Bog je – svetniki so dokaz

Za nami je še eno oratorijsko poletje. Letos je bilo prav posebno, saj smo se igrali Indijance, to, kar otroke vedno veseli, odrasle pa nostalgično vrača v čas pravljic. Toda na oratoriju smo se šli Indijance v spremstvu s Friderikom Baragom, duhovnikom, škofom, misijonarjem, svetniškim človekom. Pravzaprav smo bili Indijanci, ki jim je on prinašal evangelij. Prinašal pa ga je predvsem s svojim zgledom, s svojo svetostjo.

Videli smo, kako so otroci požirali Baragov lik in njegovo zgodbo. Videli smo, ne samo, kako otroke privlačijo zgodbe od daljnih deželah in ljudstvih, pač pa tudi, kako jih privlači zgodba o svetosti. Privlači in izziva, izziva in privlači. Kdo od nas bi kar na ulici dal svoje čevlje nekomu, ki jih nima? Kdo od nas bi pustil udobno življenje višjega srednjega sloja in šel živet v divjino med reveže? Kdo od nas bi gazil kilometre in kilometre sneg, da pride do bližnjega, ki mu morda niti ne bo izkazal gostoljubja? In kdo bi ob vseh teh dejavnosti še vedno bil vztrajen in globok molivec? Kdo od nas je svetnik?

Svetniška zgodba ne potrebuje veliko dodatnih razčlemb, opomb. Dovolj je, da je povedana, in že govori o Bogu. Svetnik je živa Božja ikona in odprto Božje pismo. Svetnik dokazuje, da Bog je. V času, ko so učimo nove evangelizacije, je to imeti pred očmi zelo pomembno. Povem ti zgodbo o Emi Krški, ti pa presodi, ali Bog je. Povem ti zgodbo o Emi Krški, ti pa se navduši nad Božjim evangelijem, ki preobraža družbo. In obratno. Odvzemi Emi Krški Boga – kaj ostane?

Pomembneje kot to, da imamo v Cerkvi močne medije, takšne ali drugačne ustanove, takšne ali drugačne vzvode delovanja v družbi, je, da imamo blažene in svetnike. Ti so potrdilo, da je Bog tu in da deluje; zagotovilo, da smo na pravi poti; oni po tiho evangelizirajo naše najbolj oddaljene sorojake. Posebno mistično poslanstvo med svetniki pa imajo mučenci. Mučenci stojijo in umirajo na najbolj dramatičnem stičišču dobrega in zla, njihova žrtev je zdravilo, ki iz tega stičišča teče in ozdravlja vse nas, tudi mučitelje.

Cerkev bo zato vedno imela posebno pastoralno in molitveno poslanstvo, ki je prepoznati svetnike svojega časa, se potruditi, da jih spozna in časti širši krog. K temu poslanstvu spadajo tudi včasih naporni, včasih silno počasni in zapleteni postopki razglasitve nekoga za blaženega in svetnika. Verujoči smo dolžni ljudi, ki jim je Cerkev naložila skrb, da »nekoga spravijo na oltar«, podpirati in jim pomagati. Predvsem pa moliti in se priporočati našim svetniškim kandidatom, saj niso le pravilno napisani papirji tisto, kar jih bo nekega dne postavilo pred nas kot žive dokaze o Bogu.

---------

Naši rojaki oz. s slovensko deželo tesno povezani Božji služabniki v postopku za beatifikacijo

Povzemam spisek procesov za beatifikacijo, ki ga je v zadnji številki revije Cerkev danes (5/2018) v članku Slovenci še vedno nimamo »čisto svojega« svetnika podal profesor France M. Dolinar, vodja Nadškofijskega arhiva v Ljubljani. Razporejeni so po letnici začetka procesa:

• 1926: Anton Martin Slomšek (1800–1862), škof, 1999 razglašen za blaženega;
• 1952: Frančišek Bonifacio (1912–1946), duhovnik, mučenec, doma iz Kopra, 2008 v Trstu razglašen za blaženega;
• 1956: Friderik Irenej Baraga (1797–1868), misijonar in škof;
• 1963: p. Vendelin Vošnjak OFM (1886–1933), ustanovitelj hrvaške frančiškanske province;
• 1974: Janez Frančišek Gnidovec (1873–1939), lazarist, škof;
• 1992: Lojze Grozde (1923–1943), mučenec, 2010 razglašen za blaženega;
• 1995: p. Aleksij Benigar OFM, rojen slovenskim staršem v Zagrebu;
• 1999: Anton Vovk (1900–1963), škof;
• 1999: Marija Krizina Bojanc (1885–1941) in Marija Antonija Fabjan (1907–1941), Hčeri Božje ljubezni, drinski mučenki, 2011 v Sarajevu razglašeni za blažene skupaj s še tremi hrvaškimi sosestrami;
• 2000: Danijel Halas (1908–1945), prekmurski duhovnik, mučenec;
• 2001: Jakob Ukmar (1878–1971), tržaški duhovnik in profesor;
• 2003: Cvetana Priol (1922–1973), profesorica glasbe iz Maribora;
• 2007: p. Kanut des Enfans d'Avernas (1884–1950), rojen belgijskim staršem v župniji Apače, v postopku med 36 mučenci iz Tokwona v Koreji;
• 2010: p. Andrej Majcen (1901–1999), salezijanec, po rodu iz Maribora;
• 2013: Anton Mahnič (1850–1929), krški škof;
• 2014: Anton Strle (1915–2003), duhovnik, profesor;
• 2015: Alojzij Kozar (1910–1999), prekmurski duhovnik in pisatelj;
• 2017: s. Leopoldina Brandis (1815–1900) redovna ustanoviteljica iz Gradca;
• 2018: Magdalena Gornik (1835–1896), mistikinja iz župnije Gora pri Sodražici.
  
  * Gornji zapis je izšel kot uvodnik v reviji Cerkev danes (5/2018). Na fotografiji izrez freske Jakoba Brolla Spremenitev na gori Tabor; freska je v podružnični cerkvi na Gojki pri Frankolovem.