sobota, 23. april 2016

Če je sonce sposobno jokati …

Malica na Lezbosu (vatican.va)

Lampedusa 2013: proti globalizaciji brezbrižnosti

Za svojo prvo pot iz Vatikana po izvolitvi na Petrov prestol je papež Bergoglio izbral italijanski otok Lampedusa, ki leži južno od Sicilije in je po kilometrih bolj blizu Afriki kot Evropi. Lampedusa je že več let cilj migrantov z revnega juga v varno in sito Evropo. Za mnoge migrante je "pot upanja postala pot smrti", je dejal papež tistega 8. julija 2013. Pri pridigi - maševal je na oltarju, zgrajenem iz razbitin neke migrantske barke - je odločno spregovoril proti "globalizaciji brezbrižnosti" ter proti zahodni "družbi, ki je izgubila sposobnost jokati". Res je. Zahodnjaki zvečer jemo čips, pijemo ta ali oni multivitaminski napitek in gledamo televizijska poročila o še eni pomorski nesreči z več deset mrtvimi migranti - ne da bi se nam čips zataknil ali sok manj teknil.

Na to sramotno brezbrižnost je opozoril papež Frančišek na Lampedusi.

Vendar obisk Lampeduse še ni dal čutiti, da bodo begunci in migranti ena izmed rdečih niti tega pontifikata. Po drugi strani pa tudi velja, da ne papež ne mi pred tremi leti nismo mogli vedeti, kako velika begunska kriza se bo skuhala zaradi sirske državljanske vojne in nastanka demonsko zle Islamske države. Kdo je mogel napovedati, da bo begunsko vprašanje leta 2015 postalo osrednje politično, moralno pa tudi duhovno vprašanje stare celine? Zadeva je šla v Evropi tako daleč, da so se nekatere vroče glave na levi in na desni zaradi različnih pogledov na begunstvo pripravljene medsebojno spopasti na ulici. V tej zmešnjavi je papežev glas še kako pomemben. To, kar je začel na Lampedusi, zdaj mora iti naprej.

Lezbos 2016: sočutje

V soboto, 16. aprila 2016, argentinski papež obišče še en otok, še eno vmesno postajo med dvema celinama, s tem, da je tokrat na drugi strani Azija. Grški otok Lezbos: poprej slaven zaradi prve evropske pesnice Sapfo, pa tudi zato, ker se po njem imenujejo istospolno usmerjene ženske; zdaj nagneten z bližnjevzhodnimi in azijskimi migranti, večinoma muslimanske veroizpovedi.

Obisk na Lezbosu je prvinsko čustven. Prvinsko človeško čustvo oziroma način in usmerjenost čustvovanja - ki v nadaljnjih korakih postane moralna drža, temelj religij, filozofija solidarnosti - je sočutje. Sočutje je, ko je tvoja bolečina moja bolečina (com-passion). Sočutje je, ko ne dovolim trpljenja pri bližnjem. Če trpljenje vseeno pride, pa hočem trpeti z njim - vsaj tako, da prikrajšam sebe, da je trpečemu lažje (solidarnost). K temu sočutju poziva papež, ko razlaga otroško risbo, na kateri ima sonce solze. "Če je sonce sposobno jokati, potem bo tudi nam kakšna solza prav prišla," pove novinarjem.

Sočutje ne stori dobro samo trpečemu, temveč ozdravlja tudi netrpečega. Sočutje do beguncev lajša njihovo nesrečo, a ozdravlja tudi Evropejca od njegove duhovne bede. Sočutje je po naukih velikega nemškega teologa Johanna Baptista Metza, ki so ga - glej slučaj! - bolj brali v Južni Ameriki kot v Evropi, naslednja velika etapa evangelizacije. Evangelija namreč ne lepimo na ljudi z ideološkim diskurzom, danes evangelij vznika iz nenarejenega sočutja.

Kultura srečanja namesto kulture strahu

Večino Evropejcev je zaradi beguncev popadel strah. Znameniti in na Slovenskem precej čislani dunajski teolog in sociolog religije Paul Zulehner v svoji še sveži knjigi o beguncih na evropskih tleh ter o naših zagatah ob tem (Entängstigt euch!, Patmos Verlag, 2016) ugotavlja, da se je ustvarila kultura strahu, ki nas blokira bodisi v racionalni refleksiji bodisi v solidarnosti. Zulehner poziva k procesom "raz-strašenja". Papež Frančišek, katerega duhu sledi Zulehner, tovrstnim procesom pravi "kultura srečanja".

Kar smo videli na Lezbosu, je bilo srečanje. Fizično. Iz oči v oči. Dotiki in objemi. Papež Frančišek je rad, da se fizično srečamo in si brez vmesnikov povemo to in ono. Zahodnjaki radi kalkuliramo, papež stopi konkretno naprej. Mi na primer kalkuliramo, koliko sta Putin in Castro pridobila političnih točk, ker je papež na Kubi srečal ruskega patriarha Kirila. Taki smo. Kar naprej nekaj sumimo. Papežu pa je bilo pomembno le, da je bil tam in da se je srečal. Papežu so nekateri očitali naivnost, v smislu, "kjer patriarh Kiril - tam Putin", a on verjame, da smo vsi pridobili, ker je v naravi konkretnega srečanja to, da veliko da.

Da iz "srečanja" pride neka "sreča", pravi tudi slovenska etimologija. Izogibati se srečanju z drugim in drugačnim ne rešuje realnih problemov in napetosti. Premagati strah, zbližati se, gojiti kulturo srečanja, obogati obe strani in odpira boljšo prihodnost. Če danes govorimo, da se mnogi na Zahodu živeči muslimani niso integrirali v evropski prostor, lahko v skladu s papeževo diagnostiko rečemo, da za to niso toliko krivi vahabistični pridigarji kot naša pomanjkljiva kultura srečanja. Hiperindividualistični način življenja, omalovaževanje verskega čutenja ter integracija (vernega) tujca pač ne gredo skupaj.

Ekumenizem v trpečih žariščih sveta

Ne nazadnje in ne najmanj pomembno na Lezbosu je bilo še to, da sta ob papežu, rimskem škofu, begunce obiskala dva pravoslavna škofa: atenski in carigrajski. Katoliško-pravoslavni ekumenizem dela v svetih pisarnah in na akademskih simpozijih počasne korake. En dan se nam posveti, kje bi lahko "prišli skup" - in hitro se objamemo pred fotoaparati. Potem gremo vsak na svoj dom - in spet nas zaobjamejo stari dvomi in nezaupanja. Lezbos nas uči ekumenizma v evangelijski akciji, ekumenizma v trpečih žariščih sveta. Kar v katoliško-pravoslavnem dialogu ne zmorejo svete pisarne, zmore begunsko šotorišče. Tam je več Kristusa, kot se zdi na prvi pogled.


* Komentar je bil objavljen v časopisu Večer 21.4.2016.

1 komentar:

  1. Gospod Štuhec pojasni, da papež ni ne levi, ne desni, samo človeku želi pomagati. A kako bosta papež in Cerkev pomagala ljudem, če v državi ne bo pravične in sposobne vlade, ki ni zahrbtna do Cerkve, in ki je ekonomsko sposobna? Kot vidimo, zelo težko. Leva vlada bo ukinila denar za katoliške šole, nabila davke, prepovedala križe in molitev na javnem mestu, uvozila desetine tisočev muslimanov, podpirala medije, ki so vernim nenaklonjeni ter v vrtce slej kot prej uvedla teorijo spola, ko se bo lahko otrok sam odločil, vsak teden znova, katerega spola bo. Predvsem pa bo na podel način zastrupila zanimanje za krščanstvo pri mladini. Kako bo v taki atmosferi Cerkev lahko učinkovito materialno pomagala? Ne bo mogla, kot grška zmore vse manj in manj, še sama bo komaj životarila. Zato je nujna pravična in zdrava vlada. Vlada se dobi na volitvah. In že smo pri desnih in levih. Ljudem ne bo mogoče pomagati, če bo vlada spet levo-desna, Cerkev pa sredinska, ker bo ena roka v drugo nož zabadala. Svet namreč ni enovit, ampak razdvojen na dva pola, na dva razbojnika ob križanem. Pri nas pa, tudi s pomočjo katoliških volilcev, že desetletja vladajo leve vlade. In tako bo očitno še naprej, ker se levi in verni snidejo pri nerazumevanju papeževega duhovnega sporočila. K temu se prilegajo tudi muslimani, ki prihajajo.

    Zmeda je torej popolna. Imeti sočutje zahteva neko zdravo pamet, tudi v bolnišnici na urgenco lahko naenkrat sprejmejo le določeno število ljudi, vse kar je več, umira na hodnikih – je to pomoč? Ko Božje očake komentirajo zmedene duše, ne zmorejo uvideti, kaj je papeževa naloga. Ker so duhovno nedozoreli, vse vidijo le kot sovraštvo-sočutje, levi-desni, za papeža-proti njemu … Je Jezus pomagal kar vsem? Kolikim sta pomagala Eli in Elizej? Lk 4, 25-27. In kolikim je pomagal papež – vzel jih je 12 s seboj, kot Jezus učencev, ostali so ostali na otoku. Obstajata torej dve vrsti pomoči, dragi avtor in vsi bolj kot ne dvomljivi sočutniki: ena pomoč je materialna in druga je DUHOVNA. Papež daje le drobtinico materialne in obilo duhovne. Če pa hoče Cerkev dajati obilo materialne pomoči, potrebuje zdravo DESNO politiko in zmago le-teh na volitvah. Samo tako bo lahko izpolnila svoje materialistično poslanstvo, če nemara duhovnega ne zmore kaj dosti. Papeževo predvsem duhovno poslanstvo skušajo krščanski socialisti materializirati v socialistično zemeljsko krščanstvo, ker je to pač njihov duhovni domet. Pozabljajo, da duhovnik pri maši ne daruje kosila s poobedkom, ter počitka v apartmaju, ampak le mali košček kruha, a veliko nečesa drugega. Če tega drugega ni, se začno celo verni pečati s socialističnimi idejami, zmotno misleč, da tako deluje tudi papež. Zmeda je torej popolna.

    OdgovoriIzbriši