Vednožive herezije: markionizem

Herezije na psihološki in ideološki ravni

Italijanski publicist Vittorio Messori herezijo (krivoverstvo) primerja stolpu v Pisi. Lep, privlačen, grajen z dobrimi nameni, toda nagnjen in nevaren. Vanj je bilo vloženo mnogo znanja, pa vendar so arhitekti zanemarili nekaj bistvenih podatkov in gradnja ne stoji, kot bi morala. Herezija nastopi, ker se v teološko zgradbo ne vgradijo vsi potrebni podatki iz Svetega pisma. Tudi taki, ki nam na prvo žogo niso všeč. Blaise Pascal je zapisal: „Vse herezije nastanejo, ker ne znajo uskladiti dveh nasprotujočih si resnic.“ Denimo: eno je minljivi človek, drugo je večni Bog. To sta dve sveti dejstvi, ki se na razumski ravni izključujeta. Ali si minljivi človek ali si nesmrtni Bog. Druge ni. Toda v primeru Jezusa Kristusa moramo ti dve resnici uskladiti, drugače nismo kristjani. Če ju ne uskladimo, če ne pridemo do hkrati „pravega Boga in pravega človeka“, smo heretični kristjani ali pa nekaj drugega, morda že pol-muslimani.

Herezija je verska disfunkcija, ki pa temelji na moralnih in spoznavnih nihanjih, ki so prisotna v človekovi psihologiji. Še več, po tej liniji se da današnje filozofske in politične skrajnosti ter zmote brez posebnega naprezanja primerjati s herezijami, s katerimi se je spopadalo antično krščanstvo. Le fokus moramo iz teologije premakniti na način mišljenja in čutenja (forma mentis) in že ugledamo „heretika“. V slovenski miselnosti in psihologiji na primer je zelo prisotna manihejska herezija (ostra delitev na dobro in zlo, na nas, pozitivce, in vas, negativce,...), čeprav je seveda nekateri tako ne imenujejo.

Popolno in radikalno brisanje Stare zaveze

Tokrat bomo spoznali markionizem, ki je prav udobno vkomponiran v našo nacionalno politično čud. Zakaj začenjamo ravno z markionizmom? Zato, ker je zelo zahrbten in uničujoč. Ni slučajno, da ga nekateri poznavalci pojmujejo kot herezijo, ki je bila „krščanstvu verjetno najbolj nevarna v vsej njegovi zgodovini“.

V Pontu rojeni in v Rimu umrli mislec ter verski voditelj Markion (+ 160, prim. slovenska Wikipedia) je preprosto učil, da Stara zaveza nima nobene veljave. Če hočemo ohraniti čisti Jezusov nauk, moramo Staro zavezo v celoti zavreči. Jahve, starozavezni stvarnik sveta, in Bog, ki ga Jezus kliče Oče, nista isti Bog. Mesija, ki ga pričakuje Stara zaveza, ni Jezus, ki ga za odrešenika razglaša Nova zaveza. Stara zaveza je kruta in na ljudi spušča prekletstvo, Nova zaveza je ljubezen. Stara zaveza je vezana na stvarjenje materialnega sveta, Nova zaveza nas dviguje nad materijo, nad telesno življenje. Kristus se zato tudi ni zares utelesil, saj bil s tem priznal starozavezno surovost in materialnost.

Markionstvo: Pred letom 1991 ni bilo ničesar / Pred letom 1941 ni bilo ničesar

Zgodi se, da na Facebooku ali Twitterju pripomniš, kako smo se balkanski in manj balkanski fantje med služenjem vojaškega roka v Jugoslovanski ljudski armadi znali tudi lepo imeti; zgodi se, da pohvališ kakšnega svojega učitelja marksizma iz gimnazijskih let; zgodi se, da rečeš, da smo po drugi svetovni vojni uspeli vzpostaviti kar dober zdravstveni sistem ter da smo v Mariboru imeli TAM, v katerem smo s slovenskim znanjem ustvarjali tovornjake; zgodi se, da poveš da smo imeli v soseščini človeka, ki je bil profesionalni udbovec, a vseeno dober sosed in prijatelj... in že te kot roj sršenov napadejo slovenski desničarji, pristaši osamosvojitvenega kulta, lustratorji po božjem navdihu, gojitelji ideje, da se je Slovenija leta 1991 zbigbengala malodane kot creatio ex nihilo.

Evo, to je markionizem. Nobenega priznanja družbeni ureditvi, bolje, nobenega priznanja družbenemu izkustvu, ki je bilo pred zdajšnjim izkustvom. Prej je bilo vse slabo, zdaj je vse dobro. Socializem je ustvaril hudobni bog, demokracijo je prinesel dobri bog. Ali eden ali drugi. Med njima ni nobene sprave, nobene premostitvene brvi. Kar je danes slabega, izvira od prej. Če pohvališ kaj od prej, si izdajalec novega časa, glupi jugonostalgik, rdeči podtaknjenec,...

Markionizem desnih ima seveda svojega predhodnika v markionizmu levih. Le da so ti še bolj radikalno, še bolj brezkompromisno zanikali dobo pred letom 1941. Niti demokratični in akcijski antifašizem, ki so ga na Primorskem gojili tigrovci, se pred markionistično ihto slovenskih komunistov ni rešil. Skoraj vse, kar je bilo pred „novozavezno“ Revolucijo, je za komuniste veljalo za „starozavezno“ smetje. Ko so to miselnost potencirali do fanatičnega, jim ni bilo težko začeti tudi fizično čistiti, se pravi, likvidirati ljudskih ostankov „temnega srednjega veka“, če je bilo treba, z dojenčki vred.

Na rabimo vedeti šteti do tri, da uvidimo, kako zavirajoča in pogubna je tovrstna drža tudi danes, v letu 2017. Dialog in sožitje nista možna, če vsak sebe razume kot brezmadežno „novo zavezo“, svojega svetovnonazorskega in političnega tekmeca pa kot zahojeno „staro zavezo“. Gre za čistunsko in naduto držo, ki prej ali slej vodi v nove in nove kroge sovraštva. Tudi sodobne človekovim pravicam zavezane organizacije (imejmo v mislih kakšne prolgbtjevce) zgubijo verodostojnost in veščino strpnosti, ker na ono, „kar je bilo prej“, gledajo po markionsko, t.j. intelektualistično zviška ter z željo po na horuk redefiniranju ali brisanju.

Antimarkionstvo: Nosil sem rdečo zvezdo a se imel fajn / Berem o Slomšku

Antična Cerkev je na Markiona in na njegovo vzporedno versko organizacijo odgovorila odločno. Markion je v osnovi negiral enost in edinost Boga. Pravovernost pravi, da ne more biti več Bogov in Bog v sebi ne more biti razdeljen. Markion je negiral tudi enost in edinost zgodovine. Pravovernost pravi, da ni ene zgodovine, ki se neha, da potem nastopi druga, nova zgodovina. Ni navidezne zgodovine materialnega sveta na eni ter resnične zgodovine duhovnega sveta na drugi strani. Kakor je Bog en in nedeljiv, tako je zgodovina ena v svojem razvoju in svojem nadaljevanju.

To pomeni, da ni Nove zaveze brez Stare zaveze. Cerkev se je vsled Markiona odločno zavzela za Staro zavezo in jo iz antimarkionističnih potreb poudarjala do mere, da je kdaj, na primer v spisih Viktorina Ptujskega (+ 303), celo Nova zaveza šla nekoliko v drugi plan. Staro zavezo je privila k sebi tudi za ceno tega, da ji še danes kdo očita, češ kako lahko med svoja sveta besedila vključuje starobiblična sex&blood poglavja.

Pravoverna rešitev je torej v sprejemanju preteklosti, v priznanju, da te brez preteklosti, četudi ti ta kdaj ne leži, ne bi bilo. Pravoverno je videti enega Boga, ki bdi nad zgodovino, in ljudi, ki jim je Bog enako blizu, četudi živijo v različnih zgodovinskih dobah in družbenih sistemih. Pravoverna forma mentis je v ohranjevanju tistega dobrega, ki ti ga je preteklost dala, dasiravno ta preteklost ni bila brez gube in madeža. 

Psihološko zdrave osebe so spontano antimarkionistične. Psihološko zdravega pomladnika prepoznaš, ko se je z vlago v očeh sposoben spominjati, kako lepo se je imel kakšen dan v jugovojski, ko se je bratil z Bosanci in Albanci ter nosil, drugače ni moglo biti, rdečo zvezdo na kapi. Psihološko zdravega progresista (tisti, ki jih poznate, veste, da slovenski progresisti iz velike krščanske preteklosti priznavajo morda le Jakobovo pot) prepoznaš, da je sposoben prebrati biografijo o Antonu Martinu Slomšku in začutiti hvaležnost, da smo Slovenci imeli takega moža.

* Foto: člani Folklornega društva Lancova vas v starinski kmečki opravi (z mojo sestrično Matejo v ospredju).