Od strahu in „naših partizančkov“ do zaupanja

Dodatna „velikonočna“ praznovanja

Uh, kakor naporno je biti Slovenec med 27. aprilom in 25. junijem! To ni samo čas, ki si ga dovolim s pomočjo tvita Vanesse Čokl označiti kot čas „popoldanskih zgodovinarjev“, temveč je to čas podvojenega oz. potrojenega velikonočnega praznovanja. K prvemu in prastaremu velikonočnemu judovsko-krščanskem ciklusu ob prvi pomladni polni luni, se v drugi polovici pomladi pridružita še dve politični „veliki noči“: leva in desna.

Leva velika noč se začne s „slovesnim vhodom v Jeruzalem“, s 27. aprilom, menda dnevom  vseslovenskega upora proti nacističnemu okupatorju. Nadaljuje se s 1. majem, praznikom delavcev in kmetov, ki ga sicer najbolj glasno praznujejo birokrati in intelektualci. Kakor koli, 1. maj ima čast, da je edini slovenski civilni praznik, ki ga naš človek, levi in desni, spoštuje na dosledno sakralen način, se pravi do mere, da na ta dan ne zaganja mešalcev ali motokultivatorjev. Vmes seveda ves čas, zlasti s pohodom ob ljubljanski žici, leva velika noč predvideva obhajanje spomina na „veliki petek“, na narodovo trpljenje in smrt pod fašističnim škornjem. Levi velikonočni čas se izteče 25. maja z „vnebohodom“, z apoteozo Rešenika, s ponovno poživljenim čaščenjem Njega, katerega kultno ime je – kot oznanja slovenski zeliščni liker – Marshal.

Desna velika noč steče sočasno in je v polemiki z levo veliko nočjo. Upravičeno pove, da je „veliki petek slovenskega naroda“ poboj nasprotnikov komunizma, vključno z ženskami in otroci, ki se je začel že l. 1941, kulminiral pa v „krvavi rihti“ l. 1945. V desni naraciji ima vlogo egiptovske vojske, demona, Judeža,... domači levičar. Ta je l. 1941 bil zgolj izvajalec Stalinovih direktiv, l. 1991 pa nasprotnik osamosvajanja. Desni „dan upora“, t. j. začetek narodovega „vstajenja“ je postavljen na 23. maj, ko se spominjamo pekrskih dogodkov, „izhod iz groba“ na 25. junij. O apoteozi osamosvojitvenega Mojzesa ne bi zdaj…

Naporno je to! Slovenec si, vse žrtve bi rad enako počastil, vsako zlo bi rad enako zavrnil, praznoval bi svetlo svobodo svojega naroda – teogoniji, pripovedi o fundacijskem mitu, simboliki in praznovanji pa sta dve. In kot stekli lisici se grizeta med seboj. Komaj čakaš, da pride vroče poletje in da mrzlo pivo odplakne ta nori psihično-simbolni vrtiljak.
 

„Naši partizančki“

Rad hodim v hribe. Če tam gori grem mimo križa, zmolim Očenašek, spomin na rajne obudim ob spominskih tablah gorskih nesreč, ni se mi težko zresniti in izročiti pokojnih Bogu tudi ob partizanskih spomenikih. Enkrat sem se bližal enemu od teh. Pri njem sta stali dve ženski mojih let, po butični planinski opravi sodeč fini gospe, gotovo ne na minimalcu. Bili sta tiho in svečanih drž. Upočasnil sem korak, da ne bi zmotil svetega trenutka. Odšli sta. Ko sem ju kasneje dohitel, sem nehote slišal, da sta si rekli, kako prav in lepo je bilo „pozdraviti naše partizančke“.

„Partizančki“? Od kod zdaj ta diminuitiv? Zakaj ta ljubkovalna „oblikica“? Ali tam padlim ne bi bolj pasalo po srbsko reči „naše partizančine“? Res je, da imamo doma „rožice“, „muceke“, „otrokece“, da pa na nekaterih točkah po naših gozdovih ležijo pokojni „partizančki“!?

Odgovor je preprost: čustva. Čustva partizane spreminjajo v „partizančke“, v dobre duhove naših gozdov in planin; čustva spravljajo v krizo še včeraj modni postmodernistični ludizem Slavoja Žižka ter namesto „krhkega absoluta“ spet ustoličujejo „jeklenega absoluta“ - bajeslovnega Maršala in Očeta; čustva narekujejo dvojno politično-mitološko (in ne berite „mitološko“ nujno v negativnem smislu) „velikonočno“ praznovanje ter njuno logiko medsebojnega izključevanja; čustva teh nekaj beguncev na naših tleh rišejo v glavah patriotov kot apokaliptičnega zmaja, ki bo v brezno pahnil tretjino zvezd, če mu ne bo prej sv. Jurij sunil kopja skozi lobanjo.

Glede zgodovine in praznikov... Pet pametnih zgodovinarjev in pet pametnih politikov, seveda različnih svetovnih nazorov,  bi se dobilo na nekem kmečkem turizmu in v enem popoldnevu bi lahko prišli do sklepa, da, recimo, 27. aprila 1941 ni bilo nobenega „dneva upora“ ter da l. 1991 levičarji niso bili izdajalci slovenskega naroda. Toda pet pametnih zgodovinarjev in pet pametnih politikov nima nobene moči, ko strateško in simbolno smer zapovedujejo čustva in od njih gnani „popoldanski zgodovinarji“.
 

Namesto moraliziranja krepiti kulturo srečanja in zaupanje

Čustva? Kakšna čustva? Pred kratkim se je pri nas mudil veliki avstrijski sociolog religije in pastoralist Paul Zulehner. Predaval je dvoje zadev: „Cerkev in migracije“ ter „Prihodnost krščanstva v Srednji Evropi“. Med drugim je poudaril vse močnejšo, če že ne kar primarno vlogo čustev v trenutni verski in politični situaciji. Za razjasnitev idej nam je toplo priporočal knjige trojih ženskih imen: Monika Renz, Dominique Moisi, Ruth Wodak.* Renzovo, ker zna povedati, kako deluje prastrah in kakšno eksistenco (politiko) izoblikuje v nas in naših družbah; Moisijevo, ker je izdelala čustveni geopolitični zemljevid sveta in pokazala, da Evropo obvladuje čustvo strahu (medtem ko je npr. v Indiji in na Kitajskem vodilno čustveno stanje upanje, v arabskem svetu pa ponižanje); Wodakovo, ker ob postavljenih diagnozah predpisuje tudi zdravilo, ki je v tem, da neracionalni strah pretvorimo v racionalnega, se pravi, v razumno anksiozno stanje, ki nas požene k spremembam, nato pa načrtno na vseh ravneh krepimo zaupanje.

Iracionalni strah - tu nekje smo mi, dvojni ali trojni Slovenci. Iracionalni strah in zatekanje v mitologije. Mitologije, ki že dobivajo srhljive obrise manihejskih ceremonij. Desničarsko protibegunsko zborovanje ter titoistična bakljada na Sabotinu sta samo na zunaj dva različna dogodka. Spodaj je isti strah, isto zavračanje argumentiranega, isti mehanizem radikalizacije, ista manipulacija podatkov, ista potreba po močnem simbolu in identiteti, ista manihejska delitev na dobro (mi) in zlo (vi). Ob tem, da je t.i. „demokratična sredina“ vedno bolj topa; t.i. „glas razuma“ vedno bolj tih; klasični mediji, kot „prostor dialoga“ in „organizatorji mišljena“, vedno bolj v harakiri poziciji; nekateri odlični intelektualci, ki bi v kolikor intelektualci morali ostati super partes, pa se veselo mastijo s čevapčiči na kašnem od mitingov iz nabora dvojne „velikonočne“ ponudbe.

„Najslabša opcija je moraliziranje,“ nas je oni dan poučil Zulehner. Ljudem, ki jih je strah, nič ne pomaga, če se nanje deremo in jih kvalificiramo kot ksenofobe, fašiste, titoiste, komuniste,... Moralistično pridiganje, češ kakšni packi da so, češ kakšni na bajeslovne fore padli neumneži da so, jih ne bo premaknilo. Pot ozdravljenja je ena in poleg od Zulehnerja omenjenih avtoric je veliki učitelj te poti papež Frančišek. Pot iz našega mučnega položaja je v kulturi srečanja in v krepitvi zaupanja.

I have a dream,... o dveh milijonih prebivalcev Slovenije na skupnem pikniku, na ogromnem zelenem travniku, pod mlaji in zastavami.

* Monika Renz: Erlösung aus Prägung, Paderborn 2009; Dominique Moïsi: La géopolitique de l’émotion, Paris 2008; Ruth Wodak: Politik mit der Angst. Zur Wirkung rechtspopulistischer Diskurse, Wien 2016.