Po delavnosti razvajenost, po razvajenosti surovost?

Po drugi svetovni vojni je v Evropi in v ZDA nastopila izjemno delavna generacija. Bila je sposobna velikih žrtev, gnalo jo je upanje, iz vojnih ruševin je dvignila gospodarsko napredno in demokratično družbo, ki je kmalu postala vzgled celemu svetu. Zatem je nastopila bolj izobražena generacija, zaznamovana s spolno revolucijo in drogami, fizično delo ji je postalo vse bolj tuje, težko delo so namreč začeli opravljati stroji in poceni delovna sila iz tretjega sveta, v vzgojni teoriji je zmagala permisivnost. Po letu 2000 se je permisivna generacija že začela izčrpavati, nastala je nekakšna postmoderna praznina, ki jo je zapolnila potrošniška stihija z revolucijo mobilnih telefonov na čelu ter ideologija politične korektnosti vključno s t.i. snežinkarstvom (snowflake generation – rod brezkrvnih, krhkih in občutljivih).

Zdaj smo na pragu tretje generacije, ki bo, kot kažejo trendi in dogodki iz velikega zahodnega sveta, manj votla, manj snežinkasta, bolj radikalna, morda celo surova in tolerantna do nasilja.

Človek bi se tem spremembam čudil, če ne bi vedel za misli starogrškega pesnika Hesioda, katerega povzetek najdemo v delu Najlepše antične pripovedke Gustava Schwaba. Hesiod v okviru zgodb o nastanku sveta govori o tem, kako so bogovi ustvarjali človeštvo. Najprej ustvarijo t.i. zlati rod, ki je zelo delaven in se odreka užitkom. Ker vidijo, da preveč gara, ga ukinejo in ustvarijo nov rod, srebrni, ki je manj delaven, zelo uživaški, časti večno mladost, otroci izjemno dolgo živijo pri starših, ker so krhki, na pragu samostojnosti umrejo. Tudi srebrni rod bogovom ne velja, zato ga odstranijo in ustvarijo tretji rod, bronasti, ki je mišičast, namesto zelišč hoče jesti le meso, v obnašanju je surov. Bronasti rod je grob in nasilen, uveljavlja pravico močnejšega.

Dandanašnji se v resnici zdi, da srebrni rod odhaja, prihaja pa bronasti. Politična korektnost in sanjaški pacifizem, značilna za odraščajoče okrog leta 2000, dajeta prostor idejni in verski radikalizaciji, sovražnemu govoru, manipulaciji, grožnjam, uličnim nemirom, nasilju. Zlasti za slednje, za nasilje, se zdi, da postaja že kar politično privlačno. Zakaj?

Znameniti italijanski filozof Gianni Vattimo, oče t.i. šibke misli, je že pred leti opozarjal, da razsvetljenstvo, kljub svojemu poudarjanju razuma in strpnosti, ni rešilo problema nasilja. Ker ga ni rešilo, čeprav je napovedovalo, da ga bo, ljudje manj verjamejo v razumne in strpne rešitve.

Bolj sociološka razlaga za vzpon levo-desnih populizmov in surovosti pa pravi, da se je v zadnjih desetletjih oslabila vloga klasičnih političnih strank, sindikatov, kulturnih ustanov, tudi religij. Ljudje v teh sredinah ne najdejo svojega mesta, skozi te sredine svojih stisk in težav več ne rešujejo. Pred kapitalistično-finančnim Molohom so boljkone sami. Bodimo konkretni: Gorenje odpušča delavce. Kaj lahko naredijo stranke, sindikati, kultura, religija, da do tega ne pride? Praktično nič. Ker je na marsikaterem področju tako, se vse več ljudi spogleduje s skrajnostmi, s populizmi, z akcijo, ki diši po surovosti in nasilju.

Po delavnem rodu (zlatem) je prišel razvajen in snežinkast rod (srebrni), bo zdaj nastopil surovi rod (bronasti)? Bo obveljalo sosledje, ki ga opisuje že antična mitologija? V to kristjani ne smemo verjeti. Ni nam dovoljeno, da bi rekli, češ, grobost in nasilje sta naravna, češ, pride čas, ko ne gre drugače. Ni nam dovoljeno iti na ulice, brcati v smetnjake in razbijati izložbe. 

Mi nismo otroci Usode, da bi nas zgodovinski dogodki metali sem ter tja in nas v določenem trenutku spremenili v nasilneže. Češ, čas surovosti je, saj ne moremo ne biti surovi tudi mi. Temveč smo otroci Besede, ki tudi v času hujskanja in besnila verjamejo v dialog, dogovor, spravo, skupno načrtovanje, demokratično kulturo.

* Besedilo je bilo najprej objavljeno kot uvodnik v reviji Ognjišče, julij 2020. Foto: Elias Arias, Santiago, Chile, Unplash.com