Zazidana (predogled)

Raffaello Sanzio, sv. Barbara

Današnji İzmit v Turčiji, mesto, ki leži 80 km vzhodno od Carigrada, stoji na lokaciji antične Nikomedije, ki je bila vse prej kot nepomembna. Gre za eno izmed vzhodnih prestolnic Rimskega cesarstva. Za svoj sedež jo je imel cesar Dioklecijan. Drugače je bila tudi glavno mesto rimske province Bitinije. 

Prav tako ima pomembno vlogo v zgodovini krščanstva. 24. februarja 303 je Dioklecijan v Nikomediji izdal edikt, s katerim se je začelo največje preganjanje kristjanov antične dobe. Kot prvo dejanje preganjanja se šteje požig večje krščanske dvorane (cerkve) v sami Nikomediji. Ta dvorana je stala na hribu nad cesarsko palačo. Marca istega leta pride do zažiga nikomedijske cesarske palače. Požar pogasijo, za požig pa obtožijo kristjane. Viri tistega časa poročajo, da je za požigom palače stal podcesar Gaj Galerij, ki je hotel, da bi obotavljajoči se Dioklecijan preganjanje kristjanov radikalno zaostril - kar se je kasneje tudi zgodilo. Nikomedija je omenjana tudi v zvezi z milanskim ediktom iz l. 313, s katerim cesarja Konstantin in Licinij kristjanom zagotavljata svobodo delovanja. Milanski edikt bi namreč lahko bil imenovan "nikomedijski", saj je verjetno bil objavljen najprej v Nikomediji (junija 313), nato v Milanu (če sploh v Milanu - opozarjajo kakšni zgodovinarji). L. 2013 so pravoslavci v skladu s tem 1700-letnico "milanskega" edikta praznovali v İzmitu v Turčiji, se pravi, na lokaciji antične Nikomedije.

Nikomedija je dala več mučencev. Med njimi Slovenci daleč najbolje poznamo in daleč največ častimo sv. Barbaro (goduje 4. decembra). Resnici na ljubo, ni zanesljivo, da je živela prav v Nikomediji, saj se legende razlikujejo. Tudi točno leto njenega mučeništva ni znano.

Kot veste, pišem roman o ptujskih kristjanih v Dioklecijanovi dobi, o preganjanju in mučeništvu. Nekaj poglavij se bo dogajalo daleč od antičnega Ptuja (Petovione). Med drugim se bo eden izmed junakov, cesarski evnuh Klavdij, v usodnih dneh začetka preganjanja kristjanov nahajal v Nikomediji. Marca 303 bo imel opravka z Dioskurjem, mračnim očetom mladenke Barbare ...

Ker danes goduje sv. Barbara, podam v predogled spodnji odlomčič iz nastajajočega romana. Opozorilo: gre za osnutek, končno besedilo bo verjetno nekoliko drugačno.

***

Evnuh Klavdij je pograbil manjšo amforo, ki bo služila za prikrivanje namena, se obrnil, odkorakal, že hotel stopiti na ulico, ko je zastal.
Dioskur, ki mu je sledil do vrat, je nejevoljno zamrmral: »Kaj je? Si kaj pozabil?«
Klavdij je preko desnega ramena pogledal človeka s kamnitim licem.
»Je res, da si svojo hčer Barbaro zazidal v stolp?« je vprašal.
»Res je,« je odsekal trgovec.
»Zakaj si to storil, če smem?«
»Ne smeš. Salve.«
»Salve.«

Klavdij je stopil ven, zavil po ulici navzgor, hodil je hitro, grbančil čelo, preganjala ga je misel na Dioskurjevo hčer. Ni mogel razumeti, kako se lahko takšni živali, kakršna je Dioskur, rodi bogovsko milo in pametno bitje, kakršna je Barbara. Barbara je bila izjemno lepa, afroditsko lepa, da je, ko jo je nekoč videl, celo on, evnuh, katerega moški ud je služil zgolj kot cev za odtakanje vode, nad njeno lepoto ostrmel in si želel njenega pogleda, naklonjenosti, dotika. In to deviško bitje je bilo zdaj zaprto v stolp! Najprej so po mestu govorili, da za kazen, ker da se je čedna Barbara spogledovala z nekim fantom, s katerim se ne bi smela, čednim kot ona, a revnim kot amfiteatrska miš. V zadnjem času so krožile govorice, da ni bilo nobenega fanta, le očetova bolestna ljubosumnost, le njegova blaznost nadzora je postavila malto in kamen okrog mladenke.

Prispel je na vrh hriba, pozdravil stražo, ki je varovala dostop do porušene in požgane zgradbe kristjanov, stopil na požganino. Zmolil je molitev bogu Zalmoksu na čast, brcnil v pepel, pustil amforo na nizkem počrnelem zidu, pohvalil stražarje, jim stisnil pet sestercev za priboljšek, se vrnil proti cesarski palači. Misel mu je znova poneslo v nikomedijsko sosesko, v kateri se je važila vila trgovca Dioskurja, k stolpu na robu dvorišča, k dekletu v temi.