Harry Potter

Poznamo ženske, ki jim škodijo mehiške nadaljevanke, in moške, ki jih je zanimanje za nogomet poneumilo in odtujilo. Pa vendar latinsko limonadarstvo in fuzbal nista sprevržena, le preveč ju ne sme biti.

Podobno velja za Harryja Potterja. Ni težava v tem, da je magično pravljičen, niti v tem, da diši po poganstvu, ali pa da kot kak pripovedni demon obsede domišljijo bralca. Takih zgodb je mnogo – začenši s kraljem Arthurjem in z njegovim čarovniškim mecenom Merlinom. In take zgodbe smo znotraj krščanskega kulturnega okolja vedno znali vzgojno predelati in zagraditi v svet otroškega. 

Težava je v tem, da ga je preveč. Harry Potter predozira, je vsiljiv, velikopotezen, zaslužkarski. Vsako leto nova bukva, vsako leto nov film. Vse v velikih nakladah in z velikim pompom. Gotovo je v interesu Potterjevih proizvajalcev, da se najstniki potopijo v to zgodbo vse do odvisnosti. Že s tega vidika je Potter prvovrstni pojav pop kulture, katerega stanovitnost bi bila vprašljiva, če ne bi bilo silne propagande.

Te dni /konec leta 2005/ imamo enkratno priložnost, da Harryja Potterja ocenimo bolj natančno. V kinodvoranah namreč istočasno vrtijo Harry Potter in ognjeni kelih ter Zgodbe iz Narnije: lev, čarovnica in omara. Na prvi pogled ni bistvenih razlik. V obeh zgodbah se zgodi vstop v vzporedni svet v slogu Doroteje in čarovnika iz Oza in Alice v čudežni deželi. Vzporedni svet je pravljičen, nenavaden, čudovit, ampak na dnu tega sveta se skriva veliko zlo, ki ga glavni junak, čeprav še otrok, mora premagati.

Razpotje, na katerem se Harry razide z Dorotejo, Alico ter narnijskimi brati in sestrami Pavensie, je zaznamovano s čarovništvom. Medtem ko ostali junaki izjemoma s pomočjo čudežnega predmeta ali besede dosežejo kak pozitivni učinek, je Harry čisto ta pravi čarovnik. Medtem ko so pri ostalih junakih prve in odrešujoče vrline pogum, zaupanje, sočutje, je pri Harryju v odločilnih momentih v ospredju magična moč in spretnost ter povezava z dušami rajnih staršev, četudi mu obče človeških vrlin seveda ne manjka.

Zato je podobno kot James Bond, ki se sicer bojuje za dobro, obenem pa je na dobre avtomobile mahnjen mačist in kronični prešuštnik, tudi Harry Potter za kristjane dokaj sumljiv junak. Navaja nas namreč na miselnost, da do rešenja pridemo s pomočjo skrivnega znanja (prastara skušnjava gnoze) in da so tisti, ki to znanje obvladajo, nekaj več, neka višja sorta ljudi, razsvetljenci. Oni pač niso »bukeljni« - kot v zgodbah J. K. Rowlingove imenujejo navadne ljudi.

Ravno Zgodbe iz Narnije nas učijo, da je pravljičarstvo še vedno čudovito sredstvo za moralno in duhovno vzgojo otroka. Zgodbe iz Narnije nam celo pokažejo, da se v žanr pravljice more spraviti samo krščansko oznanilo, saj je to klasično delo C. S. Lewisa (pisatelja, ki je pri svojih tridesetih postal kristjan) pravcata teologija za otroke oz. kristologija za telebane – če se izrazimo moderno.

Harry Potter in podobni medijski projekti - med njimi poplava japonskih samurajskih šintoističnih risank - nas spodbujajo, da smo pozorni, kaj vpijajo duše naših otrok. Koliko se napajajo iz keliha pop kulture. Malo je sicer verjetno, da bodo postali prepričani čarodeji, pogani ali šintoisti. Bolj je verjetno, da bodo vsled obilnega konzuma tovrstne duhovne krame zmedeni sanjači, ki bodo uhajali iz kroga resnične vzgojne napetosti - iz resničnega življenja.

Minila bodo mlada leta, oni pa še vedno ne bodo znali pozdraviti soseda na ulici, ker se jim bo zdel prevelik »bunkelj«.

* Besedilo je bilo objavljeno v tedniku Družina konec leta 2005. Ker je zaradi zažiga knjig o Harry Potterju, ki se je te dni po rokah nekaj katoliških duhovnikov zgodil na Poljskem, tema znova aktualna, ga dajem na blog. Foto: Nigel Tadyanehondo, unsplash.com.