petek, 26. oktober 2018

Sveče, sveče, sveče (ker nas je sram javno moliti)


Ob prazniku vseh svetih smo spet brali zapise o tem, kako smo Slovenci evropski rekorderji po rabi nagrobnih sveč. Na čezmerno potrošnjo denarja za plastiko in vosek je opozorila Karitas, ki je prosila, naj bo kakšna sveča manj in kakšen evro več za ljudi v stiski. Svoje so rekli tudi ekologi. Toda ne eno ne drugo ne zaleže. Na Slovenskem je še vedno mogoče kupiti sveče povsod; tudi tam, kjer ne bi pričakovali: na bencinski črpalki, na pošti in – sliši se neverjetno – celo v kakšni mesnici. Svečam dajemo lepa ženska imena, jih grmadimo na pokopališčih, se mučimo z njih odpadki. Gre pri tem za lirično čaščenje rajnih? Za plehko tekmovanje, kdo bo imel več plamenčkov na grobu? Za nekaj vmes? Naj povedo antropologi. 

Mi bomo postavili naslednjo tezo: Slovenci prižigamo na tisoče ton nagrobnih sveč tudi zato, ker nas je sram moliti. Protokol, ki je največ v rabi, je naslednji: pridemo h grobu, popravimo rože v vazi, izpulimo kakšno zel, prižgemo svečo, tiho gledamo, kako gori. V množici obiskovalcev grobov vidiš komaj koga, ki bi se mirno pokrižal in zmolil očenaš in zdravamarijo. Sveča moli namesto nas, kakor tibetanski molilni mlinčki molijo namesto tamkajšnjih vernikov. Ampak vrteči se molilni mlinčki so v azijski panteizem logično umeščeni, medtem ko slovenska »molilna sveča«, vsaj dokler še verujemo v osebnega Boga, ni na mestu.

V Pridite in poglejte je zapisano: »Slovenci sodimo med evropske narode, ki najmanj molijo. Verska čustva so pogosto potlačena, sramežljiva in skrita.« Dodajmo: potlačena, sramežljiva in skrita je naša molitev na pokopališču. Še smo v mesecu novembru, še je čas za »popravni izpit«. Zadajmo si, da bomo v tem mesecu vsaj enkrat šli na pokopališče brez sveče. Le mi, naši rajni in Bog – zvezani v eno z molitvijo naših ustnic in našega srca. 


* Besedilo je pod naslovom Sramežljiva in skrita molitev izšlo 17. novembra 2013 kot uvodnik v tednik Družina. Foto: B.C..
** Link do akcije Ministrstva za okolje in prostor Sveča manj. Podobna akcija Slovenske Karitas: Manjša sveča za sočloveka sreča.

4 komentarji:

  1. Toliko in toliko sveč je naša slaba vest. Ljudje so celo življenje skregani med sabo, ko pa nekdo umre, se pa kažejo na grobovih in zapravljajo za sveče in krznene plašče.

    Sveča ne nadomesti ničesar, resda je simbol za upanje, svetlobo, vendar če le tega nimamo v sebi, sveča ničesar ne pomeni.

    Vsak odrasel človek bi se moral zavedati, da je duhovna plat našega življenja enako pomembna kot naša materialna in čustvena. Vendar zaradi naše preteklosti molitev pomeni nekaj slabega in nepotrebnega.

    OdgovoriIzbriši
  2. Zakaj ne bi namesto sveče za mrtve denar podarili ljudem v stiski?
    Letos bomo prižgali svečo manj, da bomo prispevali k čistejšemu zraku in zmanjšanju količine odpadkov. Predniki nam ne bodo zamerili, če namesto za svečo darujemo za Sv. Mašo, potomci nam bodo za to zelo hvaležni...

    OdgovoriIzbriši
  3. Res je natančno tako. Vzrok je v vzgoji, v sramotenju skozi socializem. Ujamem se, kako svobodno javno molim kjerkoli v tujini, pri nas pa prižgem svečo in gledam v grob, ter molim v srcu. Ker je upravnica pokopališča, brezbožna sraka, zlovešče povedala, da imajo oči povsod, vohune povsod. To se potem sklada z otroškimi izkušnjami, in roke obvisijo, ustnice obmirijo. Sem pa zadnjič videl dve teti: ena je rihrala grob, druga pa je šla pod velikega (zanemarjenega) Križanega, in 10 minut glasno molila, s pogledom nepremično uprtim Vanj. Bil sem solzan in dal sem jima mnogo blagoslovov. Skrivaj. Saj so se mnogi mistiki-svetniki na koncu najraje skrivali in umikali, da so se lahko objemali z Jezusom v duhu. Njih molitev je postala zrenje.

    No, pa smo vsi svetniki.

    OdgovoriIzbriši