Islam. K izvirom levičarske počepnosti

1978-1979 - iranska revolucija (theguardian.com)

Danes se najbolj razjezim zaradi Palestine, Gaze in Zahodnega brega. Prav ta konflikt je vir moje jeze.

Stéphane Hessel v brošuri Dvignite se!

Počepnost levice v odnosu do islama

Če ste živeli na kmetih in imeli kokoši v prosti reji, potem veste, kaj je počepnost. Kokoš teče pred petelinom. Kaže svojo odločnost, da se mu ne podredi. Prava junakinja. A petelin jo dohiti. Že je čisto blizu. Pomnimo, ko je zajcu pes tako blizu, zajec odskoči levo ali desno in pes šavsne v prazno. A kokoš ima za te usodne trenutke pripravljen drugačen manever – nenadoma počepne. Stisne se k tlom, glavo potegne nekam v prsni koš in počaka, da petelin na njej opravi svoje. Kokoš se nato dvigne in hodi po dvorišču, kot da nič ni bilo.

Kokoš je počepna žival in na ta način živi. Če bi zajec pred psom uporabil taktiko počepnosti, ne bi preživel.

Nekega julijskega dne l. 2005 sem na dah prebral knjigo Oriane Fallaci Bes in ponos (izvirnik izšel l. 2001). Priznam, kar sem tisti dan bral, je bilo pretirano. Evrabija? Islamizacija Evrope preko rodnosti? Arabci odbijajoči in dvolični? Islamizem kot novi fašizem?... „Bes“ Oriane Fallaci je bil usmerjen v Zahodnjake, ki se ne zavedamo dramatične ure. Pred islamsko nevarnostjo se obnašamo kot hipnotiziranci. Tudi do vsega kritična levica se v odnosu do nemirnega islama in arabskega sveta vede nekritično in udinjajoče.

Fallacijeva, sicer sama levičarka in radikalka, mi je v svojem preroškem gnevu delovala skoraj čudaško. Toda imela je nekaj, kar sem takoj spoštoval. Izkušnjo. Kot novinarka si je nabrala ogromno profesionalne kilometrine po islamskih deželah. Intervjuvala je več muslimanskih voditeljev. Od Arafata je slišala, da je islam višja civilizacija od krščanstva. Po srečanju z Gadafijem je ugotovila, da je Gadafi „butec“ in da spominja na Mussollinija. Pogovor s Homeinijem, ustanoviteljem iranske islamske republike, je zaključila tako, da je seanso protestno prekinila in odšla. Arabski in perzijski islam je poznala tako rekoč od znotraj.

Slabih 15 let od Besa in ponosa ter 9 let od smrti Fallacijeve smo doživeli silvestrske napade na ženske v Kölnu. Sicer sila feministično levičarstvo je prve dni po dogodkih s trmo gledalo vstran od zlorabljenih in posiljenih žensk. Storilec ni bil pravi. Če bi storilec bil desničar in belec, bi levičarstvo kokodakalo na glas in norelo po ulicah s proti-mačistično ikonografijo. Ker je bil priseljenec in musliman, je levičarstvo bilo tiho. Počepnilo je.

Oriana Fallaci je imela prav.

Religija – ko v analizah kloneta levičar in CIA

Kje so vzroki za filo-islamsko in počepno držo pri ljudeh, ki se po drugi strani ne nehajo ponašati s svojim puntarstvom, s svojim revolucionarnim „besom in ponosom“? Francoski novinar in publicist Jean Birnbaum v še sveži knjigi Un silence religieux (Pobožni molk) razkriva nezmožnosti francoske levice, da se sooči z religijo kot religijo. Kar ima na koncu slabe posledice tako za politično analizo in akcijo kot tudi za policijsko delo za zatrtje džihadizma.

Birnbaumova osnova teza je, da je levičar nagnjen k hudemu podcenjevanju religije. Priznati, da je religija pomemben dejavnik v družbi, mu je že v mirnih časih muka. Razumljivo, da se tudi v svojih analizah džihadizma izogiba najpomembnejšemu in najbolj očitnemu vidiku, ki pravi, da je džihadizem verski pojav.

Naj pristavim, da verskega elementa ne podcenjuje samo levica, temveč se to dogaja tudi „imperialističnim“ vele-analitikom. Ameriški ambasador v Iranu v času iranske revolucije (1978-1979) je bil William Sullivan. Ko je po koncu revolucije v Iranu že zavladal Homeini s šeriatskim pravom in so iranske ženske že bile pokrite v odtenke črnega groba, je Sullivan povedal, da so Američani v svoji teheranski ambasadi v toku revolucije imeli na mizi 26 možnih scenarijev, kako se bodo nemiri nadaljevali. Nobeden od scenarijev ni predvideval „verskega“ razpleta. Oziroma, nobeden od scenarijev ni predvideval rojstva „islamske republike“, čeprav so Američani iranske porodne bolečine gledali od blizu, CIA pa jih je preko svojih agentov „rentgensko“ opazovala tudi od znotraj.

1979 - Oriana Fallaci intervjuva Homeinija (corriere.it)

Proletarski internacionalizem nadomešča versko in narodno identiteto 

Podcenjevanje religije se pri levičarjih med drugim veže še na pojmovanje delavstva kot nad-narodnega razreda. Za marksiste ljudje nismo prvenstveno razdeljeni v narode in kulture, kaj šele v z religijo prežete kulture. Razdeljeni smo v družbene razrede. Eni gori. Ti harajo. Drugi spodaj. Ti trpijo. Delavski razred je tisti, ki trpi in ki bo z revolucijo presekal urok ter odpravil krivico. Proletarci vseh dežel, združite se! Formula uspeha je v delavskem internacionalizmu.

Oriana Fallaci je septembra 2001 za Corriere della Sera o varljivem internacionalizmu in pomanjkanju nacionalnega elementa pri revolucionarnem delavstvu pikro zapisala:

V protestnih povorkah in mitingih sem videla veliko rdečih zastav. Reke, jezera, rdečih zastav. Toda /italijanskih/ trobojnic sem videla vihrati zelo malo. Pravzaprav nobene. Od arogantne in Sovjetski zvezi pokorne levice slabo vodeni in tiranizirani /delavci/ so trobojnice vedno prepustili svojim nasprotnikom.

Zato danes bližnjevzhodni begunec ali migrant za levičarja ni viden kot kulturno in versko „drugi“, kot „musliman“ in „Arabec“, pač pa je viden kot „delavec“, kot „žrtev imperializma“, kot samoumevno „naš“. Za vzorec si v digitalnih arhivih poiščite kakšen tozadevni Studio ob 17h in bodite pozorni na retoriko naših domačih „poznavalcev islama“.

Levičarski internacionalizem lahko kaj kmalu počepne oz. kapitulira, ko je treba nek tuji element zares prepoznati kot nam tuj in škodljiv. S tem v zvezi so zelo pomembne izjave Slavoja Žižka, ko je sredi zadnje begunske krize, kakor da bi nas klofutal, dejal, da „večina beguncev prihaja iz kulture, ki ni združljiva z zahodnoevropskimi predstavami o človekovih pravicah. Strpnost kot ena od rešitev (vzajemno spoštovanje občutljivih točk) očitno ne deluje“. Ne moremo v imenu strpnosti in multikulturalizma k nam uvažati kršenje človekovih pravic.

Dobrodošla revolucija - četudi islamska

Še en izvirček počepnosti je treba obdelati. Tisti, ki nikoli niste bili levičarji, tega ne morete razumeti. Pravi levičar se rodi s posebno krivdo. Po svetu hodi obtežen in kriv, ker se ni udeležil nobene revolucije. Ko je naša komunistična pedagogika idealizirana revolucijo in padle partizane, si se že kot pubertetnik in najstnik skoraj počutil kriv, ker se nisi rodil l. 1920, pa da bi v svojih najboljših letih bil revolucionar in partizan tipa Mirko i Slavko. Ker si bil rojen po Revoluciji, ti je mati Zgodovina namenila drobtinice, pometanje na dvorišču Dogodka, sortiranje smeti po Pojedini.

Kompleks podhranjenega revolucionarja so komunisti reševali z ideološkim gobezdanjem, češ kako revolucija še traja (istočasno pa tajno odpirali firme in račune v tujini - a to je že druga zgodba). Zlasti pesem Računajte na nas od Đorđe Balaševića je imela ta terapevtski „zadatak“. Malo je pomagala, zalegla pa ni.

Ko na primer desničar v reki bližnjevzhodnih beguncev vidi grožnjo, levičar v njej čuti Njo – Revolucijo. Reka beguncev je ravno prav kaotična. Ravno prav nabita s prihodnostjo. Ravno prav revni in zatirani so ljudje v koloni. Ah, vonj po marksistični mistiki... Ah, počep.

Levičarja k islamu privlači po prekucniškem Dogodku hrepeneča bit. A nemirni islam levega intelektualca lahko privlači tudi čisto racionalno. Socialist Chris Harman tako v svoji knjigi iz l. 1994 The Prophet and the Proletariat (Prerok in proletariat) išče vzporednice med islamsko prebujo in proti-kapitalistično revolucijo.

Kako je pred islamsko revolucijo počepnil Michel Foucault

Historiat odnosov med zahodnim levičarstvom in islamskim revolucionarnim odporom beleži še eno zelo zanimivo poglavje, katerega protagonist ni nihče drug kot sloviti francoski filozof Michel Foucault - ena izmed kultnih osebnosti iz časov študentske revolucije l. 1968. V jeseni 1978 je Foucault odpotoval v Iran, da bi od blizu analiziral tamkajšnjo revolucijo, svoja spoznanja pa sproti podal v italijanskem časopisu Corriere della Sera.

In tudi velecenjeni Michel Foucault je pred ekspanzivnim islamom počepnil! Poleg CIE in njenih 26 scenarijev tudi on ni uvidel, kam pes taco moli. Kaj ga je zavedlo? Zavedel ga je sveti vonj po revoluciji. Skoraj zaljubljeno je gledal v Homeinija in bil vznemirjen, ker je bil menda priča spopadu „golorokega preroka“ in „oboroženega kralja“. Zdelo se mu je, da se mu pred očmi odvija nova vrsta revolucije – revolucija v spregi z duhovnostjo. Kajti če so dozdajšnje revolucije pozabile na moč duhovnosti in zatirale religijo, se je v Iranu zdelo, da ravno duhovnost ruši krivični družbeni sistem in njegovo militarno moč.

Ko je mistična sanja Foucaulta popustila, je Homeini iranske ženske že pokril v odtenke črnega groba.

1968 - Michel Foucault nagovarja pariške protestnike. Ob njem J.-P. Sartre. (pinterest.com)