Po „slovenski poti“ hrepeneči Katalonci

Zastave za katalonsko neodvisnost na cerkvenih zvonikih (periodistadigital.com)

Neodvisna Katalonija?

Ko sem l. 1990 prvič obiskal Katalonijo, me je župnik v vasi Sallent, kjer se je rodil p. Klaret, potegnil vstran od Špancev, v katerih družbi sem prišel iz Madrida, in mi dejal: „Ti si iz Slovenije? Vedi, da bi tudi mi Katalonci radi šli po vaši poti.“

Pozor! Sredi poletja 1990, celo leto pred slovensko samostojnostjo, je katalonski podeželski župnik skrbno sledil dogajanju v Jugoslaviji in navijal za slovensko odcepitev. Zakaj? Ker je, podobno kot mnogi Katalonci, iskal vzorec in potrditev za morebitno katalonsko odcepitev od Španije.

Ko sem v jeseni l. 2012 bil nazadnje v Kataloniji, sva z lokalnim sobratom patrom Joanom na ulicah mesta Vic, kjer je grob p. Klareta, srečala neko starejšo gospo, profesorico, mislim da književnosti. Spet sem bil „zvezda“, ker sem bil Slovenec. Hotela je vedeti, kako nam je uspelo. Pod hišami, s katerih oken in balkonov so visele katalonske odcepitvene zastave (estelada blava), sem podal ad hoc recept:

- na odcepitvenem referendumu je treba krepko zmagati; denimo, zmaga s 51 – 49 v prid odcepitve ni zmaga; neprepričljiva zmaga ustvarja podlago za nove nacionalne napetosti;

- odcepitev mora biti legalno čista; a vemo, da španska ureditev nameravano katalonsko odcepitev obravnava kot nezakonito;

- potrebuje se podpora v Evropi; Slovenci smo jo hitro imeli v Avstriji in Nemčiji; a vemo, da Merklova podpira enotno Španijo;

- Cerkev in verske skupnosti morajo biti za odcepitev; če se k temu pridruži podpora Vatikana, je to to; vemo, katalonsko katolištvo večinoma je za odcepitev, a podpora Vatikana je zelo vprašljiva; zelo delikatno je tudi vprašanje mestnih župnij, kjer sta katalonski in španski element enako močna ter lahko pride do razkola v občestvu.

Skratka, Katalonci nas od daleč opazujejo in imajo radi. Obstaja zanimiva podobnost med našo in njihovo narodnostno zgodbo. Obstajajo pa tudi razlike. „Španskega elementa“ je v njihovi demografiji občutno več kot je bilo „jugoslovanskega elementa“ l. 1990 v naši demografiji. Referendumska zmaga z 88% je za njih nedosegljiva, vprašljiva je že zmaga s 60%. Tudi zgodovinsko so Katalonci veliko dlje časa „pod“ Španijo kot smo bili mi „pod“ Jugoslavijo. Njih zgodovinske povezave s Francijo in notranjostjo Evrope so šibkejše kot so bile in so še naše vezave na srednjeevropski in germanski prostor.

Mimogrede: špekulacije, da bi FC Barcelona po odcepitvi igrala v francoski ligi, so zgolj špekulacije.

Katolištvo: podobno našemu, rahlo bolj sekularizirano

Naslednja podobnost med Katalonijo in Slovenijo je v polju religioznosti. Katolištvo je nezamenljiv duhovni in narodnostni gradnik Katalonije. Marijanska himna Rosa d'abril (Aprilska vrtnica, YouTube) je, bolj kot naša Marija skoz življenje, tudi narodova himna. Te pesmi ni upal prepovedati niti Francisco Franco, ko je najbolj norel proti katalonskem jeziku. Ko Katalonci niso smeli v svojem jeziku javno govoriti in pisati, so po cerkvah Aprilsko vrtnico toliko bolj vzneseno in ljubeče odpeli. Montserratska Marija jih je branila pred frankistično španizacijo.

Pred dvema letoma se je za nekaj dni pri meni na Frankolovem počitniško ustavila katalonska družina iz podpirenejskega območja. Poznamo se že dolgo. Gospa je katehistinja. Pripovedovala je, kako na podeželju združujejo župnije, kako se vozi od ene vasi do druge in kako mora dobesedno iskati otroke, da pridejo k verouku in se pripravijo na prejem prvega svetega obhajila. Duhovnikov skoraj ni, mladina je versko brezbrižna, v bližnjem večjem naselju pa se gradi islamska molilnica.

Po zadnjih raziskavah (prim. članek na portalu Religión Digital) imajo Katalonci podobno versko sliko kot mi: 16% ateistov, 12% agnostikov, 58% katoličanov, slabih 14% pripadnikov drugih verskih skupnosti (4,8% muslimanov). Obisk nedeljske maše je podoben slovenskemu, okrog 12%. S tem, da se njihova višja stopnja sekularizacije kaže v slabšem obiskovanju velikonočnih in božičnih obredov ter v zelo slabem obiskovanju župnijskega verouka s strani otrok.

Šibki znaki zastoja sekularizacije

V blogu Roma veduta, fede perduta? smo se soočili s podatki o porasti vernosti v mestu Rim. Kaj pa Katalonija? Bo kaj pozitivnega tudi od tam? Zadnja raziskava je pokazala, da se sekularizacijski trend vendarle nekoliko ustavlja. Padanje navzdol kaže znake zastoja, šibke znake sicer, a znake.

Nekega poskoka navzgor v Kataloniji seveda ni, se pa zmanjšuje rast nekatoliških verstev in povečuje družbeno sprejemanje religije. Dobrih 70% Kataloncev kljub vsem kulturnim in družbenim spremembam veruje - to ni zanemarljivo. Skoraj tri četrtine Kataloncev podpira uvedbo novega predmeta v šole; predmeta, ki bi se imenoval „verska kultura“. To govori o visoki stopnji zavedanja, kako pomembna je religija. 93% Kataloncev meni, da v Kataloniji ni diskriminacije na verski osnovi. Precej je šel navzgor tudi odstotek tistih, ki opažajo in cenijo miroljubne odnose med verskimi skupnostmi.

Ob tem moramo vedeti, da demokratična Katalonija ne pozna medijsko-političnega antiklerikalizma à la Slovenija. Vsa leta vodilna in večinoma vladajoča katalonska stranka Convergència i Unió, ki zagovarja odcepitev od Španije, je demokrščansko usmerjena. Po drugi strani pa ima LGBT aktivizem v Kataloniji več kilometrine kot pri nas in je tudi do cerkvenih stavb in ljudi bolj popadljiv kot naš. Mi vpada goloprsih feministk na verski obred še nismo doživeli, Katalonci pa.

Aprilska vrtnica pomeni vrtnico, ki zacveti pred drugimi vrtnicami. Pomeni pomlad in upanje. Katalonija naj bi 1. oktobra 2017 imela odcepitveni referendum. Kakšno narodovo in duhovno pomlad bo prinesel, bomo videli.