Royal: Rim očaran nad demokratičnim socializmom? (prevod)

Robert Royal je direktor internetnega portala The Catholic Thing in predsednik Faith and Reason Institute iz Washingtona. S spodaj prevedenim kritičnim komentarjem se je odzval na simpozij, ki ga je 15. in 16. aprila 2016 v Vatikanu organizirala Papeška akademija za družbene znanosti (link). Simpozija se je udeležilo nekaj severno- in južno-ameriških socialistov, med njimi predsedniški kandidat iz ZDA, senator iz Vermonta, Bernie Sanders. Robert Royal v svojem takojšnjem odzivu (v soboto, 16.4.2016) opozarja, da zbliževanje cerkvenega družbenega nauka in demokratičnega socializma ni na mestu.

Izvorni članek nosi naslov A Rome Charmed With Democratic Socialism? in ga najdete tukaj. Z obilno pomočjo italijanskega prevoda (link) sem ga prevedel Branko Cestnik. V slovenščino prevedeni navedki iz okrožnic Rerum novarum in Centesimus annus so iz Družbeni nauk Cerkve, Mohorjeva družba, Celje 1994.

------------

Rim očaran nad demokratičnim socializmom?
Robert Royal

Včeraj in danes (15. in 16. april, op. prev.) se je v Vatikanu odvil čuden dogodek. Čuden celo za čas tega papeževanja in Cerkve. Papeška akademija za družbene znanosti je pripravila simpozij, s katerim je – menda – obhajala 25. obletnico okrožnice Centesimus annus, ki jo je spisal papež Janez Pavel II. l. 1991. V tem bogatem besedilu poljski papež pregleda 100 let (od tod naslov), odkar je papež Leon XIII. s svojo veliko okrožnico Rerum novarum (1891) zasnoval „moderni“ družbeni nauk Cerkve (DNC). Toda Janez Pavel II. ne gleda le nazaj, temveč gleda tudi naprej. Analizira način, kako naj bi narodi sveta – po padcu komunizma – dobro uporabili svobodo.

Pričakovali bi, da bi Papeška akademija povabila osebe, ki so v sozvočju s svetim papežem Janezom Pavlom II; osebe, ki so neposredno okusile nacizem in komunizem (ter sprevrženost nesvobode). A Papeška akademija je pripravila nekaj precej skrb vzbujajočega – a morda pomenljivega.

Med govorom Bernieja Sandersa na simpoziju Papeške akademije za družbene znanosti (www.pass.va)

Naši ameriški mediji so bili glasni, saj je bil med povabljenimi predsedniški kandidat in samooklicani socialist Bernie Sanders, oziroma, po drugi inačici, se je tja povabil sam. Kakor koli, neka vrata je Sanders zagotovo odprl. (Ping pong med škofom Marcelom Sánchezem Sorondom, kanclerjem akademije, in Margareto S. Archer, predsednico akademije, o tem, kako je do tega prišlo, pove veliko o Vatikanu v teh dneh.)

Jutranja novica: Čeprav so uradno rekli, da do tega ne bo prišlo, se je danes zjutraj (sobota, 16.4.2016, op. prev.) papež Frančišek, preden je odletel na grški otok Lezbos, na kratko srečal s Sandersom – kar je nenavadno, saj smo v vnetem predvolilnem času. Govorila naj bi o beguncih in o „moralni ekonomiji“.

Ampak to je samo začetek. Če so hoteli povabiti politične osebnosti, bi lahko pomislili na električarja, kasneje voditelja sindikata Solidarnost in poljskega predsednika Lecha Wałęso, ki je v annus mirabilis 1989 pomagal zrušit marksizem. Še je živ – lahko osebno pričam – ter čil in zdrav. Mnogi iz tiste generacije so odšli po svoje plačilo, toda mnogi bi lahko bili navzoči kot živ spomin na ponosno izročilo.

Toda Vatikan je povabil take, ki bi jih lahko le imenovali ideološki pajdaši – rojaki iz domačih krajev kot: Evo Morales, bolivijski predsednik, ki je papežu Frančišku podaril razpelo s Kristusom na komunističnem srpu in kladivu; Rafael Correa, še en „demokratični socialist“, podobno kot naš vermontski senator.

Za povrh je bil tam še Jeffrey Sachs, glavni na Earth Institute ter goreč zagovornik nadzora na rojstvi in splava.

Nekateri katoličani mislijo, da je med modernimi političnimi tendencami demokratični socializem najbližji družbenemu nauku Cerkve. To je nevarna zmota. Socializem kot tak je bil vse od papeža Leona XIII. s strani DNC vedno kritiziran.

Mnogo ljudi misli, da se je Cerkev zoperstavila socializmu, zaradi svojih povezav z ancien régime. V resnici pa je Leon XIII. svoje skrbno izdelane argumente zajel iz globine izročila naravnega prava:

„Če hočejo torej socialisti zapostaviti skrb staršev in uvesti državno skrbstvo, ravnajo zoper naravno pravičnost in razdirajo družinsko zvezo.“ (Rerum novarum 11)

„Iz vsega tega jasno sledi, da moramo brezpogojno zavreči nauk socializma, po katerem je treba vsako lastnino proglasiti za skupno, ker škoduje ravno tistim, ki naj bi jim pomagal. Dalje nasprotuje po naravi danim pravicam posameznega človeka, vnaša zmedo v pristojnosti države in ruši družbeni mir. Ob vseh poskusih, da bi pomagali nižjim ljudskim slojem, moramo najprej ohraniti kot temeljno izhodišče, da je treba zasebno lastnino ohraniti nedotakljivo.“ (Rerum novarum 12)

„Popolno izenačenje med najvišjimi in najnižjimi v civilni družbo je nemogoče. (…) kajti med ljudmi so po naravi zelo pomembne in številne neenakosti. Niso vsi enako nadarjeni, ne zdravi, ne spretni, ne močni. Iz teh nujnih razlik sledi sama po sebi tudi različna usoda. In to je popolnoma primerno potrebam tako posameznika kot tudi skupnosti. Skupno življenje zahteva namreč raznolike nadarjenosti za opravljanje poslov in za različne poklice.“ (Rerum novarum 14)

„(...) socialisti so najprej spodbudili zavist teh, ki trpijo. Zoper bogate širijo bojno geslo: Privatno lastnino je treba odpraviti in razglasiti za skupno lastnino vseh. Njeno upravo naj prevzamejo občinski ali celo državni oblastniki. (...) Toda ta izhod je za poravnavo spora tako neprimeren, da bi škodoval delavskemu stanu samem; poleg tega je še zelo krivičen, ker dela nasilje nad zakonitimi lastniki, vnaša zmedo v pristojnost javnih organov in države spravlja v popoln nered.“ (Rerum novarum 3)

Navedkov je še več, a to je dovolj, da začutimo splošnega duha tega besedila. Socializem in socialisti težijo k izpodrinjanju družine, lastnine in celo duhovne avtoritete preko napačnih pozivov k enakosti, kolektivizmu in predvsem k moči države.

In novejša utelešenja „demokratičnega“ socializma? So presegla te pomanjkljivosti? Da bi odgovorili, bi morali analizirati cele programe različni socialističnih režimov. A na splošno gledano socializem še ohranja ambicijo slepega verovanja v državo; verovanja, ki praktično povsod škodi civilni družbi, od družine do gospodarstva in religije. Verjetno tega ne opazimo, saj naše domnevno ne-socialistične demokracije počenjajo podobne stvari.

V okrožnici Centesimus annus sveti papež Janez Pavel II. navaja nekatere slične odlomke iz okrožnice Rerum novarum, dodajajoč svoje poudarke:

„(...) osnovna zmota socializma je antropološke narave. Posameznika gleda samo kot predmet in molekulo družbenega organizma; tako naj bi bil blagor posameznika povsem podrejen dogajanjem gospodarsko družbenega organizma. Hkrati pa meni, da je prav ta blagor neodvisen od svobodne odločitve in da ga je mogoče doseči brez vsake osebne in neprenosljive odgovornosti do dobrega.“ (Centesimus annus 13)

Papež Leon XIII. in papež Janez Pavel II. sta bila kritična - čeprav ne na sistematski način – tudi do „liberalizma“ in „kapitalizma“, zlasti ko slednja zapostavljata moralne in duhovne vrednote. Nekateri od akademikov, ki so ta konec tedna govorili na simpoziju - zlasti Rocco Buttiglione (svoj čas bližnji sodelavec Karola Wojtyle) in Russell Hittinger, zvesto razlagajo perspektive Janeza Pavla II..

Toda slednjim svet ne daje posebne teže. Program simpozija, ki ga je organizirala Papeška akademija za družbene znanosti, je veliko prostora namenil od l. 1991 do danes „spremenjenemu svetu“ in se zdi, kakor da bi pozabil bodisi katoliško tradicijo bodisi novejšo zgodovino. To, kar bodo mnogi udeleženci simpozija odnesli domov, je, da so ameriški socialisti – tako južni kot severni – bili naprošeni, da premislijo o družbeni vlogi Cerkve in njenem praktičnem uspehu proti hudobnemu sistemu, ki je ubil 100 milijonov ljudi in več.

In da bo njihova vizija politike in ekonomije, okolja in razvoja, priročnik, ki se ga bosta morala posluževati katoliška Cerkev in svet v XXI. stoletju.

... in še ena dotična s spleta :)