Od histerizma do histerizma do končne zmage razuma

V teh dneh sem od prijateljev dobil nekaj pozivov, naj zablogiram o aktualijah. Pod aktualije seveda ni mišljena letošnja žetev in skrbi okrog odkupne cena pšenice, tudi ne, kako slovenski narod koristi zgodovinske vavčerje, temveč napeto dogajanje na ljubljanskih ulicah, napeto dogajanje v najvišjem štuku slovenske politične zgradbe. Scenarista slovenskega korona obdobja se zdi, da sta brata Coen, morda celo Hitchcock iz onostranstva. Kako drugače bi se dalo razložiti, da je prejšnji PV skočil v prazen bazen, do vladne dirigentske palice pa je skupaj s karanteno prišel zdajšnji PV, ki je v imaginariju tukajšnjega progresizma, kot oseba in politik, čista apokalipsa?

Po dolgem času imamo Slovenci vse elemente za dober film, le deus ex machina še manjka. Za slednjega, božanstvo, ki pride iznenada in hudo kočljive zadeve postavi na pravo mesto, se mi dozdeva, da ga še nekaj časa ne bo. In tudi ni potrebno, da deus ex machina vpade med nas. Ljudje smo. Morali bi se znati zmeniti sami.

O aktualijah mi ni luštno govoriti. Prejšnji mesec sem dajal neke izjave za levo-sredinski medij, skoraj istočasno za desno-sredinskega. Ko sem gledal naslove in podnaslove ter promocijo člankov na spletu, sem se zbal, da nisem več eden, pač pa dvojen, shizofren. Vsak te po svoje priredi in obrne. Ne zamerim. To jim je služba. Naiven si ti, ki tega ne predvidevaš.

Aktualije, o katerih teče beseda, so nadvse kužne in invazivne. Ko se jih enkrat dotakneš, ko malo popustiš v pozornosti, te prevzamejo kot znameniti bodysnatchersi. Tiho ležejo zraven, zaspiš, že si eden izmed njih, v istem telesu, a ne več ti. V teh časih najprej bodysnatcher naredi svoje, potem, v drugi fazi, je bolj vprašanje nians kot vsebine, ali boš pristal v histeričnem modulu antifašista ali v histeričnem modulu antikomunista. Denimo, če si za puhanje trave, boš bolj verjetno vročični antifašist; če si vlivaš šnops v polliterski pir, boš bolj verjetno vročični antikomunist.

Kakor koli. Mislim, da imamo trenutno na sceni veliko histerizma, se pravi, sprožanja histerije, vzorca histerije.

Primer ena. Umi, ki furajo proteste na ulicah, ustvarjajo histerizem, ga hočejo, računajo, da bo histerija imela za učinek padec vlade. Ni kaj – program. Njihov problem je, da je na drugi strani človek-apokalipsa, granit, ki mu je vanj uperjen val histerije jutranja kava z rogljičkom. Vprašam vas: ali je on, ki je osrednja tarča napadov, v času protestov za milimeter popustil? Ne. Obratno. Protestni požar je gasil s twitter-bencinom. Hotel je več histerije, dobil jo je ... Smo pri primeru dva.

Ker nisem član rdeče buržoazije in ker so me že v zgodnjih osemdesetih v marksističnih političnih tečajih na Ptuju poučili, kako presneto zahteven je boj zoper njo, saj da ima veliko obrazov, pa tudi zato, ker je na obnašanje ptujske rdeče buržoazije vezana neka moja najstniška travma, priznam, da malce vendarle uživam, ko gledam, kako direktno je on, katerega ime se ne sme povedati, zapičil viteško kopje vanjo. In ko mislim, da je dovolj, da debela buržoazna mati zaradi kopja v svojih plečih že dovolj trpijo, on, katerega ime se ne sme povedati, rukne na svetlo zakon o medijih ...

Umi ljubljanskih protestov spet niso toliki umi, da bi lastno igro do konca doumeli. Vidi se, da je njihova hektika, čeprav politično hotena, tudi nepremišljena, nenadzorovana, nekakšen računajte-na-nas trans, ki ne zmore racionalne izpeljave, s tem pa konsistentne alternative.

Podobno imam občutek, da bo v ZDA po strašnih protestih BLM-ja, klasični WASP-ovec nekaj časa potuhnjen, nakar se bo dvignil močnejši kot prej. Drugi amandma ustave ZDA (pravica do orožja) bo še bolj svet kot prej. Iracionalna ihta ne rešuje problemov. Zlasti ne, če po maoistično ruši spomenike ustanovnih očetov in svinja po kipih Device Marije.

Skrbi me nehotena in pasivna histerija. Žrtev slednje smo tisti, ki nismo neposredno vpleteni. Gre za pretirano čustvo strahu, ki se naseli vate, ki preko Trojan zreš na dogajanje v Ljubljani. Tako se mi včasih zazdi, da ni daleč čas, ko bodo takšni ali drugačni skvadristi butnili na moja vrata in me na dvorišču vrgli pred noge nekim ljudskim sodnikom s pištolami za pasovi. In ljudski sodnik s pištolo za pasom bo rekel: »No, ti, xy far, kaj si že pisal o nas?« (Kjer je »xy«, naj bralec vstavi poljubno barvo: »rdeči«, »črni« ...) 

Ko se zalotim v takšnih kafkovskih mislih oziroma ko na dvorišču pred farovžem skoraj že vidim onega s pištolo za pasom, se moram oklofutati. Vedeti moram, da sem malenkost že okužen, bodysnatcher je tik ob meni, čas je za prvo pomoč. Običajno ta zgleda tako, da neham gledati informativne oddaje, čekirati twitter, čakam na špansko ligo po SK kanalih, v roke vzamem knjigo ... Mimogrede: ste že prebrali roman Angel pozabe od Maje Haderlap ali še vedno vztrajate v škandalozni neobčutljivosti do koroških Slovencev?

Človek se resno vpraša, če je naslednja faza naše družbe surovost in odsotnost razuma. Potem se vpraša, kako je lahko do novega posurovljenja sploh prišlo, ko pa smo toliko državljanskega napora vložili v sprejemanje drugačnosti, dialog, nenasilno komunikacijo, kulturo miru, ekološko osveščanje … Je naenkrat vse to postalo bla-bla? Smo marljivo od države pobrali denar za naše mirovniške projekte, v bistvu pa ves čas držali fige v žepih? Kako je lahko prišlo do tolike kapitulacije razuma? Zakaj zmagujejo politiki in privlačijo mnenjski voditelji, ki znajo upravljati z levo-desno histerijo, in ne oni, ki so zmožni sinteze različnih interesov in idej?

Kdor me pozna, ve, da sem politično vernik sredine. Demokracija se gradi iz sredine, ne iz skrajnosti. Sredina civilizira skrajnosti, ne obratno. V demokraciji niso skrajnosti tiste, ki bi po svoji podobi oblikovale sredino oziroma jo razbijale.

Zakaj? Ker je sredina naravni prostor pogovora. Tudi na vasi, ko si imamo kaj povedati, tega ne naredimo nekje na robu naselja, pri vegastih plotovih, kjer so gnojne jame in koprive, temveč nekje na sredini, kjer so lipa, park, bife, šola, cerkev, trgovina, sejna soba KS. Pogovor na odprtem je bistven, saj hipoma aktivira dvoje: spoštovanje in razum.

Zato mi je želeti in računati, da bomo Slovenci tudi tokrat šli od histerizma do histerizma do končne zmage razuma. Ne boste verjeli, toda za kaj takega ne potrebujemo novih obrazov. Sredinsko usmerjenih političnih voditeljev je dovoljšnje število. Res je, imajo svoje hibe, v dobi populizmov ne pridejo do izraza, Boris A. Novak jim ne nameni homerskih verzov, enkrat so na sredini sami ne znajdejo, drugič jih levi ali desni jurišniki masakrirajo kot zajce, ker so pač na sredini. A glej to čudo! Še so tam, nekako se ne zlomijo – dober znak.

Foto: B.C.: v jami na Veliki planini.