Kult Sonca in božič

Vsako leto enako. »Božič izhaja iz poganstva!« vpijejo vedno isti. Češ, krščanstvo je rimskim in mitraističnim poganom ukradlo praznik Nepremaganega Sonca (SOL INVICTUS); češ, božič ni izviren; češ, krščanstvo nasploh je tatinsko, še huje, krščanstvo je roparsko in zavojevalsko do predhodnih poganskih kultur.

Zato nekaj točk glede kulta Sonca, 25. decembra in božiča. Lahko jih je preveriti na Wikipediji in v strokovni literaturi. Na mizi imam španski prevod knjige, ki je klasika in v kateri ima Sonce svoje poglavje: Mircea Eliade: Zgodovina religioznih verovanj in idej. Za tiste, ki veste nemško, bi opozoril na študijo: Stephan Berrens: Sonnenkult und Kaisertum von den Severern bis zu Constantin I. (193-337 n. Chr.) (Kult Sonca in cesarstvo od Severov do Konstantina I. (193-337 po Kr.)).

1. Rim ni častil Sonca kot najvišjega božanstva

Za razliko od drugih poganskih imperijev (Egipt, Aleksander Veliki, Azteki, Inki) Rim ni uporabljal sonca kot svojega osrednjega simbola ali ga častil kot vrhovnega božanstva. Kult Sonca in Lune je sicer prisoten že na začetku Rima, obhajali so ga v avgustu, vendar, gre za minoren kult. Ko se Rim začne utrjevati kot cesarstvo, kar je v času ob nastopu Jezusa Kristusa, in zlasti potem, ko Rimsko cesarstvo začuti prve znake utrujenosti in krize (2. in 3. stoletje), se začne pojavljati in krepiti tudi kult Sonca. Šele po letu 300 imamo načrtni politični poskus, da bi Sonce postalo uradno osrednje božanstvo Rimskega cesarstva. Poskus spodleti, leta 313 cesar Konstantin razglasi svobodo krščanske veroizpovedi. V naslednjih desetletjih cesarstvo postane pretežno krščansko.


2. Mitraizem izvorno ni bil kult Sonca

Sol (Sonce) je najprej spremljevalec Mitre. V sedmih mističnih stopnjah mitraizma je Sončeva stopnja predzadnja, najvišja stopnja je Saturnova (prim. članek o mitraizmu na DiscoverPtuj). Sčasoma se Mitra začne enačiti s Soncem. Prvi najdeni napisi, v katerih je Mitra imenovan Nepremagano Sonce, so iz sredine 2. stoletja. To je čas, ko v naši Petovioni (Ptuj) zgradijo prvi mitrej, danes na ogled na Spodnji Hajdini. (Mimogrede: Mitra Bikonosec je v grbu občine Hajdina, od koder izhajam pisec tega bloga.)

Z drugimi besedami: krščanstvo je že bilo 100 let na sceni in se je počasi širilo, ko je mitraizem pričel dobivati podobo sončevega kulta. Ta podatek je potrebno imeti pred očmi, da se ne bo mitraizmu pripisovalo preveč in da bo tudi Festival mitraizma, ki ga po novem pripravljajo na Ptuju, bolje obvarovan morebitnih ideoloških skušnjav.

3. Krščanski 25. december in razmah kulta Sonca sta boljkone sočasna

Krščanstvo resda začne praznovati 25. december kot praznik Jezusovega rojstva v sredini 4. stoletja, toda prvo omembo 25. decembra kot datuma Jezusovega rojstva najdemo 150 let prej, kmalu po letu 200, ko pisec, kasneje nekak protipapež, Hipolit Rimski zapiše:

Glede prvega prihoda našega Odrešenika v mesu, ko se je rodil v Betlehemu, /je prav vedeti/, da se je zgodil na osmi dan pred januarskimi kalendami, četrti dan v tednu, ko je Avgust vladal že dvainštirideset let. (moj prevod iz italijanščine)

Če prevedemo v dikcijo današnjega koledarja. Po Hipolitu Rimskem se je Jezus rodil v četrtek, 25. decembra, leta 2 ali 3 pred našim štetjem (pr. Kr.). 

Prvi zahodni škof, ki omenja 25. december kot datuma Jezusovega rojstva, je Viktorin Ptujski (spet Ptuj!) okrog leta 300:

Med pergamenti škofa Aleksandra, ki je bil v Jeruzalemu, sem našel to, kar je on takole lastnoročno prepisal iz apostolskih spisov. 25. decembra se je rodil naš Gospod Jezus Kristus, ko sta bila konzula Sulpicij in Kamerin. (prevod Miran Špelič)

Da se mitraistični kult Sonca in krščanska zgodnja omemba 25. decembra srečata prav na Ptuju, ni ušlo madžarskemu zgodovinarju Istvánu Tóthu. Tisti, ki veste madžarsko, lahko preberete tule članek iz leta 2004: István Tóth: Mithras kultusza és a Karácsony Poetovioban (Kult Mitre in božič v Petovioni).

Žgečkljivo vprašanje: so kristjani na Ptuju in v Panoniji proti koncu 3. stoletja med prvimi na Zahodu praznovali božič 25. decembra? So bili tako zgodnji, ker so imeli podatke neposredno iz Jeruzalema? Jim je bil vplivni ptujski mitraizem pri tem zelo konkurenčen?

4. Mitraizem ni bil tako zelo konkurenčen krščanstvu, kot mislimo

Moč in vpliv mitraizma sta običajno precenjena. Kak glas mitraizem riše, kot da je nič manj kot nekak so-izumitelj krščanstva. To tendenco zasledimo v poljudnih člankih in spletnih komentarjih - večkrat z namero omalovaževanja krščanstva. Toda če je bil mitraizem v 2. in 3. stoletju krščanstvu prva konkurenca, zakaj ga krščanski pisci skorajda ne omenjajo, razen mimogrede? Zakaj se krščanska apologetika 2. in 3. stoletja ne spopada z mitraizmom, kot se spopada z nekaterimi drugimi poganskimi pisci in filozofi?

Še bolj zanimivo vprašanje je: kaj je bilo religiozno bistvo mitraizma? Na zunaj sicer politeizem in misterijski kult, v svoji mistiki pa bi lahko kazal znake prikritega monoteizma.

5. Mitraizem je tudi sam jemal od drugih religij

V naukih in obredju se je zahodni mitraizem razvijal sočasno s krščanstvom. Ker se je razvijal, je tudi sam kopiral od drugih kultov. Denimo, pojavi se mitraistični obred s kruhom. Kdo pravi, da ga mitraisti niso kopirali od kristjanov? Krščanski mislec Tertulijan se okrog leta 200 jezi na mitraiste:

Tudi darovanje kruha je med obredi, ki jih povezujejo z njim /Mitro/; glej, tudi v njegovih obredih se pojavlja podoba vstajenja (...) Iste obredne postopke, s katerimi obhajamo Gospodove zakramente, se je torej preučevalo z veliko natančnostjo, da bi jih lahko ponovili v svojih malikovalskih ceremonijah. (moj prevod iz italijanščine)

Za tiste, ki veste italijansko, v zvezi s tem predlagam besedilo: Giuseppe Biamonte: Mitraismo e Cristianesimo. Affinità formali e difformità sostanziali (Mitraizem in krščanstvo. Formalne podobnosti in bistvene razlike). V pdf-ju ga dobite tule. 

Zaključek

Točne dinamike nastanka božičnega praznika ne poznamo. Imamo nekaj skromnih dokazov, nekaj indicev. Že to pa je dovolj, da spodnesemo one anti-kristjane, ki ob vsakem ljubem božiču kokodakajo o »tatinskem božiču«.

Kajti kar navajam zgoraj, pomeni, da je krščanski 25. december bolj sočasen z razmahom kulta Sonca, kot si običajno predstavljamo. Ne drži, da je bil v Rimskem cesarstvu najprej zasidran kult Sonca, potem pa so prišli kristjani ter ukradli datum in praznik. Ne drži, da je s prihodom »tatinskega krščanstva« bil  zlasti mitraizem največji oškodovanec (glede božiča in ostalega), saj je tudi mitraizem sam »kradel« od drugih in spreminjal svoj ustroj.

Drži pa, da je krščanstvo v pogojih svobode, se pravi v 4. stoletju, začelo jemati določene verske vzorce iz usihajočega poganstva. Krščanski tempelj, oltar, sakralna umetnost, tudi kak datum,... se manj obremenjeno naslonijo na to, kar je pred krščanstvom že bilo. Denimo, v našem primeru, lahko da na preprosto kozmično stanje okrog zimskega solsticija.

* Foto: Božanstvo Sol (Sonce) najdeno na Ptuju na lokaciji 4. mitreja; UBI ERAT LUPA http://www.ubi-erat-lupa.org/monument.php?id=8808

Naj Cerkev spremeni svoj nauk o migracijah?

Čemu je družbeni nauk Cerkve naklonjen migracijam?

Zakaj ima Cerkev migrante rada? Na osnovi izkustva in teologije:

- biblično izkustvo »migrantov« kot Abraham, Jakob, Mojzes, celotno izvoljeno ljudstvo (romanje po puščavi, preselitev v babilonsko suženjstvo), Jožef in Marija, apostoli;

- izkustvo antične Cerkve, ko se je v prvih treh stoletjih evangelij širil enako preko migracij kristjanov kot preko misijonarske dejavnosti škofov;

- izkustvo izgradnje Evrope narodov po padcu Rimskega cesarstva; Evropa se je oblikovala na način, da je kot »družina narodov« sprejemala nova ljudstva (med zadnjimi Madžare in Vikinge), ta pa so sprejemala krščansko vero in kmalu soustvarjala evropsko identiteto.

Skratka, v prvem tisočletju je cerkven »multi-kulti« uspešno deloval. Migracije so kljub začetnim pretresom ob prihodu novih narodov na koncu koristile evangelizaciji in Cerkvi. 

A zgodilo se je tudi, da Cerkvi ni uspelo. Z arabskim vdorom v Španijo (8. stol.) in turškim na Balkan (15. stol.) namreč. Zdaj »nov narod« pride s svojim monoteizmom in svojim pravom, ki sta v startu radikalno konkurenčna. Cerkveno-evropska »multi-kulti« formula »družine narodov« tokrat kakopak ne deluje.

Cerkev brani pravico do migriranja

V modernih časih naklonjenost Cerkve migrantom ne jenja. Nekaj citatov.

Bl. Janez XXIII. l. 1963: »Vsak človek ima pravico, če so v ozadju pomembni razlogi, da se preseli na tuje in se tam ustali.« 
Bl. Pavel VI. in 2. vatikanski koncil l. 1965: Mednarodne migracije so izraz »širokega impulza v smeri združitve narodov in celotnega vesoljstva, pri čemer ni težko prepoznati Božjega Duha«. 
Sv. Janez Pavel II. l. 1988: »Izmed vseh človeških izkušenj je Bog hotel izbrati izkušnjo migracije, da bi ponazoril svoj odrešenjski načrt.« Isti papež l. 1991, bolj konkretno: »Četudi ne smejo ustvarjati svojega ločenega sveta, se priseljenci tudi ne smejo pustiti asimilirati, vsrkati, do točke, da bi se v družbi gostiteljici povsem razgubili.«

Sedanjega papeža Frančiška ni potrebno citirati. Vsi vemo, kakšna je njegova drža.

Pozor! Migracije niso iste kot pred stoletjem

Francoski novinar in likovni kritik Laurent Dandrieu, rojen l. 1963, gornji nauk dobro pozna, vendar mu v knjigi Cerkev in priseljevanje (Église et immigration, 2017) oporeka. Razlog? Migracije danes niso enake migracijam včeraj. Katoliški nauk je dober za migracije, kot so bile, ne pa za migracije, kot so. In kakšne so migracije danes? Za razliko od prejšnjih, ki so bile večinoma intra-occidentale (znotraj zahodnega miselnega kroga), so te zahodni kulturi izrazito tujerodne, masovne in slabo nadzirane ter z veliko možnosti, da se migranti ne integrirajo, oziroma, huje, da ustvarijo vzporedne družbe in povzročijo zaton evropske paradigme. 

Če uporabimo metaforo: migracije včeraj niso bile trojanski konj, današnje so mu podobne. Čas je, da se papež in Cerkev streznita ter opustita svoj »angelski« pogled na migrantsko problematiko.

Kaj je »katoliško«? 

Pravkar zapisano je teza, za katero ni potrebno znanje francoščine in branje Dandrieujeve knjige, da se z njo seznanimo. Odpremo Twitter ali pogledamo v naš desni tisk in že jo ugledamo. Kar je novega, je spodbuda Cerkvi, naj bo bolj stvarna v ocenah in naj osveži svoj nauk o »katoliškosti«. 

Kajti »katoliško« (iz gr. kata+holos = o vsem) ni samo univerzalno, splošno, za vse, vesoljno, holistično,... temveč je tudi partikularno, singularno, posamezno. »Katoliško« ni potemtakem zgolj prizadevati si za združitev narodov v eno, temveč tudi prizadevati si, da narodi ohranijo sami sebe oz. svojo duhovno in kulturno identiteto, zlasti v primeru, ko je ta ogrožena. »Katoliško« je nenazadnje braniti sebe kot katoličane.

Če dodamo: »katoliško« je eno in drugo, svetovljanskost in lokalpatriotizem. Modrostni izziv je, kako in kdaj kaj bolj ali kaj manj poudarimo. Slovenci imamo ljudi, ki so ta izziv zmogli in ga odlično utelešajo. Na primer bl. Anton Martin Slomšek. Kmečki fantič s Sloma je v svojih zrelih letih postal velik narodni buditelj, ne da bi zapadel v nacionalizem.

* Vir o Dandrieujevi knjigi: članek F. J. Contreras, La Iglesia y la inmigración (link ). Foto B.C.: Trojanski konj v bližini Frankolovega.

Da se Advent človeštva ne steče v kaos in temo

Živimo svoj veliki Advent. A kaj je Dogodek, ki ga pričakujemo?

Vedeževanje je značilnost poganskega mišljenja in značilnost politeističnih religij. Še filozof in cesar Mark Avrelij se je pred pomembnimi bitkami zatekal k vedeževalcem. Služba slednjih je v antiki lahko bila uradna, državna, ali pa tudi neuradna, alternativna. Po drugi strani je vedeževanje že globoko v Stari Zavezi strogo prepovedano. Monoteistični trojček – judovstvo, krščanstvo, islam – se te prepovedi drži.

Pa vendar bi vsi radi vedeli, kaj bo prinesel jutrišnji dan. Bomo zdravi? Bo naše podjetje uspešno? Nas čaka revščina? Bo vojna? Bodo klimatske spremembe naredile našo deželo komaj kaj rodovitno? In kaj bo z nami kot narodom? Kaj bo z Evropo kot politično skupnostjo?

Zlasti zadnje dvoje vprašanj ta čas silno deli naša mnenja. Množijo se takšni in drugačni vedeževalci: eni so nagnjeni k utopiji, drugi so bolj apokaliptikom podobni. Francis Fukuyama je ob razpadu Sovjetske zveze zapisal, da je prišlo do »konca zgodovine«, a samo četrt stoletja kasneje se zdi, da je zgodovina odprta, kot že dolgo ni bila. Trenutek je eminentno adventen. Četudi smo si prepovedali hoditi k »šlogarcam«, nas še kako zanima, kaj bo z našo družbo? Kaj je Dogodek, v katerega se bo naš veliki advent iztekel?

Ne hodimo k vedeževalcem, poglejmo raje v zgodovino!

Walter Kasper, nemški teolog, kardinal, zaupnik sedanjega papeža, je zapisal, da zahodna krščanska civilizacija na približno vsakih 500 let doživi globoko krizo, nekak apokaliptični moment, ki pa jo preobrazi in dvigne v nekaj novega. Poglejmo. 

Prva velika kriza je bila padec Rimskega cesarstva, ki je komaj postalo krščansko, in vdor barbarskih ljudstev v južno Evropo. Druga velika kriza se pojavi v 10. stoletju, ki ga upravičeno imenujemo »saeculum obscurum« (temni vek): vpadi Madžarov, spopadi z islamom, razpadanje osi Rim - Carigrad. Tretja, nam precej znana, je kriza 16. stoletja: degeneracija papeštva, razkol zahodnega krščanstva, turški janičarji pred Dunajem. Četrta velika kriza krščanske civilizacije ima svoje središče v 20. stoletju: vzpon evropskih totalitarnih ideologij, gulag in Auschwitz, dve svetovni vojni – vse to v deželah stare krščanske tradicije, kar nam govori o veliki duhovni drami v podtalju.

Kaj na bodo vedeževalci, ko pa imamo zgodovino! Lahko iz prvih velikih treh kriz naše civilizacije razberemo, kakšen bo razplet četrte, naše krize? Lahko. V vseh krizah se namreč pojavlja pravilo, ki ga smemo zapisati takole: ko je konec, je začetek. Ko se zdi, da je prišla apokalipsa, se zgodi novo rojstvo. Vijolično otožen, deloma tudi boleč advent se izteče v svetlobo.

Po padcu Rimskega cesarstva se rodi krščanska Evropa narodov, edinstvena zgodba, ki jo živimo do danes. Po »saeculum obscurum« se zasnuje zgledno in napredno samostansko življenje, nekdo napiše Brižinske spomenike, pojavi se duhovno-mirovniško gibanje in ideja svetosti za vsakogar, (prim. Ema Krška, Frančišek Asiški, viteška duhovnost). V pretresljivem 16. stoletju in vsled njega dobimo knjige za v vsako hišo, kasneje šolstvo, postavljeni so temelji za nesluten tehnični razvoj, katolištvo po eni strani disciplinira in izobražuje svoj kler, po drugi se prepusti igrivemu baroku, z odkritjem Amerike in Magellanovim preplutjem Tihega oceana se rojeva tudi globalno krščanstvo. Skratka, ko se je zdelo, da bo vsega konec, se je zgodil nov začetek, včasih presenetljiv pozitiven zasuk.

In naš jutri? Dobrih obetov za 21. stoletje ni malo.

Kakšno novo rojstvo po letu 2000? Kakšen konec, ki je začetek? Živimo zanimiv veliki advent. Dobrih obetov ni malo. Poglejmo.

Vsi prisegamo na človekove pravice. Čeprav se v interpretaciji slednjih kdaj razlikujemo, dogmo človekovega dostojanstva vsi zagovarjamo. Vsi se zavedamo, da pohlep ni dober. Da ustvarja socialne krivice in uničuje planet, se učimo že v osnovnih šolah. Nimamo seveda vsi duhovne moči, da bi se mu odrekli, toda vsaj zaznali smo ga kot negativca iz ozadja. Nadalje, svet je povezan, kot še nikoli ni bil, in mladi ga kot takega dihajo. Mladi so formalno izobraženi, kot še nikoli niso bili. Nove generacije se po eni strani zdijo pomehkužene, po drugi pa imajo lastnosti mehkega plastelina, iz katerega more zrasti nekaj čudovitega.

Zahodna religija je v krizi, cerkve se praznijo, toda skozi krizo se očiščuje in postavlja nastavke za duhovno prebujo. Se nam bo zgodila prav tista »vera za postreligiozni čas« in »mistika«, ki so jo napovedovali veliki umi 20. stoletja kot Dietrich Bonhoeffer, Paul Ricoeur, Karl Rahner?

Kriza je, a obeti so dobri. Nekaj je pri koncu, nekaj novega se rojeva. V skladu s poganskim izročilom na tej točki vedežujemo in poskušamo »prečitati« boginjo Usodo, da bi jo z nekim svojim manevrom preslepili. V skladu z monoteističnim izročilom se na tej točki prepustimo Bogu, kot se cvetni prah prepusti vetru, obenem ljubosumno varujemo dediščino svobode, kar ni drugega kot odklanjanje Usode in zavest, da je treba zavihati rokave.

Utopisti in apokaliptiki. Politični »vedeževalci« v pogonu.

Ni lahko. Politični »vedeževalci« ne spijo. Oni so Usodo že »prečitali«, zdaj se samo še mora zgoditi njihovim spoznanjem ustrezna prihodnost. Dvojnega duhovnega profila so: utopisti in apokaliptiki.

Utopisti imajo že skoraj do potankosti izdelano revolucijo boljšega jutri, vso v enačbah in načrtih. Njih družboslovno vedeževanje je takorekoč matematično in se ne moti (pomenljivo, da so v antiki kdaj vedeževalce klicali tudi »mathematikós«). Zdaj se mukoma trudijo stiščati realnost v kontejner svojih idej. »Milom ili silom«, realnost se mora držati »prerokbe«!!!

Apokaliptiki vidijo spremembo kot hudiča. Pred spremembo je treba zgraditi visok zid in varovati, kar imamo. Apokaliptiki so ves čas jezni in prestrašeni, njih posvečeni vedeževalci jih sproti krmijo z videnji malodane konca sveta.

Tako eni kot drugi imajo nekaj skupnega. Ker realnost v kontejnerje njihovih strahov in idej ne gre, so pripravljeni poseči po metodah, ki ogrožajo demokracijo. Oboji so preveč prepričani v svoj prav, da bi jih še fasciniralo počasno in naporno demokratično dogovarjanje.

Nov začetek ni avtomatičen. Treba je želeti »stati inu obstati«.

Zgodovina je en sam Advent. Ves čas je odprtih več možnosti. Tudi pravilo »ko je konec, je začetek« ne deluje avtomatično. Lahko je tudi samo konec in nobenega začetka. Pogoj, da bo to pravilo delovalo tudi v četrti veliki krizi krščanskega zahoda, mora biti dopolnjen z željo po biti: hoteti moramo »stati inu obstati« - če uporabimo Trubarjevo sintagmo.

Če zavoljo nekega podtalnega nihilizma in modnega relativizma sami nočemo »stati inu obstati«, se bo naš trenutni veliki advent stekel v kaos in temo. Odprti moramo biti za novo in spremembe, obenem pa krčevito »stati inu obstati« v nekaj najbolj osnovnih civilizacijskih dogmah: svoboda, dialog, delavnost, človekove pravice, solidarnost, gostoljubje.

Novo in tuje, ki prihaja – najsi prihaja od znotraj ali od zunaj našega mestnega obzidja -, mora točno vedeti, kje smo zahodnjaki »zagamano« nepremakljivi.

* Foto: Dolfe Jakop, Sagrada Familia, Barcelona.

O vitezih pišem, ker ...

Po »temnem veku« (X. stoletje), ko se je zdelo, da bo krščanska Evropa razpadla, imamo zanimiv odgovor duha: navadne ljudi je začela zanimati svetost. Kako biti svet, četudi nisi menih? Kako biti svet, četudi nisi »plemenite krvi«, torej član sakralizirane aristokracije? Nova duhovna gibanja so dobivala moč predvsem tam, kjer je nastajalo meščanstvo, ki je bilo manj vezano na fevdalni red, in je moralo svoja mesteca upravljati samo. Največ v severni Italiji. Tipičen in vse do danes navdihujoč primer je nastanek mlajših bratov, frančiškanov (ki pa, kot vemo, so se v nadaljnjem razvoju klerikalizirali, t.j. mnogi bratje postanejo duhovniki).

Seveda je v tem času koga odneslo v krivoverstvo. Pojavijo se katari, ki se vrnejo 1000 let nazaj ter izkopljejo že v antiki ovrženo gnozo, radikalni dualizem, sovraštvo do spolnosti in materialnega sveta. Toda glavni tok je ostal zvest katoliški sredini, oziroma, zvest evangelijskemu nauku in realizmu, tudi če se je odcepil od katolištva (valdežani).

Med duhovnimi novostmi tistega časa je viteštvo. Že od prej je veljalo, da je menihu, ki ima v roki orožje molitve, in duhovniku, ki ima v roki »duhovni meč«, ob bok postavljen še bojevnik, vitez s »časnim mečem«. Ta trojka je vršila leadership visokega srednjega veka. S tem, da je del viteštva v XI. in XII. stoletju prerasel v neke vrste posvečeni stan in celo postal oblika redovništva. Tipičen in vse do danes živ primer je Križniški red (ki se je v nadaljnjem razvoju prav tako klerikaliziral, t.j. vitezi postanejo duhovniki).

Viteške redove povezujemo s križarskimi vojnami. To ni narobe. Križarske vojne in dogodki okrog njih so spodbudile viteško duhovno revolucijo. Mnogi možje so hoteli dočakati in uresničiti Božje kraljestvo kot bojevniki, doseči odrešenje kot vojaški branitelji krščanstva pred islamom, kot varuhi ponovno zavzetega Jeruzalema. Ta duhovni naboj z njegovimi zmotami vred je presenetljivo dobro prikazan v filmu Ridleya Scotta Nebeško kraljestvo (2005).

Narobe pa je, da viteške redove vežemo zgolj na križarske vojne, ne da bi videli big picture. Big picture je splošna duhovna prebuja, želja po izstopu iz versko-strukturne utesnjenosti, občutek Božje bližine pri vsakomur ne le pri sakralizirancih, askeza in uboštvo, sočutje, solidarnost. Vse to, kar vidimo že pri naši sv. Emi Krški (+ 1045). V tem razpoloženju se že v začetku pri viteških redovih pojavi ideal, po katerem vitez ni zgolj bojevnik, ampak tudi molivec, socialni delavec, bolniški strežnik. Ti široki evangelijsko-socialni vzgibi so razvidni pri ustanovitvi Malteškega viteškega reda, potrjenega l. 1113. Ta red ves čas spremlja poimenovanje »red vitezov hospitalcev.«

Z viteštvom se visoko postavi ideja bratstva, s tem pa tudi ideja družbe, ki je manj vertikalna in bolj horizontalna. Nekatere viteške bratovščine začnejo ustanavljati neke vrste komune, v katerih živijo poročeni pari pa tudi celibatni vitezi. Pojavlja se skupna lastnina, kakor pri prvih kristjanih.

Degeneracija križarskih vojn, visoka cesarska in cerkvena politika, ki se je bala nenadzorovanih gibanj, za povrh konkurenčnih po vplivu, ter huda kuga v XIV. stoletju so marsikaj dobrega podrli in zavrli. Toda viteški ideal je preživel tako v strukturi (viteški redovi) kot po duhu (svetost laikov, skrb za uboge, dobrodelnost, vojaška duhovnost, moška duhovnost, poslovna duhovnost,...).

Prav neverjetno je, koliko fragmentov viteškega ideala je danes v pop-kulturi, zlasti v filmih. Viteški meč vidimo v velikih filmskih sagah Vojna zvezd, Gospodar prstanov, Zgodbe iz Narnije, Igra prestolov,... V viteški paradigmi se navdihujejo praktično vsi kavbojski filmi in vse kriminalke, kjer dober lik (prim. sv. Jurij) premaga zlo (prim. ubije zmaja), zaščiti nedolžnega (prim. reši Marjetico). Poteze viteške duhovnost zasledimo tudi v športu (fair play, kljub svoji zmagi spoštovati poraženca, pogumno priznati poraz). Skavtstvo, največja mladinska svetovna organizacija, načrtno goji viteški pridih.

*

O vitezi pišem, ker je skoraj boleče, koliko zaplankanosti pokažejo kakšne naše intelektualne elite z novinarji na čelu, ko pride v ospredje kaj krščansko viteškega. Vse bolj sem prepričan, da poleg hribovske zaplakanosti (vas) obstaja tudi blokarska zaplakanost (mesto) in še ena, ki je hujša od obeh: ideološka zaplankanost. Ideološka zaplankanost je hujša od ostalih dveh, ker nastane v knjižnicah in debatnih krogih. Paradoksno, kajne?

Ga. Alenka Ermenc je načelnica generalštaba Slovenske vojske in prostovoljka Društva Malteške pomoči. Veselim se njenega imenovanja in ji želim vse dobro.

* Foto: vitez, prizor iz kultnega filma Sedmi pečat (režiser: Ingmar Bergman, 1957)