Smrt Boga po slovensko

Ta moj zapis je bil objavljen v petek, 21.11.2025, dva dni pred referendumom o asistiranem samomoru, na spletni strani Večera. Na tem mestu sem ga posodobil toliko, da sem vstavil mednaslove in ponekod prihodnjik zamenjal s preteklikom.

------------

SMRT BOGA PO SLOVENSKO

Ko je bilo »samomorstev« še zelo malo

Eno prvih kratkih raziskav samomora na Slovenskem najdemo v »krajepisno-zgodovinskih črticah« Mateja Slekovca. V kroniki župnije Lovrenc na Dravskem polju, ki je v knjižni obliki izšla l. 1885 v Mariboru, je Slekovec zapisal, da je na območju Lovrenca, Ptujske gore in majšperških Haloz izsledil samo en primer »samomorstva« v približno dveh stoletjih. Torej, kljub njegovi lirični duši, nižjemu družbenemu stanu, težkemu življenju ter kljub zapeljivosti vinskih kleti se spodnještajerski narod ni zatekal v samomor.

Kaj se je zgodilo z njim in vsem slovenskim narodom, da je v poldrugem stoletju prišel v svetovni statistični vrh po samomorilnosti? Kaj, da smo bili tik pred tem, da legaliziramo evtanazijo, da torej kot družba in država pomagamo posamezniku izvesti samomor? Kdaj in zakaj je v naš narod kakor v jurišu vstopila »kultura smrti«, kot je ta pojav imenoval papež Janez Pavel II.?

Manj vere in družine, več »kulture smrti«

Premik k smrti je povezan z odmikom od krščanske vere. Zato ne čudi, da se slovenska Cerkev hkrati kot za evangelij in enako kot za evangelij zavzema za življenje. Besedo »življenje« vsebujejo gesla vseh treh njenih množičnih dogodkov po letu 2000. Sinoda, 2001: »Izberi življenje.« Slovenski pastoralni dan, 2008: »Za družino, za življenje.« Evharistični kongres, 2011: »Evharistija, Božji dar za življenje.«

Premik k smrti je še povezan s šibitvijo klasične večgeneracijske družine. Bolj je družina centrifugalna, manjša kot je, več kot je drame v njej, bolj izpostavlja svoje člane samoti, tesnobi, tragiki. Skratka, manj je družine, večja je moč smrti; metaforično, psihološko in – Bog ne daj! – fizično.

Tudi na tem mestu imamo reakcijo slovenske Cerkve. Omenimo, da oba glavna cerkvena tiskana medija že s svojima imenoma oznanjata vrednoto družine (tednik Družina) oz. majhne povezane skupnosti (mesečnik Ognjišče). Družinska usmeritev seveda ni le slovenska, temveč je del dogajanja v svetovnem katolištvu. Slednje je v tretje tisočletje vstopilo s programskim geslom »Družina – pot Cerkve«, ki ga je l. 1994 skoval Janez Pavel II.. 

Pomenljivo je, da z novim tisočletjem v slovenski Cerkvi marsikaj, morda še najbolj klerikalni sistem, drsi v krizo, vendar agilna družinska gibanja, ki so hkrati gibanja za preventivo pred »kulturo smrti«, niso v krizi, nekatera se z vsakim letom krepijo. Enako ni v krizi oratorijsko gibanje, ki je izvaja pravcate lokalne otroške festivale vere, skupnosti in življenja.

Religije in Cerkev v spopadu z (desnim) liberalizmom in (levimi) ideologijami

Po 2. vatikanskem koncilu, ki se je končal l. 1965, boja Cerkve s svetom naj ne bi bilo več toliko kot prej. Militantno Cerkve bo nadomestila dialoška Cerkev, se je reklo. Že zato ker se je rok trajanja velikih družbenih ideologij in sistemov, ki so religijo razglasili za opij in ji napovedali neizprosen boj, nezadržno iztekal. Liberalno-kapitalistični model, ki je istočasno na vseh frontah zmagoval, naj bi religijam dal svobodo, hkrati pa jih pustil na mirnem obrobju družbene zgodbe. Obetal se je fukuyamovski »konec zgodovine«, zgodila naj bi se popolna prevlada liberalnosti in demokratičnega dialoga.

Očitno smo se vsi skupaj ušteli. Zgodovina je na višjih obratih, konflikta je več kot dialoga. Danes so religije in sama Cerkev kar naprej v očesu orkana, kar naprej vpletene v novo kulturno, politično in duhovno bitko, ki pa se odvija – tu ni naključja – o vprašanjih življenja in družine. Umetni splav in legalno asistiran samomor pretreseta pogled na življenje. Kapitalistično-potrošniški individualizem z desne, z leve pa teorija neštetih spolnih identitet in promocija poliamoroznih skupnosti poskušata – kdaj tudi s skupnimi močmi – redefinirati družino.

Cerkev je znova na okopih. V zdajšnjem predreferendumskem času je ljubljanski nadškof Zore osebno pokazal, kako naj to zgleda. Podporniki evtanazije pa so svojo vrhovno sovražnico razglasili – koga le? – Cerkev, seveda.

Je življenje dar ali naključje?

Ampak spopad ni med Cerkvijo in svetom, spopad je med darom in naključjem, med hvaležnim sprejetjem svojega življenja in težje po totalni avtonomiji. Za verujoče so življenje, spolna identiteta in družina dar, za novodobne ideologije pa stvar poljubnosti, avtonomije, želje. Tam kjer verujoči rečejo »hvala, da sem«, družba hipnotičnega blagostanja in individualizma uči reči »le jaz odločam, kdo sem«.

Vendar so poljubnost, avtonomija in hlastajoča želja mogoče, dokler je človek mlad, ekonomsko preskrbljen in zdrav. Kaj se zgodi, ko se postara? Kaj, ko še mlad dobi diagnozo raka? Kaj, ko ne more več »odločati, kdo je«? A je življenje, ki ne more uresničevati hlastajočih želja, še dostojno življenje? Je neavtonomno življenje hudo bolnega človeka še vredno živeti? 

Referendum o asistiranem samomoru, ki smo ga izvedli 23. novembra, nas je skušal z mislijo, da je tako življenje »nedostojno« in da je »civilizacijski dosežek«, če ga umetno končamo.

Referendum tudi o družini, državi in – Bogu

Včerajšnji referendum je bil potihoma tudi referendum o družini in državi. Če bi zmagal »za«, bi bilo po eni strani družini sporočeno, da je fragmentirana in nesposobna spremljati svojega starega in bolnega člana do njegovega zadnjega diha, po drugi pa, da je zdaj država tista, ki z velikim korakom vstopa v posvečeno uro smrti vse bolj osamljenega posameznika. Opomin je na mestu: država kot upravljavka smrti je simbolno in dejansko zelo močna država, nevarno močna.

Do XX. stoletja naš narod samomora praktično ni poznal. Tudi v velikih vojnih preizkušnjah XX. stoletja, ko je zelo trpel, ni množično posegal po njem. Sočasna ofenziva hedonizma (ko si mlad in zdrav) in nihilizma (ko si star in bolan) pa je dni samomor prikazovala kot dejanje odrešenja in ultimativne individualnosti, celo kot izraz neke uporne in »sijajne« samote. 

Dodajmo, da samota tovrstnega samomorilca ni samo fizična, ker zanika človeško bližino, je tudi metafizična, ker s pomočjo države na skoraj ritualen način zanika Dar in Smisel. Tako nas je referendum o asistiranem samomoru poleg vsega postavljal v neko prav posebno globinsko dramo: odločali smo se o smrti Boga po slovensko.

Deset trendov za jutrišnjo Cerkev

Leta 2009 je ameriški publicist in izvrsten poznavalec katolištva John L. Allen izdal knjigo z naslovom The Future Church (Prihodnja Cerkev). V njej je nanizal deset trendov, ki bodo v naslednjem stoletju vplivali na stanje in podobo Katoliške Cerkve. Ta odlična knjiga ni bila prevedena v slovenščino, bomo pa zato na tem mestu povzeli »prerokovane« trende in jih z razdalje petnajstih let od izida knjige malce pokomentirali. 

 1. Cerkev bo vse bolj svetovna, večina katolištva bo na jugu planeta. Izvolitev argentinskega papeža (2013) je »od zgoraj« potrdila ta veliki trend. 

 2. Svetovno katolištvo se bo delilo v tri smeri: liberalno katolištvo bo hotelo zmanjšati razdaljo do modernega človeka, binkoštno ga bo poskušalo navdušiti, raslo pa bo tudi trdo tradicionalno katolištvo, ki ne bo sprejemalo dialoga s svetom in bo kritično do 2. vatikanskega koncila. Za Slovenijo lahko rečemo, da te tri smeri niso zelo izrazite. 

 3. Soočenje z islamom bo postalo vsakdanje in izziv za katoliško identiteto. Z islamom bo mogoče sodelovati na področju bioetike in zaščite družine. Komentar: v Sloveniji smo pred kratkim z muslimani složno nastopili glede vprašanja evtanazije. 

 4. Katolištvo bo živelo novo demografijo. Na Zahodu v dveh vidikih: staranje prebivalstva (in vernikov) ter priseljevanje. Tudi Slovenija je v zadnjem desetletju na polno vstopila v ta trend. 

 5. Cerkev tretjega tisočletja bo veliko bolj laična kot klerikalna. Komentar: v Sloveniji se že pripravljamo na post-klerikalno dobo. Z zamudo, glede na to, da je bil trend padanja duhovnih poklicev viden že okoli leta 2000. 

 6. Tretje tisočletje bo prineslo biotehnično revolucijo (kloniranje človeka npr.). Interes kapitala je velik. To bo nova ideološka in moralna fronta, ki se ji Cerkev ne bo mogla izogniti. 

 7. Globalizacija. Po eni strani bo globalizacija misijonarski Cerkvi pisana na kožo, po drugi bo Cerkev še naprej zaščitnica lokalnega, narodnega, tradicionalnega. 

 8. Ekološko stanje bo vplivalo na pojav eko-teologije in eko-kateheze. Komentar: smo v tem. Papež Frančišek je napisal dve okrožnici o okolju (2015 in 2023). 

 9. Zahodna kultura in gospodarstvo bosta izgubila primat, svet bo vse bolj multipolaren. Poleg ZDA bo organiziran še okrog Rusije, Kitajske, Indije in morda Brazilije. Papež in njegove diplomatske službe bodo morale znati delovati v teh razmerah. 

 10. Globalno gledano je binkoštni (karizmatični) slog najhitreje rastoči krščanski slog, za konec meni John L. Allen. Vplival bo na teologijo (vrnitev apologetike), pastoralo (vrnitev eksorcizma) in liturgijo (glasba in ples). Še naš komentar: v Evropi in Sloveniji posebne karizmatične prevetritve ne čutimo.

* Besedilo je bilo najprej objavljeno v rubriki Logos v tedniku Družina;

https://www.druzina.si/clanek/deset-trendov-za-jutrisnjo-cerkev

Sta globalno in lokalno v spopadu?

Evropska (višivanka), azijska (batik) in afriška srajca

»Razmišljaj globalno – deluj lokalno,« se je glasilo geslo mnogih, ki smo pred četrt stoletja vstopali na pota družbene odgovornosti. Bolj kot kdaj prej smo se začeli zavedati, da so težave in priložnosti tega sveta globalne, saj je svet postal povezan kot še nikoli. Zavedali smo se tudi, da se da velike težave tega sveta dostojno in učinkovito reševati tam, kjer smo – v naši »lokalnosti«.

Potem katastrofa! Ali skoraj katastrofa … Danes se zdi, da sta »globalno« in »lokalno« vsako k sebi. Smo nič manj kot pred grozovito možnostjo, da napetost med obema poloma razgradi naše družbe in sproži tretjo svetovno vojno, saj Rusija, ki je napadla Ukrajino, samo sebe razume kot proti-globalistično silo. 

Kako smo lahko tako zašli?

Krivca ne gre iskati pri nas, ki smo v svojem malem okolju verjeli idealu »razmišljaj globalno – deluj lokalno«, temveč pri ekonomskih in političnih elitah, ki so ta ideal izrabile. Nastop mogočnega kapitala povezanega z digitalno dobo, razrast meščanskih ideologij in kapric povezanih z visokim standardom, brezglava krepitev centralističnih nadnacionalnih institucij ter ideološko-politična radikalizacija so storile, da se je opevani ideal začel podirati.

Podira pa se nam bolj v imenu »globalnega« kot v imenu »lokalnega«; prvo je v ofenzivi, drugo v defenzivi. Novi globalni centri moči vse bolj krepijo nadzor nad posameznikom. Kot vidimo, tudi s prehrano. Bomo na primer zaradi vsiljene uvedbe čričkov v evropsko prehrano, kar nastopa kot globalna direktiva, ubijali krave, ki so naša lokalna stvarnost?

Vprašanje je na mestu. Se ponavlja »tretja in poslednja muka človeštva«, ki jo je napovedal Dostojevski v legendi o Velikem inkvizitorju v romanu Bratje Karamazovi? Gre namreč za muko oziroma skušnjavo, ki je »potreba po vesoljnem zedinjenju« človeškega rodu. Je »tretja«, saj je vzporedna tretji skušnjavi iz evangelijev, ko hudič Kristusu pokaže vsa kraljestva sveta in reče: »Vse to ti bom dal, če padeš predme in me moliš« (Mt 4,9). Se torej ponavlja, da nek imperij, nek velik center moči, na neki točki svojega razvoja skoraj neogibno pride v »globalistično« skušnjavo zavladati nad vsakim?

Moramo reagirati. Rešitev namreč ni, da iz človeštva naredimo brezobličen kolektiv, ki pod prisilo golta čričke. A rešitev tudi ni v spopadu med globalno in lokalno razsežnostjo, med globalisti in identitarci. Rešitev je, da se držimo trojčka »svoboda, enakost, bratstvo«, načela, ki ga je obudil tudi papež Frančišek v okrožnici Vsi bratje (2020). Kogar mika »vesoljno zedinjenje«, kdor poudarja »globalno«, naj bo smrtno resen v spoštovanju posameznikove svobode. Kdor brani »lokalno«, naj se trudi tudi za vesoljno bratstvo.

* Besedilo je bilo objavljeno v tedniku Družina, julija 2023. Foto: arhiv B.C., evropska (višivanka), azijska (batik) in afriška srajca.

Temno sonce izvirnega greha

Po padcu Berlinskega zidu smo v Evropi zadihali svobodno in sproščeno, navzeli smo se optimizma in želje po povezanosti, hitro smo postali vodilna celina, kar se tiče nenasilja, dialoga in človekovih pravic. Slovenskim katoličani nismo zaostajali za duhom časa. Vzemimo v roke besedilo Plenarnega zbora Cerkve na Slovenskem in začudeni bomo, koliko optimizma v odnosu do sveta in nas samih smo premogli še dvajset let nazaj.

Po letu 2000 pa vedno bolj temni oblaki. Terorizem, vojna posredovanja zahodnih sil v muslimanskih deželah, korupcija, gospodarska kriza, znova fašisti in komunisti, napredujoča kultura smrti, nikdar premagana trgovina z orožjem, drogami in ljudmi, nevarne cone v nekoč varnih mestih, duhovniške afere, močnejši znaki podnebnih sprememb, koronavirus, vojna v Ukrajini,… Naš optimizem je začel plahneti, zamenjal ga je kruti realizem.

Zanimivo pri tem je, da se nam je najprej zdelo, da je v krizi predvsem religija (sekularizacija krščanstva in radikalizacija islama). Kmalu je postalo jasno, da je v krizi celotna družba zahodnega tipa – družba, ki v veliki meri temelji na postavkah razsvetljenstva. Že ob prehodu v novo tisočletje je znani italijanski filozof Gianni Vattimo opozoril, da je razsvetljenstvo v krizi, ker ni rešilo dveh velikih problemov, za katera je obljubljalo, da ju bo rešilo: to sta problem nasilja in problem pravičnosti. Ker ni rešilo tega dvojega, je v krizi tudi tisto tretje, ki je razsvetljenstvu še bolj lastno: to je stava na razumno razlago družbe in sveta, vključno s stavo na demokracijo.

Dotični filozof bi bil manj osupel nad usodo razsvetljenstva in demokracije, če bi se poprej zamislil nad podukom Gilberta K. Chestertona, ki je zapisal, da je resnica o izvirnem grehu najbolj razvidna teološka resnica. Posledice izvirnega greha so namreč vidne in aktivne. V osemdesetih je podobno povedal Anton Trstenjak. Ko smo ga na nekem predavanju vprašali, kaj je osnovna težava marksistične filozofije, je lakonično odgovoril, da marksizem podcenjuje moč izvirnega greha.

Kajti kakor koli obračaš človeka in družbo; kakršnih koli utopij, odrešitvenih ideologij in nebrzdanih revolucij se greš; staviš na razum ali ne, na angažirano umetnost ali ne ... Na koncu bo temno sonce izvirnega greha še vedno oddajalo črne žarke in človek, ki si ga hotel spremeniti, bo še vedno nagnjen k slabemu.

Ukrep zoper ujetost družbe v izvirni greh seveda obstaja – reče se mu spreobrnjenje. Pomnimo, kaj je premišljevalec slovenstva Marko Kremžar učil v knjigi Prevrat in spreobrnjenje. Pomnimo, čisto evangelijsko je: ko bo posameznikovo srce premagovalo napuh, lakomnost, nevoščljivost, jezo, nečistost, požrešnost, lenobo, se bosta skupaj z njim poboljševali tako verno občestvo kot vsa družba.

* Besedilo je bilo objavljeno februarja 2023 v tedniku Družina.

Ko feminizem izgubi naslovljenko feminizma – žensko

Zadnje španske regionalne in lokalne volitve so prinesle preobrat. Ljudska stranka (PP) je z vrha izrinila vladajočo socialistično (PSOE) in si pripravila pot do zmage tudi na parlamentarnih volitvah, ki bodo julija. To je bilo pričakovano. Manj pričakovan je bil zlom vladne radikalne levice, tako stranke Podemos (Zmoremo) kot platforme Sumar (Združiti). Španski volivci so odločili, da bo na lokalni ravni tovrstne levice le še za vzorec. Da bi bil poraz levičarjev še bolj boleč, je istočasno dodatno zrasla radikalno desna stranka Vox.

Za osrednje ime poraza lahko označimo ministrico za enake možnosti Irene Montero iz stranke Podemos. Za osrednje, ker je v zadnjem letu slavila dvoje velikih političnih uspehov s področja feminizma ter LGBT ideologije in si zato obetala veliko političnega kapitala. Najprej ji je lansko jesen uspelo sprejetje organskega zakona o varovanju spolne svobode, nato letošnji februar še sprejetje zakona o transspolnosti. Namen prvega je zlasti varovanje žensk pred spolnimi zlorabama, namen drugega pa, da daje ljudem možnost, da si sami določijo spol. Oba zakona je Irene Montero triumfalno zavijala v celofan retorike o napredovanju človekovih pravic.

A kot kaže, je feminizem Monterove in radikalno levih strank po poti izgubil naslovljenko feminizma – povprečno špansko žensko. Najprej se je po sprejetju zakona o varovanju spolne svobode zgodil nezaslišan škandal. Ker zakon ni imel domišljenih aplikativnih vidikov, se je pripetilo, da so se v nadaljnjih mesecih že obsojenim posiljevalcem znižale kazni, med njimi tudi nekemu učitelju, ki je spolno zlorabljal učence. Več kot sedemdeset posiljevalcev pa je bilo izpuščenih iz zapora.

Blamaža za levico in celotno Sanchezovo vlado je bila strašna, strokovno popravljanje napake ni omililo politične škode. Feminističen zakon, katerega prvi vidni učinek je posiljevalec na svobodi, je seveda anti-feminističen zakon.

Podobna, vendar manj vidna izguba povprečne ženske se je španskim radikalnim levičarjem zgodila s sprejetjem zakona o transspolnosti. Vprašanje je preprosto. Se ženska, ki na ženskem stranišču, poslej srečuje biološkega moškega, počuti bolj ali manj varno? In kaj se zgodi, če reče, da se počuti manj varno? Levičarji, ki so ji tega biološkega moškega poslali v stranišče, ji rečejo, da je nič manj kot fašistka. Na Twitterju lahko vidimo, kako Pablo Iglesias, življenjski sopotnik Irene Montero in karizmatična duša Podemosa, ob zaključku kampanje za lokalne volitve kriči z odra: »Vsakič ko kdo tran-ženski reče, da ni ženska, raste fašizem!« Ter doda, da si taka »fašistoidna« oseba zasluži »ves naš prezir«.

Da imajo ljudje ob lokalnih volitvah neke druge prioritete in ne ravno transspolnosti ter da nočejo biti prezirani, ker jih je nečesa pač strah, španski radikalni levičarji očitno niso doumeli. Zaprti v svoj ideološki mehurček, očarani nad napredovanjem LGBT scene ter povsod videč fašiste, so zgubili stik z navadnim volivcem. Paradoks in poraz prebujenskega feminizma je popoln, ko se povprečna ženska začne počutiti še najbolj varna po okriljem tradicionalne desnice.

Po svoje nam je Podemosa in Irene Montero lahko žal. Ko je l. 2014 stranka Podemos začela svojo pot, je kazala določeno širino in svežino. Med drugim tudi za levičarje nenavadno sposobnost dialoga z velikimi religijami, vključno s tistimi sektorji domačega katolištva, ki so blizu papežu Frančišku (kar je pisca tega članka spodbudilo, da je Podemosu pričel slediti na Twitterju). Monterova in Iglesias sta vmes, kljub visokim političnim funkcijam, postala ponosna starša treh otrok. Slednje bil lahko bolj izpostavila in na svojem primeru pokazala, da je možno graditi tradicionalno družino in hkrati ostati na barikadah ekološkega in feminističnega boja. A je ideološki napoj opravil svoje. Prvotna širina se je izjalovila in pristala na ravni prebujenske fanatičnosti severnoameriškega tipa.

Projekcije za španske parlamentarne volitve, ki bodo konec julija, tako kažejo, da se bo vladni Podemos za las uvrstil v parlament, morda sploh ne.

* Ta članek je z naslovom "Poraz španske feministične levice" izšel v tedniku Družina 7. junija 2023. Po tem datumu so Irene Montero marginalizirali na sami levici (platforma Sumar). Po tem datumu so na dan tudi prišle nove, še višje številke znižanih kazni posiljevalcem.
** Foto: B.C., Vic v Kataloniji: kip, ki predstavlja "najbolj staro starko".

Razvajenost in surovost

Ob prelomu tisočletja je na Slovenskem skoraj ponarodelo prepričanje, naj otrok sam narekuje vzgojne prijeme in naj bo vloga vzgojitelja predvsem v tem, da spremlja rast otroka in jo blago spodbuja. V smislu: otrok najbolje ve, kaj je zanj dobro; otrok je naravno ustvarjalen, le za pogoje ustvarjanja moramo poskrbeti; otrok je naravno dober, kvari ga le pretirano »vsiljevanje« družbenih norm.

Tovrstno pedagogiko imenujemo »permisivna vzgoja«. Nekakšno idejno utemeljitev slednje lahko najdemo v rousseaujevskem klicu »nazaj k naravi« oziroma v sicer pogostem mišljenju, da je otrok odraz izvorne nepokvarjenosti človeštva, tistega človeštva, ki je po Rousseauju eno z naravo. K temu pripada prepričanje, da zlo preži predvsem v družbenih sistemih (marksisti pristavijo, da v »izkoriščevalskem razredu«), ne v posamezniku, še najmanj v otroku.

Zagovorniki permisivne vzgoje običajno izhajajo iz krogov, ki kritizirajo kapitalizem. Očitno pozabljajo, da je permisivna vzgoja nastala prav v določenih družbenih in ekonomskih pogojih – in sicer ob polnih hladilnikih porabniškega kapitalizma. V okoljih, kjer ni polnih hladilnikov in se je za preživetje potrebno boriti, tudi razmaha permisivne vzgoje ni.

Iz katoliških krogov so zgodaj začela prihajati opozorila, da permisivna vzgoja ni dobra. Politične in medijske garniture so jih seveda preslišale. Kdor se je ukvarjal z analizo vernosti mladih, pa je hitro opazil, da s permisivnostjo in razvajenostjo prihaja nov val ateizma. Toda že starogrški pesnik Heziod je v pesnitvi »Dela in dnevi« zapisal, da je za razvajene rodove značilno, da »nočejo biti služabniki nesmrtnih /bogov/ in opravljati službe pri svetih oltarjih«.

Vitezu, ki se je pri nas prvi brezkompromisno zagnal v zmaja pedagoške zmote, je bilo ime Bogdan Žorž (+2014). Njegova knjiga »Razvajenost: rak sodobne vzgoje« (2002) je pogumno odprla pot. Nekaj let za njim so tudi slovenske ženske revije začele objavljati članke, v katerih se je mogla prebrati trditev »otroku je potrebno postavljati meje«. Dogma permisivne vzgoje se je tako zamajala, padla pa ne.

Če je kdo mislil, da bo permisivna pedagogika ustvarila zlato dobo miru, se je krepko motil. Heziod je (na)povedal, da pomehkuženim in razvajenim ljudem (imenuje jih »srebrni rod«) sledijo surovi in nasilni (»bronasti rod«). Kot vidimo iz tragičnih primerov otroškega nasilja v Celju in v Beogradu, surovost že izpodriva razvajenost.

Ni vzgoja, četudi permisivna, edina kriva za nasilje v družbi, je pa zelo pomemben dejavnik. Prav je, da so se po zadnjih dogodkih tudi slovenske politične in medijske garniture zganile ter napovedale temeljit razmislek. Ampak ali bo to res razmislek o vzgoji kot vzgoji? Ne bomo priča zgolj še enemu zgražanju nad »hudobno družbo«?

* Besedilo je bilo najprej objavljeno v rubriki Logos v tedniku Družina (maj 2023) 

»Na mavrico se ne kaže s prstom«

Na posvetu je govoril tudi p. Gržan, duhovnik, puščavnik, pisatelj in majhen kmet

 

»Na mavrico se ne kaže s prstom«

O kmetovi duhovni krajini

2. 6. 2023, Državni svet RS,
govor na posvetu Pomen kmetijstva in podeželja za slovenski narod

Spoštovane, spoštovani! Hvala za povabilo na današnji posvet o pomenu kmetijstva za naš narod in da smem spregovoriti teh nekaj besed o duhovnih vidikih. V naslovu mojega prispevka je sintagma »duhovna krajina«. Naj takoj povem, da »duhovna« pomeni več kot religiozna, pomeni simbolna in modrostna; »krajina« pa spet ni mišljena zgolj kot geografska pokrajina.

***

Dovolite, da začnem s prigodo iz otroštva na kmetiji. Kot majhen deček sem se z babico peš vračal z dela na njivi. Na južni strani neba se je pojavila lepa mavrica. Dvignil sem roko in s prstom pokazal nanjo: »Mati, glejte, mavrica!« Babica je nemudoma zagrabila mojo roko, zvila kazalec navzdol in me oštela: »Na mavrico se ne kaže s prstom. Mavrica je božji stolček.«

Vsak izmed nas, ki smo odraščali na kmetiji, bi znal povedati kaj podobnega. Poleg tega, da so nas starejši uvajali v kmečka opravila, so nas namreč uvajali tudi v notranji odnos do narave, do naravnih pojavov, do rastlinja in živalstva.

Drži, kmetovanje je poseganje v tok naravnega dogajanja. Za nastanek njive na primer izkrčimo gozd, nato pa tistemu kosu zemlje ukažemo, kaj naj nam rodi. Vendar to poseganje, vključno določeno bojevanje z naravno ni bilo izvajano na način, da bi izgubili spoštovanje do okolja, spoštovanje, ki je dobivalo duhovne poteze.

Kmetovega odnosa do narave seveda ne smemo spiritualizirati in idealizirati, saj je kak kmet do okolja lahko tudi brutalen, enako ono do njega. Po drugi strani kmet seveda ni edini, ki je zmožen globljega odnosa do narave. Se pa kmet vendarle razlikuje od ostalih poklicev, v kolikor vsakodnevno dela na prostem in se ukvarja z gojenjem živih bitij. Rudar in strojnik, recimo, sta pridna, a delata v zaprtem prostoru in z mrtvo snovjo.

Ukvarjanje z življenjem rastlin in živali, negovanje rasti, delo na prostem, odvisnost od vremenskih razmer v kmetu oblikujeta svojski odnos do naravnega okolja. »Na mavrico se ne kaže s prstom« pomeni prav to: narava je skrivnostna, čudovita, presega te, do njen bodi skrajno spoštljiv. Na predmete v trgovini lahko pokažeš s prstom, ker so navadni uporabni predmeti, na mavrico in podobne pojave, pa ne smeš kazati s prstom, ker so znamenja nečesa višjega.

***

V to splošno razpoloženje do narave se vključi odnos do kmečke krajine, se pravi, do tistega kosa narave, ki je podrejen kmetu in pridobivanju hrane. Krajina nastopa kot kmetovo razširjeno bivališče, je kraj dialoga s skrivnostjo življenja. Kmet zato svojo krajino oz. svoje delo tudi duhovno označuje.

Najprej na ravni jezika. V Halozah se je ob udaru strele vse do praga moderne dobe ohranjal vzklik »Perun ga vžgal!«. Tu lahko občudujemo moč kmečkega spomina in moč jezika kot nosilca spomina. Gre namreč za spomin na staroverskega boga Peruna, ki ima moč nad strelo; in za samo strelo kot strašno znamenje neke višje stvarnosti. Drug primer: star poljedelski pozdrav na Štajerskem se glasi: »Bog daj srečo!« Spet smo priča zavesti, da je kmetovo obdelovanje njive samo del končnega uspeha. Končna »sreča«, t.j. dovolj hrane, bo odvisna še od prispevka višjih sil.

Kmet se s svojo krajino pogovarja in jo oblikuje na ravni ritualov. Rituali so številni in praktično vsak izmed nas še danes uporablja kakšnega izmed njih. Pomnimo: zeleni Jurij, obhodi kurentov, božično žito, blagoslov zelenja za cvetno nedeljo, tudi sam velikonočni zajtrk ... Manj pogostni, vendar še navzoči, so rituali ob nevarnosti za nevihto in točo.

Posebnost slovenske kmečke krajine so številna verska znamenja in podružnične cerkve. Seveda je primarni nagib za postavitev slednjih konfesionalni – v ožjem smislu verski. A takoj zraven se često kažejo pobude povezane s kmečkim življenjem in delom. Recimo, ogromna cerkev sv. Uršule na Uršlji gori; kot preberemo v kronikah izpred 400 let, so jo zgradili tudi zato, da bi bilo dovolj volne in hrane. Ali pa svetišča sv. Urbana, zavetnika grozdja, postavljena med vinograde; ali svetišča sv. Egidija in sv. Antona Puščavnika v bolj živinorejskih okoljih; ali lesene kapelice na praktično vsakem visokogorskem pašniku, začenši od Velike planine.

Slovenski kmet je skozi stoletja z gradnjo in vzdrževanjem tovrstnih templjev vzpostavil pravcato duhovno geografijo, nekakšno mrežo duhovnih točk in nevidnih silnic, ki naj pomagajo zemlji in ljudem. S tem, da so kakšne podružnice vršile še socialno vlogo. Recimo, ko se je z imovino podružnice pomagalo okoliškemu kmetu, ki je pogorel ali mu je crknila krava.

***

V zadnjih sto letih je prišlo do velikih družbenih in kulturnih sprememb, ki so odvzele moč tradicionalnim religijam in okrnile duhovno razsežnost človeka, tudi kmečkega.

Mislec Erich Fromm je bistveno spremembo na področju religioznosti pripisal nastopu tehnike. S prihodom tehnike, z njeno dominacijo, se je začel razgrajevati magično-duhovni odnos do narave. Narava je nehala biti čarna in skrivnostna, oziroma, kot pravi Fromm, nova doba je postavila novega duhovnika – to je astronavt, človek, ki je eno s tehniko in ki vstopa v vesolje. Če dodamo: za »duhovnika-astronavta« mavrica neha biti »božji stolček«, zanj ni skrivnosti, naravni pojavi so ukrotljivi, vse se da razložiti s fiziko in povzeti v matematične formule. Skratka, zdaj se na vse sme pokazati s prstom.

Slovenski kmet ni veliko zaostajal: tehnika je hitro vstopila na njegovo dvorišče. A, kot je videti, bolj počasi v njegovo srce.

Po eni strani imamo kmetije, ki vse bolj postajajo podobne proizvodnim obratom, fizični stik z zemljo in živaljo se izgublja, krave nimajo več imen, postale so številke. Vse bolj je posredi nek stroj, zdaj že nek računalniški program. Vstop tehnike na kmečko dvorišče ne more ne biti brez duhovnih posledic. Poetični in občasno skoraj nadnaravni pridih pri delu v naravi, pri negovanju rastlinstva in živalstva, se začenja izgubljati. Tudi v kmetovi krajini se zgodi »odčaranje sveta« – kot je te procese imenoval sociolog Max Weber.

Po drugi strani pa se slovensko kmečko srce ni povsem vdalo hipnozi tehnike in golemu produkcijskemu odnosu do narave. Bržčas tudi zato, ker je kmetovanje v veliki meri družinsko, vanj je vtkana stoletna identiteta rodbine, kmetija je nekak blagoslovljen mikrokozmos, kar je veliko več kot zgolj proizvodno sredstvo. Ter seveda zato, ker so kmetijska zemljišča razdrobljena, mnogokrat položena v hrib in se velikopotezni industrijski tip kmetovanja ni mogel razviti kot kje drugod.

Slovenski kmet tako ohranja nemalo starosvetne navezanosti na svoje dvorišče, na njivo in na obdajajočo naravo. Kmečka krajina je tudi zato negovana in lepa. Kar se duhovnih vidikov tiče, se je nekaj starih navad resda izgubilo (recimo, vzklik »Bog daj srečo«), mnogi običaji in rituali pa vztrajajo. Tudi kmečka duhovna geografija z verskimi znamenji in svetišči na kucljih je še tu, ni zanemarjena, starodavni templji so obnovljeni, priložnostno tudi obiskani.

***

Kaj bo s kmetovo duhovno krajino jutri? Pesnik in režiser Pier Paolo Pasolini, po mišljenju sicer bolj progresist kot tradicionalist, je dejal: »Če izgubimo kmeta in rokodelca, izgubimo zgodovino.«

Prva naloga torej je, da smo pozorni na kulturne in duhovne vidike dolge zgodovine slovenskega kmetstva; so avtohtoni, so naši, so korenine večine nas. Pri tem se moramo izogniti ideološki dialektiki urbano/ruralno, ateizem/vera, ter se skupaj potruditi v kodificiranju in zaščiti tovrstne dediščine.

Druga naloga je težja: razumeti duhovno dediščino slovenskega kmeta kot modrostni vir in ga upoštevati kot enega izmed modrostnih virov, ki more pomagati tudi danes. Kmetova duhovna krajina ni nekaj instantnega. Kmečka govorica, rituali, sistem podeželskih simbolnih točk so namreč nastajali skozi tisočletje in več ter v neposrednem stiku z zemljo – to isto zemljo, ki ji danes napovedujemo apokaliptično usodo in bi jo vsak rad rešil.

Naj zaključim. S kmetstvom vztraja v naši družbi intimno in kolektivno izkustvo mnogih generacij, ki ne more biti skrčeno na muzejski artefakt ali na folklorno točko na proslavi. Ko govorimo o kmetovi duhovni krajini oz. duhovnem izkustvu, smo postavljeni pred ogromen korpus živega, še govorečega izročila. Prisluhnimo mu!