Vednožive herezije: milenarizem

Politični milenarizmi XX. stoletja 

Fašizem, nacizem in komunizem so pravnuki krščanske milenaristične herezije (iz lat. millenium = tisočletje). So pa tudi dediči od krščanstva starejših nagibov, ki so državo razumevali kot človeka presegajočo idejo (po Karlu Popperju je to prisotno v Platonu) ali kot božansko tvorbo. Poleg tega so vsi trije totalitarizmi spretno manipulirali splošni psihološki vir, ki v ljudeh nikoli ne ugasne in ki mu pravimo hrepenenje po boljšem jutri oz. praželja po nastopu dobrih časov, ki bi dobri 1000 let ostali.

Pomnimo. Mussolini je l. 1936 Italijo, potem ko si je podredila Etiopijo, razglasil za „fašistični imperij, ki nosi neuničljiva znamenja volje in moči rimskega liktorja“ ter za „imperij miru“ in „imperij civilizacije“ (prim. Mussolinijev govor). Navdih je jasen: obnova tisočletnega Rimskega cesarstva. Hitlerjev nacionalni socializem je svoj Tretji rajh neposredno imenoval „tausendjähriges Reich“. Internacionalni socializem v izvedbi od Stalina zasnovanih vzhodnoevropskih komunizmov, vključno s slovenskim, je socializem razlagal kot prehodno dobo, kateri bo sledil „srečni“ komunizem, ko bo uničeno vsako socialno in ekonomsko zlo in bodo „v trgovini banane zastonj“ - tako nam je razlagala neka učiteljica v sedemdesetih – „in jih nihče ne bo jemal več, kot jih bo potreboval“.

„Kraljevali bomo s Kristusom tisoč let“

Toda od kod milenarizem, to sanjavo pričakovanje tisočletnega kraljestva miru in pravice na zemlji, ki pa se v praksi rado sprevrže v uničevalno slo in v kruto posiljevanje zgodovine? Eden od izvirov za milenaristično mišljenje je v sami Novi zavezi, natančneje v Apokalipsi. Tako opiše Janez svoje videnje:

Videl sem vse tiste, ki niso molili zveri in njene podobe in si niso vtisnili na čelo in na roko njenega žiga. Oživeli so in kraljevali s Kristusom tisoč let. Drugi mrtvi pa niso oživeli, dokler se ni dopolnilo tisoč let. To je prvo vstajenje. Blažen in svet, kdor ima delež pri prvem vstajenju! Nad takimi druga smrt nima nobene oblasti, ampak bodo postali Božji in Kristusovi duhovniki ter bodo kraljevali z njim tisoč let. Ko pa se dopolni tisoč let, bo satan izpuščen iz svoje ječe. (Raz 20,4-7)

Že v zgodnjem krščanstvu se je na podlagi teh vrstic pojavilo verovanje, da se bo Kristus vrnil še pred koncem sveta in vzpostavil na zemlji tisočletno kraljestvo miru in blagostanja. Končna zmaga nad Satanom in sodni dan se bosta zgodila naknadno. Ta razlaga se je podkrepila še z judovsko apokaliptiko in se spočetka ni zdela vsem po vrsti heretična. Zagovarjali so jo tudi nekateri učeni teologi, med njimi Tertulijan (+ okrog 220), in škofi, med njimi Viktorin Ptujski (+ 303 ali 304)

Proti koncu Rimskega cesarstva, ki je med tem postalo krščansko, pa se apokaliptika („zdaj, zdaj se bo vrnil Kristus“) in milenarizem („in vzpostavil bo tisočletni raj“) umikata manj dramatičnim duhovnim držam. Nekateri milenaristi so obtoženi herezije in v zavračanju milenarizma je tudi razlog, zakaj se je takrat izgubila večina spisov Viktorina Ptujskega. Mimogrede: če Viktorin Ptujski ne bi umrl mučeniške smrti, bi verjetno, v kolikor milenarist, ne bil razglašen za svetnika.

Pričakovanje raja na zemlji ne miruje

Vendar milenarizem ni nikoli zamrl. Skupaj z apokaliptiko je vzniknil v srednjem veku ob pričakovanju močno simbolnega leta 1000. Velik teološki vzpon je doživel z Joahimom iz Fiore (+ 1202), kateremu sem lani posvetil blogerski zapis Izvorna zmota progresistov. Milenaristično vzdušje smo opazili tudi v pričakovanju leta 2000, zlasti v sinkretistični duhovni prebuji imenovani NewAge (poleg v treh že omenjenih totalitarizmih). Milenarističen je lahko tudi kapitalizem, ko se začuti zmagovalca nad ideološko konkurenco, zapusti treznost svobodnega trga ter se pretvori v obvezno ideologijo sreče in v zabičano nam vero v potrošniški raj. Nekaj milenarističnega odtenka je tudi v znameniti tezi Francisa Fukuyame o koncu zgodovine: liberalna demokracija = končni razplet zgodovine.

Milenarizem ne miruje niti v za pravovernost še kako skrbni Cerkvi. Interpretacije međugorskih dogodkov in prerokb s strani nekaterih vernikov dišijo po pretirani apokaliptiki in milenarizmu. Podobno zadiši tudi kakšna interpretacija fatimske prerokbe o zmagi Marijinega brezmadežnega srca.

Preberimo, kar je l. 1992 v Međugorju dejala francoska redovnica Emmanuel Maillard:

In tukaj, kjer sta komunizem in zlo bila morda najbolj zakoreninjena, prav tukaj se je pred desetimi leti prikazala Devica Marija. Tukaj se odvija nekaj edinstvenega in veličastnega: zmaga, triumf Marijinega brezmadežnega srca, padec človeških zmot, sprememba človeškega srca, stvarjenje novega razmišljanja, začetek boljšega sveta. (link)

Međugorje predstavlja za mnoge, tudi zame, v moralnem in duhovnem smislu „začetek boljšega sveta“. To še ni milenarizem. Milenarizem bi bil, ko bi „boljši svet“, bolj božji svet, kakor videli sestopati iz neba na zemljo, se tudi utelešati v določenem političnem sistemu, in ko bi od dolgoročnih ekonomsko-kulturno-političnih sprememb pričakovali daleč daleč preveč.

Nevarnost milenarizma

Zakaj je milenarizem slab? Najprej zaradi metode, ko simbolni jezik Razodetja razlaga dobesedno. Nato, ker Božje odrešenje, ki presega prostor in čas, prej ali slej tišči v zemeljsko-politične rešitve. Vsi vemo (in 23. avgust je dan spomina na to), kaj prinašajo pobožanstveni zemeljsko-politični sistemi. Slab je še zato, ker zlasti v navezi z apokaliptiko v ljudeh ustvarja vzneseno in odsotno čustveno razpoloženje, ki se lahko sprevrže v topoumni verski fanatizem. Denimo, Islamska država, če uporabimo krščansko terminologijo, ni nič drugega kot do konca sfanatizirana apokaliptična sekta ter od pravovernega islama smrtonosni odklon milenarističnega pridiha.

Včasih se kdo usaja, zakaj tolika skrb vernih ljudi za zaviranje heretičnih odklonov in toliko naprezanja za pravovernost. Odgovor se glasi: „Tudi zaradi varnosti, dragi moji, tudi zaradi varnosti.“ Barcelona docet.

* Na sliki: prijatelja Amadej in Danijela na Peci.