje nerojenega, prizadetega, opešanega. Vendar obenem ne moreš ne imeti oči odprtih za trende in sile, ki ogrožajo življenje. Kaj se dogaja pri tistih, zaradi katerih smo se katoličani v zadnjih desetletjih vnovič znašli na bojišču oz. v hudem političnem in kulturnem spopadu za interpretacijo življenja? Kaj se dogaja s teoretiki in (političnimi) praktiki spolne revolucije? Kaj je na sceni? Podajam tri ali štiri zadeve iz tekočega leta. Skupni imenovalec je: maske počasi padajo.

Nemški Zeleni - nekoč zavezniki pedofilov

Nemci so natančni in dosledni. Povsod. Pri delu, nogometu, v prometu,.... v raziskovanju pedofilskih škandalov za nazaj. Ko so enkrat odprli pokrov na loncu pedofilskih zločinov, ga kljub strašnemu smradu niso pokrili. Mnogim je godilo, da so najprej opravili s cerkvenimi pedofili. Razvijali so celo teorije, da bi Cerkev morala ukiniti celibat, saj naj bi bil glavni vir pedofilskih nagnjenj. V Sloveniji se je našel nekdo, ki je z opletanjem okrog kripto-teze celibat = pedofilija na FDV-ju celo diplomiral.

No, kjer se Slovenci preračunljivo zabetonirajo, gredo Nemci naprej. Raziskujejo in se vprašajo, kar „se vprašati ne sme“. Denimo: Koliko pedofilije srečamo pri spolnih revolucionarjih po l. 1968? In seveda: Katere so tiste inštitucije, združenja, podjetja, politične stranke, ki so podobno kot cerkvena stran skrivala in prikrivala podatke o „svojih“ pedofilih?

Nemci so natančni in dosledni in vsota vseh strahov določene levice je danes tu. Za nazaj je razkrito pravcato pedofilsko gibanje znotraj stranke Zelenih. Na dan prihajajo dokumenti, iz katerih je jasno razvidno, kje in kdo pri Zelenih se je v osemdesetih zavzemal za dekriminalizacijo pedofilije; kdo je uporabil otroke, da so na nekem od uradnih zasedanj Zelenih „pričali“, kako „lep“ je zanje seks z odraslimi. Preverjajo se zgodbe iz komun, ki so v sedemdesetih v imenu spolne osvoboditve prakticirale spolne odnose z otroci.

Pedofilija v levih strankah, pedofilija v medijskih hišah, pedofilija v ...

Če se gremo čiščenja, bomo čistili v vsaki hiši. Tako je najbolj prav. Začeli smo pri duhovnikih, a zdaj se bomo vprašali več, kot si upamo. Zanimalo nas bo, recimo, zakaj smo vse do l. 1983 na Nizozemskem lahko v kiosku legalno kupovali otroško pornografijo. Sumljivi nam bodo vsi veliki sistemi, ki imajo hudo potrebno po lepi zunanji fasadi in zato tudi hudo razvado, da skrivajo grdobije svojih pripadnikov. Zdaj smo bolj izkušeni in vidimo, kako se je delalo. Tu je BBC-jev primer. Nekateri vodilni te mogočne medijske družbe so leta dolgo mižali pred zločini, ki sta jih nad otroci tudi v okviru BBC-jevih programov zagrešili hišni zvezdi Jimmy Savile in Stuart Hall.

Pomenljivo: avstralska vlada je že zapovedala nacionalno preiskavo o spolnih zlorabah otrok. Poleg verskih skupnostih se bo pregledalo nevladne organizacije, vladne ustanove, vojsko,... Napovedanih je 5000 prič.

„Deklica bo! Brž splav!“

Te dni je Veliko Britanijo vznemirila izjava ene izmed najbolj znanih otoških bork za pravico do splava. „Visoka svečenica splava“ Ann Furedi je dejala, da je čisto v redu, če se ženska odloči, da bo splavila, potem ko je zvedela, da je spol ploda ženski. Se pravi, spoštovana žena, če veš, da boš rodila punčko in če ti ni všeč, da bi imela punčko, lahko že zato in zgolj zato mirno opraviš splav. Se pravi, dovoljšnji razlog za splav je že ženski spol ploda. Če smo natančni, po izjavi Furedijeve je ženskost lahko razumljena kot defektnost, kot nekaj manj. Bomo odslej podobnim tistim primitivnim mizoginim civilizacijam, ko so prakticirale detomor, če je prvi otrok bila punčka? Bo t.i. „sex-selective abortion“ (splav na podlagi spola zarodka) zadnji hit „pro choice“ ideologije? 

Kultura splava, kot vemo, udari po ženski dvakrat. Prvič, ko ji naloži odločitev za splav. Recimo, najstnica zanosi na nekem maturantskem izletu. Fanta, ki je imel z njo spolni odnos, to ne briga. Ona mora boljkone sama sprejeti odločitev in „to dati skozi“. Drugič, ko s tem živi. Po splavu je vse drugače. „Svoboda za“ in „pravica do“ imata svojo ceno, ki se bo merila tudi v antidepresivih.

Bo zdaj splav žensko udaril še tretjič? V smislu, da se ne bo smela niti roditi, ker je ženska? Kaj bodo na to rekle feministke? Naj pove Ann Furedi!

Femen – udarna enota feminizma? Karikatura? Posel?

Naj zablode spolne revolucije ponazorimo s karikaturo, ki se je reče Femen. Da - govorimo o razvpiti ukrajinski feministični skupini. Zdaj vemo. Dekleta, ki z golim oprsjem vpadajo na javne prireditve in se bojujejo za osvoboditev ženske, za splav, za sprejemanje homoseksualnosti,... dobivajo mesečni honorar. Od njih se kakor od delavk za tekočim trakom zahteva določena mesečna norma opravljenih performansov, protestov, provokacij, izgredov. Imajo svoje „poslovno vodstvo“, ki „pobira“ donacije. Šef celotnega zdaj že multinacionalnega projekta pa zgoraj-brez aktivistke razume kot „zelo“ njegove. Šef sliši na ime Viktor Svjatski. V javnosti se ga sicer predstavlja kot „politični mozek iz ozadja“.

O njem in „njegovih“ puncah je bil posnet dokumentarni film, ki je bil letos predvajan na Beneškem mednarodnem filmskem festivalu. Film, katerega naslov je „Ukraine Is Not a Brothel“ (Ukrajina ni bordel), je posnela avstralska režiserka Kitty Green, ki je eno leto preživela v Kijevu in se družila s članicami Femen. Ko je bila zraven na protestih Femen v Rimu, jo je celo doletela aretacija. Massimo Introvigne, eden najbolj vztrajnih italijanskih raziskovalcev sekt in ekstremnih ideologij, ob filmu Kitty Green zapiše, da je zdaj jasno, da pri Femen ne gre za „spontano“ levičarsko gibanje, za „srčni“ idealizem aktivistk. Že, že, da gre za ideje, ampak gre tudi za denar. Po Introvigneju je karikatura ta: najbolj agresivna in skrajno levičarska feministična skupina, kar jih trenutno premore Evropa, pravzaprav deluje po posebnem poslovno-haremskem modelu. Zanimivo, Svjatski haremsko-patriarhalnega odnosa do deklet niti ne skriva.

„Ukraine Is Not a Brothel“ razkrinka kontroverzni lik Svjatskega. Vendar se ne vpraša, kdo je za Svjatskim. Drobne internetne donacije za delovanje Femen niso dovolj. Zadaj je večji tok denarja. O njem se sprašuje Introvigne. Prepričan je, da gre za tok, ki prihaja iz Zahoda - od velikih fundacij in od bogatih posameznikov, ki podpirajo „razcvet“ homoseksualnosti, teorije spola, splava. So Femen zgolj v službi bogatih zahodnih homoseksualcev in abortistov?

Opomba za Slovenijo...

Vsekakor ni pričakovati, da bodo film „Ukraine Is Not a Brothel“ pri nas kdaj predvajali, denimo, na Metelkovi. Tudi ni pričakovati, da bo na našem FDVju kdo diplomiral opletajoč s kripto-tezo zgodovinski Zeleni = pedofili.


***
- Članek na Wikipediji o polemiki glede povezave nemški Zeleni – pedofilija:
http://de.wikipedia.org/wiki/P%C3%A4dophilie-Debatte_(B%C3%BCndnis_90/Die_Gr%C3%BCnen)
- FDV-jevska diploma o pedofiliji in duhovniškem celibatu:
http://dk.fdv.uni-lj.si/diplomska/pdfs/schlauer-natalia.pdf
- O pedofiliji v BBC hiši:
http://www.reporter.si/svet/zaradi-spolnih-zlorab-prijavili-81-uslu%C5%BEbencev-bbc/16622#
- O izjavi Ann Furedi:
http://www.dailymail.co.uk/debate/article-2425998/How-Ann-Furedi-support-terminating-baby-shes-girl.html
- Članek o Femen, ki ga je napisal M. Introvigne:
http://www.lanuovabq.it/it/articoli-femen-la-realta-messa-a-nudo-7205.htm
- Domača stran filma „Ukrajina ni bordel“:
http://www.ukraineisnotabrothel.com/

Pomanjkanje duhovnikov? Problem je v glavi.

Zadnje mesece se v svetu (zlasti v Nemčiji) spet pospešeno debatira o pomanjkanju duhovnikov, celo o možnosti ukinitve obveznega celibata za duhovnike. Prilagam besedilo mojega komentarja o tej temi, ki je bil prebran 30. avgusta 2010 na Radiu Ognjišče.


Številke so takšne kot so. Duhovnikov je iz leta v leto manj. Iz leta v leto bo več župnij, ki bodo prešle v soupravo. Podatki iz semenišč pa ne vlivajo novega upanja. Nasprotno! Glede na današnjo povprečno starost duhovnikov in glede na število novih maš v prihodnjih letih, bomo čez 20 ali 30 let morda imeli dva do tri duhovnike na dekanijo. Bo torej slovenska Cerkev, ki je stoletja svojo identiteto, strukturo in pastoralo gradila na duhovnikih, na koncu skoraj brez njih?

Newyorški kardinal Timothy M. Dolan med deljenjem hrane
brezdomcem na pepelnično sredo 2012.  (vir: zimbio.com)

S podobnimi vprašanji se že kakšno desetletje pred nami ukvarjajo naši severni sosedje Avstrijci. Ugledni dunajski pastoralni teolog Paul Zulehner in upokojeni škof Fritz Lobinger sta leta 2002 podala svoje videnje problema in predlagala presenetljivo rešitev. V svoji kratki študiji sta najprej zapisala, da se Cerkev na krizo duhovnih poklicev odziva na tri načine. Ti so: tradicionalni, pragmatični in reformistični.

Tradicionalni način, ki je zelo značilen tudi za slovensko Cerkve, predvideva ustanavljanje molitvenih skupin za duhovne poklice, jačanja reklame o duhovniškem poklicu, posebno delo z ministranti in podobno. Pragmatični način je v slovenski Cerkvi še precej nerazvit, predvideva pa iskanje novih likov, ki bi v okvirih, ki jih dopušča cerkveno pravo, namesto župnika vodili župnijsko skupnost in bogoslužje. To so odgovorni laiki, stalni diakoni, pastoralni referenti, katehetje. Pod pragmatični način reševanja krize šteje tudi uvažanje duhovnikov iz tujine. Tretji način odziva na krizo duhovništva je reformistični. Značilen je za radikalne teologe in tako imenovane napredno-liberalne katoliške skupine, ki pa jih v Sloveniji skorajda ni. Slednji predlagajo ukinitev celibatnega duhovništva in uvedbo poročenih duhovnikov ter ženskega duhovništva.

Zulehner in Lobinger ugotavljata nezadostnost teh treh pristopov in predlagata četrto pot. Tip duhovništva, kot ga poznamo danes, se v zakramentalnem in pravnem smislu ne bi v ničemer spreminjal. Gre za celibatnega in akademsko izobraženega duhovnika, ki ga avtorja imenujeta Pauluspriester – pavlinski duhovnik. Dodali, oziroma, s pomočjo Svetega pisma bi na novo odkrili še en tip duhovništva. Zulehner in Lobinger ga imenujeta Korinthpriester - korintski tip duhovnika. Pri svetem Pavlu namreč naletimo na dva tipa voditeljev: prvi tip je misijonarski in ustanavlja skupnost; je dinamičen in živi v celibatu. Tak je Pavel sam. Drugi tip je statičen, posveča se rednemu vodenju skupnosti in bogoslužja; po navadi ga opravlja kak zgleden družinski mož in oče. Tak tip je razviden iz življenja korintske skupnosti.

Predlog Zulehnerja in Lobingerja potemtakem ohranja sedanji tip duhovnika in sploh klerikalno strukturo, obenem pa jo dopolnjuje z likom poročenega duhovnika, ki bi zrasel iz določene župnijske skupnosti in za katerega tudi ni nujna dolgoletna in naporna akademska pot.

Seveda predlog uvedbe "korintskega" tipa duhovništva ponuja svojevrsten odgovor. In odpira mnoga vprašanja. Kakšna bi bila delitev pastoralnih nalog med obema tipoma duhovnika? Ne bo prihajalo do napetosti med tema dokaj različnima profiloma? Ali bo lahko "korintski" duhovnik kandidiral za škofa?

Kakorkoli že, Zulehner in Lobinger sta se pogumno izrekla in odprla debato. Ne glede na vsebino njunega predloga sta pokazala na pravilni postopek razmišljanja. Kajti problem pomanjkanja duhovnikov ni toliko problem številk, temveč je bolj problem našega dojemanja Cerkve. Težava ni v praznih župniščih, težava je v naši nesposobnosti misliti širše in zaupati Svetemu Duhu. Sveti Duh namreč ni v krizi. Mi smo v krizi.

Župnijske strukture, ki jih imamo danes, izvirajo iz časa množičnega katolištva. Če zares vzamemo dejansko število vernih nedeljnikov, vidimo, da imamo preveliko strukturo, premogočno infrastrukturo in preveč obremenjene duhovnike z vse bolj raztrganimi urniki. Množičnega krščanstva več ni, mi pa še vedno delujemo, kot da se sekularizacija ni zgodila. Težko se odpovemo našim navadam in razvadam. Duhovnika hočemo imeti zraven, kjerkoli in kadarkoli se nam zazdi. Če se izrazimo drugače, v prvi fazi bi bila dovolj racionalizacija delovnega procesa in človeških virov.

V drugi fazi lahko gremo po poti Zulehnerja in Lobingerja in iščemo nove tipe voditeljev krščanske skupnosti. Sveto pismo in zgodovina Cerkve sta velikanska zakladnica, od koder lahko vzamemo mnoge dragocenosti. In ni potrebno, da se najprej zaženemo v nek nov tip duhovništva, denimo, "korintskega". Prva dragocenost je na očeh vseh že vsa desetletja po koncilu in je še nismo vzeli zares. To je stalno diakonstvo. V veliko pomoč pri življenju Cerkve bi bilo, ima jasno cerkvenopravno in bogoslužno osnovo, toda nikakor nam ne uspe, da bi zaživelo. Kriv je tudi naš tradicionalizem, ki trmasto vztraja pri poveličevanju klasičnega duhovništva, tako trmasto in enosmerno, da drugi poklici in karizme ne morejo zaživeti.

Skratka, Sveti Duh ni v krizi in naš največji problem ni v vse nižjih številkah. Bolj sta na preizkušnji naše zaupanje v Svetega Duha in naša glava – še vedno nekoliko preozka za čudovite izzive, ki čakajo pred durmi Cerkve.




- Celotno besedilo komentarja na Radiu Ognjišče (30. avgust 2010).
- Zulehnerjev in Lobingerjev predlog (v nemščini), ki je bil l. 2002 objavljen v reviji „Christ in der Gegenwart“.

Papeštvo v novem komunikacijskem slogu

Komaj dohajamo. Prejšnji teden „imenitni upokojenec v belem“ Benedikt XVI. razgrne svojo modrost in na straneh časopisa La Repubblica odgovori prvaku med italijanskimi antiklerikalci matematiku Piergiorgiu Odifreddiju. Včeraj intervju Eugenia Scalfarija, karizmatičnega ustanovitelja La Repubblice in prepričanega levičarja, s papežem Frančiškom. 

Svetovno najbolj znani čevlji za na pločnik. (s spleta)

Zanimivo, da je kanal na relaciji papež(a) – laični svet odprla rimska La Repubblica in ne milanski Corriere della Sera. Torej prednost ima klasični levičarski dnevnik in ne vzorno sredinski. V Sloveniji, kjer smo katoličani v odnosu do medijev impregnirani z zamerami in sumičenji, bi bila tolikšna strateška komunikacija hierarhičnega vrha z levičarskimi glasili pohujšljiva, skoraj ne meji izdajstva. Z druge strani pa je treba upoštevati, da levičarskega intelektualca in karizmatičnega medijskega delavca tipa Eugenio Scalfari pri nas enostavno nimamo in nemara tudi zato ne more priti do tovrstne „kemije“ med templjem ter kakšno izmed kovnic novic. 

Da trenutno oba papeža nimata zadržkov „pisati za leve cajtunge“, ni edino, česar ne moremo najbolje razumeti. Tu je sploh dejstvo nove papeške
(hiper-)komunikacije. Teologi bodo v zagati. Papež vrši cerkveno učiteljstvo, ko piše okrožnice in pastirska pisma, ko pridiga na slovesnih mašah in podaja katehezo na to ali ono temo. Vendar, ali se bo poslej za več ali manj uradno cerkveno učiteljstvo lahko štelo tudi papeško tvitanje? Intervjuji in članki za dnevni časopis? Sproščeni klepet z novinarji na letalu? Spontana delavniška pridiga, v kateri pride tudi do kakšnega retoričnega lapsusa?

Za to poklicani teologi bodo seveda hitro našli merila, kaj v snopu papeških izjav je in kaj ni uradno cerkveno učiteljstvo. Bolj kot doslej pa se bodo morali navaditi povezovati med umirjenim uradnim učiteljstvom in gromozanskim pastoralnim učinkom, ki jih imajo nekatere papeževe „neuradne“ izjave. Če so te izjave „neuradne“, imajo pa velik pastoralni učinek, jih lahko še obravnavamo kot nekakšno učiteljstvo nižje stopnje? Ena takih izjav je, da se nekateri župniki in nune vozijo v prevelikih avtih. Druga, da ni papež tisti, ki naj sodi homoseksualce. Oboje seveda ni nobeno „ex cathedra“ učiteljstvo, a ves svet je papeževe stavke ponavljal in obenem – bolj na nezavedni kot na zavedni ravni - absorbiral temeljno teološko sporočilo, ki je v takšnih izjavah „zapakirano“. V prvem primeru sporočilo o skromnosti in uboštvu kot poti k Bogu, v drugem sporočilo o Božji širini, na katero lahko računa tudi homoseksualec. V obeh primerih pridemo do Boga.

Benedikt XVI. je prejšnji teden dal lekcijo žlahtne apologetike, kot je že dolgo nismo imeli. Apologetika kot teološka veda in komunikacijska spretnost je v sami Cerkvi skoraj šla v pozabo. Živeli naj bi v času obvezno cvetočega dialoga in razvpite politične korektnosti, apologetika pa je menda preveč polemična, preveč tekmovalna v tem, kdo naj bi imel prav. Benediktu XVI. je vseeno, kaj menijo varuhi politične korektnosti. Upokojeni papež odgovarja Odifreddiju s toliko svobode, da mu kljub uglajenosti ni nerodno poseči niti po stari dobri tehniki „zabijanja“ ali pa po tehniki direktnega očitanja - na primer: „To kar Vi pravite o Jezusu, je izpod vašega znanstvenega nivoja.“

Južna Amerika: Imamo papeža. (s spleta)

Kakšen teden po konklavu, na katerem je buenosaireški kardinal Bergoglio postal papež, je našo klaretinsko skupnost v Madridu obiskalo nekaj argentinskih duhovnikov. Dejali so, da se čudijo, da se Evropejci čudimo Frančišku. On da je pač takšen, kot je vedno bil. Kot papež da ne blefira. Njegov komunikacijski slog da je pač „normalno“ spontan in odprt. No, v včerajšnjem intervjuju s Scalfarijem se je ta slog še enkrat razodel in potrdil. Papež odstrani barikade in nevernemu mislecu in novinarju skozi simpatično kramljanje kakor da odpre svoje srce. Izreče stavke (npr. tiste o „vatikanocentrični kuriji“ z njenimi „dvorjani“ in kako bo storil vse, da jo spremeni), ki bi mu jih običajni strokovnjaki za stike z javnostmi bržkone odsvetovali. Papež ne uči, temveč razmišlja na glas. Kot da bi vpričo nevernega sogovornika ter svetovnega občestva na glas tehtal, kaj mu je storiti. 

Je to še papež? Očitno to več ni papež pol-bog, ki bi govoril le absolutno tehtno in absolutno neovrgljivo. Ki bi komuniciral zgolj enosmerno: jaz sporočam vam in amen. Glede na nov komunikacijski pristop, lahko rečemo: papež je vstopil v moderni komunikacijski živ-žav in slog. Presenečenj s tem še ni konec. Papež je namreč v modernem komunikacijskem živ-žavu in slogu našel svojega zaveznika. 


- Scalfari s Frančiškom v italijanščini... in v angleščini.
- Benedikt XVI. piše Odifreddiju.

Kaj je spol?

Članek je izšel v reviji Božje okolje - revija za krščansko duhovnost - avgusta 2013 (št. 4/38).

Ni več „očeta“ in „matere“, sta le „starš A“ in „starš B“. Izraza „oče“ in „mati“ sta zastarela, neprimerna za potrebe modernega človeka ter krivična do homoseksualcev. Ko se otrok rodi, v matične knjige ni več vpisan kot „moški“ ali „ženska“, vpisan je kot nevtralnega spola oz. se na rojstnem listu obrazec „spol“ pusti prazen, da se otroku pusti možnost, da se za svoj spol odloči kasneje sam. Menjati spol je pravica vsakega, stroške kirurškega posega mora kriti javna zdravstvena blagajna. Ženska ni pogojena z materinskostjo. Odstranjena je njena zavezanost rojevanju, njena vloga v tradicionalni družini. To je bil edini način, da smo dosegli popolno svobodo za žensko in popolno enakost med spoloma. T.i. tradicionalna družina je preživela in je odveč.

Foto B.C.

Kar smo pravkar navrgli, so nekatere najbolj znane in osnove postavke t.i. „gender theory“ oz. „teorije spolov“. Poznavalci* teorijo spolov uvrščajo kot tipično za tretjo fazo feminizma.

- 1. faza: začetek XX. stoletja; klasični feminizem, boj za volilno pravico žensk, sufražetke so še kristjanke;
- 2. faza: po drugi svetovni vojni; feminizem se bori za pravico do ločitve in splava; klasično družino že razglaša kot „ječo za ženske“; razkol feminizma s krščanstvom;

- 3. faza: po padcu Berlinskega zidu: feminizem se dokončno poveže s homoseksualnim aktivizmom; nastopi t.i. „gender theory“; naravna spolna danost je označena kot nepomembna; spolnost razumljena kot kulturni konstrukt.

Teorijo spolov je možno nepoznavalcu na kratko razložiti skozi igro med angleškima besedama „sex“ in „gender“. Z besedo „sex“ se klasično razume, kakšnega spola si. Si biološko gledano moški ali ženska. To besedo spodrine beseda „gender“, ki jo vse bolj razlagajo mimo biološke danosti. Ko si vprašan, kakšen je tvoj „gender“, ne poveš o tem (in naj mi bo dovoljeno povedati po domače), kaj imaš med nogami, pač pa o tem, kaj imaš v glavi: če v glavi misliš, da si moški, rečeš moški, četudi imaš žensko spolovilo. Skratka, beseda „gender“ naj bi vnesla miselnost, da so spol, spolne vloge in spolnost kulturni konstrukti ne pa biološke (ali celo teološke) danosti. Ker gre za kulturne in jezikovne konstrukte, jih je možno po volji in želji posameznika spreminjati, odpravljati, prilagajati...

Očitno gre za močno ideologijo, ki ni zrasla iz obskurnih spisov, temveč ima svoj korenine v filozofiji. Naštejmo vplive:

- dolga tradicija spoznavnega relativizma in vrednostnega nihilizma;
- eksitencializem, po katerem je človek nima od Boga ali narave določenega bistva, temveč si ga določa sam;

- neo-marksizem: že Engels je v klasični družini videl oviro za razvoj socializma; ko so vzhodni socialisti tlačili narode s svojim družbenim eksperimentiranjem, so zahodni socialisti spoznali, da ne bo socializma, če ne bo poleg socialne tudi kulturne revolucije oz. so kulturni revoluciji dali prednost; „gender theory“ je kot tipični projekt kulturne revolucije (t.j. spremembe mišljenja) v zadnjih desetletjih z lahkoto vstopila v programe levih političnih strank;
- teoretik spolne revolucije W. Reich že pred drugo svetovno vojno kot glavnega zatiralca spolne svobode razglasi klasično družino in klasično podobo očeta; začrtana je odprava tradicionalne družine in lika očeta;
- post-strukturalizem človekovo spoznavanje odločno odmakne od narave, od tistega realizma, ki je značilen za Tomaža Akvinskega, ter ga predstavil v polje jezika, struktur in konstruktov; in po teoriji spolov je to naša priložnost; novi miselni in jezikovni konstrukti namreč imajo tako moč, da lahko človeka popolnoma osvobodijo vsakršnih „spon“, tudi tistih, ki mu jih poskušata naložiti narava (če imaš maternico, boš mati) in družba (če si ženska, boš nosila lepe uhane in boš dobra gospodinja).

To ni vse. Teorija spolov ni samo ideologija spolov z določenim filozofskim ozadjem. Je tudi aktivizem. In to velikopotezni, misijonarsko goreči, finančno močan, politično premišljeni aktivizem. Veliki dan za teorijo spolov je bila IV. svetovna konferenca o ženski, ki so jo Združeni narodi l. 1995 organizirali v Pekingu. Feministične aktivistke so se na to konferenco dobro pripravile. Bile so v ospredju s svojo nenehno aktivnostjo, vnetimi nastopi, lobiranjem, vnaprej pripravljenimi materiali. Vztrajale so, da se v dokumente o ženskem vprašanju vključi nova definicija in nova perspektiva spola (gender). O postulatih teorije spolov so govorile odločno in odprto. Niso dosegle popolnega uspeha, vendar seme je bilo vrženo.

Zakaj je klasična evropska levica posegla po teoriji spolov? Po eni strani je s tem odkrila premalo izkoriščene vire svoje lastne marksistične dediščine. Če lahko od Engelsa naprej sledimo kritiki klasične družine in če je od Gramscija naprej jasno, da je kulturnemu obratu treba dati prednost pred grobo socialno akcijo (beri: pred revolucionarnim nasiljem), in če je Frankfurtska šola pojem osvoboditve iz razrednega boja razširila na področje intime, zakaj ne bi levica te svoje dediščine pograbila in razvila v nadaljnjo fazo? Naslednji razlog sta seveda velika praznina in velika frustracija, ki ju je okusila evropska levica ob padcu Berlinskega zidu. Postalo je jasno, da komunistični ideal socialne osvoboditve ne deluje, da je iluzija, laž, kriminal nad človeštvom, ki je primerljiv edinole z nacizmom. Nauk seksualne revolucije je bil zato še kako dobrodošel, da levičarji pozabijo na lastne zablode, se ideološko reciklirajo in poženejo proti novim ciljem.

Že kronike kongresa v Pekingu pravijo, da so ob takratni feministični ofenzivi prvi zastrigli z ušesi predstavniki katoliških držav ter da je Sveti sedež že pred konferenco opozarjal na določene „nevarnosti“, ki so bile razvidne iz pripravljanih besedil. Hočemo reči, teorija spolov je prej ali slej morala čelno trčiti s krščanstvom, zlasti s katolištvom. Spopad je močan, čustven in neusmiljen. Feministični in gejevski krogi v krščanstvu vidijo glavnega ideološkega nasprotnika, zato bodo storili vse, da ga diskreditirajo, karikirajo, kulturno in politično porazijo. Napad na krščanstvo poteka na ravni subkulturnih in kvazi umetniških predstav. Žaljenje verskih čustev je na široko dovoljeno. Na kakšni gejevski „paradi ponosa“ boste naleteli na več krščanskih simbolov, kot na slovesni telovski procesiji. Vendar bistvena strategija ni ulični pritisk, smešenje na paradah in koncertih, temveč vplivanje na bodoče intelektualce po univerzitetnih kampusih (celo po srednjih in osnovnih šolah), takorekoč zasedba dominantnih medijev (vsi komentatorji pomembnih medijev morajo znati manihejsko ločevati med „lučjo“ gejevstva in feminizma ter „temačnostjo“ krščanstva), vstop v programe pomembnih političnih strank.

Odgovor Cerkve je bil hiter in odločen. Janez Pavel II. ni „brzdal jezika“, pač pa je spolni revoluciji naravnost strgal masko, ko jo je označil za veliko sokrivko „kulture smrt“. Poljski papež je povedal, kar opozarjajo mnogi kritični glasovi: popolnoma razvezani Eros ima eno samo možno nadaljevanje – Tanatos. Do konca potencirana erotika kliče po smrti. Spolnost brez etike že ustvarja pomor nerojenih. Kaj bo naslednje, nas je srh pomisliti. Benedikt XVI. se je soočil zlasti z vprašanjem relativizma, ki je trenutno zmagovita duhovna drža Evrope. Relativizem, ki briše z obzorja ne samo Boga, temveč tudi naravne določenosti in zakonitosti, je silno uničujoč. Sposoben je razgraditi celotno civilizacijo.

Praktični krščanski odgovor na teorijo spolov je v naslednjih korakih: 1. zavedanje situacije, 2. ohranitev vere in načel ter poglabljanje znanja o lastnem, 3. več delovanja v dobro ženske in družine.

Prvič. Vedeti moramo, pri čem smo. Kakšne so ideološke silnice v medijih, politiki in družbi. Mi moramo nadzirati njih, preden se one poigrajo z nami. Bodimo pozorni, kaj našim otrokom poskuša dopovedati kakšen krožek na šoli, kakšen „misijonarsko“ zagret gejevski učitelj. Ustaviti indoktrinacijo naših otrok je naša pravica. Sodelujmo v javnih akcijah, tudi na ulici, ko je čas. Zavedajmo se, da pri ideologiji spolov ne gre za „nekaj čudakov z nekimi čudnimi idejami“, temveč za dobro premišljen načrt, za dobro podmazan medijski in politični stroj, ki hoče doseči svoje.

Drugič. Spoznavajmo svetopisemsko in krščansko pojmovanje zakona in družine. Še zdaleč ne gre za dva ali tri moralistične predpise, ki se jih pač moramo držati. Spolnost, zakonska ljubezen, rojevanje otrok, vzgoja, graditev družine so del naše bogopodobnosti. To je srce naše etike in duhovnosti. To je zlati rudnik, ki ima neskončno žil, ki jih moramo še raziskati.

Tretjič. Teorija spolov je ekstremna in iracionalna, če hočete, vendar se napaja v dejanskih težavah ženske in družine. Krščanski feminizem se mora posodobiti, poživiti in prehiteti destruktivni feminizem skrajne levice. Najboljšo uslugo teoriji spolov delamo, če v katoliških okoljih vprašanja spolnosti in vloge ženske tabuiziramo. Še boljšo, če zganjamo naduti patriarhizem in ženski že vnaprej odrejamo sekundarno vlogo.

* Naslanjam se na odlični španski knjigi: F.J. Contreras / D. Poole: Nueva izquierda y cristianismo (Nova levica in krščanstvo), Madrid 2011; J. Vico Peinado, Liberación sexual y ética cristiana (Spolna osvoboditev in krščanska etika), Madrid 1999.

Skavti, karizmatiki in podobni ter njih katoliška identiteta

Foto B.C.

Že petnajst let poslušam zdaj tega zdaj onega duhovnika negodovati nad skavti, ki da se imajo za katoliške, k maši pa da jih ni. Ne samo to. Skavti da rušijo mladinsko pastoralo, zaradi njih menda ni mladinskih veroučnih skupin, skavti da so grožnja obstoju oratorijskih animatorjev. V kakšnih hierarhičnih segmentih zato naletimo na pravcato „alergijo na skavte“. Pa misliš, da je samo v Sloveniji tako. Potem greš po svetu, eno leto skavtuješ v daljnem Madridu in srečaš katoliškega skavtskega voditelja, ki ti pove, da so njihovo skupino v zadnjih 20 letih vrgli že iz treh različnih župnij. Pogovarjaš se z drugo voditeljico, ki ti zaupa, kako jim je ravnatelj katoliškega kolidža, v katerega kletnih prostorih imajo skavtsko sobo, nekoč odvzel vse ključe od stranišč misleč, da bo s pomočjo naravnih pritiskov v mehurju pregnal orutkana bitja s svojega dvorišča.

Skavti da „ne čutijo s Cerkvijo“, se reče. Skavti pa v zameno pojamrajo, kako „Cerkev ne čuti“ z njimi. Kako ni in ni duhovnikov, ki bi bili kaj več z njimi. Kakšni se zato umaknejo iz bližine klerikalnih logov in nesreča je še večja. Drugi izdelajo taktiko, kako se tu in tam „pokazati“ na fari ali v dekaniji. Madridska skupina, katere član sem bil eno leto, na primer, vsako leto tudi s ciljem, „da ne bodo rekli, da nas nič ni zraven“, postavlja ogromne božične jaslice v farni cerkvi. Volk sit, koza cela.

Skavti v tovrstnih mukah niso sami. Tu so še karizmatiki. Slednji imajo podobno kot skavti samosvoj „ideološki“ profil, svojo govorico, svoje programe in simbole, močno mednarodno zaledje. Krasi jih visoka stopnja samozadostnosti. Za svoje delovanje kakšne posebne podpore v uradni katoliški pastoralki in njenih medijih ne potrebujejo. Zgodilo se je, in ne samo enkrat, da je „uradna“ cerkvena prireditev ali slovesna maša s škofom v stolnici zabeležila nizko udeležbo, medtem ko so ob isti uri, v istem mestu, niti kilometer vstran, pripadniki karizmatičnega gibanja imeli svoje molitveno srečanje z veliko večjo udeležbo. Med stolniškimi duhovniki je spet nastopila jeza na one, ki „se rolajo po tleh“, namesto da bi prišli na skupno mašo; spet tiha zamera do duhovnikov, ki so vključeni v karizmatično gibanje. In obratno: zgodilo se je, in ne samo enkrat, da so karizmatiki zbrali tisoč ali dva tisoč ljudi, ki so slavili Boga, v „dominantnih“ katoliških medijih pa ni bilo niti obrobnega zaznamka o tem dogodku.

Med drugim smo pred problemom katoliške identitete.

Obstaja dokaj preprosta, dokaj globoko v podzavest zasidrana in dokaj pogosto uporabljana razlaga, kaj je katoliška identiteta: katoliško identiteto ima tisti kristjan, ki priznava avtoriteto papeža. Prevedeno iz globalnega na lokalno, iz podzavestnega v zavestno: katoličanova identiteta je toliko močnejša, kolikor bolj priznava avtoriteto župnika in dekana ter kolikor bolj zvesto se udeležuje dogodkov, ki jih pripravlja župnijska, dekanijska in škofijska katoliška skupnost. Skavti bodo torej imeli „močno katoliško identiteto“, kadar bodo redno pri župnijski maši ter na razpolago za strežbo na različnih uradnih katoliških prireditvah. Če jih ne bo, bomo bržkone rekli, da nimajo „prave“ katoliške identitete. Tako prepričanje bomo gojili, četudi vemo, da skavti pred jedjo molijo, da imajo rožni venček na rutki in da si včasih dobijo kakšnega duhovnika, ki mašuje za njih tam nekje v hribih.

Kje je težava? Težava je, ker Cerkev še vedno pojmujemo kot zaprti sistem, v katerem (katoliško) identiteto podeljujemo enosmerno: oblast ljudstvu, center periferiji, duhovščina skavtom.

Pri sebi imam revijo Communio iz l. 1979 in razpravo „Cerkev kot odprti sistem“, ki jo je spisal prof. Heinz Schürmann. Ta vzhodnonemški ekseget iz novozaveznega nauka o Cerkvi ter iz analize prvih krščanskih skupnosti dokazuje, da Cerkev izvorno ni bila (in zato tudi danes ne more biti) zaprti sistem. Prve skupnosti so zrasle in zaživele ravno zato, ker niso nastajale po vzorcu najprej pastir - nato čreda po podobi pastirja. Odnos med središčem (pastirjem) in dogajanjem v ljudstvu (čredo) je bil vzajemen, dinamičen, odprt.

Lahko rečemo, da več ko se dogaja v čredi, bolj pastir najde svojo vlogo; različnejša kot je pobuda periferije, močnejša je moč centra. To ni paradoks. To je zrela skupnost. V zreli skupnosti se identiteta ne podeljuje enosmerno, temveč dvosmerno. Mož daje identiteto ženi, žena možu; papež vesoljni čredi, vesoljna čreda papežu; župnik župniji, župnija župniku; katoliška skupnost skavtom, skavti katoliški skupnosti.

Pripadnost Cerkvi namreč razumemo predvsem kot pripadnost ljudstva izročilu, nauku in hierarhiji. Če nekdo sprejema vse, kar uči Cerkev in se pokorava cerkvenim voditeljem, rečemo: „Ta pa res čuti s Cerkvijo.“ Že prav. Ampak to je samo ena plat.

Te dni je izšel intervju, ki ga je s papežem Frančiškom v imenu vseh jezuitskih revij sredi avgusta opravil p. Antonio Spadaro, šef priznane revije La Civiltà Cattolica. Argentinski papež o „čutiti s Cerkvijo“ pravi: „Ljudstvo je subjekt. In Cerkev je Božje ljudstvo na poti skozi zgodovino, v veselju in žalosti. Čutiti s Cerkvijo zato zame pomeni biti znotraj tega ljudstva.“ Ni samo vernik, ki je zvest papežu in zato rečemo, da „čuti s Cerkvijo“; je tudi papež, ki je zvest verniku in zato tudi zanj lahko rečemo, da „čuti s Cerkvijo“. Ni samo skavt tisti, ki mora biti zvest župniku ali dekanu, sta tudi župnik in dekan, ki morata biti zvesta skavtu.

Naučiti se dojemati Cerkev kot odprti sistem, ljudstvo kot subjekt in gojiti večsmerno čutenje s Cerkvijo bo torej naloga nas vseh, zlasti nosilcev cerkvene oblasti. Kaj pa naj storijo skavti, karizmatiki in podobni, da bodo „imeli“ katoliško indentiteto? Prvič: zavedati se, da identiteto že imajo, ker verujejo v Kristusa in ker so zvesti papežu in škofu. Drugič: ne se vleči vstran, temveč zahtevati svoje mesto pri „uradnem“ cerkvenem omizju, sodelovati v razpravi, graditi sinodalno Cerkev. Tretjič: zavedati se, da brez (skupne) evharistije ni Cerkve in ni katoliške identitete.

Rezerva je v solidarnosti in vaški složnosti

Pogled s Konjiške gore na vas Rove.
(foto in obdelava: B.C.)

To besedilo je izšlo v reviji Ogledalo - glasilo Občine Vojnik - 13. 9. 2013.


Pred približno 25 leti je v moji rojstni vasi nekemu kmetu zaradi udara strele sredi noči pogorelo celotno ostrešje srednje velikega hleva in vsa zaloga sena. Še dobro, da so živino sosedje in gasilci vso rešili. Če je ne bi, bi bila že tako huda nesreča podvojena. Kaj se je zgodilo potem? V tednu dni so sovaščani pripeljali les, zgradili novo ostrešje, ga pokrili in navozili toliko sena, kolikor ga je bilo prej. Teden dni po požaru je na požar spominjal le počrneli gornji del hlevske fasade. Temu se reče vaška složnost. To je solidarnost.

Danes smo zaradi kriznega stanja vsi vznemirjeni. Sprašujemo se, kako preživeti, ko ni služb, ko gospodarstvo hira, ko država ne pomaga, ko nas narava tepe zdaj s sušo zdaj z nevihtami, ko se zdi, da bo jutri še slabše. Odgovor je star kot človeštvo: ko je težko, je treba stopiti skupaj. Moderna beseda za stopiti skupaj, si stati ob strani in si pomagati, je solidarnost. Beseda izhaja iz latinskega pridevnika „solidus“, kar pomeni trden, cel, poln.

Solidarnost ni izum filozofov in duhovnih učiteljev. Solidarnost je zapisana v našo naravo. Kakor imamo roke, da delamo, in glavo, da mislimo, imamo v našem duhu „inštaliran“ poseben „organ sočutja“, da si pomagamo. Ta „organ sočutja“ oz. solidarnost ni zasidrana v našem srcu zaradi lepšega, temveč zato, ker je koristen. Ljudem koristi biti skupaj, podpirati šibkega in pomagati vsakemu. Tako zmoremo več, kot zmore en sam, tako pravzaprav preživimo. Solidarnost nas kot skupnost dejansko naredi bolj trdne, cele, polne, učinkovite.

Poleg koristi pa solidarnost prinaša še drugo sporočilo – višje sporočilo. Ko se zavzemamo za siroto, za težke bolnike, za onemogle in ostarele, za tako ali drugače prikrajšane, se zanje zavzemamo, ker so – kot rečemo – enako ljudje. Četudi ne morejo delati in konkretno prispevati k skupnemu dobremu, ostajajo med nami in mi jim priznamo enako čast kot aktivnim članom družbe. Na ta način vsakega človeka razglasimo za nosilca neskončnega dostojanstva. Z drugimi besedami: ko živi solidarnost, tudi človek ostaja človek, ne glede na to, kakšen je, kaj je in koliko česa ima.

Poseben način solidarnosti je vaška složnost. Slednja ima na Slovenskem veliko tradicijo. Čeprav pravimo, da smo Slovenci po značaju prepirljivi ljudje in da so nas moderni časi naredili večje egoiste, mislim, da se vaška složnost ni povsem izgubila. Še več: mislim, da je zdaj pravi čas, da jo odkrijemo in s to vrednoto navdihujemo tudi širši narodni prostor.

S tem v zvezi nikakor ne smemo dopustiti, da bi nas na vasi ločeval kdo od zunaj. Ne nestabilna država ne nacionalna politika ne dvopolna ideologija ne veliki in na pol skrivni interesni lobiji ne smejo prodreti med nas in ustvarjati razdora. Nevarnost ni majhna. Bolj se v Sloveniji gospodarska kriza poglablja, večji je politični razdor. In večji je razdor, večja je gospodarska kriza. Če bomo tudi na našem tradicionalno složnem štajerskem podeželju pristali na to logiko začaranega kroga, ki je zavladala v oblastnoupravnem središču Ljubljani, je z nami konec. Sprtim nam niti v svoji rojstni vasi ne bo lepo živeti. Solidarnost se bo začela krhati, s tem pa bo naša skupna obramba pred krizo vse manjša.

Proces bi moral biti obraten. Namesto da se iz metropole na deželo širi duh prepira in sovraštva, bi se moral iz naših vasi v metropolo razširiti duh sodelovanja. Če se po bifejih v vojniški občini za točilno mizo še vedno lahko srečata in pogovarjata levi in desni, zakaj se ne bi moglo to zgoditi v Ljubljani med odgovornimi politiki in ideologi? Na primer na Frankolovem je Mladinsko društvo izpeljalo velik projekt rock koncerta, na katerem je nastopala celo skupina Siddharta. Je zato, ker ima večina Frankolovčanov raje harmoniko kot električno kitaro, mladim kdo metal polena pod noge? Je bila razlika med narodnozabavno in rock’n’roll kulturo povod za nagajanje? Ne. Obratno. Med vaščani je prevladalo mnenje: ker mladi delajo nekaj velikega, jih je treba z vsemi močmi podpreti, njihov uspeh je uspeh celega Frankolovega. Če je torej tak „medkulturni“ dialog možen na vasi, zakaj ga ne bi bili sposobni medijsko vplivni intelektualci v naših univerzitetnih središčih?

Naše podeželje morda ravno zato, ker velja za bolj konservativno oz. počasno za spremembe, je kljub vsemu v veliki meri še ohranilo tisto zdravo pamet in tisti zdrav način sožitja, ki bi v tem času bil še kako potreben vsem. Zavedajmo se te rezerve. Kriza nas bo v bodoče morda res vse skupaj naredila bolj revne. Vendar nikakor ne smemo dovoliti, da bi koga od nas do konca ponižala in žalila v njegovem dostojanstvu. Stopimo skupaj, pomagajmo najbolj šibkim, spoštujmo različnost in vsi bomo kljub težkim časom ohranili vedrino duha ter veselje do bivanja v svojem kraju.