Cerkev čez 25 let (zapisano l. 2006)

"Kakšna bo slovenska Cerkev čez 15 ali 25 let? Vidimo, da je duhovnikov vedno manj in da mlajše generacije ponekod več ne hodijo k maši," je l. 2006 vprašala bralka Družine Mira. Takrat sem v rubriki odgovorov, ki sem jo imel čez na straneh Družininega Mladega vala, zapisal spodnji tekst. Od odgovora je minilo 15 let, pa že lahko primerjamo "trk" napovedovanja prihodnosti s stvarnostjo :)

*

Res je, da je duhovnikov vedno manj in da se Slovenija iz leta v leto bolj približuje stanju duhovnih poklicev, ki je značilno za Zahod. Res je tudi, da po cerkvah beležimo vse bolj prazne klopi, zlasti v tistem delu, kjer običajno sedijo otroci. Krščanstvo na Slovenskem še ostaja množično in kot “frontna” religiozna podlaga bo to ostalo še naprej. Vendar kaže, da se bo jedro prepričanih in duhovno izkušenih kristjanov bolj in bolj krčilo. Krčenja jedra v skladu s tisočletnim izkustvom ne razumemo kot ugašanje krščanstva, temveč kot čiščenje, kot pripravo Kristusovega mističnega telesa na novo obdobje razcveta.

Čiščenje od česa? Nekateri navznoter kritični teologi so mnenja, da se je krščanstvo skozi stoletja kot nekakšne revme navleklo tuzemske oblasti in se mora zdaj te bolezni počasi ozdraviti. Drugi govorijo o novi močni poganski alternativi, ki v materialističnih družbah vdira  skozi vse pore v telo Cerkve in ji dela vse večjo škodo. Kakorkoli že, če gre za revmo, ta dolgo in potihoma prihaja, potem zaboli; ko jo zdravimo, dolgo in potihoma odhaja.

Če gledamo iz perspektive jedra, trenutno pomanjkanje duhovnikov ni nobena katastrofa. Imamo jih ravno toliko, kolikor je v jedru Cerkve žive oz. bivanjsko učinkovite vere. Če gledamo onstran jedra, k potrebam širše krščanske in nekrščanske množice ter k potrebam zdajšnjega pastoralnega sistema, pa je kriza pomanjkanja velika in bo še večja.

Kakšna bo podoba Cerkve na Slovenskem čez 15 ali 25 let?

Matematika pravi, da sistem, takšen kot je, ne bo zdržal. Nemogoče bo s sorazmerno pičlim številom duhovnikov vzdrževati sedanje pastoralne dejavnosti, obredja, administracijo in gospodarstvo. Duhovnik se bo moral nujno osredotočiti na bistveno (oznanjevanje in zakramenti), ostalo pa prepustiti laikom.

Pod vprašaj bo med drugim postavljen sam geo-pastoralni razpored župnij, ki je po večini tako ali tako grajen na preživeli agrarni družbi in že dolgo ne ustreza demografskim spremembam. Pod vprašaj bo postavljen način financiranja v Cerkvi. Sedanji prihaja iz časov komunizma in je tako naravnan, da omogoča le preživetje duhovnikov, zapira pa pot profesionalni udeležbi laikov. Povrh pa z vezavo glavnega finančnega toka na mašne darove vzdržujemo sumljivo razmerje med denarjem in Najsvetejšim.

Končno bo potrebno razrešiti vozel vloge laikov. V slovenski Cerkvi kar naprej opažamo nihanje “laiki DA – laiki NE”! Uradno sledimo smernicam drugega vatikanskega koncila, neuradno se nekateri duhovniki, tudi mlajše generacije, oklepajo klerikalnega soliranja in laike puščajo na ravni večno nedoraslih kristjanov, primernih le za ribanje cerkvenih tal in krašenje oltarjev (pa še to pod “gospodovim” nadzorom).

Slovenska sinoda, ki smo jo zaključili pred petimi leti, si teh vprašanj ni postavila dovolj radikalno, tako da za zdaj nimamo jasno zapisanega strateškega načrta. Kljub temu škofovska konferenca vleče poteze, ki nas počasi pripravljajo na nove razmere. Ena ključnih in najdaljnosežnejših je, da po sinodi po župnijah krepimo vlogo pastoralnih svetov. Člani pastoralnih svetov so danes bolj poljudno teološko izobraženi, kar je dobra podlaga za sprejemanje večjih pastoralnih odgovornosti v bodoče. Predvsem pa preko takih svetov ustvarjamo prepotrebno miselnost kompetentnega in soodgovornega občestva.

Čez 25 let se nam lahko obeta ali nemški ali francoski scenarij. Nemška premostitev krize pomanjkanja duhovnikov je vezana na sistem cerkvenih davkov, ki Cerkvi prinese toliko sredstev, da v župnijah brez duhovnikov lahko zaposlijo ustrezno usposobljene laike. Glede na politične in kulturne razmere je pri nas nemški model malo verjeten. Bolj se približujemo francoskemu, kjer ostaja stroga ločitev Cerkve in države, odnos med obema pa je demokratično trpežen.

Od Cerkve v krizi duhovnih poklicev “francoski” model zahteva več iznajdljivosti, več zaupanja, več naslanjanja na notranje neugasljive studence Duha. Ni čudno, da v današnji Evropi ravno iz domnevno najbolj laicistične Francije prihajajo najlepše spodbude na področju novih duhovnih gibanj in oblik posvečenega življenja.

Saj smo rekli – v igri je nov razcvet!

* Foto: Branko Cestnik, jesen 2014, izdelava nove strehe na podružnici Sv. Trojice na Gojki nad Frankolovim.