Islamizacija? Moč krščanskega izročila in svobodne družbe

Približno dve tretjini mladih se je uvrstilo med pripadnike katoliške vere. Toda le približno tretjina teh mladih katoličanov poroča, da je Bog pomemben v njihovem življenju.

Iz strnjenega poročila raziskave Mladina 2013

Smisel življenja je ležanje na plaži z možgani na off in čivavo na straži.
Skupina Zmelkoow v pesmi Bit

Obstopili so trije muslimani srednješolca M.

Tri leta nazaj, ko še nismo poznali ne Islamske države in si ne predstavljali rek bližnjevzhodnih beguncev preko naših poljan, pride na vrata frankolovskega župnišča srednješolec M.. Vračal se je od pouka v Celju. Zdaj da čaka očeta, pravi, da ga iz doline popelje gor v hribe, kjer je doma. Srednješolec M. je rahlo v šoku.

Reče: „Danes so me na šolskem hodniku obstopili trije muslimani.“

„Kaj so hoteli,“ vprašam.

„Pokazali so na križec na mojem vratu in zahtevali, da ga odstranim. Ker da jih moti,“ pove M..

„In kaj si ti storil?“

„Nisem ga hotel dati dol. Oni ne bodo meni ukazovali.“

„Dobro si storil!“ pribijem. „Če bi ga dal dol, bi oni trije dosegli svoje, tebe pa ne bi spoštovali.“

Srednješolec M. je versko gledano tipični slovenski srednješolec. Ni pobožen in k maši gre morda za Božič, morda za Veliko noč. Spada v veliko gmoto slovenske mladine, ki se v raziskavah še vedno (dodajmo: ter v sramoto nekaterih podalpskih napovedovalcev hitrega in gladkega konca religije) deklarira, da je katoliške veroizpovedi.* Čeprav vere ne prakticira in ima v glavi veliko zmede glede verskih resnic, ta mladina svoje krščanske identitete vendarle ne opušča za karsibodi in je ne proda za tri piškave orehe.

Betlehem, palestinski kristjan izdeluje nabožne spominke (foto B.C.)

Pritisk islama ter vznik klica po krščanski identiteti in tradiciji

Troje se kaže:

1. Srednješolec M. se hočeš ali nočeš sreča z islamom.
Če bo med nami v prihodnje več muslimanov, kar jih zagotovo bo, bodo ti tudi „pomisijonarili“ med našo mladino in iskali novih vernikov. A če bodo to delali v okvirih za svobodno družbo normalne tekme idej in prepričanj, jim nimamo kaj oporekati.

2. Srednješolec M. nagonsko brani svoje krščansko poreklo.
Z več islama med nami, bomo izzvani v svoji duhovni identiteti. Lažje bo pritisk zdržati tistemu, ki nekakšno duhovno identiteto ima, kot onemu, ki nima nobene. Filozof Fabrice Hadjadj v nekem lanskem rimskem predavanju opozarja, da trši islam lahko pridobi na svojo stran zlasti mlade, ki jih zaznamuje idejna in vrednostna praznina. Današnji ideal „ležanja na plaži z možgani na off“ (Zmelkoow) kot priprava za jutrišnjo zakrivanje v nikab ter odpoved alkoholu?

3. Bo srednješolec M. zaradi pritiska islama postal bolj samozavesten katoličan?
Pritisk islama na mlačno krščansko populacijo lahko slednjo spodbudi, da se bolj zaveda svojih korenin in se celo začne vračati k lastni duhovni tradiciji, k preverjeni in varni „veri naših očetov“, sčasoma tudi k bolj resnemu osebnemu življenju po veri. Zanimivo, lanski podatki o ponovnem vzponu verskega življenja v mestu Rim, ki ga je opaziti med katoličani v zadnjih letih, med vzroki za ta vzpon razkrivajo tudi večjo prisotnost islama in latentni strah pred njim (o tem moj blog Roma veduta, fede perduta?)

Stava na versko svobodo

Sveti papež Janez Pavel II. je veliko potoval po svetu in obiskal tudi nekatere muslimanske države. Ko je l. 1985 bil v Maroku, je na stadionu v Casablanci imel srečanje z muslimansko mladino. (Je 30 let kasneje kaj takega še mogoče? Papež in 80.000 mladih muslimanov skupaj?) V casablanškem kratkem nagovoru mladim je desetkrat omenil svobodo. Podajam dvoje odlomkov:

Želimo si, da bi vsi ljudje prišli do polnosti božje resnice. Toda do tega ni mogoče drugače kot s svobodno privolitvijo njihove vesti in brez zunanjih prisil, ki niso vredne svobode uma in srca, ki je značilna za človekovo dostojanstvo. To je resnični smisel verske svobode, ki spoštuje tako Boga kot ljudi.

Spoštovanje in dialog zahtevata recipročnost na vseh področjih, zlasti v tem kar se dotika temeljnih svoboščin, posebej verske svobode. Svoboščine spodbujajo mir in razumevanje med ljudstvi.

Poljski papež je pogosto poudarjal versko svobodo. Po eni strani je to delal zaradi zaščite kristjanov v komunističnem bloku ter v deželah, kjer so verska manjšina. Po drugi zaradi misijonarske statistike iz Azije in Afrike. Ta pravi: kjer je verska svoboda, tam krščanstvo raste. In raste tudi v islamskem okolju, če je tam garantirana visoka stopnja verske svobode. Ker v pogojih svobode krščanstvo dobiva krila, so nekatere islamske države (Afganistan, Pakistan, Sudan, Maldivi,...) v zadnjih desetletjih uvedle zakone, ki udarjajo po verski svobodi ali jo celo ukinjajo. Podobne politične in pravne poskuse omejevanja verske svobode na račun kristjanov dandanašnji beležimo tudi v hindujski Indiji.

Povedal bom na grobo in brez ovinkov. V pogojih pristne verske svobode druge religije, vključno islam, na dolgi rok tekme s krščanstvom, če za tekmo gre, ne dobijo.

Maroški kralj Hasan sprejme Janeza Pavla II. (AFP)

Islam in krščanstvo iz oči v oči v pogojih svobodne družbe

Svoboda je zaveznica krščanstva. To je bila globoka intuicija papeža Janeza Pavla II.. Zato se kristjani svobodne družbe in tudi „svobodnega trga“ religij ne smemo bati. Prišlekom recimo: Dragi muslimani, dobrodošli v Evropi, a sprejmite izziv svobode in svoboščin! Stehtajmo se pošteno in odkrito. Boste v pogojih svobodne družbe in po nje pravilih res tako kmalu ustvarili Evrabijo? Bo v vladavini verskega fair playa srednješolec M. res tako kmalu snel križec z vratu?

Narobe je, da se v strahu pred radikalnim islamom radikaliziramo tudi kristjani. Krščanstvo, ki bi se džihadiziralo, bi zanikalo samo sebe. Spet mamljiva križarska mentaliteta je mentaliteta sile in ne mentaliteta svobode. Casablanški odlomki o moči svobode ter o sami verski svobodi veljajo tudi nam, čeprav izrečeni muslimanom.

Tudi nima smisla, da v soočenju z islamom evropski kristjani od svoji držav zahtevamo ukrepe, ki bi nam bili v pomoč, da „tekmo religij“ dobimo. Od svojih držav tudi tokrat pričakujmo predvsem dosledno spoštovanje načel pravne države in verske svobode. Vprašanje seveda je, koliko se lahko verniki pri stavi na svobodo zanesemo na naše laicistične države. Zlasti če jih vodijo kakšni še iz časov Leonida Brežnjeva filoarabsko usmerjeni politiki, nimaš občutka, da kaj dosti. Vprašanje je še, kako naj nekdo, ki se je včeraj naslajal ob gorečem strunjanskem križu in ob podobi Marije s podgano v naročju, danes sploh še kaj pisne. Tak človek je na področju trka religij neverodostojen in odveč. Ter: koliko so evropski politiki in uradniki, ki so doslej bili vajeni ošabno gledati mimo svoje avtohtone religije, zdaj pa se klecavih kolen srečujejo z vse bolj močnim islamom, sploh sposobni medreligijskega menedžmenta?

„Tudi mi, kristjani, smo ponosni na našo versko tradicijo,“** je v francoščini vzkliknil Janez Pavel II. tistega vročega 19. avgusta 1985 na casablanškem stadionu. 80.000 mladih muslimanov mu je na koncu govora zaploskalo. Zaploskalo, ker je cenilo ponos, identiteto, izročilo, trdnost, preroškost.

* Po popisu prebivalstva l. 2002 je v Sloveniji le še 57,8 % ljudi, ki se imajo za katoličane. Toda glej, po raziskavah Mladina 2010 in Mladina 2013 je med mladimi Slovenci in Slovenkami za dve tretjini katoličanov, se pravi skoraj za 10% več kot ob popisu. So danes mladi bolj verni kot l. 2002? Ne. Do razlike je prišlo najverjetneje zato, ker je vprašanje verske opredelitve v popisu prebivalstva bilo ideologizirano in polemizirano. Posledica je bila, da se tudi kakšne zelo verne osebe (vem za primere starih mam na Pohorju) niso deklarirale za katoličane.

** „Nous aussi, chrétiens, nous sommes fiers de notre tradition religieuse.“