Vednožive herezije: gnoza

Starodavna in povsod navzoča

Gnoza (iz gr. gnosis = spoznanje) je najstarejša krščanska herezija. Z njo so se soočali že apostoli (konflikt s Čarodejem Simonom), predvsem pa prve poapostolske generacije kristjanov. Poznavalci med največje krščanske gnostike prvega časa štejejo naslednje štiri: Bazilid (+ 138), Valentin (+ 165), Karpokrat (+ 138) in v prejšnjem blogu predstavljen Markion (+ 160).

S tem da gnoza ni značilna le za krščanstvo. Skorajda vsaka religija pa tudi razvojna doba človeštva ima neko svojo gnostično inačico mišljenja. Kakor poznamo tipično krščansko gnozo, tako poznamo perzijsko (manihejstvo), grško (hermetizem), judovsko (kabala), islamsko (izmaeliti), srednjeveško (alkimija), romantično (teozofija) in moderno (okultizem, new age) gnozo.

Gnoza je vedno živa v duhovnosti in filozofiji. Z njo se pri nas ukvarja filozof Marko Uršič. Njegovi Gnostični eseji so dostopni na spletu. Neke vrste zgodovinsko in literarno spravo med gnostičnimi in pravovernimi spisi prvega in drugega stoletja smo na Slovenskem doživeli, ko je Celjska Mohorjeva l. 2015 izdala zajetno knjigo Zgodnjekrščanski spisi, med katere so poleg kanonične Nove zaveze vključeni Filipov evangelij, Tomažev evangelij, Marijin evangelij, Markionski uvodi k Pavlu,...

Gnoza vedno znova očara. Kot forma mentis se lahko pritihotapi tudi v ateistično okolje. To je takrat, ko ideološkemu osveščanju, „razsvetljeni“ politični opciji, kopičenju znanja in razvoju znanosti ateisti začnejo pripisovati dokončno zveličavne lastnosti in malodane transcendentalno poslanstvo. Žiga Turk v kolumni Trk v civilizaciji opisuje francoske razsvetljence in njih potomstvo ter vseh teh naduto in usodno prepričanje, da je izven njih le mračnjaštvo. Tukaj dodajmo, da samonavdušujočo in k podcenjevanju „obične raje“ nagnjeno držo „naprednih“ kulturnih in političnih elit - držo, ki je ta hip v Sloveniji še kako prisotna - lahko beremo kot kriptognostično. Gnoza, kot bomo videli, se more ugnezditi tudi v sodobno cerkveno okolje.

„Pravo znanje“ in „višje spoznanje“

Kaj je torej gnoza? Francoski filozof Jean Guitton v knjigi Le Christ écartelé (Razkosani Kristus, 1963), v kateri analizira herezije prvih krščanskih stoletij, krščansko gnozo označi takole:

Vsi gnostiki namreč trdijo, da vera „običajnih“ kristjanov, se pravi, skupna vera vernikov nima moči uvajanja v skrivnost /iniciacija/ in ne ponuja dovoljšnih pogojev za odrešenje in večno življenje. To vero je treba dopolniti in nadomestiti s „pravim znanjem“. To je „znanje“, ki kristjana naredi gnostičnega, duhovnega, „pnevmatičnega“ /iz gr. pneuma = duh/, saj mu daje višje spoznanje, ki ga more odrešiti.

Gnostikova napaka ni v tem, da bere in razlaga intelektualno in simbolno težje ter bolj skrivne vsebine, temveč v tem, da ga te vsebine kot duhovno opijanijo, privzdignejo, zelo poduhovijo, odmaknejo od običajnega sveta in od moralnih dilem navadnih ljudi. Herezija nastopi v naslednjem koraku, ko gnostiki ne priznajo teološke teže materialnemu svetu, stvarjenju, učlovečenju, vsakodnevnim banalitetam,...

Kdo ali kaj nam prinaša „pravo znanje“? Krščanski gnostiki v učitelja skrivnih duhovnih znanj „spremenijo“ kar Jezusa Kristusa. Ker v prvih evangelijih, razen nekaj drobcev v Janezovem evangeliju, tovrstnega materiali ni, začnejo sami pisati gnostične evangelije. Cerkev te evangelije tokom 2. stol. zavrže in označi za „apokrifne“. Toda vedno znova se pojavljajo ljudje, ki trdijo, da so apokrifni evangeliji pravi evangeliji in da jih je Cerkev po krivici zavrgla in prepovedala.

Zanimivo je, kako nekateri danes poskušajo rehabilitirati apokrifne evangelije tudi s pomočjo pop kulture. Vsi na primer vemo, da so apokrifi pravir, iz katerega je črpal Dan Brown svojo Da Vincijevo šifro. Ko smo že pri tem, priporočamo v branje blog Jožeta Bartolja Apokrifi.

Ko smo kristjani po malem gnostiki

Po malem gnostik (kripto-gnostik) je lahko nekdo, ki po tihem misli, da Sveto pismo ni tako zanimivo, kot so zanimive fatimske skrivnosti in međugorska sporočila.

Po malem gnostik je lahko nekdo, ki v imenu višjih duhovnih spoznanj zanemari medosebne odnose in vsakodnevne dolžnosti, kot je pranje avtomobila ali peka kruha.

Po malem gnostik je lahko nekdo, ki misli, da bo pastoralno načrtovanje, ki ga bodo izvajali edinole pametni teologi, zagotovilo uspeh cerkvenih struktur.

Po malem gnostik je lahko nekdo, ki meni da je župnijska maša, pri kateri župnik v zatohli cerkvici nič pametnega ne pove, dolgočasna, brez duhovnega naboja, „suha“ in da je zagotovo več Boga v jutranji rosi in v barvitih sončnih zahodih.

Po malem gnostik je lahko duhovnik, ki misli, da je mnogo ljudi v njegovi župniji butastih, zakrknjenih, duhovno topih, saj ne vidijo in spoznajo, da je edina prava pot duhovne rasti tista, ki jo on, župnik, v imenu Boga podaja.

„Naj bo Sila s teboj!“

Omenili smo že pop kulturo in filme. Na kratko poglejmo nekaj velikih filmskih sag zadnjih desetletij in katere od njih moremo označiti za „okužene“ z gnostičnimi elementi. Kar seveda ne pomeni, da ti filmi niso dobri, celo zelo dobri, tudi z vidika izklesanega moralnega in političnega sporočila (zlasti Vojna zvezd).

Gnostične tendence opazimo:

• Vojna zvezd. Dualistično pojmovanje Sile in sploh raba pojma Sila. Gre za grškim gnostikom ljub pojem dynamis. Da je ista Sila lahko svetla ali temna, nas  more uvesti v pojmovanje nekaterih gnostikov, da obstajata dobri in zlobni bog. Liki jedi vitezov spominjajo na gnostike inicirane v globoke skrivnosti. S pomočjo Sile se jedi vitezi dvignejo nad meseno-materialno stvarnost.
• Harry Potter. Čarodejsko-alkimistična rasa je nekakšna nadrasa, vsi ostali smo „bunkelji“, tepci, ki ne znamo čarati. Prikrade se lahko gnostična delitev na izbrane in razsvetljene na eni ter na navadne in nerazsvetljene na drugi strani. S tem da je poveličevanja čaranja itak poveličevanje skrivnih znanj, ki menda morejo kljubovati zakonom materialnega sveta.
• Matrica. Trilogija kompleksne poante. Toda spet smo v vzorcu Platonove votline. Večina ljudi živi v „vidnem svetu“, ki pa je navidezni svet in v njem ni resnice. Do resnice pridemo, ko se osvobodimo navideznega sveta in ko se zgodi nekaj, kar je podobno gnostičnemu „potovanje duše“ ter prehodu v „gornji svet“. Neo, glavni junak (Keanu Reeves), to potovanje opravi do konca uspešno. S tem, da v „gornjem svetu“ ne pristane v blaženosti, pač pa v kruti bitki za preživetje v podzemnem (materialnem) svetu.

Pravovernost opazimo:

• Gospodar prstanov. Glavni junaki niso ne čarovniki, ne vilini, ne krepki človeški vitezi, temveč hobiti, majhna polčloveška rasa z velikimi dlakavimi stopali. Stik njihove bose noge z zemljo ponazarja njihovo ne-pretirano-duhovnost, lahko kar rečemo, njihovo anti-gnostičnost. Običajno so debeluškasti, da se vidi njih umesenjenost (Beseda je MESO postala). Hobiti odrešijo svet v moči zaupanja, poguma in zorenja v moralnih odločitvah, ne s pomočjo duhovnega razsvetljenja in viteških misteričnih pripomočkov à la vojnozvezdaški Skywalkerjev svetlobni meč. Milost Božjo na koncu sage ponazarjajo orli, ki gotovo smrt spremenijo v življenje.
• Zgodbe iz Narnije. Pravljični viteški svet, ki pa skozi svojo poetiko in fabulo dokaj nazorno podaja pravoverno krščansko teologijo.

* Na sliki animator Marko uči otroke peči kruh, frankolovski poletni oratorij za otroke 2017 (arhiv Župnije Frankolovo).