petek, 19. april 2019

Naša Gospa v plamenih


Dostojevski: »Lepota bo rešila svet.« 

Katalonski arhitekt Antoni Gaudí je barcelonski tempelj Sagrada Familia (gradijo ga preko sto let, dokončali naj bil ga pred letom 2030) najprej seveda zasnoval kot katoliški tempelj, ki ima prezbiterij, oltar, ladjo, kor, zakristijo. A obenem je načrtno delal na tem, da bi v njme mogli moliti ljudje, ki pripadajo drugim religijam, tudi onim, katerih vizija ne vključuje vere v osebnega Boga. Vprašal se je, kaj je univerzalna govorica božjega, presežnega, lepega. Odgovoril si je, da je to luč, svetloba, linije, ki svetlobo ujamejo in razporejajo. Odločil se je razkošno, kot še nihče pred njim, poseči po tej govorici.

Gaudí v svoji umetniški in duhovni intenci ni zgrešil. Ko sem bil oktobra 2017 nazadnje v Sagradi Familii sem se utopil v množico turistov z vsega sveta. Vseh ras in barv, mnogih prepričanj in ver smo se gnetli drug mimo drugega ter drug ob drugem ostajali v relativni tišini. Svetloba, kakor da smo pokriti z mavrico, nas je povezovala v čudenju. Linije navzgor, so nas skupaj dvigovale k Onemu, ki mu ne znamo dati skupnega imena, saj nenazadnje On presega vsa imena.

Katedrale po Evropi so kraji, kjer začutiš edinost človeškega rodu, ki vztraja v hrepenenju po lepem. Po obisku katedrale spoznaš, kako prav je imel Dostojevski, ko je zapisal: »Lepota bo rešila svet.«


Mali čudež Naše Gospe v plamenih

Ko je gorela pariška katedrala Naše Gospe, sem bedel do enih ponoči. Gledal sem oddajo o požaru na italijanski državni televiziji, nato CNN in podobne, ves čas sem preverjal odzive na Twitterju.

Sredi nesreče je prišla tolažba. Začutil sem, da spet prvači edinost človeškega rodu, ki vztraja v hrepenenju po lepem in si deli bolečino, ko nekaj lepega izginja v plamenih. Spet je prvačila k presežnemu nagnjena človeška narava. Za goli pragmatizem in materializem ni bilo prostora.

Naša Gospa je v svojem smrtnem krču kakor storila mali čudež za zedinjenje sveta. Kar je dobromislečega, je sočustovalo. Podobe mladih Francozov, ki so pobožno molili nedaleč od požarišča, so bile od svetovne javnosti sprejete z veliko simpatijo. Celo kakšni nesporno bojeviti ateisti so izražali bolečino in solidarnost ter odkrito svarili, da se za pravega ateista ne spodobi, da bi užival ob gorečih cerkvah.


Katedrala je simbol prvega reda

Katedrala ni samo lepota prvega reda. Je tudi simbol prvega reda.

Česa simbol? Že dolgo velja, da je katedrala tako simbol vere kot simbol zahodne civilizacije. Katedrala od sredine srednjega veka povzema:
  • naše znanje (matematika, fizika, arhitektura,...);
  • našo tehniko in delavnost (gradbeništvo, iznajdljivost, vztrajnost);
  • naše hrepenenje po lepem (svetloba in linije, prostor za razlivanje glasbe);
  • našo občestveno naravo (graditi katedralo počasi in s skupnimi močmi, v njej na bogoslužjih biti skupaj ne glede na stan);
  • našo predanost drugemu (ko katedralo gradimo ali obnavljamo, da bi bilo v njej vsem lepo, ter da bi ostala zanamcem);
  • našo duhovnost (splošen čut za presežno);
  • našo odkrito vero v Kristusa (prostor za poslušanje Besede in evharistično slavljenje).

Na kratko: katedrala povzema posebno in zlasti za Zahod značilno simbiozo med vero in razumom, med mojim in skupnim, med človeškim in božjim. Katedrala je koda tega, kar kot civilizacija smo. Podobno kot Bachov Pasijon po Mateju ali Michelangelova Sikstinska kapela. In še bolj od njiju. Bach in Michelangelo sta na koncu individualna avtorja, katedralo (ali tudi kmečko podružnično cerkvico) gradimo počasi in s prispevkom mnogih.


V iskanju znamenj in prerokb

Ko zagori tak simbol, smo ljudje spontano šokirani. Čutimo, da ne gre le za les, opeko in kamen, ki izginjajo v plamenih. Tak prizor beremo kot »cahn«, kot znamenje, kot prerokbo o stanju in prihodnosti naše civilizacije. Naenkrat se prestavimo na simbolno raven. Sposobni smo globljih misli: Je to »cahn« naše dekadence? »Cahn« našega vstajenja?

Tovrstnega »simbološkega« odzivanja je bilo v zadnjih dveh dneh precej. Tudi v visoki politiki. Morda preveč. Venomer trezni Žiga Turk je zato tvitnil: »Simbol krščanske Evrope je vsaka cerkvica na vsakem griču. Krščanstvo je močnejše od enega požara. Ne stoji ali pade na par katedralah. Včasih je tragedija samo tragedija in ne politični simbol.«


Skrajneži: »Edina cerkev, ki razsvetljuje, je tista, ki gori.«

Seveda so hitro vzniknili poskusi, da bi tragedijo interpretirali po vzorcu spopada civilizacij islam vs. krščanstvo. Eni so bili brž prepričani, da je šlo za teroristično dejanje, drugim ni bilo težko na medmrežju poiskati in najti privoščljivih odzivov islamistično naravnanih osebkov, eni in drugi so kazali na misterioznega sprehajalca, ki je med požarom hodil po balkonu notredamskega zvonika.

Drži, da v zadnjem času v Franciji beležijo napade na cerkve, tudi zažigalne napade. Drži, da je pri teh napadih prisotna islamistična matrika, čeprav so lahko na delu tudi skrajni jakobinci ali pa zgolj navadni vandali. Drži, da se eno izmed gesel skrajne antiklerikalne levice glasi: »La seule église qui illumine est celle qui brûle. / Edina cerkev, ki razsvetljuje, je tista, ki gori.« (Berimo »razsvetljuje« kot parafrazo besede »razsvetljenstvo«.) Povedano drugače: podoba goreče cerkev je zlahka povzetek kakšnega od skrajnih prevratniških programov. Hipoteza terorističnega napada na Našo Gospo še ni povsem jasno in neizpodbitno ovržena.

Vse to je res in vse to je potrebno imeti v vizirju. Vendar delati iz goreče pariške katedrale nekakšno geostrateško tragedijo, ki naj nas mobilizira za dramatičen politični boj, ni na mestu.


* Besedilo je bilo objavljeno 17.4. na portalu domovina.je.
Foto zgoraj: Salamanca, stranska ladja katedrale (B.C.); spodaj: majice kot jih oglašuje in prodaja spletna stran no-gods-no-masters.com.

5 komentarjev:

  1. Tule so posnetki, da je nekdo po končanem delovnem času hodil gor po katedrali, in delal bliske, potem pa je zagorelo:

    https://twitter.com/TipsyPianoBar/status/1118687891364831232?ref_src=twsrc%5Etfw%7Ctwcamp%5Etweetembed%7Ctwterm%5E1118687891364831232&ref_url=http%3A%2F%2Fnova24tv.si%2Fsvet%2Fvideo-novi-dokazi-o-pozigu-notre-dame-nadzorne-kamere-na-strehi-ujele-cloveka-in-prizig-ognja%2F

    Na enem posnetku ima belo kapo. Hadži? Kdo ve.

    Sicer pa itak Oče vodi vse in dovoljuje, kar je primerno za poduk. Francozi pa krščanstvo? Mohamedov posnemovalec Luter je storil revolucijo, po njem so se zgledovali Francozi, po njih pa komunisti. Same revolucije, Francija pa je super ateistična država, kot se sama pohvali. Torej je Notre Dame le muzej, galerija oz. bančni predal za denar milijonov dvodnevnih turistov. Kot Eifelov stolp, ki je preživel prav in edino zaradi tega.

    Adijo Kristus v Parizu, adijo Kristus v Evropi, voditelji so izbrali mamo-na, hinavščino in pohlep. Le čemu služijo takšne zgradbe, ko se je enkrat treba s smrtjo, svojimi grehi in Gospodom soočiti? Na sodni dan, na poslednji dan, ki je poslednji dan TVOJEGA življenja na zemlji, čez tri sekunde pa imaš že avdienco. Vsakdo jo ima, a večina ne pri Gospodu Dobremu, ampak pri hudih duhovih, ki jim je dovoljeno, da grde duše s štriki izvlečejo iz umirajočih in trepetajočih teles in jih nagonijo v pekel.

    In Cankar je dobro zgodbo napisal, o svetniškem možu, ki je umiral, potem pa take frise pokal, da so vsi od groze zbežali. Ker so spoznali, da ni noben svetnik. Zakaj župnik ne pove, kaj se je takrat dogajalo? Pa povejmo mi:

    ko mu je vid že pešal, se mu je duhovni malo zbudil, in videl je hudiče, ki so ga čakali in mu že dušo ven vlekli, ker jih je sam vse življenje vabil in hranil. To se dogaja tistim, ki podnevi poklekvajo in celo maše pojejo, ali pa kaj drugega svetega počno, ponoči pa služijo jezabeli, putani in paconki lilit.

    Kar naj obnavljajo, katedralo, kar naj denar na kup mečejo, milijarda je že, milijarda domišljavosti - a to nič ne pomaga, ko pride zadnji dan. Kot tisti špičasti hrastov stolpič se bo vse sesulo, za katerega so sanjali, da se dotika Neba, kot kaki Maji in Azteki in Babilonci. In Naša Gospa bo jokala za take duše. Zdaj ni jokala, le zakaj bi, takrat pa bo, za vsakega posebej.

    Pol pa marš v vice in v peku.

    Aleluja, Kristus bo vstal, aleluja! A ne za vse, čeprav za vse.

    OdgovoriIzbriši
  2. Dobro jutro v žalostno soboto Jezusovega umrtja.

    "Naša Gospa v plamenih" je pomenljiv naslov, kajti na ta dan pred dvema tisočletjema je bila Mati res v plamenih srčne groze. To so bili pravi plameni preizkušnje, ki pa jih je zdržala. Kot apostol Janez. Zato sta POSEBNA, skupaj z Magdaleno in nekaj ženami.

    In včeraj je bila na TV spet "risanka" Goreči škof: cerkev, kjer sem bil krščen in duhovnik, ki me je čudežno krstil. Zdaj sem ta dokumentarec o svetem škofu Vovku videl drugače: prezrl sem vso tišlarijo, animacijo in zapravljanje filmskega traku že itak prekratkega filma, in le izjave poslušal, izjave pričevalcev o življenju svetniškega gorečega škofa. To je vse, kar šteje.

    In je bil enak kot Naša Gospa v ognju križanja: ZDRŽAL JE. Zdržal je tako v čistosti kot v zvestobi in mučeništvu, ki ga je nad njim leta in leta izvajala vsa udbaška država. Ni delal kompromisov, ki so vrata za hudega duha, da raztrga Cerkev in vsakega duhovnika in vernika posebej.

    Obstaja torej gorenje hrastovih tramov in obstaja GOREČNOST v Bogu. Slovenci imamo kamnitih zidov in hrastovih ostrešij največ na svetu, vere pa ni. Tudi v kleru je ni, sicer bi bili goreči in gorečni. To bi se dalo slišati, čutiti, videti. In bi šla usoda naroda v boljšo smer.

    A kar je za narod izgubljeno, ni za posameznike. Kot je judovski narod zavrnil Jezusa, smo ga tudi mi in Evropa. Božič in Velika noč sta le še biznis in kultura. A kot je bilo med Judi nekaj posameznikov, ki so Ga prepoznali in sledili, jih je tudi med nami nekaj.

    In ti so na varnem, aleluja, ti so na varnem!

    Luka 1,30: "Ne boj se, Marija, kajti našla si Milost pri Bogu."

    OdgovoriIzbriši
  3. Med delom razmišljam o svetem škofu Vovku, in vse bolj se mi utrjuje misel, da je današnja Cerkev domala vsa en sam Ciril-Metodovski klan. Gledano tako lokalno kot makro. Vovk pa na te finte ni padal. Ni se pajdašil s komerkoli in ni toleriral kogarkoli, samo "da bo mir". Kajti pri hudiču nikoli ni miru, saj najbolj sovraži tiste, ki se mu podajo.

    Kdaj pride gorečni škof, ki bo živel in govoril tako? In na koncu seveda zgorel, sebi in Cerkvi v Božjo slavo?

    OdgovoriIzbriši
  4. Jona, brat v veri!
    Samo molitev in pokora! Molitev in pokora! Samo molitev in pokora izženeta te vrste hudega duha! Ko čakava na Gorečega škofa, molitev in pokora!

    OdgovoriIzbriši
  5. Hello,
    Many thanks to you Martine for telling me about Mr Jacques DELAROSIERE. He is truly the messiah just as you have said so well. He granted me in less than 48 hours

    a loan of 180,000 euros on a low interest rate of 3% per year that I will repay over a period of 5 years and I have several colleagues who also received their

    ready at his level.
    I thank you again because it is because of you that I arrived there, and I owe you a service since I was in a financial stalemate with three

    children because my husband died last year in a traffic accident and I was crumbling under debts but today thanks to your testimony, my children and

    I have been smiling again and we are currently living in our house. I am posting this message because I promised to give it also as a testimony if I received

    my credit. I strongly advise you to address him and you will be satisfied but attention to you who do not like to repay the credits has good date.
    I can leave you his contact address email / banque.generale@gmx.it


    I apologize for the inconvenience and thank you for your understanding

    OdgovoriIzbriši