Diakonise – staronova vloga žensk v Cerkvi

Ženska ni obredno nečista  

Ponovimo: ženske morajo že jutri biti posvečene v katoliške duhovnice, če je globinski zadržek, da niso duhovnice, njih domnevna obredna nečistost. Obredna nečistost bi bila za krščansko žensko ponižujoča označba prapoganskega izvora (prim. blog Nečista). A ker se neposvečevanje žensk v duhovnice veže na nekaj tehtnejšega, se pravi, na Jezusa, katerega moški spol ni slučajen, pač pa je posebno Božje znamenje, bodo katoliški duhovniki še naprej samo moški.

Če vprašanje ženskega duhovništva skupaj s sv. Janezom Pavlom II. od l. 1994 razumemo kot „dokončno zaprto“, to še ne pomeni, da pred nami ni nalog za večjo vlogo žensk v življenju Cerkve, predvsem v polju vodenja in bogoslužnega udejstvovanja. Pri tem je zanimivo, da ne potrebujemo odkrivati tople vode, temveč se lahko navdihujemo in učimo iz življenja prve Cerkve. Zlasti prvo stoletje krščanstva nam razkriva za takratno okolje dokaj „napredno“ vlogo krščanske ženske (prim. Vidna vloga žensk na začetku krščanstva).

Posebej zanimiva je vloga zgodnjekrščanskih diakonis. Naziv in služba diakonis je izpričana v antiki, potem pa postopno izginja in se v 10. stoletju dokončno izgubi. V 19. stoletju je o ustanovitvi diakonis razmišljal španski škof sv. Anton Marija Klaret. Na diakonise je lani spomnil papež Frančišek, kar je imelo precejšen odmev v medijih, tudi v slovenskih.

Antične diakonise: krščanski napredek pri ženskem in socialnem vprašanju

So res obstajale diakonise? Od mnogih podajmo dva citata: eden je od apostola Pavla, drugi je od Plinija Mlajšega, nasprotnika in preganjalca kristjanov. Pavel Rimljanom piše (Rim 16,1-2):

Priporočam vam našo sestro Fojbo, ki je diakonísa v Cerkvi v Kenhrejah: sprejmite jo v Gospodu, kakor se spodobi svetim, in ji stojte ob strani v vsem, kar bi potrebovala od vas, saj je bila tudi ona v pomoč mnogim in tudi meni.

Plinij, rimski upravitelj Bitinije (današnja severozahodna Turčija), okrog l. 112 piše cesarju Trajanu o svojih postopkih zoper kristjane (Epistolae X, 96). Pove, da jih je nekaj dal usmrtiti, vsem pa je prepovedal druženje. Nakar doda:

O česar pravilnosti sem se toliko bolj prepričal potem, ko sem, tudi s pomočjo mučenja, od dveh suženj, ki so jih imenovali diakonise /lat. ministrae/, zvedel, kaj je res. Ničesar drugega nisem našel kot bedasto in zagrizeno praznoverje.

Oba vira govorita o diakonisah (grška beseda, ki so jo latinili z ministra). Iz Pavlove omembe diakonise Fojbe lahko razberemo, da gre za pridno, samozavestno in verjetno tudi vodilno žensko. Plinij pa nas preseneti, ko pove, da sta dve mučeni diakonisi bili sužnji. To govori, da prvotna Cerkev ni samo znala dati vidnega mesta ženskam, temveč da se tudi ni ozirala na socialni položaj ženske. Tudi sužnje so lahko bile diakonise.

Na razpolago imamo zanimivo pričevanje v spisih vplivnega sv. Ignacija Antiohijskega (+107). Ko opisuje Cerkev, pravi, da je škof v Cerkvi kakor Bog Oče, diakoni kakor Bog Sin. Nauk dvanajsterih apostolov (Didaskalija, spis iz sredine 3. stoletja) kasneje dodatno opredeli diakoniso, ki je v Cerkvi kakor Sveti Duh. S tem, da lahko gre tu za slovnično igro, saj je beseda duh - ruah v hebrejščini ženskega spola in zato ustreza, da se Duha vzporeja z diakoniso.

Kaj so diakonise delale?

Kaj so diakonise delale? So bile diakonise v njih diakonsko službo posvečene? Je bilo njih morebitno posvečenje sorodno posvečenju moških v diakonsko in duhovniško službo? Zadeva je še nejasna. Iščemo odgovore. Vprašanju diakonis je del svojega študija o diakonski službi namenila tudi ugledna Mednarodna teološka komisija leta 2002 (vir). Papež Frančišek pa je 12. maja 2016 v pogovoru z višjimi redovnimi predstojnicami, navajajoč nekega sirskega strokovnjaka za zgodovino Cerkve, dejal (vir):

Zdi se, da je vloga diakonis bila pomagati pri krščevanju žensk, ko so jih krstili s potapljanjem. Zaradi obzirnosti do ženske so jih krščevale one, enako so jih one tudi mazilile s krstnim oljem. Tudi to je zanimivo: ko je prišlo pred škofom do sojenja zaradi zakonskih zadev, ker je mož tepel ženo, so imele diakonise nalogo, da pregledajo podpludbe na telesu ženske in o tem poročajo škofu.

Didaskalija k nalogam diakonis prišteva še: poučevanje spreobrnjenih žensk, obiskovanje bolnih žensk. Prepoveduje pa, da bi diakonisa lahko krščevala in sodelovala kot diakon pri evharistični daritvi. Podobno pišejo od Didaskalij nekaj let mlajše Apostolske konstitucije:

Diakonisa ne blagoslavlja in ne dela ničesar, kar delajo duhovniki in diakoni. Ona pazi pri vratih in pomaga duhovnikom pri krščevanju žensk zaradi spodobnosti.

S kakšnim posvečenjem so bile diakonise posvečene?

Opis nalog antične diakonise pravzaprav ni nič posebnega. Ko so krščevali odrasle s potapljanjem, je bilo razumljivo, da je namesto duhovnika žensko pod pazduhe prijela druga ženska, se pravi diakonisa, in jo trikrat potopila. Tudi za „sodni“ pregled ženskega telesa, ki jo tepe mož, je bilo razumljivo, da ga je opravila ženska in ne moški. Poučevanje in obiskovanje žensk ni nekaj posebnega; dandanašnji kaj takega opravljajo katehistinje in sodelavke Karitas. To, kar izstopa, je, da je Cerkev za tovrstna opravila ženske obredno postavljala, jim v svoji shemi služb in karizem dala vidno mesto ter jih imenovala s posebnim imenom: „ženski diakoni“ – diakonise.

Kakšna je perspektiva? Bomo spet imeli diakonise? Glede morebitne ponovne oživitve te ženske službe v Cerkvi je papež Frančišek lani ustanovil komisijo. Ne bo toliko odločilno odkriti, kaj so antične diakonise delale. To več ali manj vemo in je primerljivo temu, kar mnoge žene danes po naših župnijah že delajo. Bolj odločilno bo odkriti, če so bile za to delo posvečene; še bolj, kakšno stopnjo posvečenja so imele. Zaenkrat vemo, da o njih obrednem posvečenju preko polaganja rok pišejo Apostolske konstitucije, ki navajajo obrazec klicanja Duha nad diakonise. O diakonisah se je govorilo na Kalcedonskem koncilu l. 451, kjer se prav tako omenja, da so bile na nek način posvečene.

Papeževa komisija za diakonise še ni rekla svoje.

* Foto: podoba krščanskih žena v Priscilinih katakombah v Rimu (s spleta). Nekateri menijo, da so ta in še nekatere podobe žensk v Priscilinih katakombah dokaz, da je antična Cerkev imela posvečene duhovnice in da Vatikan tega namerno noče priznati.