Manj krstov, razen v Podravju

Mali svečenik tišine in raziskujočih skritih iger,
ves odprt na senčno stran, pozna
noč dedov, poniglavo strmečih
v temni led neba.

France Forstnerič v pesmi Vnuk iz ciklusa Drava

Bo namesto Krke zdaj Drava slovenska sveta reka?

Enkrat lani sem novomeškemu škofu Andreju Glavanu dejal, da se mi zdi, da imamo Slovenci eno sveto reko in da je to Krka. Iz porečja Krke namreč prihajajo mučenci, nekateri naši bodoči svetniki, od tod je doma več škofov. Še danes se zdi, da Krka kot zaliva duhovne poklice, saj je v njeni okolici več novih maš kot drugod po Sloveniji. Škof je moje sume o „sveti“ Krki po svoje potrdil, ko je navedel še nekaj dodatnih primerov tamkajšnjih božjih ljudi.

Potem pa to! Slovenska škofovska konferenca (SŠK) objavi Letno poročilo Katoliške cerkve v Sloveniji 2016, a takšno, da na določenih področjih vključuje pregled zadnjega desetletja (link). In tam naletimo na podatke o številu krstov (graf spodaj). Naj povem, da so ti podatki zanesljivi, saj župniki kaj morda res delamo površno, sv. krste pa zagotovo vestno in natančno beležimo.

In kaj pravijo? Število sv. krstov se povsod zmanjšuje, le v škofiji Novo Mesto in nadškofiji Maribor je nihanje navzdol zanemarljivo. Povsod viden minus, razen v koroško-štajerskem Podravju ga skoraj ni! Kako je to mogoče? Bo zdaj Drava slovenska sveta reka?

Nimam namena biti pameten in izčrpen, ko gre za Božja pota, ki niso človeška pota. Ostal bom na ravni indičnih sodb. O fenomenu ohranjanja števila krstov v moji rojstni škofiji v štirih korakih. 

Prvič: Ko pridrvi zmaj pohujšanja, se katoličani ne razbežimo kot srake

Podatek o nezmanjšanju krstov v porečju Drave oz. na področju nadškofije Maribor bije v oči. Omenil ga je Tadej Strehovec, tajnik SŠK, v gosteh pri Slavku Bobovniku v Odmevih (17. januarja 2017, link), v katerih je tekla beseda o mariborskem cerkvenem bankrotu. Kako to, da drastičnega padca krstov ni bilo tam, kjer se je zgodil - citiram novinarko v TV prispevku v Odmevih - „doslej največji finančni cerkveni škandal pri nas“, ki „je s položaja odnesel kar tri nadškofe“? Strehovec je nakazal eno izmed razlag: ko je stiska, se kristjani ne razbežimo, pač pa stopimo skupaj.

Poglejmo. Če so mariborski cerkveni ekonomi s sedežem v centru mesta spisali eno najbolj žalostnih poglavij v zgodovini lavantinske škofije, so le nekaj kilometrov vstran, tam na severovzhodnem robu mesta, kjer ob stanovanjskih soseskah rastejo trte, pogumni košaški kristjani skupaj s svojim nasmejanim župnikom Igorjem Novakom kmalu zatem spisali eno najbolj častitljivih poglavij zgodovine te iste škofije. Svojo nedokončano cerkev, ki jo je odnesla stečajna masa firme SCT, so tudi s pomočjo slovenskih frančiškanov (link do Delovega zapisa o Miranu Špeliču) znova odkupili in s tem plačali dvakrat. Le da je njihova.

Drugič: Antiklerikalci, „ftihnite“ že enkrat!

Kakor koli, še enkrat se je izkazalo, kako pristransko in tudi slaboumno ocenjujejo Cerkev vedno isti slovenski antiklerikalci, ki bušijo iz teh in onih kolumn. Po ptujsko bi jim zabrusil: „Ftihnite!“ Če že ne zaradi tisočih in tisočih katoličanov, ki smo vajeni, da nas zviška precejate, „ftihnite“ zaradi sebe, prvakov v privoščljivosti, da se ne boste na vsake tri kvatre osmešili. Religije ne moreš ocenjevati kot ocenjuješ fluidno politično stvarnost, pa če si še tak častilec trebuha (ekonomije), še tak enodimenzionalni marksist. Premlevati o religiji s politološkimi orodji je kot zabijati z žebljem puding na zid. Vedno znova bo spolzel mimo tvoje podolgovate in ostre kovine.

Mariborski škandal je gotovo demoraliziral in destabiliziral marsikaterega katoličana, ni pa vseh po vrsti spravil na kolena. Vera v Kristusa in pripadnost njegovi Cerkvi sta vendar nekaj več kot skupek priložnostnih prepričanj in razpoloženj. Razveselite nas - posodobite že vendar svoje religiološke učbenike!

Še eno vas prosim. Ne izvažajte hermenevtike kulturnega boja k nam, ki v slednjem posebej ne uživamo! Na Štajerskem so poglavitne slovenske ideološke delitve pogosto bolj pritaknjene kot samonikle.

Tretjič: „To smo mi“ oz. kamor modnomušja doktrina relativizma ne seže

Slišati je, da je poleg splošne sekularizacije eden izmed razlogov za upad krsta na Slovenskem tudi nekakšna moda pri marsikaterih mladih starših, češ, našega „froca“ ne bomo dali krstiti, naj sem za krst sam odloči, ko bo velik. Ne bom zdaj o veleneumnosti te relativistične drže in o pedagoški kapitulaciji mladih staršev, raje bom navrgel naslednjo tezo. Če so v obtoku določene ideološke muhe, ki danes so, jutri pa jih več ni, so te gotovo manj prisotne na Dravskem in Ptujskem polju, na Pohorju in na Kobanskem, med koroškimi hribi in v dolini Dravinje, v Halozah in v Slovenskih goricah.

Pred nekaj leti mi je nek priden in ugleden hajdinski kmet o katoliški veri dejal: „To smo mi!“ Ni govoril, kako je treba k maši in koliko rožnih vencev na teden je treba zmoliti, ker, kot vemo, Štajerci posebno pobožen narod niso, rekel je samo: „To smo mi!“ Z drugimi besedami, če bomo začeli popuščati pri svoji najgloblji identiteti, ki je krščanska, mi ne bomo več mi in zadeve se bodo začele na široko podirati.

Skratka, borbena relativistična poza, ki je odločno proti katolištvu, začuda počepna pa, ko gre za islam (link do tozadevnega bloga), je pri kmetih, ki že stoletja mislijo s svojo glavo, od daleč zavohana kot pogubna. Ni slučaj, da je ravno obdravski in haloški svet, ki sicer nerad hodi na volitve, na zadnjem družinskem referendumu (december 2015) skoval enega najvišjih odstotkov zavrnitve redefinicije družine. Dan po referendumu sem o svojih rojakih tvitnil:

Prvak #PROTI je z 82,43% območje Dravskega polja in Haloz (Volilni okraj Ptuj 3). Viničarji, koranti in orači ... vaša starodavnost.

Četrtič: Kaj bi Štajerci (in Dolenjci) brez praznovanja življenja?

Nedolgo nazaj sem na eni izmed pridravskih župnij ob vznožju Haloz kot krščevalec doživel „krstitje“ (obred sv. krsta) in popoldansko druženje s starši novokrščenca, z „botrino“ (boter in botra) in vsemi drugimi. Reci in piši, dogodka v cerkvi in v gostišču se je udeležilo dobrih 60 ljudi. Od prababice na vozičku do povsod skakajočih in za pod mize plazilskih tehnik veščih otrok. Dvojna žlahta na kupu, vino, goveja juha, fina pečenka, harmonika, smeh, počastitev otroka,... En sam praznik življenja. Tega Štajercem ne morete vzeti.

Včasih se res zdi, da vinorodni Štajerci (pa tudi vinorodni Dolenjci in vinorodni Vipavci) vztrajajo pri krščevanju, prvih obhajilih in birmah, ker komaj čakajo, da bo po cerkvenem obredu „čaga“. Gledam drugače. Ob vseh teh poceni kilah čevapčičev in poceni pločevinkah mercatorjevega pira eno soboto na mesec imeti „čago“ niti ni tak problem. Problem in izziv je imeti starodavni razlog. Ne iščemo vina in pečenja, iščemo smisel.

Križ na Dravskem polju (foto B.C.)