Liessmannova kritika intelektualcev

Kritika intelektualcev v NZZ

Konrad Paul Liessmann je profesor na Filozofskem institutu Univerze na Dunaju, literarni kritik in publicist. 16. januarja 2017 je pri švicarskem Neue Zürcher Zeitung (NZZ) izšel njegov odlični komentar „Kaj pomeni misliti?“, nadnaslovljen „Kritika intelektualcev“ (link).

Ni časa, da bi pisanje v celoti prevedel. A ker je v slovenskem prostoru podobno ostrih in pronicljivih komentarjev na to temo malo, problem pa podoben avstrijskemu in švicarskemu, bom povzel poglavitne Liessmannove misli o trenutni zagati intelektualcev. 

Če povem vnaprej:
- gre za zagato, ker so se intelektualci prevečkrat izneverili svojemu osnovnemu poslanstvu, ki je MISLITI zadeve tega sveta (in ne toliko UPRAVLJATI jih);
- gre za zagato, ker so intelektualci MIŠLJENJE prehitro nadomestili z MORALO.

Kriza mnenjskih in političnih elit

V prvi tretjini komentarja avtor rezonira o splošni krizi političnih in mnenjskih elit. Vpraša se, če so trenutne elite sploh še sposobne voditi, saj gre družba vse pogosteje v drugačno smer, kot si želijo. Dokaz za to so Brexit, Trumpova zmaga, nezmožnost reševanja migrantske krize, nezmožnost reševanja bližnjevzhodnega vozla,... Če neki eliti kar naprej nekaj ne uspeva, meni Liessmann, to ni več elita. Elita se tako sme imenovati in ima v vsaki družbi pravico do oblasti in privilegijev le pod pogojem, da jo tvorijo tisti izbranci, ki so najboljši in najbolj sposobni za vodenje in za reševanje težav.

In tu pridemo do intelektualcev. Tudi ti niso opravili svoje naloge. Ker je niso oni, je na koncu niti ostala elita ni.

Past intelektualčevega družbenega angažmaja

Kako je sploh mogoče, da intelektualci doživijo neuspeh? Oni namreč razmišljajo, oni ne „delajo“, ne vodijo, ne menedžirajo,... Ampak ravno to se je zgodilo: iz predsodka in strahu, da bodo s samim razmišljanjem ostali v senci dogajanja, so se intelektualci družbeno angažirali. Podpisujejo peticije, vstopajo v politične stranke, so takšni in drugačni aktivisti.

Liessmann je na tej točki odločen. Takole zapiše:

Kljub „J'accuse“ Emila Zolaja: ne kričanje ne obtoževanje nista intelektualcem lasten posel, temveč /je njim lasten posel/ v javnosti in pred javnost iznesti kritično analizo družbe.

Avtor nato na primeru rabe in nerabe besede „poraženec“ pokaže, kako se je mogoče intelektualcu izogniti floskularnemu antiglobalizmu in gojiti njemu lasten kritičen odnos do globalizacije.

Ko mesto premišljevanja prevzame morala

Da je danes intelektualno razmišljanje med nami vse manj prisotno, so gotovo krivi „miselni oblački“ (kultura mehiških nadaljevank in pogovornih oddaj) ter spletni algoritmi (ang. filter bubble), ki ti med guglanjem vnaprej sugerirajo, kaj ti je želeti in misliti. A intelektualci so precej prispevali k lastni demontaži. Liessmann pravi:

Kajti premišljevanje so prevečkrat oni sami diskreditirali in ga skozi strategijo samo-imunizacije nadomestili z moralo.

Morala seveda ni slaba. A morala ne more opraviti posla, ki pripada premišljevanju. Moralni, humanitarni in politični angažma ne more nadomestiti neusmiljene intelektualne analize.

Dve skušnjavi: paternalizem in fokus na nasprotnika

Da so intelektualci začeli delovati predvsem „moralno“, vemo tudi iz dvoje skušnjav, ki jima radi podlegajo. V njih se pojavljata:

Nagnjene k paternalističnemu vzgajanju ljudstva in veselje do patologiziranja domnevnih in resničnih nasprotnikov.

Intelektualci se radi počutijo kot svetilniki za neuko množico ter prav strastno in verbalno vešče znajo obdelati tistega, ki ga razumejo kot svojega nasprotnika. A v obeh skušnjavah intelektualec rad poenostavlja kompleksne probleme. Poenostavljanje pa je sila ne-intelektualen proces. Poenostavljanje je smrt intelekta. Liessmann navrže novejši primer takega poenostavljanja:

Zakaj bi o neki politični drži premišljevali in iskali čim boljše argumente, če pa je dovolj, da vse skupaj diskreditiramo kot desno, populistično, nacionalistično ali konservativno, oziroma kar postavimo diagnozo fobije.

Vživeti se v vsakega in biti „nestrpen“

Intelektualec je produkt žlahtnega izročila zahodnega racionalizma in razsvetljenstva. In tja, zlasti h Kantu, nas po zdravilo napoti v švicarskem časniku objavljeni avstrijski avtor.

Prva stvar je, da se intelektualec redno sooča sam s seboj. Druga, da se zna vživeti v vsakega. Intelektualec namreč mora in zmore „sedeti na več stolih“.

K bistvu mislecev – in tu se še enkrat spomnimo Kanta – sodi, da lahko samostojno in v soglasju s seboj razmišljajo postavljeni v vlogo vsakega drugega.

Vendar ta sposobnost vživljanja oz. sedenja na več stolih ne pomeni, da je za intelektualca vsako mnenje enako dobro in sprejemljivo. Bilo bi v nasprotju z naravo intelekta, če bi ta nehal preizkušati, razbirati, prebirati, tudi zavračati. Liessmann zapiše:

Kdor misli, je v osnovi nestrpen. Kajti misliti pomeni vztrajati pri tehtnosti argumentov, plavzibilnosti prepričanj, razumnosti razlag, preverljivosti trditev.

Neodvisnost in krepost samote

Intelektualec mora vztrajati na svojem. Pritiski in mamljive ponudbe se vrstijo, medtem ko zna biti žep včasih kar prazen. A neodvisnost je nujna.

Intelektualci sedijo na več stolih in svoje duhovne neodvisnosti ne smejo izgubiti ne zaradi politične pripadnosti ne zaradi ekonomske odvisnosti.

Poslanstvo intelektualca ima svojo ceno. Največkrat je to samota. Ampak samota je pravzaprav intelektualčeva krepost, zaključi Konrad Paul Liessmann svoj komentar za NZZ.

Peter Gut, NZZ