Zastava carigrajskega patriarhata (ortodossiatorino.net) |
Konec junija bi poleg brexita in nogometa naslovnice evropskih časopisov morali zapolnjevati tudi zapisi o vsepravoslavni sinodi, ki je potekala na Kreti.
Na to sinodo smo čakali stoletja,
priprave so tekle zadnjih petdeset let, še januarja so se vsi
pravoslavni voditelji strinjali o njej, kazala se je kot strateško
pomembna tudi iz mednarodnega in političnega vidika … vendar je
komaj kdo opazil, da se je ta “tisočletni dogodek” zgodil.
Nobenih mastnih naslovov v časopisih. In ne po krivdi urednikov in
novinarjev.
“Žalostno smešna predstava”?
Znani italijanski publicist, bloger in
opazovalec cerkvenega življenja Sandro Magister je že v
prvih dneh vsepravoslavne sinode podal zelo ostro sodbo: „Kje sta
Kristus in evangelij, je verjetno edino pravo vprašanje na koncu te
žalostno smešne predstave.“ Namreč, krivdo, da sinoda ni imela
večjega odmeva, gre pripisati duhovnim figuram v dolgih črnih
oblačilih – možem, ki pravoslavje vodijo. „Žalostno smešna
predstava“ je njihov izdelek.
Zdaj, ko je sinode zares konec, se zdi
Magistrova sodba vseeno preostra. Sinoda je resda bila na meji tega,
da postane nezaslišan fiasko, a pravno in eklezialno gledano je
zdržala. Njeni zaključni dokumenti so zavezujoči tudi za tiste
patriarhate, ki so se zadnji hip odločili, da svojih predstavnikov
na Kreto ne pošljejo. Sinaksa patriarhov (svet voditeljev
avtokefalnih cerkva) je namreč sinodo sklicala in samo sinaksa bi jo
lahko preklicala. Do česar pa ni prišlo.
V vlogi prvega negativca ruski
patriarh
Vlogo prvega „negativca“ v zgodbi
ima ruski patriarh. Najprej je zahteval, da se vsepravoslavna sinoda
preloži na drug datum, nakar je tik pred zdajci odpovedal udeležbo
ruske delegacije. Poleg Rusov so odpovedali še Bolgari, Gruzijci in
starodavni antiohijski patriarhat.
Pomnimo, rusko pravoslavje je daleč
največje in najvplivnejše. Razlogov za rusko blokado je več: od
spopadov v Ukrajini do želje, da bi ruska cerkev kot največja (in s
tem z največ realne odgovornosti) morala imeti vodilnejšo vlogo. Ni
najbolj logično, da ima Rusija na sinodi le en glas. Rusi menijo, da
bi na sinodo morali priti vsi pravoslavni škofje, pri glasovanju pa
bi štel vsak njihov glas.
V ozadju je seveda zgodovinska tekma
med moskovskim in carigrajskim patriarhatom. Carigrajski je v
pravoslavju “prvi med enakimi”, toda odkar je Carigrad v turških
rokah in Hagija Sofija spremenjena v mošejo, nima “realne” moči,
ki bi se kazala v številu vernikov in v naslombi na nacijo oz. na
državo. Moskovski pa združuje največ vernikov in pokriva ogromno
teritorija. Poleg tega je v (pre)dobrih odnosih z mogočno rusko
politiko.
Razpoke v pravoslavju in njih
strateške posledice
Andrea Riccardi, ekumenski
delavec in karizmatični voditelj Skupnosti sv. Egidija, opozarja, da
so razlike med obema patriarhatoma še globlje – konceptualne.
Medtem ko rusko pravoslavje vztraja v imperialni viziji krščanstva,
kar godi Vladimirju Putinu, carigrajsko pravoslavje bolj
prisega na univerzalizem in dialog, opaža Riccardi. Slednje je tudi
razlog, da se carigrajski patriarh Bartolomej in rimski papež
Frančišek tako dobro ujameta.
Ruski, bolgarski, gruzijski in
antiohijski bojkot vsepravoslavne sinode kaže na resne razpoke na
vzhodni cerkveni zgradbi. Neenotno pravoslavje ima strateške
posledice:
- odgovarja islamskemu fundamentalizmu;
- krepi pozicijo Turčije;
- dodatno slabi trpeče bližnjevzhodne kristjane;
- je sokrivo za napetosti in spopade med samimi pravoslavnimi narodi;
- škodi ekumenskim odnosom med krščanskim Vzhodom in Zahodom.
Zdrahe med avtokefalnimi pravoslavnimi
Cerkvami na svoj način slabijo tudi papeža Frančiška, ki ne
prikriva svojega občudovanja do pravoslavnega “sinodalnega modela”
vodenja Cerkve. Če ta model med samimi pravoslavci ne
deluje, imajo nasprotniki papeža Frančiška argument več, da se
zoperstavljajo njegovim težnjam po „decentralizaciji“ katolištva
in po „deabsolutizaciji“ papeške vloge.
Pomembni sadovi: soočenje s
sedanjim časom, ovrednotenje sinodalnosti, ekumenizem
Kakorkoli, vsepravoslavna sinoda se je
zgodila in to ni malo. Zaradi neudeležbe nekaterih se je modro
izognila kočljivim pravnim in liturgičnim vprašanjem. V slogu 2.
vatikanskega koncila se je soočila z “veseljem in upanjem, z
žalostjo in tesnobo današnjih ljudi, posebno ubogih in vseh
kakorkoli trpečih” (prim. Gaudium et spes 1).
Odprla se je aktualnim socialnim in
okoljskim vprašanjem. Potrdila je sinodalno ekleziologijo in edinost
avtokefalnih Cerkva. Slednje niso nekakšna „federacija“
nacionalnih Cerkva, pač pa tvorijo eno Kristusovo Cerkev, je
poudarila. Prepomembna je dodatna zavezanost pravoslavja ekumenizmu,
saj je še nedavno bilo slišati glasove nekaterih pravoslavnih
“trdolinijašev”, da Rimskokatoliške Cerkve ne bi smeli
imenovati “cerkev”.
* Ta članek je bil najprej objavljen
29.6.2016 na Domovina.je.
Je že Božja volja, da je Cerkev raznovrstna, saj tam na vzhodu sonce vzhaja, na zahodu pa zahaja in drevesa so drugačna, zato je tudi različno, kako ljudje sprejemajo vero in do kod. Je pa resnica, da je prav pravoslavje rešilo veliko, ko je bilo katolištvo v raznih krizah in vijugah. Sicer pater Rupnik ne bi dobil navdiha tam.
OdgovoriIzbrišiDrugače pa bo čez dve uri in pol maša v ljubljanski stolnici ljubljanskega nadškofa, pa Janša bo povedal, berem. JANUSZ JANUSZ NUNCIJ NAŠ, TI MAŠ NAS RES RAD!
To ni bila le sinoda, marveč uradno sam pravi ekumenski koncil! Osmi po vrsti oziroma prvi po drugem nikejskem iz leta 787, ki je bil sedmi tudi po RKC štetju. Veličasten dogodek torej!
OdgovoriIzbrišiOziroma da bi se človek zjokal, kak fiasko v resnici...
Glavno, da ima slovenska RKC pravega Mesija. Bre katerega njegovi verniki ne more niti pri omenjanju pravoslavne sinode. Januzsa Janšo, ki je zaradi naivnoblesavih krščanarskih pogledov na družino in nekoč gladko odstavil ministra za socialo Drobniča. Kar so seveda njegovi verniki pripravljeni z užitkom pogoltniti nerazredčeno. In to še raje kot njegova peš romanja v Jajce, za katera se je Mesija bojda silovito kesal, enako kot za prošnjo, naj ga spet sprejmejo v Partijo, iz katere si ga bili vrgli.
Haha .... strupenine. Mislim, da je za Slovence pomembnejša novica morda ta, da je bila storjena maša ob obletnici konca vojne v Sloveniji in odkritje spominske plošče, govornik človek, ki je bil najbrž povabljen, maša pa darovana od Poljaka, katerega domovina je šla skozi podobno zgodbo kot mi, zato nas bolje razume, enako kot nas je tudi veliki Karol, ki nas je priznal prvi. Same lepe zgodbe torej, prijateljske, da bi le še z malikovalci krasnaje zvezde opravili vsaj tako kot Poljaki ...
OdgovoriIzbrišiAvtor je odstranil ta komentar.
OdgovoriIzbrišiEkumenizem in drobec evangelija tudi v Sloveniji:
OdgovoriIzbrišihttp://www.druzina.si/ICD/spletnastran.nsf/clanek/-ki-so-padli-za-ocetnjavo
Zakaj bi mi ocenjevali dozdevni pravoslavni 'fijasko', če imamo svojih na pretek, a tudi znotraj njih se najdeta Božje usmiljenje in evangelij, ki je tudi žrtvovati sebe za druge. Na dnu plošče vidim da piše: JO SRČNO BRANIT KLIČE ČAS. Koga branit? Vero, pravico, resnico in tudi domovino. In tisti, ki brani, lahko tudi umre ob tem, to pa nekaterim psevdo-vernikom hudo smrdi, zato bi se še s hudičem pobratili, a to je bila prva zaveza prvih svetih kristjanov – sprejeti mučeništvo, če tako nanese, ne pa paktirati s krivičneži.