Po izgonu begunske družine

Sirska ornamentika (s spleta)  

Leto 2017: „skrajni“ levičarji, kardinal Bozanić in sirski kristjani

Po duhovniških kanalih je tudi do mojih ušes dospela novica, da je sirsko-egiptovska družina Korba-Suleman, ki so jo ponosne slovenske oblasti izgnale (link), bila krščanska; da so jo na Hrvaškem lepo sprejeli; da se je v dobro iz Slovenije deportiranih beguncev angažirala tudi hrvaška Cerkev s kardinalom Bozanićem.

V Sloveniji so se za družino Korba-Suleman potegovala humanitarna društva „eksotičnih“ imen, tipa refudživelkomerji Protirasistična fronta brez meja, domnevno kakopak vsa levičarske provenience. V prid družine se je aktiviral zimzeleni Matevž Krivic, kritična do sodnih oblasti je bila progresistična prižnica, ki sliši na ime Studio City (link).

Na dan deportacije (22. marec 2017) je prišlo do prerivanja med protestniki, ki so branili družino, in policijo. Verjamem, da je kakšnemu slovenskemu kristjanu večerja bolj teknila, ko je po poročilih videl, kako je policija uporabila silo proti „levičarskim marihuanarjem“. Verjamem, da se verjetno noben slovenski kristjan ni vprašal, kako to, da „brezbožni“ levičarji branijo arabske kristjane, do katerih bi posebno, iz zakramenta krsta izhajajočo dolžnost zaščite morali čutiti prav slovenski kristjani. Seveda, upoštevati moramo, da informacije, da gre za kristjane, ni bilo. Upoštevati moramo, da kakšni medijski delavci s protikrščansko plombo v možganih včasih tudi naredijo, da take informacije ni.

Resnica je ta, da smo slovenski kristjani na dogodek gledali od daleč, morda s kakšnim žarkom veselja ob pričakovanju, da bodo policijski pendreki pobožali rdeče skrajneže, hrvaški kristjani pa niso stali ob strani, temveč so svojim bratom in sestram v Kristusu izkazali gostoljubje. Kardinal Bozanić in slovenska rdeča eksotika so se obnašali na način A, slovenski kristjani na način B.

Leto 170: ko noga sirskih kristjanov prvič vstopi v našo deželo

Sprožijo se spomini in asociacije. Ali veste, kaj vse smo slovenski kristjani dolžni Siriji?

Legio XII Fulminata je bila rimska legija s sedežem v sirskih Melitenah (danes jugovzhod Turčije).* Odlikovala se je v bojih s Perzijci in Parti, luč Rima je pripeljala do Kaspijskega jezera in globoko v Mezopotamijo (današnji Irak). V Dvanajsti legiji so bili v glavnem Grki in Sirci. Ko je okrog l. 170 cesar in filozof Mark Avrelij (+ 180) v Ogleju sestavljal veliko armado, ki bi udarila po Markomanih in drugih germanskih plemenih (prim. začetni prizori iz filma Gladiator), ki so poprej vdrla vse do Italije, je z vzhoda poklical tudi Fulminato in jo namestil v gornjo Panonijo ob Donavo. 

Zdaj, izpričano je, da so v tej legiji bili kristjani, po narodnosti najverjetneje Sirci. To vemo, ker se je med krščanskimi in poganskimi legionarji po vojni vnela debata, kdo je z dežjem pomagal neki v obroč stisnjeni enoti, ki je umirala od žeje: Jupiter ali Kristus? Ali kar zračni demoni, ki naj bi jih klical nek egiptovski vrač? Da je legionarjem iz Dvanajste pomagal krščanski Bog, saj je le po molitvi kristjanov prišlo odrešilno neurje, piše znameniti Tertulijan (+ 225).

Kakor koli. Morda so prvi kristjani, ki so prekorakali današnjo slovensko zemljo od Gorice (pristanišče Oglej) do Lendave, vmes pa molili psalme in klicali Kristusovo ime, bili ravno sirski legionarji okrog l. 170. Ni dokazov, da bi slednji tod načrtno oznanjali evangelij in ustanovili prve krščanske skupnosti, močni indici pa so, da so tu bili. In indici so, da je poleg oglejske ena prvih, če ne prva krščanska skupnost na naših tleh, nastala kmalu po markomanskih vojnah v Petovioni (Poetovio, Ptuj). Še več: francoska učenjakinja Martine Dulaey, najboljša poznavalka Viktorina Ptujskega (+ 303), je prišla do spoznanja, da je ptujska krščanska skupnost tretjega stoletja imela precej sirskega teološkega pečata, ki bi ji ga lahko dali krščanski trgovci iz Palestine in Sirije (sklep njenega doktorata o petovionskem škofu in mučencu je prevedel in na splet postavil Miran Špelič, link).

Begunci so znamenje

Kot kristjan in duhovnik razbiram Božje delovanje po znamenjih. Otroke pri verouku učim, da Bog govori po znamenjih.** Najodličnejša znamenja so seveda sami zakramenti. Toda z njimi ni konec Božje govorice. Bog govori po velikih in malih dogodkih. Konkretneje, Bog govori tako po veliki begunski krizi kot po „mali“ drami naše sirsko-egiptovske begunske družine.

Mega dogodek je begunska kriza. Avgusta 2015 sem na Twitterju čivknil:

Veliki greh industrijskih držav je v smeti vržena hrana. Božja pravičnost je, da begunci, ki nimajo hrane doma, prihajajo ponjo k nam.

V imenu biblijskega in katoliškega nauka, da so zemeljske dobrine vsem ljudem enako namenjene, še enkrat trdim, da je premik ljudstev iz bede in vojne proti deželam, kjer se že narejena hrana meče v smeti (kar se „veselo“ dela tudi v jedilnicah od levičarjev povzdignjenih javnih šol) v popolnem skladju z Božjo pravičnostjo. Begunec je preroško znamenje, ki strga masko z obraza prenažrtih kapitalističnih dvoličnežev.

„Mali“ dogodek je marčevski izgon krščanske sirske družine iz Slovenije ter pasivnost nas, lokalnih kristjanov. „Mali“ dogodek velike simbolike. Gre za sirsko-egiptovsko družino z malčkom. Vzporednica s Sveto Družino je takojšnja. Tudi slednja je imela malčka in istočasno bila begunska. Na nek način je bila „sirska“, v kolikor je izhajala iz Galileje, ki meji na Sirijo, ter „egiptovska“, saj je bežala v Egipt. Gre za krščansko družino. Sirija je tista dežela, kjer so verujoče v Kristusa najprej imenovali „kristjani“. V kakšni sirski vasi še danes govorijo aramejščino, ki jo je govoril Jezus. In, kot sem maloprej spomnil, med prvimi, ki so evangelij v srcu nosili na področjih med Sočo, Savo, Dravo in Muro, so najverjetneje bili sirski legionarji okrog l. 170. Sirski (antiohijski) teološki vplivi pa so se na Ptuju pojavili in čutili nekaj desetletij zatem. Sirija – v svojih krščanskih genih jo imamo!***

Kristjani mislimo, da sta nam sekularizacija in bojeviti ateizem vzela Boga. A ko nam Bog pošlje svoje znamenje, v primeru družine Korba-Suleman geografsko in socialno gledano tudi zelo biblično znamenje, ga ne vidimo. Okrog deportirane družine vidimo hude levičarje, sodobne Judeže, ki nas bodo prodali tujcem, v njej ne vidimo opomina in spomina na našo duhovno korenino.

* Verjetno je tej legiji pripadal stotnik, delujoč na mejnem področju med Galilejo in Sirijo, katerega besede izgovarjamo pri vsaki sveti maši: „Gospod, jaz nisem vreden, da prideš k meni, ampak reci le besedo in ozdravljena bo moja duša“ (prim. Mt 8). Dvanajsti rimski legiji je pripadalo tudi znamenitih 40 mučenikov iz Sebaste, ki godujejo 10. marca. Nekateri XII. legijo, imenovano Fulminata (Blisk), obravnavajo kot najbolj krščansko med vsemi rimskimi legijami.

** Veroučni učbenik za 5. razred nosi naslov Znamenja na poti k Bogu.
*** Tudi v smislu, ker je antično krščanstvo na naših tleh v majhnih skupinah ali v posameznih družinah preživelo propad Rimskega cesarstva in razpad lokalne cerkvene strukture ter se kasneje vključilo v mlado slovansko krščanstvo.