Če bi otrok hotel ostati v materinem trebuhu, bi ostal v varnem okolju. A s tem bi ubil sebe in mater. Če otrok hoče živeti, mora ven. Skozi trpeč porod mora v nov svet. V novem svetu bo najprej zajokal, takoj zatem ga čakajo bacili in prehladi, boleča rast zob in mestni smog. Toda le tu bo zaživel, le tu bo on postal on.
Opazujemo, da mnoge človeške sredine nočejo ven. Rade bi ostale v »materinem trebuhu« sedanjega časa. Dobro so umeščene, zanje je trenutni svet »popoln«. Dinamiko strahu pred spremembo, se pravi, dinamiko »ne-rojevanja« zlasti nazorno vidimo v slovenski ekonomsko-politični sferi. Tu udobno zleknjeni elitni sloj že vrsto let preprečuje sistemsko in moralno prevetritev.
Papež Frančišek Cerkev pogosto poziva, da »gre ven«. Imenuje jo »Cerkev v izhodu«. Kar v papeževi materinščini zveni kot »una Iglesia en salida«, Slovenci prevajamo s »potujoča Cerkev«. To seveda ni najboljši prevod, saj omili papeževo zahtevo po pogumni in odločni spremembi.
»Cerkev, ki gre ven« pomeni Cerkev, ki opušča varnost sedanjega trenutka in se odpira novemu. Varnost sedanjega trenutka je delati tako, kot smo vedno delali. Vedno isti način pastorale in administracije, vedno ista organizacija dekanij in župnij, vedno isti sumničav ali celo bojevit odnos do sodobnega sveta. Ostati na položaju, kjer smo vedno bili, se nam zdi najbolj varno.
Toda istočasno ob slovenski Cerkvi raste vse bolj zajetna množica nevernih, nezaupljivih ter tako ali drugače zahtevnih sogovornikov. Če imamo radi Kristusov evangelij in če ga bomo hoteli oznaniti tej množici, bomo morali »iti ven« ter se izpostaviti »bacilom in prehladom«. Naučiti se bomo morali spoštljivega dialoga, v prostorih, ki niso naši; plodnega dialoga, ki bo tekel v okvirjih, ki jih ne bomo vedno postavljali mi; pristnega dialoga tudi s tistimi, za katere se nam zdi, da nam nimajo kaj povedati in da so naši nasprotniki.
Slovenski prostor kakor da hrepeni po moralni in kulturni spremembi. Spremembe ni, ker se vsak boji »iti ven«. To nas počasi ubija. Sprostimo sanje! Zakaj ne bi bila Cerkev med prvimi ali pa kar prva, ki je ni strah biti »v izhodu«?
* Besedilo je najprej izšlo 30. aprila 2017 kot uvodnik v tedniku Družina. Foto: Katja Suholežnik, Madrid 2013.
Se lepo sliši, kot en kup zelo "varnih" fraz, s katerimi se ne moreš nikomur zameriti ...
OdgovoriIzbrišiIti ven... Ven iz Cerkve? To je nekaj. Pa da se vidi Človek zadaj. Gol. Vem, misija za nore, pa vseeno. Zakaj? Zaradi merodajnosti. Zato, ker je včasih obsodba greha večja od greha samega. Itd. Itn.
OdgovoriIzbrišiDobro razmišljanje, ni druge. Iti ven, a biti Doma. Pa vendar, ven se hodi, kadar je vreča Darov polna. Če pa je bolj kot ne prazna, je bolje, da si doma. Sv. Frančišek je bil gol in bos, a je imel culo Darov. Kdor pa ga oponaša brez njih, postane enak svetu in na koncu se za lastno preživetje bori kot žival. Pri tem pa filozofira, da bi si našel izgovor.
OdgovoriIzbrišiSmer je lepa, manjka pa konkretnosti. ZAČETKA. Konkretnost je Gospod kot naš Gospod in prijatelj. Brez tega intimnega odnosa hoditi o svetu je biti na isti ladji s potapljajočimi.
Obstaja pa že cerkev, ki gre ven. Imenuje se "kartonska cerkev", ker na ulici postavijo meter veliko kartonsko cerkvico, potem pa ozdravljajo, izganjajo in krščujejo v Svetem Duhu.
Kdor gre ven, ne sme postati enak svetu. In mora Duha imeti. Nekateri pa bodo šli ven le zato, da se družijo, ker jim je za zidovi dolgčas in ne najdejo rešitve. Taki ubijajo krščanstvo. Take care torej, ker zgledi vlečejo, slabi zgledi pa še hitreje vlečejo in ubijajo zraven. Vero.
Čisto enostavno - iti ven pomeni, da smo vsi kristjani poklicani k oznanjevanju. Duhovnikov je vedno manj in na nas je da poskrbimo za verouk, pastoralo. Je veliko načinov - skupine odraslih, zakonske skupine, animatorji...Ne ostajat zaprt ampak vabit ljudi - predvsem s svojim zgledom. Pokazat - ne se sramovat - kako deluje Bog v našem življenju...
OdgovoriIzbrišiTudi tukaj pogrešam kakšen komentar p. dr. Petra Rožiča. Verjamem, da bi prav prišel.
OdgovoriIzbrišiSicer pa sam vidim dve skrajnosti, sekularizacija in pa polno pobožnosti med katerimi se vernik ne znajde več. Si zamislite družinsko življenje, kjer ena oseba, Bog ne daj, oba zakonca, starša "tekata" iz ene pobožnosti do druge. Koliko prostora in čas še potem ostane za njun odnos, za starševstvo...
Med tem pa se različne pobožnosti širijo in nove pojavljajo, da so komaj "pod nadzorom". To moramo urediti v svoji hiši. Red naj bo!
Sam sem bil priča, določenim praksam, kjer duhovnik z laiki izvaja določeno "terapijo", a je zelo mimo strokovnosti, na meji, da celo človeku škodi. Ker je duhovnik zraven, je kao dovolj, da je vredu in ni potrebno preverjati, presejati...
Da ne naštevam, v naši RKC je ogromno dobrih stvari, ki jih je vredno ali celo nujno potrebno nadgrajevati in jih usmeriti v (MANJ JE VEČ). Saj vemo, ta začimba, ona začimba, toliko te začimbe... kater okus potem prevladuje?
Tri najosnovnejše, najpomembnejše, najpotrebnejše "začimbe in konec. Npr. 1.zakonske skupine (1X MESEČNO) in(izobraževanje, spremljanje voditeljskih parov), 2.oznanjevanje ( vzgoja oznanjevalcev, ki so same ovce, ki smrdi z ovcami, ne le , kot ovca in govori, deluje, diha v vsakdanji drži, besedi, ki ni zgolj teološki jezik, ki ni zgolj "naštudiran, vseved", slušatelji pa ene zgubljene nevedne ovce AMPAK, DELI POSREDUJE TO KAR JE KOT »OVCA« NAŠEL, Z OSTALIMI V DUHU BOŽJE LJUBEZNI... 2. VEROUK -red in v osnovi enako zastaVITI stvari za celo Slovenijo. Srečanje staršev veroučencev 2x mesečno, uvesti predstavnike staršev, enotna pravila reda pri verouku in vzgojnih ukrepov, dolžnost staršev… Starše vključiti v različne cerkvene dejavnosti od čiščenja, do piknika, branja berila… v smislu, potrebujemo vas tukaj, pomagajmo si. Dajmo staršem možnost, da se vključijo s svojimi talenti in darovi, ne bojme se njihove nepopolnosti, saj je vsak nepopoln,… 3. poudarek na delivce najsvetejšega, 4. ŽPS in njegova dejanska vloga,- naj ne zadostuje minimalnemu papirnatemu sistemu zadoščevanja, …
OdgovoriIzbrišiKdo se bo torej spravil in naredil red? Bomo res samo tarnali, da ni decev v Sloveniji, da ni ustreznih staršev kjer bi se v družinah rodili duhovni poklici, ni dovolj molitev za duhovne poklice...
OdgovoriIzbrišiDELAJ IN MOLI!
Kakšno okolje ustvarjamo za duhovne poklice? Se vidimo med seboj? Prepoznavamo drug pri drugem talente in darove in se spodbujamo v njih razvijanju ali se gremo elitizma, postavljanja, popolnega, dodelanega, nedostopnega…?
Mi je rekel poročen moški, da bi se morda odločil za pot dijakona, kljub temu, da se zaveda velike odgovornosti, na poti tudi "križev pot" , ki je neizogiben a potreben a, da bi bil obdan z okoljem, kjer prevladuje predvsem skrb za stavbo, freske, lep župnijski vrt, lepo to, lepo ono, veroučne učilnice pa nimajo ne projektorja, zimska kapelica... hm.. komaj da obstaja skratka pastorala odnosa- vzgoje-življenja po Kristusu pa...?!? Potrebno je eno in drugo, ne le predvsem eno.
Jaz tudi nebi hotel imeti prakse pri avtomehaniku, ki je prioritetno usmerjen v dobro in čim več popravljenih avtov, pozabil bi pa na odnos do ljudi, ki so pripeljali avto, pozabil na odnos do zaposlenih, ki popravljajo avto...
Jezusa vidim, doživljam in razumem kot živega, dinamičnega, poživljajočega, v duhu ljubezni prodornega, korajžnega, usmiljenega, dobrohotnega, polnega odnosa- bližine, sprejemanja... a
OdgovoriIzbrišiponižnega. Ga še imamo za zgled? Ga sploh hočemo imeti za zgled? Sploh prepoznamo, da je edini smisel, da ga je enostavno potrebno imeti za zgled?
Pa kaj je tako katastrofalnega, če kdo od staršev ne ve na pamet npr. vseh cerkvenih praznikov? A da zna biti ob človeku, ga videti, ga potrditi, mu pomagati, to pa kot, da ni nič posebnega.
Dokler ne bomo dvignili glave izpod svojih oklepov kot želve, in si upali biti ranljivi, kot sam Kristus, ter stopiti na pot njega, ki je sama Pot, Življenje, Resnica, bomo brcali v temo in se vrteli v krogu.
Kako torej?
Kdo bo prevzel vlogo glavnega pobudniika? Jaz bom z njim! Kdo se še javi?
"Kdo bo prevzel vlogo glavnega pobudnika? Jaz bom z njim! Kdo se še javi?"
OdgovoriIzbrišiDomen, Gospod koga navdihne, kot tebe, a ne pričakuje vedno končnih rezultatov. Že sama srčnost Ga totalno osvoji. Si kot Tomaž, ki je kriknil: "Gremo še mi z Njim, da bomo kamenjani z Njim!", današnja teologija pa ga vsako leto znova kaznuje z nejevernežem, ko je HOTEL vstalega Jezusa videti. Ali ostali revčki niso bili nejeverneži, ko jim je Magdalena pritekla povedat, da Ga je videla? Tomaž pa je bil prvi med učenci, pripravljen na smrt z Njim. V čem je lahko večja Ljubezen?
Brez Ljubezni in smrti pa ni Življenja, ne glede na obleko, ki jo kdo nosi. V tem je ves problem.
,,,torej kako naprej...?
IzbrišiTako pogosto je: zaljubljen si v nekoga in želiš, da te opazijo ... ali preživljaš težak "razhod" in želiš, da se vrne ... ali pa si osamljen in iščeš nekoga posebnega . Vse je odvisno od tega, kaj želite. Če ste osamljeni in želite najti novo ljubezen, je za vas urok. samo kontaktirajte dr. Jasper v Gmailu, ona je najboljša: doctorjaspermagic@gmail.com, ali pa jo kontaktirajte na WhatsApp: +2349150316084
OdgovoriIzbriši