Naša Gospa v plamenih

Dostojevski: »Lepota bo rešila svet.« 

Katalonski arhitekt Antoni Gaudí je barcelonski tempelj Sagrada Familia (gradijo ga preko sto let, dokončali naj bil ga pred letom 2030) najprej seveda zasnoval kot katoliški tempelj, ki ima prezbiterij, oltar, ladjo, kor, zakristijo. A obenem je načrtno delal na tem, da bi v njme mogli moliti ljudje, ki pripadajo drugim religijam, tudi onim, katerih vizija ne vključuje vere v osebnega Boga. Vprašal se je, kaj je univerzalna govorica božjega, presežnega, lepega. Odgovoril si je, da je to luč, svetloba, linije, ki svetlobo ujamejo in razporejajo. Odločil se je razkošno, kot še nihče pred njim, poseči po tej govorici.

Gaudí v svoji umetniški in duhovni intenci ni zgrešil. Ko sem bil oktobra 2017 nazadnje v Sagradi Familii sem se utopil v množico turistov z vsega sveta. Vseh ras in barv, mnogih prepričanj in ver smo se gnetli drug mimo drugega ter drug ob drugem ostajali v relativni tišini. Svetloba, kakor da smo pokriti z mavrico, nas je povezovala v čudenju. Linije navzgor, so nas skupaj dvigovale k Onemu, ki mu ne znamo dati skupnega imena, saj nenazadnje On presega vsa imena.

Katedrale po Evropi so kraji, kjer začutiš edinost človeškega rodu, ki vztraja v hrepenenju po lepem. Po obisku katedrale spoznaš, kako prav je imel Dostojevski, ko je zapisal: »Lepota bo rešila svet.«

Mali čudež Naše Gospe v plamenih

Ko je gorela pariška katedrala Naše Gospe, sem bedel do enih ponoči. Gledal sem oddajo o požaru na italijanski državni televiziji, nato CNN in podobne, ves čas sem preverjal odzive na Twitterju.

Sredi nesreče je prišla tolažba. Začutil sem, da spet prvači edinost človeškega rodu, ki vztraja v hrepenenju po lepem in si deli bolečino, ko nekaj lepega izginja v plamenih. Spet je prvačila k presežnemu nagnjena človeška narava. Za goli pragmatizem in materializem ni bilo prostora.

Naša Gospa je v svojem smrtnem krču kakor storila mali čudež za zedinjenje sveta. Kar je dobromislečega, je sočustovalo. Podobe mladih Francozov, ki so pobožno molili nedaleč od požarišča, so bile od svetovne javnosti sprejete z veliko simpatijo. Celo kakšni nesporno bojeviti ateisti so izražali bolečino in solidarnost ter odkrito svarili, da se za pravega ateista ne spodobi, da bi užival ob gorečih cerkvah.

Katedrala je simbol prvega reda

Katedrala ni samo lepota prvega reda. Je tudi simbol prvega reda.

Česa simbol? Že dolgo velja, da je katedrala tako simbol vere kot simbol zahodne civilizacije. Katedrala od sredine srednjega veka povzema:

• naše znanje (matematika, fizika, arhitektura,...);
• našo tehniko in delavnost (gradbeništvo, iznajdljivost, vztrajnost);
• naše hrepenenje po lepem (svetloba in linije, prostor za razlivanje glasbe);
• našo občestveno naravo (graditi katedralo počasi in s skupnimi močmi, v njej na bogoslužjih biti skupaj ne glede na stan);
• našo predanost drugemu (ko katedralo gradimo ali obnavljamo, da bi bilo v njej vsem lepo, ter da bi ostala zanamcem);
• našo duhovnost (splošen čut za presežno);
• našo odkrito vero v Kristusa (prostor za poslušanje Besede in evharistično slavljenje).

Na kratko: katedrala povzema posebno in zlasti za Zahod značilno simbiozo med vero in razumom, med mojim in skupnim, med človeškim in božjim. Katedrala je koda tega, kar kot civilizacija smo. Podobno kot Bachov Pasijon po Mateju ali Michelangelova Sikstinska kapela. In še bolj od njiju. Bach in Michelangelo sta na koncu individualna avtorja, katedralo (ali tudi kmečko podružnično cerkvico) gradimo počasi in s prispevkom mnogih.

V iskanju znamenj in prerokb

Ko zagori tak simbol, smo ljudje spontano šokirani. Čutimo, da ne gre le za les, opeko in kamen, ki izginjajo v plamenih. Tak prizor beremo kot »cahn«, kot znamenje, kot prerokbo o stanju in prihodnosti naše civilizacije. Naenkrat se prestavimo na simbolno raven. Sposobni smo globljih misli: Je to »cahn« naše dekadence? »Cahn« našega vstajenja?

Tovrstnega »simbološkega« odzivanja je bilo v zadnjih dveh dneh precej. Tudi v visoki politiki. Morda preveč. Venomer trezni Žiga Turk je zato tvitnil: »Simbol krščanske Evrope je vsaka cerkvica na vsakem griču. Krščanstvo je močnejše od enega požara. Ne stoji ali pade na par katedralah. Včasih je tragedija samo tragedija in ne politični simbol.«

Skrajneži: »Edina cerkev, ki razsvetljuje, je tista, ki gori.«

Seveda so hitro vzniknili poskusi, da bi tragedijo interpretirali po vzorcu spopada civilizacij islam vs. krščanstvo. Eni so bili brž prepričani, da je šlo za teroristično dejanje, drugim ni bilo težko na medmrežju poiskati in najti privoščljivih odzivov islamistično naravnanih osebkov, eni in drugi so kazali na misterioznega sprehajalca, ki je med požarom hodil po balkonu notredamskega zvonika.

Drži, da v zadnjem času v Franciji beležijo napade na cerkve, tudi zažigalne napade. Drži, da je pri teh napadih prisotna islamistična matrika, čeprav so lahko na delu tudi skrajni jakobinci ali pa zgolj navadni vandali. Drži, da se eno izmed gesel skrajne antiklerikalne levice glasi: »La seule église qui illumine est celle qui brûle. / Edina cerkev, ki razsvetljuje, je tista, ki gori.« (Berimo »razsvetljuje« kot parafrazo besede »razsvetljenstvo«.) Povedano drugače: podoba goreče cerkev je zlahka povzetek kakšnega od skrajnih prevratniških programov. Hipoteza terorističnega napada na Našo Gospo še ni povsem jasno in neizpodbitno ovržena.

Vse to je res in vse to je potrebno imeti v vizirju. Vendar delati iz goreče pariške katedrale nekakšno geostrateško tragedijo, ki naj nas mobilizira za dramatičen politični boj, ni na mestu.

* Besedilo je bilo objavljeno 17.4. na portalu domovina.je.
Foto zgoraj: Salamanca, stranska ladja katedrale (B.C.); spodaj: majice kot jih oglašuje in prodaja spletna stran no-gods-no-masters.com.